sreda, 26. marec 2014

Jabolko

Metuljček Cekinček,
ti potepinček,
kje si pa bil?
Pri majceni cvetki,
drobni marjetki,
medek sem pil.
Ko pa želodček,
poln kot sodček,
bil je nalit,
sem rekel marjetki,
majceni cvetki,
zdaj sem pa sit.

Otroška

O Pragi tokrat ne bi, res je bil užitek, noro, noro, noro vreme, v primerjavi z lani v sezoni pa so bile tudi ulice prazne. No, teka pa mi seveda ni uspelo izvesti in tako mi ni preostalo drugega, kot da tretji teden začnem znova, torej že tretjič.

Počasi spoznavam nekatere reči. Hočem reči nekako po približno, kaj pa vem, okoli tam nekje sedmih letih, dveh mesecih in treh dneh, sem namreč začel čisto zares spoznavati nekatere reči. Kar je v redu - priti do kakšnega spoznanja je vedno v redu. Namreč začel sem spoznavati nekatere reči glede voljnosti, uspešnosti in kvaliteti teka. Bolj preprosto povedano: kdaj mi gre dobro in kdaj zanič. Še daleč od tega, da že vem, kdaj mi bo šlo in kdaj ne, no, se mi pa malce dozdeva kaj lahko na trening vpliva izrazito negativno. In to so same presenetljive reči. 

Polnost trebuha recimo. Bi vi kdaj pomislili na to? Namreč če se napokam treh krožnikov vampov pomazanih še s pol štruce kruha, evo, počasi spoznavam, da to lahko negativno vpliva na kvaliteto treninga. Res! Tako je bilo recimo med 3. teden, 2. vaja, 2 minuti teka, 2 minuti hoje, 9 ponovitev, ki sem se jo spravil opraviti dobro uro kasneje ko sem po zgoraj omenjenih vampih podrl kupčka. Tek je šel po Šiški, torej po ravnem in šel je precej slabo. Pa ne samo po rezultatu, tega bi si že izgovoril s čudnimi garminovimi popadki ko se po mesecih svobodnega borškega neba znajde med samimi visokimi bloki, ne, tudi samo počutje in zadovoljstvo ni bilo tisto pravo.

Pa še ni konec spoznanj! Dobra stvar vsakega spoznanja je, da ti skoraj nujno odpre nova obzorja. Nekaj si slutil že ves čas, pa je manjkal tisti kamenček v mozaiku, da bi se sestavila slika. Ko sem spoznal, da je poln trebuh lahko težava sem namreč premišljeval in tuhtal dalje. Kaj pa je potem s temi jutranjimi teki, recimo? Če se že zgodi in v vseh teh sedmih letih, dveh mesecih in treh dneh se je to zgodilo trikrat, je vse skupaj bolj flop kot ne. Saj se še spomnimo tistega dopoldanskega teka okol Bleda? Začel se je ob 6h in nikakor mi ni steklo. Pa želodec je bil ja prazen? Ha! Želodec že, trebuh pa ne! Točneje, zjutraj ni bilo časa za na stranišče in evo, trebuh ostane poln. Pa sploh ni nujno, da me potem kaj pošteno tišči na stran, ne, enostavno mi ne gre in ne gre, če že zjutraj zmotim red in navado prebave. Skratka - evo novega spoznanja, za dober tek naj bo prebava urejena, vzemi si čas in ne poskušaj spreminjati rutine. (Pri tem naj poudarim, da v tole spoznanje ne sodi nekoč preizkušeno pravilo: pred tekom ne pij Donat Mg)

Ko sem se že tako pošteno zagrel sem seveda poskušal najti še druge polne trebuhe. Mehur? Seveda. Ne samo da ti pokvari trening, po moje tudi zdravo ni. Vsaj meni je že naredil resne zdravstvene skrbi. Potem  pa še vsa tista božja hidracija, saj ni čudno, da se vsake toliko vse sfiži. 

In končno... poln trebuh piva. Tale je sploh zvit, saj se izmika nekje v tkanini prostora in časa. Fora je v tem, da niti ni nujno, da je trebuh poln piva isti dan, še več, najhuje je, če je dan prej. Ko smo ravno pri pivu... Eh dosti pisanja.

Sedaj pa 4. teden

Takole pa je tole izgledalo pred 7 leti:

nedelja, 09. marec 2014

Dobro jutro

daj pomisli 
koliko ljudi se je ljubilo
da si zdaj ti
Tomaž Pengov, Pomisli

Jutranji mrak se je počasi umikal prebujajočemu soncu. Meglicam, ki so se leno dvigale mimo srebrnih mesečevih žarkov se ni nikamor mudilo. Neka mirnost in tišina je počivala na zaspani borški pokrajini. Človek bi stal tam in gledal to jutranjo čarobnost in trepetal v strahu, da vse to v trenutku izgine. 

...koliko sanj je v času vzklilo, 
koliko dejanj se v nič izgubilo...

Jaz pa... sem se obrnil na drugo stran in odspal toliko, kot se mi je tisti trenutek zdelo, da si zaslužim. Moj jutranji tek je moral počakati krepko čez deseto uro.  

In medtem ko so nekateri premikali mejnike, sem sam precej lenobno opravil še zadnjo vajo drugega tedna. (2. teden, 3. vaja 2-2 10x). Kar nekaj se mi ni dalo in bolj ko sem se zaganjal, bolj ni šlo. Oh če ne gre, hej, se prepusti toku. Zadnje čase opažam da čedalje težje hitro tečem dol. Saj ne, da gor tečem blazno hitro ampak njega dni sem jo z Rožnika dol cvrl tudi pod 4:00. Danes mi rata le kakšen 3:39 ko se uri malo sfuzla, ko se naenkrat ustavim, to je pa tudi to. 

Kar se ostalega tiče nimam pripomb. Zaželenega tempa nisem dosegel, je pa tam nekje v okviru mojih zmožnosti. Začenja se tretji teden, z naslednjim programom:

3 - 210 x
2- 29 x
3 - 29 x

in ne skrbi me toliko, da se tek podaljša na 3 minute kot to, kako zaboga mi bo uspelo četrtkov in sobotni tek speljat sredi Prage. Še toliko bolj ker gre za privat turistični obisk ne pa kak službeni. 

Pa da vidmo...



petek, 07. marec 2014

Reciklaža

Najboljši tempo: 1:51 min/km
Iz podrobnosti Garmin Connect uporabnika vremenjak

Tokrat sem za pokušino s seboj vzel še pas za srčni utrip. Ker saj je res: če že imam vso božjo napredno tehnologijo, saj veste, na zapestju 10 x več procesorske moči, kot je je imel računalnik Appola 11, senzor srčnega utiipa kradio-, karad-, kardiovasu-... no pač izredne natančnosti, najboljši športni mp3 predvajalnik ever, superge, ki so čudo že na izgled, kaj šele, ko začneš prebirat kaj vse je vgrajeno samo v vložek za podplat, skratka ni da ni, potemtakem jo dajmo uporabljat. Sedem let nazaj sem se v tem trenutku ukvarjal s pokvarjenim mp3 predvajalnikom najbrž kupljenim skupaj s pralnim praškom, in starim zguljenim telefonom ki pa je- to je treba priznati - premogel vibrator. Je pa ena podobnost med tekoma: tudi takrat vaji nisem prisojal kake posebne teže, češ, lej, mi smo že po dve minuti vkup tekli, kaj nam bo sedaj ta ena. Na tem mestu je treba povedat da je že zaradi dramaturškega loka pripovedi škoda, da tokrat nisem guznil in obupal, bi bilo pač zanimivo. Vaja je šla mimo čisto zlahka. Sicer nekaj krčev v mečih na začetku in panika, sicer pa nič posebnega. Pisci the Knjige so tule res vedeli kaj delajo: po zajebani prvi vaji v tednu (po dveh dneh počitka po prejšnem tednu) ponudijo počivalno drugo, da se ti spet malo povrne samozavest in za potrditev potem oddelaš še eno pretežno umirjeno tretjo. 

Mi je bilo pa v veselje gledat kako hitro mi po minuti teka pade puls iz ibertur v normalnejše vode. Čisto za na odpad pa le nisem (očitno sem bolj za reciklažo). 

Aja pa še ena stvar se ni spremnenila. Vaja je sestavljena iz izmeničnega teka in hoje, kar v praksi pomeni, da se moraš enkrat sredi teka ustaviti in začeti hoditi, drugič pa sredi hoje začeti teči. Dobro, to je tako ot je vedno bilo in je logično. Kar se ni spremenilo je to, da imam še vedno, (oziroma že spet) probleme z okolico. Če sem se že davno tega rešil obremenjevanja s tem, kako takole rahlo debelušen, zasopel in razmeroma počasen izgledam v pajkicah mimoidočim, mi je še vedno rahlo zoprno tole ustavljenje in speljevanje. Saj veste, kaj si bodo mislili? Lejga deda, ne more več... Lej ga deda, sedaj ko (misli da) ga gledamo je pa prov na hitr začel laufat. Ali pa še bolj zoprna situacija, ta se mi je dogodila tokrat prvič in sem prav vesel da se nisem dal: med tekom sem dohitel sprehajalca. Ker je to tiste vrste človek, ki ti ob vsaki priložnosti poskuša dokazati, da njemu je pa že po naravi dano, da teče, hodi in vse ostalo bolje, dlje in hitreje kot ti in to brez teh fensi treningov, ki jih izvajaš že toliko let -  je seveda začel teči z mano. no, ne čisto z mano: en korak pred mano. In kaj naj sedaj? Sekunde se neizprosno odštevajo (jep, ravno 10 jih je še do konca) in treba bo začet hodit. No pa mi vi povejte: bi vi začeli s hojo? Bi? Evo, jaz sem. Gladko sem se ustavil in nadaljeval s hojo. Saj vem, spet sedaj vsi nekaj začudeno zmajujete z glavo češ v čem je pravzaprav štos tegale zadnjega odstavka ampak kaj me briga. Jaz sem pa spet zabeležil eno tako zmagico nad sabo. Pač razumi kdor more.

Teden zaključujem jutri s še eno 2-2 kombinacijo in desetimi ponovitvami. Sedaj bi ga že moral opraviti v manj kot 07:20 minutah za kilometer. Problem bo ta ker imam čez dan opravke, ki se bodo zavlekli pozno v večer, tako da imam namen vstati bolj zgodaj in vse to opraviti že zjutraj. Pa da vidmo še to čudo.

sreda, 05. marec 2014

Ničelna toleranca

A ti še tečeš?
vsak ta drug, ki me sreča

Uh, ja, drugi teden se je začel. Tek 1. vaje se podaljša na 2 minuti in spet sem si rekel "lako čemo". In se spet ugriznil v jezik. Kar ni nič čudnega: jezik mi je visel iz ust skoraj do kolen, ko je končno prišel tisti del s hojo. Pa dobro, no, a nisem jaz njega dni pretekel 180 x 2 minuti skupaj, brez vmesne hoje? 180-krat ne pa 11-krat s hojo vmes! Čisto resno, noge so me bolele, sapo sem imel ko lokomotiva, komaj sem čakal zadnje sekunde (in spet vedno 10 sekund prezgodaj začudeno pogledoval na uro, zakaj ne piska) in - vsaj nekaj - spet bil prav prešerno razpoložen, da se nisem pustil slabemu počutju ponoči in "naletavanju" dežja, kot je dan prej vztrajno ponavljal spiker radia Radio 1. Upam, da me bo tako vsakršno zavračanje izgovorov za prestavljanje vaj držalo vsaj še tja do 14. julija. 

Pa, oh, tole moram napisat, kot da sem se komaj sedajle čisto slučajno spomnil, torej: pa, aja, saj res, tempo sem imel boljši kot prvo vajo prejšni teden. Pa ne mi sedaj takoj težit s tem, da je bilo itak več teka in manj hoje. 

Še v nečem se ponavlja zgodovina: spet sem ves zmeden glede superg. Naj si nadenem na noge katerokoli čudo me na koncu nekaj ščipa. Bomo videli, zaenkrat še eksperimentiram, morda bom pa na koncu res nekako tako kot Mravlje, ki je superge spredaj kar odrezal?

Kakorkoli že, v četrtek me čaka 2. vaja drugega tedna, ki je, pha!, spet z minutko teka, tako da tisto bomo pa menda že. Mala malca. 

Pa da vidmo.

ponedeljek, 03. marec 2014

V bistvu je bilo kar v redu

Jutri bo naletaval dež.
Vremenska napoved na Radio 1

Prvi teden je mimo in občutki so mešani.  1. vaja 1-2, 12x, je šla še s tempom pod 7:30, druga 1-2, 9x, že čez, zadnjo, sobotno, 1 minuta teka - 2 minuti hoje, 11 ponovitev pa že pri 7:40. Malo je problem, ker nimam za napisat ničesar dramatičnega. Kake hude boje na požiravniku, pa tek na klancu za vozom pa te stvari. Če že kaj, potem je prisotna ena nova pozitivna energija, (in ta vas, dragi bložani, iz izkušenj, kaj dosti ne spodbuja k diskusiji) kot bi res začel čisto na novo odkrivati tek. Kot da bi res prejšnjo soboto zaključil s prvimi 12 kilometri v svojem življenju. Tak občutek sem imel včasih, še v tistih časih, ko se mi je do konca zaštrikal računalnik, pa sem, ko sem uspel rešiti vsaj delček shranjenega življenja vse skupaj sformatiral, če se je le dalo (in njega dni se je dalo) kar low level format in potem vse skupaj postavil na novo. Hočem reči - v soboto so recimo napovedovali dež in jaz niti za trenutek nisem pomislil, kako bom moral prestavit tek na nedeljo. Oziroma, ok, za trenutek sem že pomislil ampak hej, stari tole ni več tekanje kar tako, to je The Program, The Knjige. Torek, Četrtek, Sobota. Nema torek četrtek nedelja ali kake druge kombinacije. 
Čeprav hja, v soboto sem se pravzaprav kar matral. Mater je tole krivično. Tečeš, treniraš, hodiš ven v dežju, snegu, pripeki, dežju, vetru, megli, (a dež sem že omenil?), (ž)ledu, temi, toči, nevihti, dežju, sopari in kar je še teh reči, grizeš napreduješ, svakoga dana u svakome pogledu... potem pa malček, samo malček  - kaj, pravzaprav? Popustiš? Rečeš jebiga, dost si se matral počij malo. Saj vidiš, da dežuje. Kam boš pa rinil v tej plundri? Si nor po tem soncu? Še prehlad boš fasal v tem vetru. Pač malček popustiš in kot je s temi stvarmi v navadi je vsakič, ko malce popustiš, trikrat močneje nazaj zategneš. Pa ne samo močno. Vedno, ampak vedno hočeš zategnit še malo bolj zaprmej, da se nadoknadi vse popustke zadnjega časa in potem za teeeegneš - da vse poči, kri zastane, boli, srbi, celo sranje. In popustiš nazaj, pa ne samo malo, popustiš še malo več, da kri zaokroži, da zadihaš. Kdaj zaboga sem pristal tako na tleh? Minuta teka, dve minuti hoje dvanajst ponovitev. Pa devet ponovitev. Pa enajst ponovitev. Nobene lahkote. Nobenega občutka ha, tole bomo pa že menda z levo roko. Nobene tiste pomilovalne vzvišenosti, ki so jo izkazovali tisti frajerji, ki so ponavljali razred, pa so  že vse vedeli, že vse poznali...
Nič. Jutri se tek neusmiljeno podaljša na dve minuiti. Če je delovalo takrat bo menda tudi sedaj.  

Drugi teden. Prva vaja: 2- 2, 11x. 

Pa da vidmo.