ponedeljek, 20. januar 2014

Ubodje

Danes bom vrgel žogo z naše stolpnice.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes ravno tako.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Tudi danes.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Ravno tako tudi danes.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Tudi danes.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.

Danes bom žoga.

Jani Kovačič, Dnevnik


Zoprno je, ko se stvari začno odmikati. Ne vem če poznate tisti občutek, ko vse skup nekako polzi iz rok. Morda ste kdaj sanjali tisto, gibi so težki, tečeš pa nikamor ne prideš, vse je neprestano izven dosega, kamorkoli se nameniš prideš drugam. 

No, to. 

Superge, ki sem jih v neizmerno veselje najbližjih puščal v spotik sredi predsobe so se preselile v omarico. Potem na višjo polico. Pa na čisto ta zgornjo. Pa v klet, v omaro, kjer je spravljena izvensezonska obutev. Ujet v zanko, v začarani svet okoli kroga, tak namreč v ki se vrti in vrti in hitreje ko gre vrtlijak okoli, težje je stopiti nazaj v sredino. Počasi lezem lepo nazaj. ne samo da sem na istem kot pred enim letom (gl - http://wega-lps.blogspot.ch/2013/01/danes-sem-vrgel-zogo-skozi-okno.html) v bistvu sem na istem kot sem bil pred sedmimi leti. Še huje, V bistbvu nisem niti na tistem kot sem bil pred sedmimi leti. Kajti 23.1.2007 me je ščemelo od kumičakam pričakovanja. Vse je bilo novo, dež, luže, plundra in tista neomajna odločenost da grem teč. Da vstanem in grem. Pojma nisem imel kaj me čaka in to je bilo dobro. Včasih ko te dni žvečim sendvič pred televizijo se mi zazdi, da sem vse sanjal. Dejansko se stegnem za tablico (da mi ne bi bilo treba vstati) in posrfam na blog in tisti famozni prvi dve leti. Da bi dobil potrdilo, da nisem sanjal, da bi podoživel, vse tiste trenutke... namesto tega pa se začnem spraševati kdo je to pisal. 
Kdo je ta Wega? Prav po otroško (pa ne otročje) se je podal  v boj s krizo srednjih let češ, lej, malo začnemo migat, pa bo. Zdravo življenje. Tek mu je prinesel veliko več, kot si je mislil, kot je pričakoval. Pravzaprav še najmanj tistega kar je pričakloval. Saj niti ni vedel kaj naj pričakuje. Vsekakor ne čisto norih stvari, takih kot je vzpon na Triglav ali pa večerni zasneženi izleti na šmarno goro pa tek v mraku po zaledenelih koreninah okoli Rožnika, objemanje dreves sredi štajerskih poti, iskanje zemljevida v strmini sredi gozda, opazovanje lebdeče ptice v nevihti med Brano in Planjavo... Potem so bila tu še srečanja z neznanci, ki jih je njegovo pisanje spodbudilo da so prav tasko vstali s kavča in šli teč...
Hoj, Wega, kam si šel. In zabrišem blog na polico. Vstanmem kavča, zunaj je dež ali pa se ravno pripravlaj na dež, v takemle pa ne bom lazil ven. Pa sploh, saj se ne splača. Še štirih kilometrov ne spravim skup, zadnjič sem šel pa me je potem vse bolelo. V čem je štos? Mar so bile tudi slabe stvari, ki mi jih podzavest servira vsakič, ko se odpravim proti kleti, da se kar ustavim sredi koraka. Napor. Mokre nogavice. Pasji ugrizi. Spotikanje v polmraku. Boleče goleni. Lovljenje sape. Do krvi odrgnjene bradavice. Prebavne motnje. Umikanje avtomobilom. Začudeni/pomilujoči pogledi. dehidriranost. mrzlica. Bolečine v mišicah. Neskončna utrujenost. Klanci. 
Ali pa kavč, pivo in kokice, zakurjena peč in, recimo, Tina Maze.
Saj si zaslužim, ne? Saj mi vendar pripada! Skorajda 10000 kilometrov, več kot 1000 ur (če bi jih postavil v ravno vrsto bi naneslo 47 dni in noči). Drugi še delček tega ne zmorejo. Ne zmoremo. Ne moremo. Ne moramo. Nam ni treba. 

Preklet, preklet, preklet naj bo moj smisel za odločitve.

27 komentarjev:

  1. Prijatelj dragi razumem te! Pa vendar.... Samo prvič bo težko, potem bo lažje! Včeraj sva z Jasno šla na rahel tek (ravno ni deževalo) in nekako se mi ni dalo. Na polovici poti pa dež. .. bila sva popolnoma mokra, nasmejana in zadovoljna. Naredila sva samo 8 km, vendar v glavi je sijalo sonce! Še vedno je lepo, sproščujoče in navdihujoče. Zbudi se in ponovno se vrni med nas!

    OdgovoriIzbriši
  2. Vem, v zadnjem času je bilo že tolikokrat prvič, pa še enkrat prvič...
    Domov sem hodil premražen, premočen, opraskan pa vendar skoraj vedno nasmejan. Zadnje čase pa... nič. Pač odtečem, grem pod tuš in to je to. Predolgo se tole že vleče...

    OdgovoriIzbriši
  3. Stari ne heci. Ker tole res ni hec! Zadnjič so me neki bolela meča. pa 5 nisem šel na tek. 6 dan sem res z muko pretekel 5 km. Obup. In potem je bilo enako še par x. Pride obdobje ko si naveličan in zasičen z vsem kar je možno. Ja ali splavaš ven iz te krize ali pa... Rado škoda, da nisi kje bolj blizu bi te z veseljem spravil v superge in PST. včeraj me je res pošteno napralo ko mačka. 16 km sem jih naredil mišljeno je bilo 18 pa sem se skesal. Zeblo me je pa še kaj. Čakam , da se pojavi zapis v stilu.... Končno spet tečem. Pa kak obisk PST-ja,Rožnika, Šmarne gore... Gremo Rado gasa!!!

    OdgovoriIzbriši
  4. Rado čas je za kakšne nore načrte! !!! Dovoli mi, da vržem kost ! Letošnje leto (začetek poletja) 150 km - dva dni, tako da ne ni pretiravali. No kaj praviš! ;) Ali pa alternativa po želji. Morebiti pa .... hm mm. ..tek na Vršič in naprej do Bovca. No kaj praviš! :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Najprej uh, ja, seveda vsekakor. Nisem čisto v kotu najvišje veje drevesa z vsemi igračami s seboj in palcem v ustih.
    @pajo ne gre za to da bi me kdo... mah pravzaprav najbrž *gre* za to da bi me kdo ven porinil pa gasa. Vsekakor me nekdaj na kRožnik ne bi oviral dež. Še pomnite tovariši https://picasaweb.google.com/lh/photo/t56YnlubHoUx9FoffRTJ6dMTjNZETYmyPJy0liipFm0?feat=directlink

    @samo Nori načrti? Jup seveda, takoj sem za. Samo morda bi preden se lotim 2 x 75 km zapored poskusil enktrat odteč vsaj 2 x 4 km zapored.
    Idej je dosti. samo zagrabiti me mora. Ne me jemat preveč resno. Vedno me mine samo tokrat se vleče že celo leto. Bo že. Morda celo vem zakaj.

    OdgovoriIzbriši
  6. Hmm, jaz ti pa ne bom rekla pojdi tečt! ;-) Še malo pa bo tudi eno leto odkar so romale tekaške superge v smeti... In (zaenkrat) ga ni boga, da bi me spravil vanje! ;-) :-) Tako, da te popolnoma razumem!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hm, me pa res zanima zakaj se ti je tek tako zameril, da še ti bog nebi mogel pomagati? ;)

      Izbriši
    2. Rajko, ti sploh ne znam odgovorit! Enostavno mi ni! Saj to ne pomeni, da sploh nimam več superg. Tiste za hojo so (no vsaj občasno) v rabi! ;-)

      Izbriši
  7. Alja, sem pa opazil da so se prebudeile fotografske mojstrovine na tvojem blogu. Menda bo pa tudi kakšen potopis - spet?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. :-) sem si zadala (ne vem a se temu reče novoletna zaobljuba ;-) - je pa boljše kot tek ali pa hujšanje, čeprav bi me tukaj kdo "popravil"! ;)) da vsak ponedeljek nekaj objavim... Pripravljam pa tudi en "napisan" potopis. Da ne bodo samo fotke! ;-)

      Izbriši
    2. Super, komaj čakam. Saj se spomniš http://wega-lps.blogspot.ch/2009/08/recenzija-odklopi.html

      Izbriši
    3. Spomnim, spomnim! In sem še danes važna! :-)

      Izbriši
  8. Se moram pridružiti Alji... Ni se ti treba silit "laufat". Na tem širnem svetu je toliko stvari, ki te lahko osrečijo in ni "mus" da je to ravno tek. Zakaj bi delal nekaj v čemer ne uživaš? Nekaj kar ti predstavlja skoraj da trpljenje?

    Tudi moje superge so v omari in jih obujem samo še takrat, ko zunaj dežuje, kuzlica pa mora na daljši sprehod... Takrat raje izberem tek.

    Drži se! Vedno obstaja še druga pot ;-)

    OdgovoriIzbriši
  9. Seveda Sebi, nikakor ne sme biti siljenje, to mi je nekako jasno. Samo tisto balansiranje med "ne se silit" in "o, lej ga kavč" je hakeljc. Ker ogromno, če ne že vsi zgoraj omenjeni čudoviti dogodki in doživetja so se začela s siljenjem.

    OdgovoriIzbriši
  10. Moje mnenje? Največji problem je, ker preveč analitično razmišljaš. Ti je - obuješ superge in greš. Ni važno koliko, kam in kdaj. Ti ni - se uležeš na kavč in razteguješ prste.

    Ja, ja, seveda, včasih se je treba malo prisiliti ampak ne prevečkrat. Recimo 1 krat na 3 ko ti ni. Ti ni, ne greš - prvič. Ti ni, ne greš - drugič. Ti ni, greš - tretjič. Recimo. Ampak še vedno sem mnenja, da če ti nekaj ni - potem tega pač ne delaš. Škoda je tratiti čas za nekaj s čemer se moraš siliti. Zakaj bi jedla segedin, če se moram z njim siliti? Zakaj, če mi bolj paše jesti joto? Ok, če bi segedin pripravila tašča, bi se pač potrudila in ga pojedla ;-)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hehe tale je dobra, s taščo - been there ;)

      Izbriši
  11. Rado vsega kar ti je napisal Sebi ti ni ravno treba verjeti. Sem pred kratkim njene superge videl na Pohorju in to v živo. :) Torej jih ima tudi ona pripravljene za takrat ko ji je. Nekaj podobnega kot ti ;)

    Sicer pa čisto zares. Zakaj bi se nekaj silil če ti ni? Sicer pa se lahko vprašaš tudi obratno in sicer za kaj ti ni?? Moje mnenje je, glede na to, kar pravi Sebi da preveč analitično razmišljaš, da potrebuješ cilj. Dosegel si namreč vse in še več kot si si lahko sploh kdaj zamislil. In sedaj ne veš več ne kam ne kod. In to je tvoj problem.

    Sicer pa tako mimogrede, ali smo srčni že kdaj tekli na teku trojk? :)

    OdgovoriIzbriši
  12. @Rajko: si ubesedil to česar jaz nisem znala, aleluja! Simple: ni mu za tečt, ker mu to ne predstavlja nobenega pravega izziva. Bo treba kakšen nov izziv najti. Tak, za katerega je treba veliko in trdo delati in se bo po njem počutil kot glavni petelin na vasi ;-)

    Ps.: Sebi ni rekla, da ne miga več. Sebi samo pravi, da ne teče več. Miga še več kot prej in dela še bolj trdo kot prej. Zato gre tudi od mlajšega pripravnika strumno in veselo proti starejšemu pripravniku. Alpinistečnemu nazivu, da se razume :-D

    OdgovoriIzbriši
  13. Cilji, cilji... po moje ni problem da nimam ciljev ampak da jih nisem zmožen doseči.

    OdgovoriIzbriši
  14. Zame cilj in izziv ni enako... Cilj je pač nekaj kar lahko dosežeš brez posebnih naporov (na primer odtečem 21 km), izziv je pa nekaj za kar moraš delati kot zmešan (na primer odtečem 21 pod 01:35:00). Nekaj o čemer sanjaš, da boš naredil. Nekaj kar si želiš narediti.

    Nisi zmožen doseči?!? Zakaj ne? Očitno ti ta cilj ne predstavlja zadostnega izziva. Posledično ni zadosti velike želje. Ker če si nekaj zares želiš narediti, potem sanjaš o tem kako boš to naredil. Vizualiziraš, treniraš, vidiš se na kocu srečnega in izpopolnjenega. Ni ti težko iti na trening. Ja, seveda pride dan, ko ti ni ampak to je redko. Ker veš, da si tega tako zelo želiš in da si z vsakim treningom samo še bližje izpolnitvi svojih sanj. Če ti je pot do izpolnitve tvojih sanj mučenje - potem to niso prave sanje in / ali prava pot. Moje skromno mnenje...

    OdgovoriIzbriši
  15. Sebi maš prav. S Pohorja nisva dol tekla ampak hodla :)

    Rado kako lahko rečeš,da nisi zmožen doseči cilja ki bi si si ga zadal? Kot veš je vse v glavi in če glava reče,da zmoreš, boš zmogel premakniti tudi ta svet :)

    OdgovoriIzbriši
  16. Preberi še enkrat moj zadnji post in tvoj odgovor.

    To ni to, dragi moj Rado. Cilj ni pravi. Ni zadosti "spajsi / eži" zate. Zato ni moticaije. Zato so izgovori za netrening. Zato je slaba volja. Je vredno?

    Očitno pa sta se tudi s tekom oddaljila. Tako kot Alja in jaz. So what? Obedve sva našli nove izzive. In to še ne pomeni, da katera izmed naju sedi na kavču in analitično premišljuje o odločitvi za netek. To se pač zgodi. In greš dalje.

    Razmisli ali je kaj takšnega kar bi si še želel početi. Ali je kaj takšnega ob čemer se ti dvigne utrip, se našpičijo ušesa in rečeš "jaz bi tudi to"? Balinanje? Jamarstvo? Ko ugotoviš, da je na svetu še kaj drugega kot tek in da lahko tudi tam uresničuješ svoje sanje - se ti zopet svetijo oči. In spet rataš tisti "Wega", ki ga poznaš, ko si nizal uspehe v teku...

    This ain't no time to sit around crying like a bunch of pussies ;-) Move on!

    Ps.: račun za svetovanje dobiš po pošti ;-)

    OdgovoriIzbriši
  17. Sebi, razumem vse to. Včasih ima človek občutek da je trčil ob zid, ki ga je nemogoče preplezat. Im potem se kuja tam spodaj. Pa je še kakšen način da se pride skozi/okoli/pod na drugo stran ne? In wega je pač wega. Obsesivna shizopresija,...

    PS: a če še enkrat prebrerem tvoj zadnji post bo dvojni račun?

    OdgovoriIzbriši
  18. Ja, lahko je drugim soliti pamet, ko pa sam letiš na "zid"... Ampak kljub temu... Ko doživiš izkušnjo težke bolezni mlade sodelavke... In ko reče: pa toliko stvari sem si še želela poskusiti... Potem pač ne siliš več z glavo skozi zid in se ne siliš z nečim, kar ti ne prinaša veselja. Pač pa poskusiš še vse tisto kar misliš, da ti bo prineslo veselje. Ja, lahko pa to vzameš kot beganje, neodločenost...

    Še vedno pa sem mnenja, da ljudje v različni obdobjih življenja potrebujemo različne načine rasti. Da nas zanimajo različne stvari. In da nas tudi drugačne stvari razveseljujejo.

    Ps.: Glej kolikim ljudem si bil motivacja, inspiracija, vzornik. Wega je zakon in naj tako ostane! Če ne pri teku pa kje druge...

    OdgovoriIzbriši