četrtek, 16. januar 2014

Potujoči pastirji

LJIV-304
Registrska oznaka

Nekoč davno sva imela prikolico v španoviji in saj veste kako pravijo: v španoviji še pes strada. Prikolica je bila stara, razmeroma velika in težko premična in kot taka primerna le za pavšal. Kar se otrok tiče je bilo to super: praktično so bili na morju celo poletje, kar se ostalega tiče pa klinc. Če nisi previden in po pameti, hitro postaneš suženj, ker imaš pavšal plačan MORAŠ iti tja vsak vikend, prej ko slej pride kdo na idejo, da bi uredili potko, dodali prane plošče, postavili kuhinjo in kar naenkrat si zacementiran. Pa še preveč domač rataš: ne moreš niti glave ven pomoliti ne da mi že našel kompanjona za zobe umivat, kar sicer ni nujno tako slabo, samo naveličaš se.

Pa kot rečeno, v španoviji prej ko slej pride do navzkrižja interesov, idej in nadzora nad situacijo pa tudi koncept vkopane prikolice, ponekod spremenjene v čisto prave vikendice (tako da od prikolice ostane pravzaprav le še ena soba za spanje) mi nekako ne potegne. 

Skratka, začelo se je obdobje apartmajev, hotelskih sob, najetih hišk, polpenzionov, all inclusivov, in lagal bi, če bi rekel, da mi je bilo zoprno. Vsaka reč ima svoje pluse in minuse. Aparmaji so udobni vendar pa v večini primerov zahtevajo cele procedure za na plažo, polpenzioni so tudi čisto v redu, samo spet si nekako vezan na neke stvari, all inclusive je res špica ampak drugič ali tretjič - če se le malo spozabiš in poleniš - rata neznosno dolgčas, 

Nekako vmes sva začela še s kampiranji v šotoru - kot hitre impulzivne počitnice v stilu v četrtek se spomniš in pobaraš šefa, da bi v petek šel malo prej iz službe, popoldne namečeš ta nujne stvari v avto, v petek pa greš iz službe ravno toliko prej kakor gredo drugi malo prej, da se izogneš gužvi in to je to.

Te šotorske so bile res super: sodobni šotori so postavljeni praktično v pol ure, za domov pa tudi. Udobje je kot si ga naštimaš in to so res eni najlepših spominov. Morda zato, ker smo bili cela družinica skupaj, pa tudi občutek neodvistnosti je bil prijeten. Pa niti nismo bili tiste sorte, ki se selijo na dva dni, včasih, če nam je bilo luštno, smo ostali tudi dva tedna, se celo vračali v isti kamp in podobno. 

Počasi so otroci rasli, družinske vezi so se malce zrahljale in - če povem po pravici je bilo svobode pravzaprav naenkrat še več. Tako sva letos šla na šotorjenje čisto sama. Prijatelja, ki sta gostovala v prikolici sta naju povabila na ohlapen skupni oddih, onadva posebej, midva posebej, pa vendar skupaj, da se lahko družimo le toliko, da si čez en teden ne gremo že na živce. Pa še pijačo sva lahko hladila pri njima v prikolici. Kamp (Konobe na Krku) in okolica nama je bil tako všeč, da sva kasneje kar na horuk (praktično spet naravnost iz službe) vrnila na ponovno šotorjenje. Nekje v podzavesti pa je že malo kljuvalo: kakorkoli že, niso samo otroci zrasli, tudi najin emšo je vse bol anahron. Kar pomeni, da je sicer vse v redu, samo spanje je pa čedalje bolj neudobno. Turbomaksimus nama nikdar ni potegnil, vse ostalo je pa vedno kompromis med udobjem in prostorom v avtu. 

Mislim, da sva za prikolicami začela pogledovati čisto spontano, sploh se ne spomnim, da bi se kdaj konkretno pogovarjala o nakupu. Morda je bila prelomnica, ko sva nekje v kampu naletela na Adrio Action. Nama je bilo to nekako to: majhnost, okretnost, pa "čisto dovolj za naju". Pa sva si rekla da bova "malo pogledala".  Kako je ta "malo pogledala" prešel v nakupovanje nimam pojma.

V nakupovanje pa sva padla kot čista zelenca. Kje se prikolica pravzaprav kupi? Kje se jo da videti pred nakupom? Prek interneta sva jih poznala že na pamet, ampak a se jo da kje recimo malo potipat, povohat? Naivno sva čakala na ljubljanski sejem karavaning, pa je bila potem cela zmeda z datumi, je bil najprej en prej, pa je bil potem en kasneje, kar skupaj z naravo in zdravjem (pa še tisti menda čisti poden) skratka - čisto sva bila zmedena. Potem sva izvedela za hišne sejme obeh zastopnikov. V ljubljanskem sva pogruntala. da Action ni čisto za naju. Morda se bo slišalo čudno ampak malce premoderna je in navsezadnje kar preveč fensi. Midva sva bolj preprosta človeka. In kakšna postelja več tudi ne bi bila odveč. Kakor sva se v kampu skoraj zaljubila vanjo se je ljubezen ohladila. 

Na internetu sva se čedalje pogosteje vračala k avivi. Opremljena čisto dovolj (sploh za prehod iz šotora), pa vendar so bile ene vseeno prekratke (midva vendarle ne bi pograda, čeprav vem da je praktičen ampak vseeeno), ene pa že prevelike. Kar naenkrat pa so se pojavili novi modeli, ki jih očitno v katalogu 2013 ni bilo in aviva lite 390 PS je izgledala kot naročena. Nov prvi pogled in nova ljubezen na prvi pogled. 

Najbolj všeč pri ta novih generacijah prikolic mi je, da imajo fiksne postelje. Take taprave, z letvicami, na pa sestavljene iz mize klopi in ležišči, in čisto pravim jogijem ne pa peno sestavljeno iz sedišč in naslonjal, ki se med spanjem stalno razmikajo in padajo na tla. 

Potem pa na lov za ogledom. Izkazalo se je da imajo eno pri zastopniku na dolenjskem in po nekaj dogovarjanja sva jo uspela videti. 

In to je bilo to. Dovolj velika, (fiksna!) postelja, da bo spanec udoben, dovolj veliko pomožno ležišče za morebitne goste ali vnuke, čisto dovolj opreme za najine potrebe, lepa, dišeča, mična gospodična. 

Kar prec bi jo odpeljala, pa sva morala še nabavit kljuko, kar je trajalo in trajalo (dolga zgodba) in ko je končno prišel dan, da jo odpeljem, sem imel kar debel cmok v grlu. Z vožnjo prikolic nimam prav nobenih izkušenj, živim pa v vukojebini, kjer se marsikje ne moreta peljati dva v štric. Kaj če bo treba kje v rikverc??? Ampak sva se takoj ujela. Morda sem na začetku vozil malo preveč proti sredini ceste ampak kasneje sem se navadil. Na koncu mi je bilo že kar malo žal, da sem se domenil, da bo počivala pri bližnjem lažje dostopnem sosedu, ki ima tudi kozolec. Kasneje se je izkazalo da pod kozolec tako ne gre (poleg tega pa mi tudi sam kozolec ne vpliva ravno hudega zaupanja), tisti strašni ozek klanec do naše hiše pa se mi tudi ne zdi več tako strašen in ozek, da ne bi šla naša "ta nova" lahko po njem. 

Sedaj pa jo je potrebno še sprobat. Kumi čakam... 


3 komentarji:

  1. Samo da veš, 10 let kasneje je v španoviji prikolica še vedno zacementirana na istem mestu. Celo prane plošče in živa meja so še tam. http://i.imgur.com/YRCxPiQ.jpg

    OdgovoriIzbriši
  2. Rado prikolica je super in prepričan sem, da bosta uživala. Če vaju bo pot spet zanesla na Krk bomo lahko preverili kako kaj deluje hladilnik. 😊 Tudi sam komaj čakam poletje...

    OdgovoriIzbriši
  3. Rikverc, a?
    Meni je to tahaupt umetnost...še s tamalo tovorno sem šla rajš u ta bolj oddaljeno štacuno, ki je imela dovolj velik plac za zaokrožit in naravnost pripeljat pred vrata, sam da ni blo treba u rikverc :-)

    OdgovoriIzbriši