četrtek, 23. januar 2014

Naj 7 ali ležem?

7.: Acedia

Sveti Gregor I. Veliki

Na sedmo obletnico odkar sem vstal s kavča in šel teč sem spet nekje na začetku. Seveda ni to nič novega, posebnega ali presenetljivega, pot po kateri hodimo se pač neprestano razceplja in ko izbereš po kateri poti boš šel si samodejno na novem začetku. Pred sedmimi leti, 23.1.2007 sem stal na enem takem razcepu. Nekaj dni nazaj mi je kazalec na tehtnici prebil stotko, na polici je čakalo novoletno darilo the Knjiga, potrebno se je bilo samo odločiti ali se vsedem nazaj pred televizor ali pač stopim ven. zunaj je bilo namreč kislo kot se za ta letni čas spodobi: Dež, ohladitve in luže na tleh.. Takrat sem izbral pot, katero ste lahko precej podrobno zasledovali v mojih zapisih. Na začetku je šlo turbulentno: ni bilo dneva da ne bi opazil napredka, če ne na tempu pa na razdalji, če ne na razdalji pa na teži, če ne na teži pa na drobnih veseljih, ki sem jih opažal čez dan: vse lažja sapa ob vspenjanju po stopnicah, vse lažja izbira stopnišča namesto dvigala, vse ožji obseg trebuha, več veselja z izleti in take. Letel sem po tem vesoljskem toboganu in verjel, da se kar ne bo in ne bo končal. Seveda je prišel tudi tisti čof v vodo. KAr samo po sebi ni katastrofa: če se potrudiš in zaplavaš se lahko izviješ toku, da te ne nese čisto po svoje. Zoprno je, kadar obmiruješ: prej ali slej ti potovanje s tokom postane udobno, prijetno toplo je in zadeve h katerim bi se splačalo zaplavat so vse bolj daleč, vse bolj meglene in zabrisane. Počasi je napor že priti jim bližje, da bi jih vsaj jasneje videl...

Kakorkoli, tole zadnje, sedmo leto že ves čas stojim na tem razcepu in če sem še naprej tako strašansko metaforičen, počasi me tok nese naprej in plavat nazaj do tega razcepa bo čedalje težje. 

Ali pa je pač treba izbrati čisto novega?

Kumi čakam. 

8 komentarjev:

  1. Brez vas drage moje bložanke ne bi šlo ne eno ne drugo! Hvala!

    OdgovoriIzbriši
  2. Pisanje bloga ne bo novo, tudi tek ne, prav tako ležanje na kavču ne. Me res zanima kaj čisto novega se boš lotil.

    Kumi čakam ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Mene tudi zanima. Da smo si na jasnem; mini golf, šah, biljard, pikado, ipd ne bomo upoštevali. ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Ja Wega, tole si me pa presenetil!
    Tečem dobrih 10 let, podobno kot ti, sem vstal s kavča. Ob pomanjkanju motivacije sem našel tvoj blog in ga pridno prebiral, se smejal in hkrati v njem odkrival sebe :) Nadebudnim začetnikom sem tvoj blog predlagal v branje, saj bi iz njega lahko črpali navdih za tek in vztrajnost. Prav zares nikoli nisem izvedel, če ga je kdo res prebral ;) Priznam, bolj redko sem blog pričel brati, ko si pričel za moje osebno mnenje preveč filozofirat in premalo pisat o teku.
    Zdaj pa berem take...da te ima, da bi rajši prste razgibaval na daljincu, saj ne misliš resno, a?

    OdgovoriIzbriši
  5. Ne seveda ne mislim resno. Že sedem let tule dopovedujem, da me ne jemat resno.
    Ampak resno: za brat je v resnici samo tisi prvi del, sedaj postavljen čisto pod vrh namesto ribic (1 - Kako sem vstal s kavča in šel teč.). Tistega vem, da je kar nekaj ljudi prebralo. Najbrž bi res moral takrat kar nehat, ker kaj pa naj si misli nekdo, ki dobi zalet potem pa bere takele..
    Ampak pač, glej tudi to je realnost. Večina Nadebudnih začetnikov ki si jim blog predlagal v branje, saj bi iz njega lahko črpali navdih za tek in vztrajnost najbrž še vedno teče in vztraja. Moja realnost je, da sem januarja 2007 pretekel (in prehodil) 19,5 km, februarja 59, že avgusta istega leta pa skoraj 200. Po sedmih letih se reč zaklučuje, še vedno tečem, pa vendar počasi ne bo več zapisov v ta blog in v tisto razpredelnico. Glej: danes bi moral spet en krog, pa sem šel raje na sprehod s psom.
    Za nič mi ni žal, je pa tako, da se o teku (zanimivo) ne da pisati toliko let, filozofiranja pa (kot si tudi sam začutil) nihče ne bere.
    Čeprav čisto možno da se vse obrne drugače.

    OdgovoriIzbriši
  6. Ravno sem dan dva nazaj bral o tekaču, ki je bil in je še bolj kot nek vzor. Pa berem, da že 2 meseca ne teče. Poškodba? Ne pajo nimam motivacije. Saj ne moreš verjeti. Pa mi je po svoje razumljivo. Podobno je zakonu. Nekaterim zakonom, da jih spet ne bom poslušal. Pride do tega, da si vedno na eni in isti progi,nič hitreje nič počasneje, ene in iste face, težave v službi in doma... Pa se dol usedeš za kak dan dva pa 10 dni,slabo vreme... Ma ja Rado za tebe nisem izgubil upanja.

    OdgovoriIzbriši
  7. Hehe, trenutno imam mega izgovor: poledenela proga!

    OdgovoriIzbriši