nedelja, 21. december 2014

Srečno 2015

Vse najboljše za teeee, 
vse najboljše za teee, 
vse najboljše dragi Jezus, 
vse najboljše za te.


Srečno novo leto 2015!

Wega

četrtek, 21. avgust 2014

Veze in poznanstva

Teci, ne teci, 
hodi, ne hodi, 
dvomi ne v to, 
ki te vodi
odlomek iz pesmi Shod, (Polona Janežič, Boštjan Narat)
Katalena Noč čarovnic

Prvi tekaški dnevnik ali 
kako sem vstal s kavča in šel teč,
sta 




Tekaška razpredelnica pa je na tej povezavi.

Ostali prispevki so v arhivu na levi.

petek, 18. julij 2014

Zaključki

“Someday, someday, this crazy
world will have to end,

And our God will take things
back that He to us did lend.

And if, on that sad day, you want
to scold our God,

Why go right ahead and scold
Him. He'll just smile and nod.” 
― Kurt Vonnegut, Cat's Cradle

Jah, evo. Pet minut nazaj so mi kakšno leto ali dve kasneje kot je bilo obljubljeno, priklopili optiko.Tako imam sedaj sredi Boršta pri Dvoru pri Žužemberku pri Novem mestu 100/10 povezavo v svet. Vodovoda pač ne. Grape so suhe in mrtve. Tako gre to.

Kar je seveda ironija: že nekaj časa se s tem blogom pripravljam posloviti od vas, pa se poslavljam ravno na dan, ko imam najboljšo internetno povezavo ever. NA blog sem tapkal (tk-tk-tk po trikrat za vsako drugo črko) po starih ne(s)pametnih telefonih, prispevke pošiljal po prekinjajočih, negotovih in dragih podatkovnih povezavah.. na , sedaj pa imam najboljšo povezavo, hi-tech tablico in nov kavč pa nimam več volje do pisanja.  V tej obliki nima tole pisanje več nobenega smisla. Malo ga bomo preoblikovali, malo predrugačili in malo zanemarili. Ne vem še čisto dobro kaj bom z njim. 

Osebni zapisi se pa končujejo. Čisto zbrisat mi ga je škoda. Selim se na facebook, twiter in g+.Ali pač kar se bo novega pojavilo. Tudi spremljanje teka v razpredelnici se končuje.

10000 km ki sem jih dokončal v soboto na nočni 10ki na Bledu je bilo to. Kolikokrat sem opazoval, kako se je obrnila cifra na kazalcu in tokrat se je končno postavila na svoj konec. Sem dolgo upal in se bal? Morda. Slovo sem strahu upu dal? Že davno. Srce je prazno srečno ni... niti slučajno. Malo sem bil... kaj pa vem, niti ne žalosten samo upal sem, da bo kdo vendarle prišel na kremšnite, pa je tale Blejska ratala overloaded. Skoraj nikogar več nisem (s)poznal, pozdravil, se mi zdi kot da ni bilo nobenega TFjevca. Potem sem na razglasitvi videl da je bila maca, med rezultati pa sem našel rafa. In to je to. Vseh 12 kremšnit pa sva potem v naslednjih dneh pojedla z Darjo. Sva si zaslužila. 

Še en mejnik sem premaknil to soboto, prebil sem tistih zacopranih 79,5 kg ki jih nisem uspel preseči pa naj si sem se še tako trudil. Tekaško Razpredelnico torej končujem z 23,5 kg manj kot tistega dne ko sem vstal s kavča in šel teč. 

Jej, jej, evo, nobenih takih velikih besed ne najdem za slovo. Itak se mi  zdi glupo zganjat neki teater tule. Pač nehaš in to je to.

Kratkočasno govoreč: zbogom.

petek, 11. julij 2014

Kremšniteeeee!!!!

An ban, pet podgan, štiri miši v uh me piši, vija vaja ven
Otroška izštevanka

Evo. Tu smo, za to je šlo teh zadnjih 7 let, 5 mesecev in 19 dni. Jutri na nočni 10ki bom v ciljni ravnini pretekel desettisoči kilometer, odkar sem vstal s kavča in šel teč. 10.000 kilometrov! Na četrt poti okoli sveta jebenti! sem kar malo ponosen. Kavčkrofek pa to.

Vsi ki boste v bližini vas po tekmi vabim na tradicionalne kremšnite. Le poiščite me tam nekje med klopmi. Ne bo me težko najti: jaz bom tisti z z nasmehom do ušes.

torek, 01. julij 2014

Mojih prvih 867 bosih metrov

Bosa je hodila tam ob reki vsak večer,
jo rosa je hladila ko je v duši bil nemir.
Tam ga je čakala da spet pride kakor tat,
nežen nje poljub na lice iskat.

Leta so minila in ob reki vsak večer,
bosa sta hodila ko je v dušo legel mir.
kjer nekoč čakala da spet pride vsakokrat,
nežen njen poljub na lice iskat.

Rosa pa je padla na ljubezen in nekoč,
bosa ga še zadnjič je čakala dolgo v noč.
Vedela je nikdar več ne vrne se njen tat,
nežen njen poljub na lice iskat.

Čuki - Bosa

Kar se teka tiče pa sem potegnil ročno: iz krajših intezivnejših tekov (vsaj želeli so biti intejzivnejši) sem prešel na daljše - bolj sprehode kot teke. Če povem recimo , da je povprečen tempo od bolezni dalje 7:45, je jasno da počivam. In prav je tako. Z daljšimi počasnimi teki je pa tako: načeloma mi bolj pašejo, gre pa veliko več časa. Glede na vreme, bolniško odsotnost in zasedene vikende je namreč treba kositi travo kar popoldne po službi. Če ti tri ure (priprave, odprave, odprava, tek, ohlajanje, analiza, evidentiranje in tuširanje) pobere rekreacija, zna biti košnja malo, em, kaj pa vem, odveč. Ampak bo že. Imava pa zato cel kup jagod, ognjiča in šentjanževke. 

Sicer pa, dame in gospodje - zgodovinski trenutek. Sredi sobotne 3-2/5-1 mešanice teka in hoje po krški cesti med kampom Konobe in Staro Baško sem končno preizkusil še  bosonogi tek. Glede na to, da sem z neblaženimi copati pretekel več kot 150 kilometrov sem menil, da je čas da kakih 150 metrov poskusim še čisto bos. V eni od minutnih hoj sem se lepo sezul bos tekel 5 minut. Občutki? Hja, mislim da bo kar šlo in da bom naslednjič poskusil z desetimi minutami. Zaenkrat imam občutek da je vse skupaj precej psihično pogojeno, namreč če se mi je najprej zdelo da imajo ti Hrvati na tem božjem Krku najbolj razgrapan in oster asvalt, kar jih je na tem svetu (in res na tistem koncu kot fakirska postelja s kamenčki namesto žebljev) sem vmes na vse skupaj pozabil ko sem tuhtal, kako uskladiti nasproti prihajajoče kolesarje in oddaljen avto, ker je kazalo da se bomo vsi skupaj srečali vštric seveda na isti strani ceste, meni pa ni bilo preveč za skakat v trnje. Ko sem pogruntal, da sem pozabil na to da me vse špika v podplate in sem se skoncentriral nazaj na strukturo, obrabljenost, strokovnost polaganja in starost asvalta me je seveda vse spet špikalo nazaj. Ni pa seveda to bilo neko neznosno špikanje. Pač občutljive dojenčkove nožice, kaj čmo. Še nekaj zanimivega sem opazil: po vsega petih minutah bosega teka mi je bilo, ko sem nadaljeval  z "normalnim" tekom, kot da bi obul pancerje. Me prav zanima kako bi bilo, ko bi obul tista mega pronatična stabilizirana air gel čuda. Sicer se mi je med bosim tekom - glede da sem v naturističnem kampu - pletla po glavi še ena ideja ampak mislim da bo to moralo počakati še vsaj naslednjih sedem let. Pa tudi prostor za trening bi bil preveč omejen...

Toliko o bosem teku, sicer me pa kmalu čakata dogodka leta: Vršič in Nočna 10-ka. Če bo vse po sreči bodo na 10ki kremšnite za 10000 kilometer.

Kumi čakam...

petek, 27. junij 2014

Veliki vesoljski fuk

»To je krivica, zares!«
Kalimero

Ampak res. Jaz se trudim, tečem, migam, se tehtam in merim - in kaj dobim? 
- O, tebe je pa fejst zdelala tista bolnica. 
Ne pa: 
- ti si pa fit!! 
ali pa:
- o a si shujša?!? 
pa take. Kje pa: samo o tem, kako sem bogi, kako sem na-stradal s tisto slinavko. Pa kako človeka zdela ena bolezen, ane. Ja hudič je to. Sranje, tkole bolan bit. Ne vem kaj imajo vsi tak rešpekt pred vnetjem slinavke, meni se ni zdelo nič posebnega. Kar se pa zdelanosti tiče, me je res tisti teden župc in čaja spravil ob nekaj kil, ampak več ali manj je šlo za vodo in prazna črevca in malo distrofije za povrh. Vse skupaj (razen mišic) sem hitro nadoknadil, ko sem uspel sesti za domačo mizo. Že dolgo mi je jasno, da če izgubljaš težo, obseg trebuha pa ostaja isti je vse strašno hujšanje figo vredno. In trebuha mi v bolnici ni uspelo zgubiti skoraj niti za centimeter. 

 V resnici pa se mi je zgodilo nekaj podobnega, kot se mi je pred približno, ne spomnim se čisto dobro ampak mislim, da bo, tako na oko, približno 10 let, 8 mesecev in 29 dni odkar sem nehal kaditi. Šlo je za čisto neumno foro: zaradi operacije grla nisem mogel/mi ni pasalo kaditi več kot 10 dni, potem sem si pa rekel, da klinc, če pa že toliko časa nisem kadil pa še naprej ne bom. In ta "naprej" traja še danes. Tokrat se je zgodilo nekaj podobnega, samo da ni ničesar s čemer ne bi nadaljeval še naprej, ampak je nekaj kar bi rad ohranil še naprej. Pritisk namreč. Krvni pritisk mi je v zadnjih nekaj letih zrasel v nenavadne višave in ni želel pasti v sprejemljive vode pa najsi sem preizkušal preverjene zvarke iz česna ali napitek iz krvi črne mačke ugonobljene ob polni luni nad grobom device umrle skrivnostne smrti. Nič. Vseskozi se je vrtel tam okrog 150, pa vse do 160, če je bil pa 140 sem bil pa že vesel, da je "v redu". Sedaj pa pof, pod 120! Najhuje je, ker nimam pojma, zakaj. Vem samo, da mi je vse skupaj padlo v tem tednu v bolnišnici. Morda teden dni brez kave? Nemastna in nesladka hrana (pravzaprav kar ne-hrana sploh)? Mirovanje, spanje, odklop od službe? Ne vem!! Zdravniki mi ob odpustu pravzaprav niso povedali nič novega niti zabičali kakšne hude diete, par fotokopij zdrave prehrane, ki jih sicer dobiš v vsaki čakalnici pri zdravniku in to je to. Ampak ok, sem si rekel, pa se držimo zdrave prehrane. Zdelo se mi je, da je nekaj zaradi česar se to splača poizkusiti. Izkušnja, ki je res, ampak RES ne bi rad ponovil nikdar več. Namreč grozljivo doživetje z urgenco. Ne bolečine ob napadih, ne tlačenje cevi (in raje ne vem česa še vsega skozi to cev) skozi usta, ne infuzija, ne obupne sanitarije (sicer čiste, ampak ojoj) ne degradacija zasebnosti in osebnosti in ne nazadnje ne stradež, niso bili tako grozni kakor izkušnja tistih 24 ur na urgenci. Psihična in fizična katastrofa, ki je res ne mislim preživljat še enkrat. 

Tako sem si skombiniral eno dietico malo žolčne diete, malo jetrne diete, malo diete za slinavko in to je to. Sicer pa je vse ostalo - razen piva - bolj ali normalno. Tak prehranjevalni režim sem se namenil obdržati dokler mi krvni testi ne pokažejo izboljšanja kondicije mojega preljubega pankreasa, (drž'mo pesti v ponedeljek imam kontrolo), ni pa dvakrat za rečt, da ne kar vse dokler ne naredijo nove urgence. Prehrana se je tako sedaj od špeha, svinjskih pečenk in klobasic prevesila k ribam in piščancem, od polnomastnega sira k posneti skuti, s svežih žemljic na polnozrnate kruhke in s solate na še več solate. Pa od piva k čaju, kar je malo nerodno v teh "gremo na morje" dneh, (pri čemer ugotavljam, da je vroč čaj poleti še boljši kot podhlajen) - skratka nič takega česar pred low carb trendom ne bi mogli prebrati na čisto vsaki spletni strani, ki se je ukvarjala z izgubo oblog na zadnjici mične gospodične. 

Me pa vseeno vse skupaj jezi. Hočem reči, celo življenje prebiram o tem, kako vse to zdravo življenje dobro dene, kako je fino, kako so vsi polni energije, lahkotni, imajo mehkejšo in čistejšo kožo, kako vse skupaj deluje poživljajoče, razjasni misli in zbistri um, vzpostavi (in ohranja) notranje in zunanje ravnovesje, kako je vse skupaj lepše, boljše, krasno in jasno, skratka cel veliki vesoljski fuk. Jaz pa nič. Čisto nič bolje se ne počutim s temi solatkami okoli sebe in čajem namesto piva v roki . Še več: krivično se mi zdi. Koga sem motil s tistim špehkom, zaseko in pršutkom? Komu je šel na živce tisti moj večerni vrček piva? Vsi novopečeni zdravojedci so polni nekih razsvetljenj, kako se jim odpirajo nova obzorja, kako so osvobojeni enoličnosti in rutin (tudi pri prehranjevanju), kako odkrivajo nove in nove okuse kako je vse strašansko fajn. Mene pa nihče ne vpraša. Jaz nočem nekih novih okusov, raznolikosti, uživanja v polnosti in žvečenju, kipenja svežine in sočnosti pravkar odtrganega sadeža. Nočem bistrega uma, novih nivojev istovetenja mikrokozmosa z makrokozmosom ter duhovne tantre. Jaz bi eno dilco, en nožek, pa malo špehovke, prekajenih rebrc, sirčka, mlade čebule, domače salame in domačega kruha. Pa morda še kakšno francosko za povrh. Pa vrček piva, blagodejno tišino in sončni zahod. 

In brezmiselne misli, ki se potapljajo z njim.




sreda, 11. junij 2014

O zarečenem (polnozrnatem) kruhu

Jupi!
Jutranje pivo.

Hja, pa moj dolg jezik. Smo bili brihtni, da se je kar bliskalo! Kivi dieta, ane? Dober štos, saj veste:: ješ lahko vse samo kivija ne. Ali pa tisto bahanje naokoli po sistematskem pregledu, češ, zdravnica želi, da jem bolj zdravo, pa da se holesteriol zniža in lej, jaz namesto diete delam ravno kontra pa da vidimo, če se bo poslabšalo.

In se je poslabšalo. 

Ne vem sicer ali je bila nezdrava prehrana res neposredni vzrok kamnov, ki so se zagozdili v žolčevodu in s tem povzročili vnetje slinavke. Ne bom tudi opisoval mizerije našega zdravstva, kjer strokovno, kompetentno in neverjetno človeško osebje skupaj z bolniki prenaša srednjeveško infrastrukturo in kronično pomanjkanje vsega. So pa tudi čisto pozitivne plati vsega skupaj: po enem tednu prisilnega posta mi je krvni pritisk padel s povprečnih 161/99 na 121/81. Na žalost infuzija prve dni in preprečenec ter čista juha* vse naslednje, tja do odpusta, niso neka opcija, tako da prav dolgega uživanja v nizkem pritisku najbrž ne bo. Pravzaprav mi niti kakšne hude diete niso predpisali, nič hujše pravzaprav, kot sem jo dobil na zadnjem sistematskem pregledu. Dejansko je bila ena od prilog odpustnice skopiran letak napotil za zdravo prehrano, ki sem ga dobil od svoje zdravnice za medicino dela. Polnozrnato, nemastno, zelenjava, nenasičene maščobe.

Skratka, življenje se vrača v stare kolesnice, sodelavci ne vedo kaj bi z denarjem, ki so ga zbirali za venec, že kar pretirana zaskrbljenost bližnjih se je umirila, jaz pa odpiram okna in se ljubim s svetom. Edino z jupiji na morju bo potrebno še kakšen dan počakati, navsezadnje izvidi še niso čisto ok.  

Potrebno pa bo tudi spet zaganjati tek. Se je že 9. teden nekam fižil, potem pa čisto prekinil. Kaj bo z Vršičem in Nočno 10ko si ne upam napovedat, vsekakor pa se bom udeležil obeh prireditev. Bom pa hodil, če ne bo šlo drugače. 

13 tedenski program sem seveda prekinil, sem pa včeraj potem preizkusil teči kar tako. In je šlo, prav prijetno je bilo po dolgem času spet teč, počasi, umirjeno, s poljubno hojo vmes. 

Bliža se desettisoči kilometer, ki sem ga pretekel odkar sem vstal s kavča in šel teč. Želja je bila, da bi ga simbolično pretekel v izteku nočne 10ke, malo zato, ker je to prireditev, ki me spremlja že vsa leta, malo pa tudi zaradi simbolike; saj veste kremšnite za okroglo in kje neki so najboljše kremšnite, če ne na Bledu?

Kumi čakam.


(*)večerja, zajtrk in kosilo



ponedeljek, 02. junij 2014

Štiriindvajset

Nova urgenca: bolniki čakajo, ministrstvo revidira.
Delo, 15.3.2012

12:30

Odsotno odložiš telefonsko slušalko in se poskušaš zbrati. Sredi dela pustiti vse skupaj in kar odkorakati? Sestra iz zdravstvenega doma je bila jasna: Na urgenco. Takoj. Tisti takoj je izrekla tako, da ni bilo nobenega dvoma: stvar je resna. Sam doslej vsega skupaj nisi dojemal tako. Pač bolečine, pač čudne barve na wcju ampak bo že minilo. Urgenca jebenti?
Izvid krvi, ki si jo dal zjutraj je bil res katastrofa. Še 14 dni nazaj na sistematskem so bile iste preiskave zgledne. Sedaj pa vse čez, precej čez...

15:10

Ljubi bog. Obtolčene stene, zlizani stoli, skrivenčeni starčki odprtih ust in praznih oči na vozičkih po hodniku. Tiražna sestra napove da bo za čakati kar tri ure. Ojej, pa taka nuja! Prem
išljuješ če bi šel domov, da se preoblečeš. vendar nisi prepričan, da boš v teh urah nazaj. Poleg tega te lahko pokličejo prej, tebe pa ne bo tam.

17:33

Od sedenja te že vse boli, zato začneš nervozno hoditi gor in dol. Kmalu odnehaš. Vsi tisti obrazi so preveč. Sedeš poleg žene. Že davno sta izčrpala vse teme za pogovore.

20:17

Končno po hreščečem zvočniku zaslišiš svoj priimek. Pred ambulanto se izkaže, da ni pravi. Počasi si pokopal upe, da boš morda  lahko šel domov. Očitno boš prespal v Ljubljani.
21:43

Spet nervozno hodiš po hodniku. Mlado dekle na vozičku se že šesto uro zvija od bolečin. Iz ambulante zdravnik oblečen v odsevni brezokavnik spet pohiti v rešilca na nujno intervencijo. V drugo ambulanto naravnost iz rešilca pripeljejo do nezavesti opitega fanta.  Počasi ti postaja jasno, da bo noč še dolga.
23:13

Na vrsti si. Ne moreš si kaj, da klub vsemu čakanju nebi občudoval osebja. Zdravnik je korekten, strokoven in prijazen. Prav tako sestre in tehniki. Potreben bo še ultrazvok pri specialistu.

0:12

Tehnik te po dolgih zavitih hodnikih popelje nadstropjee višje, kjer te bo pregledal radiolog. Malo bo za počakat.

0:27

Zdravnik mora na nujno pomoč.

1:55

Zdravnik se vrne z untervencije in se ti opraviči za čakanje. Kot da bi bil kaj kriv. Pregled je kljub pozni uri strokoven in korekten. Kamnov vendarle ne najde.

2:30

Vrneš se na urgenco. Prepoznaš mnoge naveličane obraze, ki si jih srečeval ob popoldanski hoji. Starko z odprtimi usti so s hodnika v opazovalnico. V majhni sobici ne več kot 3x3 metre je že šest vozičkov. Kot da ne bi bilo dovolj notri pokličejo še tebe.  Posedejo te na stol ob steni med dvema vozičkoma. Stol je tisti stari socialistični kakršni so bili včasih v šolah. Ker je bilo kovinsko ogrodje večkrat varjeno so noge skrivenčene in stol se gunca. Tehnik ti kar tam sredi vsega odvzame kri in čez nekaj minut namesti še kanilo v žilo na zgornji del dlani. Da boš dobil infuzijo, pravi.

3:11

Ker tehnik nima časa, pošlje nekoga po stojalo, vrečko z infuzijo pa ti ta čas pusti kar v drugi roki. Kasneje dobiš stojalo in ga moraš neprestano premikati sem ter tja, da se sestre in tehniki ne spotikajo obenj. Prizor je vse bolj in bolj grotesken. Šest sopihajočih, stokajočih, prezeblih, žejnih bolnikov na vozičkih in še na stolih dva vsega do grla sita. Izkaže se, da ista ekipa skrbi za dve taki opazovalnici, zadaj so vse ambulante in sobe povezane z dolgim hodnikom.

3:33

Končno ti v sosednji opazovalnici najdejo prostor na vozičku. Počivaš med štirimi sotrpini, mlad gospod, tujec, zastrupljen z monoksidom, ima kisikovo masko in neprestano vstaja in hodi ven, starejši gospod, ki se mu dogaja in kar na enkrat skoči pokonci - jooooj, kaj sem jaz zdajle sanjal, huuuu!, starejša gospa, ki jo vse boli in ves čas stoka in vzdihuje. Mladenič, ki se je prenajedel poživil in se zbuja nevedoč kje je. Vmes notri nekako stlačijo še en voziček s staro in popolnoma ovenelo starko. Pomisliš, da je morda mrtva. Nenadoma zahrope in začne tuliti. OEeee, OEEE. Z vatirano palčko ji močijo usta.

Vseeno poskušaš zatisniti oči in ravno ko se ti zdi, da boš zadremal te pritisne na stranišče. Ni ti čisto jasno, kako boš uspel slalomirati s stojalom za infuzijo med vsi temi vozički.

6:30

Nova izmena in vse ki lahko sedijo posedejo na stole, saj vozičkov kronično primankuje. Potrebujejo jih za nujne primere.

8:14

Ko za trnutek vstaneš s stola, da bi se pogovoril z ženo na hodniku od nekod prihiti sestra z bolnico na vozičku in jo posede na edini prosti stol v opazovalnici. Tebi je prav. Sestri greš sporočit, da boš z ženo na hodniku pred vrati. Infuzija se ti kmalu odteče in spet lahko malo hodiš okrog.

10:17

Sestra pove, da čakajo na prosto posteljo na gastroenterološki. Še malo bo za počakat. Zaradi klinične slike moraš namreč nujno na poseg, sicer bo slinavka lahko nepopravljivo okvarjena.

13:35

Izveš, da boš čakal vsaj še do štirih. Sestri poveš, da boš šel ven na sprehod na zrak zato ji pustiš telefonsko, da te pokliče.

14:44

Sredi sprehoda dobiš klic, vendar telefon zaradi iztrošenosti crkne. Pohitiš nazaj in tam te že čakajo z vsemi papirji in invalidskim vozičkom. Poveš, da lahko hodiš, vendar ne popuščajo. Pravila so pravila. Med vožnjo po podzemnih zavitih in grbinčastih hodnikih se počutiš prav neumno.

Malo čez 15 zapustite urgenco.

sreda, 21. maj 2014

Je mastna laž debela ali le bela?

Kadar buče sadiš, se moraš lagati, da bodo debele.
Pregovor

30,1 debelost razred I
rezultat mojega ITM Indeks telesne mase (angl. BMI, Body Mass Index)

Danes pa spet malo filozofiranja, čeprav tovrstno branje menda ne pritegne. Ampak kaj, ko mi je pred kratkim pod roke prišla knjiga dr. Lustiga "Mastna laž" ali grenka resnica o sladkorju. 

Najprej o tistem delu, ki pravi "pod roke prišla". Mi je klinca pod roke prišla. Pod roke mi je prišla recimo "Unstuck in Time: A Journey Through Kurt Vonnegut's Life and Novels
Sumner, Gregory D.". Zaželel sem si branja o Vonnegutu in našel nekaj na spletu ter jo z enim klikom pretočil k sebi. Med tem, ko lahko torej z enim samim klikom (dobesedno: "one klik ordering") v nekaj sekundah dobim skorajda katerokoli knjigo v angleškem jeziku se pri slovenski zatakne. Pri pravkar prodani MK je na voljo reci in piši 306 naslovov in to je to. Pa pozabite na branje na e-ink napravi, bog ne daj. Pa še pohvalijo s, kako lahko "...Aplikacijo eknjige uporabljate na vseh sodobnih dlančnikih, tablicah ali telefonih v kolikor le - te omogočajo namestitev aplikacije eknjige". Dlančnikih, telefonih? Dajte no. Ni ga dlančnika, telefona in ne tablice, ki bi se jo dalo brati na plaži pod milim soncem. Skratka, preden sem našel knjigarno, kjer so jo imeli v fizični obliki je trajalo - tako dolgo je trajalo, da sem že pozabil, da jo želim kupiti. In potem mi je vendarle nekoč prišla "pod roke". In - tiskana na debelem ekološkem papirju - debela kakor je jo je bila prava muka držati v roki in brati. Ampak, ok. 

Je pa bila ena dobra stran tega časovnega nategovanja: na youtubu sem si ogledal predavanji avtorja knjige, prebral sem si Roblekove obgave na G+, skratka bil sem že precej pripravljen na to, kaj me čaka. In je res pomagalo, knjiga je namreč pravzaprav precej naporno branje. Če je ne bi poslovenil Branko Gradišnik, bi bilo verjetno še huje. Še tu se mi je zdelo, da ni ravno pretiraval s slovenjenjem, recimo pri nas so bolj v uporabi "vode z okusom" kot vitaminizirane vode, pa tudi za določene izdelke, katere opisuje avtor knjige, se mi niti sanja ne, kaj v bistvu so in kaj bi bil slovenski približek. In vidi se, da se je hitelo: vem najmanj za enega tiskarskega škrata, ki spremeni pomen celega odstavka. 

Kar se vsebine tiče pa lahko mirno rečem, da so prepričevali prepričanega. Že dolgo si preden spijem brezalkoholni napitek ogledam koliko sladkorja je notri. Sistem je čisto enostaven: 5 g sladkorja predstavlja eno vrečko sladkorja, ki ga stresemo v kavico. Podatki o vsebnosti so ponavadi podani na 100 ml (en deci). En deci kole ima 11 g sladkorja kar sta na oko dve vrečki. razni fruci in podobne reči še več. Največji nateg je pa voda z okusom. Bi rekli voda, z malce okusa, ne? V resnici vsebuje 5 g sladkorja na deci, kar pomeni, da vedno, ko spijemo pollitrsko plastenko (saj nikoli ne spijemo manj, kaj ne?) zaužijemo 5 vrečk sladkorja. In tako dalje. Saj vse to menda že veste, veliko bolje je to že razložil Raf.

Kar pa me je v resnici spreletelo s prebiranjem te knjige pa je vsesplošna nemoč in okornost. Nemočni, zmedeni in okorni. Znanost, vlade, proizvajalci, pridelovalci, mešetarji, dobičkarji, (pre)prodajalci, uradniki, medicina, potrošniki, oglaševalci, starši, lobisti in strici iz ozadja. ena sama zmeda, navzkrižje informacij, dobri nameni sprevrženi v škodo, prirejene, izkrivljene in zamolčane raziskave, finte in nategi, iskanje lukenj v predpisih če ne kar ignoriranje le teh, delne in napačno razumljene resnice, nepremišljeni ukrepi, neorganizirano delovanje in obveščanje in take stvari. 

ker - če sem se že pri enih navadnih tekaških supergah verjetno nategnil (in ostal nategnjen 7 let) kolikor sem dolg in širok, kaj šele pri hrani? Komu naj verjamem, kaj je res? Pa tudi če je res, kako naj reagiram? V knjigi je krasen primer maščobe, ki so jo pribili na križ, pa se je vse skupaj izrodilo v višek sladkorja, splošno zdravstveno stanje pa se je še poslabšalo. Sedaj pravijo da maščobe niti niso tako zlobno zlo, na še topel križ pa so pribili sladkor. In sploh, če naj verjamem avtorju knjige in v resnici je izredno verodostojen in po dolgem času nekdo, ki mu je za verjeti, ali lahko kakorkoli ukrepam? Na deklaracijah izdelkov zamegljujejo sestavine, ponujajo nam vode z okusom češ, lejte, saj to je pač voda, potem pa odkriješ, da ima več sladkorja kot ga je pripravljenega na mizi povprečnega bifeja, sladkor je v zdelkih za katere si sploh ne bi mislil da ga vsebujejo in ne nazadnje: sladkor je ja tako dober. Mislim, paše. Ne samo da smo nanj navlečeni kot na heroin, z vseh strani nas bombardirajo s privlačnimi podobami, ki nam sugerirajo, kako kul je vse skupaj. Najbrž ni naklučje da v oglasih za cigarete, sladke pijhače in sladke prigrizke prodajajo meglo. Ker zakaj bi človek kupil, recimo, kokakolo? Ali še bolj hudo: zakaj bi človek kupil najcenejši ponaredek kokakole? Čemu ti bo? Oh, ker je kokakola vendar božiček, družinsko življenje, prijateljstvo, samo poglejte si slogane zadnjih 100 let. 

Naj bo dovolj za danes. Hotel sem samo povedat, da se ne grem. Ne še. Če bom vsakič drastično zasukal način prehranjevanja, ko bom prebral kakšno knjigo, pa čeprav bo tako resnična in vrjemljiva kot je bila tale, se mi bo zmešalo. Ko bo oblast enkrat dojela, da ji bolani patološko prezamaščeni volivci ne koristijo kaj dosti se bio morda kaj zganilo. Glede na to, da še šolske prehrane ne znamo urediti, da v 21 stoletju sredi Evrope, sredi (tudi) Slovenije, (tudi)sredi najlepše prestolnice obstajajo otroci, ki so lačni, ker ni denarja - ni kakšnega hudega upanja na reširtev od zgoraj. 

Do takrat pa pač po pameti.

torek, 13. maj 2014

Blažen

"Blaženi so tisti, ki niso videli in so verovali!”
(Jn 20,29)

S temle zapisom sem odlašal iz dveh razlogov. Prvič: še vedno si nisem na jasnem, ali so neblaženi tekaški copati končno to in drugič: malo iz lenobe malo pa sem bil res nekaj smrkav in čuden pa sem si mislil, hej, bolan pa RES ne smeš tekat okoli. Skratka, konkreten tekaški  premor je (bil) vmes.

Glede prvič - po toliko letih človek pač postane previden. Če si dolgo na svetu se navadiš, da ni vse zlato kar se sveti, predvsem pa ni vse zlato, kar je zlate barve, sploh če ga vsi neprestano vneto loščijo. Povrh pa, kot sem že rekel, mi gre dejstvo, da utegnejo biti minimalistične superge resnično nekaj, kar mi ustreza, pošteno na živce. Toliko enega denarja in študiranja, kot sem ga vložil v moje superge ga zlepa ni noben in vse to mora očitno v zrak. Že tako ali tako sem pretiraval, sploh glede na to kakšne vrste tekač sem, potem pa še to. Nazadnje se bo izkazalo, da bi bilo vseeno če bi tekel bos! Ampak, kot sem že rekel, zadnja leta sem pri vseh teh rečeh bolj kot ne previden. Ko mi je na primer te dni prišla v roke knjiga “Mastna laž - grenka resnica o sladkorju” je nisem kar takoj vkoval v zvezde in jo proglasil za odrešenico. Počakajmo. Morda pa mastna laž ni debela ampak le bela? Skratka, morda pa (tudi) bosonogi (oziroma v mojem primeru neblaženi) način teka sploh ni zame? Se bo, ko bom začel povečevati kilometre in hitrost vrnila bolečina? Se bo pojavila nova? Zadnjič sem imel preizkus, ki bi utegnil biti zanimiv: potem ko sem v zgolj neblaženih copatkih pretekel zaporedoma nekaj čez 50 km sem poskusil spet z mojimi ultra mega beast antipronation in antikušnijon. Pa da vidmo! Po 50 km so se noge menda že malo navadile, da niso podprte, kaj bo pa tokrat? In JE bolelo. Ko hudič. Sem rekel, na, pa je res problem v blaženju. Potem pa sem pogruntal, da sem prvič po doooolgem času tekel po ravnem in hitreje kot ne pomnim kdaj nazadnje.  Uh? Spet ne vem nič. Potem pa sem se domislil. Iz superg sem zmetal ven vložka in poskusil tek s tako osiromašenimi copati. Uh, je bil dober občutek. Ampak spet nisem vedel ničesar: me sicer boli ker imam pretesne copate? Koliko blažijo “normalni” copati brez notranjega dela? Je šlo zgolj za to da sem si vmes malo spočil? Skratka spet več vprašanj kot odgovorov.


Aja, saj res. S temle zapisom sem odlašal iz treh razlogov. Ampak o tretjem kdaj kasneje.

četrtek, 17. april 2014

Skoraj, vendar ne čisto, popolnoma drugače.

He had found a Nutri-Matic machine 
which had provided him with a plastic cup filled with a liquid 
that was almost, but not quite, entirely unlike tea.

Adams Douglas, Štoparski vodnik po galaksiji

Ja takole, sedaj pa lahko že kakšno rečemo mojih izkušnjah s približkom neblaženih čeveljcev. Najprej razčistimo tisto o naključnem nakupu, kao nisem vedel kaj kupujem in take. To je seveda laž. Ne sicer mastna laž in ne debela, morda kvečjemu bela (o mastni laži in grenki resnici več prihodnjič). No morda res nisem lagal namenoma, vendar pa bi po tolikih letih druženja z vsemi temi shizofrenimi opsesivno depresivnimi osebnostmi v glavi lahko vedel, da nobeno moje dejanje ni naključno: niti tisto najbolj nenavadno ne. Se že pojavi tretji ali pač šesti Wega in naredi tako, da je prav. Oziroma narobe.

Najbrž se je enemu od teh šestih Wegatov v teh sedmih letih vendarle posvetilo, da nekaj ne more biti prav če kupujem vse bolj blažene, vse bolj stabilizirane in vse bolj debelopodplatne superge, pa nič ne pomaga. Najbrž je tudi kdo od teh šestih mandeljcev slišal ali pa prebral Mravljeta, kako je bentil čez podložena obuvala. In najbrž jih je kar vseh šest zamižalo, ko je pogled v štacuni začel iskati podrobnosti o supergah na embalaži. Zavestno to namreč ne bi šlo skozi: A si nor? Pri skoraj stotih kilah, mega platvusu, superpronaciji in zveriženi tehniki teka bi se šel (skoraj)bosonogca? No Go. Roko na srce in v tolažbo: pri tehle copatkih v resnici ne gre ravno za bosonogi tek, je pa občutek precej hecen, ko jih natakneš. 

Pa začnimo najprej z minusi:
(-) podplat je tanek. Precej bolj tanek kot sem jih vajen sicer. In skozi ta tanek podplat se čuti vsak kurčev kamenček na naših borških razčerupanih cestah. 
(-) delajo menda čisto druge mišice, ali kaj? Spet sem imel namreč po dolgem času muskelfiber.
(-) morda sem kupil prevelike, namreč sploh jih ni čutiti in je čuden občutek, ko se s stopalom nikamor ne opiraš oziroma drgneš.

In še plusi:
(+) podplat je tanek. Precej bolj tanek kot sem jih vajen sicer. Ko tečem dejansko čutim tla pod nogami, zaznavaš neravnine in kamenčke, tako da je tek precej bolj dinamičen in sčasoma veliko prijetnejši.
(+) delajo izgleda čisto druge mišice. Spet sem imel po dolgem času muskelfiber. Pa to je noro! Po tolikih letih odkrijem, da imam na nogah še nekaj teku namenjenih mišic. Krasen občutek!
(+) morda sem kupil prevelike, namreč sploh jih ni čutiti in prav nenavadno je, ko se s stopalom nikamor ne opiraš. Kljub temu mi noga, predvsem pa peta ne zdrsava levo desno in se ne opira na petnik pri teku v klanec. Zelo dobro!

Seveda pa je še prezgodaj govoriti o kakem posebnem navdušenju, pretekel nisem z njimi še niti 50 kilometrov. Bolečina skozi desno nogo je sicer izginila, čakam pa če se bo kje pojavila nova (in tu seveda ne štejemo musklfibra). Vsekakor pa je bila odločitev, da se preizkusim med trinajstedenskim uvajalnim programom teka za začetnike taprava. Škoda le, da ni šlo čisto od prvega tedna.  

sreda, 09. april 2014

Lahkih nog naokrog

The Cloudrunner makes concrete easy.
 An enforced CloudTec® system with 15 high-profile Clouds 
absorbs heavy impact 
and provides the best stability and underfoot protection. 
The Cloudrunner is equipped with the all-new Speedboard
to unleash the natural energy of your feet 
and promote an efficient running gait. 
Win the battle beneath your feet 
and transform impact into a light, natural run.
www.on-running.com

Včasih premišljujem, da je blog kriv, da imam toliko komplikacij s tem božjim tekom. Češ, kaj boš pa pisal, če se ti nič posebnega ne zgodi? Hočem reči, saj tek ni ravno neka huda znanost, vsaj tak tek ne, kot se ga grem jaz. Če te Garmin rangira nekje med "slow jog" in "fast walk", potem to že ne more biti kaj bolj kompliciranega, kot da pač obuješ superge in greš. Roko na srce: po tistih prvih trinajstih tednih bi komot prenehal z bloženjem in morda še kdaj kaj čivknil ali dal na socialna omrežja in to je to. Ampak ne. Kar poglejte, kaj se mi je zgodilo - oziroma sem si dal zgoditi - po približno sedmih letih, dveh mesecih in sedemnajstih dneh odkar sem vstal s kavča in šel teč. 

Že čisto od prvega teka dalje kompliciram. S čim naj merim, kaj naj oblečem, kje naj tečem, kaj naj obujem, kdaj naj grem, kako hitro naj se zaženem, kako naj diham, kaj naj - če sploh - poslušam med tekom, kakšne nogavice naj nadenem, koliko naj se oblečem in cel kup ostalih malenkosti, ni da ni. Sploh kar se superg tiče. Mislim, da niti med profesionalci ni najti nekoga, ki bi v prvih, še ne 10000 kilometrih zamenjal 14 parov superg. In to, prosim lepo, ne kar enih superg, ne, to so vse bile skrbno izbrana antipronacijska, stabilizirana in/ali napredno blažena tehnološka čuda. In pazite tole: stran sem doslej vrgel le štiri. Od ostalih desetih so štiri razmeroma nove (največ imajo salomonke 379 km) in očitno uporabne. 

Predem nadaljujem naj malo podrobneje razložim še nekaj. Nevem če sem že omenil več kot 17x, da me po teku rado boli cela desna noga s kolkom vred? Scenarij je približno tak: najprej je vse v redu, potem me nekaj šteka po levi nogi potem pa se vse skupaj preseli na desno. Z blaženjem in stabiliziranjem se torej pri moji teži in glede na te bolečine ni za hecat. Toliko bolj sem bil razočaran, ko se je bolečina pojavila tudi tokrat, ko sem začel z novim trinajsttedenskim programom. Mislil sem si, lej počival si dosti, sedaj pa lepo počasi naprej in stara "poškodba" bo izzvenela. Figo! Tako sprobavam ene, pa druge, pa spet prve, pa tak vložek pa drugačne štumfe... in študiram kdaj me boli bolj, kdaj pa manj. Ni hudič, da bo enkrat nehalo.

In potem nekega dne nenadejano obtičim v Šiški in mežikam v omaro. Pa v drugo omaro. Pa v omaro na hodniku. Pa v drugo omaro v hodniku. Jebenti, nobenih superg! Seveda, veliki eksperimentator ima ves garnizon v Borštu. Pa sem se odločil: sedaj je pa dosti, če mi vsa čuda visoke tehnologije made in Vietnam ne pomagajo, da me ne bi bolelo, potem me tudi kakšne poceni superge iz Hoferja menda ne bodo ubile, še posebej ker bodo šišenski teki bolj redki. In sem se spravil v Hoferja. Menda je tista njihova znamka Crane čisto v redu. pa še imeli so jih, celo dva modela in to v moji velikosti - ene čisto navadne take bele in ene malo bolj fensi. Valjda bomo tuiste malo bolj fensi ane? Tam sredi Hoferja ni ravno plac, da bi jih sprobal ampak hej, za tiste malo bolj redke šišenske teke bo čisto vseeno, če bodo slučajno malo prevelike. In jih nisem probal. Pametnjakovič.

Naneslo pa je tako, da sem potem moral kar na hitro domov in s šišenskim tekom tako ni bilo nič, superge skupaj z avtom šle naravnost na Boršt, tek pa je za tisti dan odpadel. Ko je naslednji dan končno napočil 5. teden prva vaja pa sem si rekel, ma klinc, če sem jih že pritrogal na Boršt jih bom pa še sprobal preden jih odpeljem nazaj v Šiško. Že ko sem jih dajal iz embalaže mi je bilo nekaj čudno, ko sem jih obul pa sem embalažo končno tudi dobro pogledal. Poleg napisa Crane je z velikimi jasnimi črkami pisalo 
"barefoot". 

petek, 04. april 2014

Nazaj v stare vode

Bzzzzzz-trli! Pospesite!
Bz-bz-bz-pi! Ste v zelenem obmocju.
Bzzzzzz-trli! Pospesite!

Garmin 310 XT (Vadba "Slow jog").

No, končno. Za mano je prva tretjina the Programa in čas je za kratek rezime. 

So plusi in je prostor za izboljšave. Plus je definitivno ta, da sem ponovno začel. Hkrati je tu še veliko prostora za "impruvment" s katerim se kaže spoprijeti v prihodnosti, namreč: začel že začel, ampak redno pa tole ravno ni bilo. Tako sem gladko spustil in kasneje začel še enkrat 3. teden, pa tudi lukenj sem naredil že toliko, da se je 1. vadba v tednu premaknila s torka že na četrtek. To sigurno ni v redu. Če je pravilo rednost, vstrajnost in počitek to pomeni, da morajo biti te tri stvari v ravnovesju. Čim eno reč odstraniš ali preobremeniš se vse skup prekucne.

Druga reč je  - kako bi temu rekel, zagnanost. Ko sem minute teka in minute hoje dal posebej vsake na svoj kupček se je pokazala čudna reč: medtem, ko mi tempo hoje nekako ostaja enak se tempo teka drastično zvišuje. Jezi me predvsem to, da gre za očitno lenobo ne pa daljšanje minut teka. Sploh zadnje tri vaje so pod kritiko. Ena od idej ob ponovnem začetku je bila ta, da bi poskušal držati tempo teka nekje konstantno dobrega vse do tistih 30 - 1 - 30 vaj. 



To je torej to za danes. Začel sem peti teden, spet ne preveč dobro, če sem pošten, ampak evo, se bom bolj potrudil. Vsaj upam.

sreda, 26. marec 2014

Jabolko

Metuljček Cekinček,
ti potepinček,
kje si pa bil?
Pri majceni cvetki,
drobni marjetki,
medek sem pil.
Ko pa želodček,
poln kot sodček,
bil je nalit,
sem rekel marjetki,
majceni cvetki,
zdaj sem pa sit.

Otroška

O Pragi tokrat ne bi, res je bil užitek, noro, noro, noro vreme, v primerjavi z lani v sezoni pa so bile tudi ulice prazne. No, teka pa mi seveda ni uspelo izvesti in tako mi ni preostalo drugega, kot da tretji teden začnem znova, torej že tretjič.

Počasi spoznavam nekatere reči. Hočem reči nekako po približno, kaj pa vem, okoli tam nekje sedmih letih, dveh mesecih in treh dneh, sem namreč začel čisto zares spoznavati nekatere reči. Kar je v redu - priti do kakšnega spoznanja je vedno v redu. Namreč začel sem spoznavati nekatere reči glede voljnosti, uspešnosti in kvaliteti teka. Bolj preprosto povedano: kdaj mi gre dobro in kdaj zanič. Še daleč od tega, da že vem, kdaj mi bo šlo in kdaj ne, no, se mi pa malce dozdeva kaj lahko na trening vpliva izrazito negativno. In to so same presenetljive reči. 

Polnost trebuha recimo. Bi vi kdaj pomislili na to? Namreč če se napokam treh krožnikov vampov pomazanih še s pol štruce kruha, evo, počasi spoznavam, da to lahko negativno vpliva na kvaliteto treninga. Res! Tako je bilo recimo med 3. teden, 2. vaja, 2 minuti teka, 2 minuti hoje, 9 ponovitev, ki sem se jo spravil opraviti dobro uro kasneje ko sem po zgoraj omenjenih vampih podrl kupčka. Tek je šel po Šiški, torej po ravnem in šel je precej slabo. Pa ne samo po rezultatu, tega bi si že izgovoril s čudnimi garminovimi popadki ko se po mesecih svobodnega borškega neba znajde med samimi visokimi bloki, ne, tudi samo počutje in zadovoljstvo ni bilo tisto pravo.

Pa še ni konec spoznanj! Dobra stvar vsakega spoznanja je, da ti skoraj nujno odpre nova obzorja. Nekaj si slutil že ves čas, pa je manjkal tisti kamenček v mozaiku, da bi se sestavila slika. Ko sem spoznal, da je poln trebuh lahko težava sem namreč premišljeval in tuhtal dalje. Kaj pa je potem s temi jutranjimi teki, recimo? Če se že zgodi in v vseh teh sedmih letih, dveh mesecih in treh dneh se je to zgodilo trikrat, je vse skupaj bolj flop kot ne. Saj se še spomnimo tistega dopoldanskega teka okol Bleda? Začel se je ob 6h in nikakor mi ni steklo. Pa želodec je bil ja prazen? Ha! Želodec že, trebuh pa ne! Točneje, zjutraj ni bilo časa za na stranišče in evo, trebuh ostane poln. Pa sploh ni nujno, da me potem kaj pošteno tišči na stran, ne, enostavno mi ne gre in ne gre, če že zjutraj zmotim red in navado prebave. Skratka - evo novega spoznanja, za dober tek naj bo prebava urejena, vzemi si čas in ne poskušaj spreminjati rutine. (Pri tem naj poudarim, da v tole spoznanje ne sodi nekoč preizkušeno pravilo: pred tekom ne pij Donat Mg)

Ko sem se že tako pošteno zagrel sem seveda poskušal najti še druge polne trebuhe. Mehur? Seveda. Ne samo da ti pokvari trening, po moje tudi zdravo ni. Vsaj meni je že naredil resne zdravstvene skrbi. Potem  pa še vsa tista božja hidracija, saj ni čudno, da se vsake toliko vse sfiži. 

In končno... poln trebuh piva. Tale je sploh zvit, saj se izmika nekje v tkanini prostora in časa. Fora je v tem, da niti ni nujno, da je trebuh poln piva isti dan, še več, najhuje je, če je dan prej. Ko smo ravno pri pivu... Eh dosti pisanja.

Sedaj pa 4. teden

Takole pa je tole izgledalo pred 7 leti:

nedelja, 09. marec 2014

Dobro jutro

daj pomisli 
koliko ljudi se je ljubilo
da si zdaj ti
Tomaž Pengov, Pomisli

Jutranji mrak se je počasi umikal prebujajočemu soncu. Meglicam, ki so se leno dvigale mimo srebrnih mesečevih žarkov se ni nikamor mudilo. Neka mirnost in tišina je počivala na zaspani borški pokrajini. Človek bi stal tam in gledal to jutranjo čarobnost in trepetal v strahu, da vse to v trenutku izgine. 

...koliko sanj je v času vzklilo, 
koliko dejanj se v nič izgubilo...

Jaz pa... sem se obrnil na drugo stran in odspal toliko, kot se mi je tisti trenutek zdelo, da si zaslužim. Moj jutranji tek je moral počakati krepko čez deseto uro.  

In medtem ko so nekateri premikali mejnike, sem sam precej lenobno opravil še zadnjo vajo drugega tedna. (2. teden, 3. vaja 2-2 10x). Kar nekaj se mi ni dalo in bolj ko sem se zaganjal, bolj ni šlo. Oh če ne gre, hej, se prepusti toku. Zadnje čase opažam da čedalje težje hitro tečem dol. Saj ne, da gor tečem blazno hitro ampak njega dni sem jo z Rožnika dol cvrl tudi pod 4:00. Danes mi rata le kakšen 3:39 ko se uri malo sfuzla, ko se naenkrat ustavim, to je pa tudi to. 

Kar se ostalega tiče nimam pripomb. Zaželenega tempa nisem dosegel, je pa tam nekje v okviru mojih zmožnosti. Začenja se tretji teden, z naslednjim programom:

3 - 210 x
2- 29 x
3 - 29 x

in ne skrbi me toliko, da se tek podaljša na 3 minute kot to, kako zaboga mi bo uspelo četrtkov in sobotni tek speljat sredi Prage. Še toliko bolj ker gre za privat turistični obisk ne pa kak službeni. 

Pa da vidmo...



petek, 07. marec 2014

Reciklaža

Najboljši tempo: 1:51 min/km
Iz podrobnosti Garmin Connect uporabnika vremenjak

Tokrat sem za pokušino s seboj vzel še pas za srčni utrip. Ker saj je res: če že imam vso božjo napredno tehnologijo, saj veste, na zapestju 10 x več procesorske moči, kot je je imel računalnik Appola 11, senzor srčnega utiipa kradio-, karad-, kardiovasu-... no pač izredne natančnosti, najboljši športni mp3 predvajalnik ever, superge, ki so čudo že na izgled, kaj šele, ko začneš prebirat kaj vse je vgrajeno samo v vložek za podplat, skratka ni da ni, potemtakem jo dajmo uporabljat. Sedem let nazaj sem se v tem trenutku ukvarjal s pokvarjenim mp3 predvajalnikom najbrž kupljenim skupaj s pralnim praškom, in starim zguljenim telefonom ki pa je- to je treba priznati - premogel vibrator. Je pa ena podobnost med tekoma: tudi takrat vaji nisem prisojal kake posebne teže, češ, lej, mi smo že po dve minuti vkup tekli, kaj nam bo sedaj ta ena. Na tem mestu je treba povedat da je že zaradi dramaturškega loka pripovedi škoda, da tokrat nisem guznil in obupal, bi bilo pač zanimivo. Vaja je šla mimo čisto zlahka. Sicer nekaj krčev v mečih na začetku in panika, sicer pa nič posebnega. Pisci the Knjige so tule res vedeli kaj delajo: po zajebani prvi vaji v tednu (po dveh dneh počitka po prejšnem tednu) ponudijo počivalno drugo, da se ti spet malo povrne samozavest in za potrditev potem oddelaš še eno pretežno umirjeno tretjo. 

Mi je bilo pa v veselje gledat kako hitro mi po minuti teka pade puls iz ibertur v normalnejše vode. Čisto za na odpad pa le nisem (očitno sem bolj za reciklažo). 

Aja pa še ena stvar se ni spremnenila. Vaja je sestavljena iz izmeničnega teka in hoje, kar v praksi pomeni, da se moraš enkrat sredi teka ustaviti in začeti hoditi, drugič pa sredi hoje začeti teči. Dobro, to je tako ot je vedno bilo in je logično. Kar se ni spremenilo je to, da imam še vedno, (oziroma že spet) probleme z okolico. Če sem se že davno tega rešil obremenjevanja s tem, kako takole rahlo debelušen, zasopel in razmeroma počasen izgledam v pajkicah mimoidočim, mi je še vedno rahlo zoprno tole ustavljenje in speljevanje. Saj veste, kaj si bodo mislili? Lejga deda, ne more več... Lej ga deda, sedaj ko (misli da) ga gledamo je pa prov na hitr začel laufat. Ali pa še bolj zoprna situacija, ta se mi je dogodila tokrat prvič in sem prav vesel da se nisem dal: med tekom sem dohitel sprehajalca. Ker je to tiste vrste človek, ki ti ob vsaki priložnosti poskuša dokazati, da njemu je pa že po naravi dano, da teče, hodi in vse ostalo bolje, dlje in hitreje kot ti in to brez teh fensi treningov, ki jih izvajaš že toliko let -  je seveda začel teči z mano. no, ne čisto z mano: en korak pred mano. In kaj naj sedaj? Sekunde se neizprosno odštevajo (jep, ravno 10 jih je še do konca) in treba bo začet hodit. No pa mi vi povejte: bi vi začeli s hojo? Bi? Evo, jaz sem. Gladko sem se ustavil in nadaljeval s hojo. Saj vem, spet sedaj vsi nekaj začudeno zmajujete z glavo češ v čem je pravzaprav štos tegale zadnjega odstavka ampak kaj me briga. Jaz sem pa spet zabeležil eno tako zmagico nad sabo. Pač razumi kdor more.

Teden zaključujem jutri s še eno 2-2 kombinacijo in desetimi ponovitvami. Sedaj bi ga že moral opraviti v manj kot 07:20 minutah za kilometer. Problem bo ta ker imam čez dan opravke, ki se bodo zavlekli pozno v večer, tako da imam namen vstati bolj zgodaj in vse to opraviti že zjutraj. Pa da vidmo še to čudo.

sreda, 05. marec 2014

Ničelna toleranca

A ti še tečeš?
vsak ta drug, ki me sreča

Uh, ja, drugi teden se je začel. Tek 1. vaje se podaljša na 2 minuti in spet sem si rekel "lako čemo". In se spet ugriznil v jezik. Kar ni nič čudnega: jezik mi je visel iz ust skoraj do kolen, ko je končno prišel tisti del s hojo. Pa dobro, no, a nisem jaz njega dni pretekel 180 x 2 minuti skupaj, brez vmesne hoje? 180-krat ne pa 11-krat s hojo vmes! Čisto resno, noge so me bolele, sapo sem imel ko lokomotiva, komaj sem čakal zadnje sekunde (in spet vedno 10 sekund prezgodaj začudeno pogledoval na uro, zakaj ne piska) in - vsaj nekaj - spet bil prav prešerno razpoložen, da se nisem pustil slabemu počutju ponoči in "naletavanju" dežja, kot je dan prej vztrajno ponavljal spiker radia Radio 1. Upam, da me bo tako vsakršno zavračanje izgovorov za prestavljanje vaj držalo vsaj še tja do 14. julija. 

Pa, oh, tole moram napisat, kot da sem se komaj sedajle čisto slučajno spomnil, torej: pa, aja, saj res, tempo sem imel boljši kot prvo vajo prejšni teden. Pa ne mi sedaj takoj težit s tem, da je bilo itak več teka in manj hoje. 

Še v nečem se ponavlja zgodovina: spet sem ves zmeden glede superg. Naj si nadenem na noge katerokoli čudo me na koncu nekaj ščipa. Bomo videli, zaenkrat še eksperimentiram, morda bom pa na koncu res nekako tako kot Mravlje, ki je superge spredaj kar odrezal?

Kakorkoli že, v četrtek me čaka 2. vaja drugega tedna, ki je, pha!, spet z minutko teka, tako da tisto bomo pa menda že. Mala malca. 

Pa da vidmo.

ponedeljek, 03. marec 2014

V bistvu je bilo kar v redu

Jutri bo naletaval dež.
Vremenska napoved na Radio 1

Prvi teden je mimo in občutki so mešani.  1. vaja 1-2, 12x, je šla še s tempom pod 7:30, druga 1-2, 9x, že čez, zadnjo, sobotno, 1 minuta teka - 2 minuti hoje, 11 ponovitev pa že pri 7:40. Malo je problem, ker nimam za napisat ničesar dramatičnega. Kake hude boje na požiravniku, pa tek na klancu za vozom pa te stvari. Če že kaj, potem je prisotna ena nova pozitivna energija, (in ta vas, dragi bložani, iz izkušenj, kaj dosti ne spodbuja k diskusiji) kot bi res začel čisto na novo odkrivati tek. Kot da bi res prejšnjo soboto zaključil s prvimi 12 kilometri v svojem življenju. Tak občutek sem imel včasih, še v tistih časih, ko se mi je do konca zaštrikal računalnik, pa sem, ko sem uspel rešiti vsaj delček shranjenega življenja vse skupaj sformatiral, če se je le dalo (in njega dni se je dalo) kar low level format in potem vse skupaj postavil na novo. Hočem reči - v soboto so recimo napovedovali dež in jaz niti za trenutek nisem pomislil, kako bom moral prestavit tek na nedeljo. Oziroma, ok, za trenutek sem že pomislil ampak hej, stari tole ni več tekanje kar tako, to je The Program, The Knjige. Torek, Četrtek, Sobota. Nema torek četrtek nedelja ali kake druge kombinacije. 
Čeprav hja, v soboto sem se pravzaprav kar matral. Mater je tole krivično. Tečeš, treniraš, hodiš ven v dežju, snegu, pripeki, dežju, vetru, megli, (a dež sem že omenil?), (ž)ledu, temi, toči, nevihti, dežju, sopari in kar je še teh reči, grizeš napreduješ, svakoga dana u svakome pogledu... potem pa malček, samo malček  - kaj, pravzaprav? Popustiš? Rečeš jebiga, dost si se matral počij malo. Saj vidiš, da dežuje. Kam boš pa rinil v tej plundri? Si nor po tem soncu? Še prehlad boš fasal v tem vetru. Pač malček popustiš in kot je s temi stvarmi v navadi je vsakič, ko malce popustiš, trikrat močneje nazaj zategneš. Pa ne samo močno. Vedno, ampak vedno hočeš zategnit še malo bolj zaprmej, da se nadoknadi vse popustke zadnjega časa in potem za teeeegneš - da vse poči, kri zastane, boli, srbi, celo sranje. In popustiš nazaj, pa ne samo malo, popustiš še malo več, da kri zaokroži, da zadihaš. Kdaj zaboga sem pristal tako na tleh? Minuta teka, dve minuti hoje dvanajst ponovitev. Pa devet ponovitev. Pa enajst ponovitev. Nobene lahkote. Nobenega občutka ha, tole bomo pa že menda z levo roko. Nobene tiste pomilovalne vzvišenosti, ki so jo izkazovali tisti frajerji, ki so ponavljali razred, pa so  že vse vedeli, že vse poznali...
Nič. Jutri se tek neusmiljeno podaljša na dve minuiti. Če je delovalo takrat bo menda tudi sedaj.  

Drugi teden. Prva vaja: 2- 2, 11x. 

Pa da vidmo.

četrtek, 27. februar 2014

Kako sem vstal s kavča in šel teč

23-1-2007 
1. teden, 
prva vaja, 
1 minuta teka, 2 minuti hoje, 
12ponovitev 

Tokrat je bilo lažje. Veliko lažje. Ali je smisel za odločitve kaj manj preklet, kot je bil tistega torka ne vem. Vsekakor je bilo vreme veliko lepše in ni mi bilo treba čakati na mrak, da me ne bi "vsi gledali". 

Tudi predpriprave so bile veliko lažje, pravzaprav jih ni bilo. Vse je bilo že pripravljeno, samo uro sem moral pravočasno napolniti in vnesti program teka. Oh, ko smo že pri uri, sedaj lahko mirne duše rečem, da mi je samo žal, da nisem že takoj prvi dan kupil kako takšno ali podobno tehnološko čudo. Hočem reči, kakšne kolobocije sem si takrat izmišljeval, da sem uspel šteti in meriti tiste minute in metre. Tale pa prijazno neopazno čemi na roki in natančno 5 sekund pred spremembo nežno zažgoli, češ, lej, še dvakrat, trikrat zapiskam pa začneš hoditi. No, ali pa teči, kakorkoli. 

Kar se ostalega tiče pa ni kaj dosti za povedat. Zanimivo je, da je bil skupni tempo hoje in teka višji kot marsikateri tek zadnje čase, naredil sem nekaj metrov več kot v istem času takrat pa tudi utrujen nisem bil pretirano. Edino kar sem bil malo razočaran je ta bolečina čez celo nogo, ki se je pojavila kljub veliko manjšem naporu in sedaj že večmesečnem počitku. 

Naslednjič me čakajo tri ponovitve manj, tako da kakšne posebne treme nimam. Wega se je vrnil tako na blog kot na splet in spet je dobri stari Wega z obsesivno shizopresijo. In naj bo tako.

Kumi čakam četrtka... oh, pa saj to je danes!

ponedeljek, 24. februar 2014

Pride čas

To je to, 
kar se tiče mene v športu. 
Kar malo hudo mi je, 
ampak to je to.

Tina Maze

Tisto, da bi čisto nehal pisat in teč, stalno nekje kljuva v ozadju. Pa saj, tudi če bi, komu mar? Saj nisem Tina. In ona bo imela s čem nehati, ne pa jaz. Kaj bom pa nehal? Bom nehal teč trikrat na teden mesec? Bom nehal cepetat po stanovanju in preklinjat klance? Ampak res, no, tak cirkus, da je že patetično. 

Ko sem se po zelo dolgem času mudil v Šiški sem si rekel, da bi bilo pa prav fletno poizkusit tek po ravnem. Saj veste Boršt je Boršt in praktično nemogoče je najti več kot 100 metrov ravnine, pa še tisto kar je ravnine ni ravnina ampak malo manj nagnjen del proge. Prav zares sem zadnji ravni tek opravil nekje oktobra, če ne štejem novembrskih sladkih6. In sem si rekel, hja, mogoče je pa to to? Mogoče se mi pa klanci fržmagajo in v resnici še vedno srčno ljubim tek? In bila je katastrofa. Sem očitno pozabil, kar sem nekoč že odkril: klanci so sicer zajebani ko rineš gor, se pa spočiješ ko greš dol. Po ravnem je treba pa neprestano rinit. V zadnjem času pa sem že po borških klancih pogrunttal, da je nekaj čisto narobe: gor sem se matral, dol pa trpel. Nobenega sproščujočega vetra v laseh ob zasluženem spustu. Ena sama muka in nabijanje stopal kot bi hotel asvalt zgubat. Po ravnem v Šiški je bilo isto. Na začetku je še šlo, potem pa daun daun daun. Na koncu sem se matral kot predzadnji kilometer maratona. Obupan, da mi je šlo skoraj na jok.  

Torej to je to.

V torek začnem s trinajstedenskim progaramom teka in hoje za začetnike. Ni hudič, da mi rata do blejske nočne 10ke.    

ponedeljek, 10. februar 2014

Nova Energija.

Kozmična energija pa je glavni nosilec,
 oziroma steber zdravega stanja v našem organizmu.
Povezujemo jo z sedmo čakro, Sahasraro, ki je njen center.
To je energija čiste radosti, zdravja, čistosti, enosti.
Tu enostavno veš da si in veš da si eno z vsem - skratka, 
da si povezan z Bogom 
( Višjim ali kakor koli to veličino imenujemo ).
.
www.svetovanje-vedeževanje.si

Kot je nemara kdo opazil, se je tudi zadnji poskus, da bi zalaufal tek ali stekel lauf klavrno propadel. Tokrat je bil izgovor kar precej resen in morda ga čisto zares ni za šteti med tiste hudo za lase privlečene. Vsaj za tri dni ne. Dokazov pa žal nimam, kar pozabil sem slikat ta presneti led, pa ga je bilo vseh vrst od a do ž. Razen slike veje na avtu nimam ničesar pa še ta je bila v Ljubljani, točneje Mengšu.

Potem ko prekinem je pri meni vedno tako, da mi je zelo težko nazaj not past. Saj veste, spet je treba določiti tisti trenutek - klinc, sedaj pa grem... Tako da evo, spet začenjam, že stotič se zaganjam in upam da bo šlo tokrat pa (za)res. 

Je bilo pa vmes eno tako razsvetljenje, ki te obsije enkrat na 100 let, se pravi v najboljšem primeru enkrat v življenju, največkrat pa sploh ne. Govorim seveda o Energiji.

Na tem svetu, tem fizičnem svetu, kakršnega poznamo je entropičnost navidezno neskončna. Ni čudno, da smo vsi skupaj zgubljeni. Tole naše hujšanje naprimer - ali smo kaj na boljšem, kot če bi metali kovanec? Ali še bolje, kakšno informacijo dobimo, če kovanca ne vržemo ampak nam pade iz žepa? Se sliši zmedeno? Pa niti ni. 

Te dni nas je oklenil led in ovila tema. Ledu sicer v naši vasi Boguzahrbtom nismo imeli kaj dosti več kot lani in predlani, no polomilo je pa kar nekaj dreves. Druga reč pa je elektrika - namreč že kakšen gobar, ki se mu v naših borštih predivje kolcne povzroči za kako uro mrka, kaj šele ob vseslovenski ledeni katastrofi. Tako sva bila z Darjo kar nekaj večerov zapored v temi in v današnjih časih postanemo brez elektrike precej nebogljeni: telefončki za svojo pamet trošijo svojo baterijo, kot bi mene gledali z vrčkom piva sredi poletja  v bifeju na plaži. Interneta seveda ni, baterij v ta starem tranzistorju pa tudi ne. Ostalo pa - svečke, kamin in... Ok, ok, saj vem, kakšne šale krožijo te dni, češ, da bo čez devet mesecev zmanjkalo prostora v porodnišnicah ampak v resnici res ni ob takemle mrku kaj dosti za početi. Še najboljše, no, drugo najboljše je, da si nadeneš naglavno lučko, se toplo zahomotaš v kovter in polistaš po knjigi. Polistaš, pravim, kajti da bi bral zmanjka moči. ("Kdor bo zadnji ugasne naglavne lučke!")

Ko sem se te dni ves nesrečen pripravljal na tehtanje pred vnovičnim zagonom tekaške kariere sem mislil, da sem pripravljen na vse. Resnica je, kot že tolikokrat doslej pokazala zvrhano mero smisla za humor. Vse te dni domačega preležavanja in uživancije sem namreč izgubil poldrugo kilo(*). To seveda ne bi smelo imeti smisla: na forumu sem se postavljal z okroglimi 96 in obljubo da se javim ko bo šlo na 90. V resnici ni šlo nikamor, pol kile gor in pol dol, skratka nič ni kazalo ne na grb ne na cifro. Potem pa tole!

Sobota je bila en tak primeren dan x-1, se pravi en tak preizkusek s čim naj, ko bom "zares" začel, sploh začnem. Kar malo nataknjen sem bil, ker se je ura kar odmikala in odmikala tja v popoldansko, spet bom zadnje metere tekal po mraku. Če si kaj zaslužim po teh sedmih letih matranja je pa to, da ne tečem po mraku. Pa po dežju. Pa po snegu. Pa po soncu. Pa, ok, z mačkom. Ko sem potem bolečih goleni in mišic prav po polžje počasi zadnje metre tekal po mraku in tuhtal, kaj naj sedaj s to informacijo storim glede "zaresnega" začetka teka sem opazil, da v kuhinji gori luč. Kar je pomenilo, da imam še cel večer uživancije pred sabo: začele so se olimpijske igre, internet je spet pri življenju in sploh je ura šele šest. 

Takrat me je spreletelo: ves ta čas lažem. Sploh ni nič res! Cel tale blog ima nepopoln podnaslov. Ni fora v tem da sem vstal s kavča in šel teč. To je le delček. V resnici gre takole: Wega, lep pameten in skromen: Kako sem vstal s kavča, in šel namesto do hladilnika raje teč. Oh, kako sem bil neumen, pa je bilo tako jasno! Vsi moji prvi tekaški koraki so bili narejeni zvečer, še več, ko sem se prvič spravil teči pri dnevni svetlobi sem bil čisto šokiran, kako nihče ne bulji vame. Seveda je bilo vse skupaj povezano še s celo vrsto ritualov: dokler ni bil tek mimo sem se bolj ali manj držal abstinence, pa tudi polnega želodca sem se ogibal. Tek mi je pobral ravno toliko časa, da so bile mimo vse tiste teve nadaljevanke, ki imajo reklame razporejene ravno prav, da se nove začno, ko ti zmanjka sendviča od prejšnih. Kako sem bil takrat presenečen - ne nad na novo pridobljeno kondicijo ampak nad kilami! Kar same od sebe so šle dol. In to huuu!, noro hitro. Brez da bi sploh frcnil kovanec v zrak!

Potem se je seveda začelo zatikati. Zidan'ca tukaj, žurka tam. Obiski. Tek je postal rutina, začudenih fac ob tekaški progi ni bilo na spregled niti na Borštu. Nočni pasji ugriz, konj sredi mračne poti. Konec železnega torek - četertek - sobota rituala. Prestavljanje teka za en dan, dva dni, cel teden. Pa tek dopoldne, recimo, ker imamo popoldne piknik. Pa tek takoj po službi, ko je še svetlo, da bim imel potem mir. Mir, kavč, PC in hladilnik.

In potem, po toliko dneh, po tolikem tuhtanju, se vrnemo k Energiji. Velika Energija, Univerzalna kozmična Energija, Energija Mnogih Imen, Hui-Shi, čakre, polja in - Energetika Ljubljana okolica.

Ves čas iščemo Energijo, v resnici pa je najbolje, da je ni. Ko je v teh dneh zmanjkalo električne energije in smo izgubili vsa ta valovanja okoli nas, mi je nekaj dni zapored uspelo, da sem zaspal ob (ne?)normalno zgodnji uri. Z Darjo sva Roya spremila po borškem krogcu ponavadi še po svetlem, potem pa prijetno utrujena polnila baterije ob odsotnosti energije. Pred nama je bil še dolg večer in v sobo je legel prijeten mir. 

Hladilnik pa je ostal zaprt.

(*)opomba. ne, ni šlo za prenos mišične mase v maso špeha.

četrtek, 23. januar 2014

Naj 7 ali ležem?

7.: Acedia

Sveti Gregor I. Veliki

Na sedmo obletnico odkar sem vstal s kavča in šel teč sem spet nekje na začetku. Seveda ni to nič novega, posebnega ali presenetljivega, pot po kateri hodimo se pač neprestano razceplja in ko izbereš po kateri poti boš šel si samodejno na novem začetku. Pred sedmimi leti, 23.1.2007 sem stal na enem takem razcepu. Nekaj dni nazaj mi je kazalec na tehtnici prebil stotko, na polici je čakalo novoletno darilo the Knjiga, potrebno se je bilo samo odločiti ali se vsedem nazaj pred televizor ali pač stopim ven. zunaj je bilo namreč kislo kot se za ta letni čas spodobi: Dež, ohladitve in luže na tleh.. Takrat sem izbral pot, katero ste lahko precej podrobno zasledovali v mojih zapisih. Na začetku je šlo turbulentno: ni bilo dneva da ne bi opazil napredka, če ne na tempu pa na razdalji, če ne na razdalji pa na teži, če ne na teži pa na drobnih veseljih, ki sem jih opažal čez dan: vse lažja sapa ob vspenjanju po stopnicah, vse lažja izbira stopnišča namesto dvigala, vse ožji obseg trebuha, več veselja z izleti in take. Letel sem po tem vesoljskem toboganu in verjel, da se kar ne bo in ne bo končal. Seveda je prišel tudi tisti čof v vodo. KAr samo po sebi ni katastrofa: če se potrudiš in zaplavaš se lahko izviješ toku, da te ne nese čisto po svoje. Zoprno je, kadar obmiruješ: prej ali slej ti potovanje s tokom postane udobno, prijetno toplo je in zadeve h katerim bi se splačalo zaplavat so vse bolj daleč, vse bolj meglene in zabrisane. Počasi je napor že priti jim bližje, da bi jih vsaj jasneje videl...

Kakorkoli, tole zadnje, sedmo leto že ves čas stojim na tem razcepu in če sem še naprej tako strašansko metaforičen, počasi me tok nese naprej in plavat nazaj do tega razcepa bo čedalje težje. 

Ali pa je pač treba izbrati čisto novega?

Kumi čakam. 

ponedeljek, 20. januar 2014

Ubodje

Danes bom vrgel žogo z naše stolpnice.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes ravno tako.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Tudi danes.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Ravno tako tudi danes.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Tudi danes.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.
Danes tudi.

Danes bom žoga.

Jani Kovačič, Dnevnik


Zoprno je, ko se stvari začno odmikati. Ne vem če poznate tisti občutek, ko vse skup nekako polzi iz rok. Morda ste kdaj sanjali tisto, gibi so težki, tečeš pa nikamor ne prideš, vse je neprestano izven dosega, kamorkoli se nameniš prideš drugam. 

No, to. 

Superge, ki sem jih v neizmerno veselje najbližjih puščal v spotik sredi predsobe so se preselile v omarico. Potem na višjo polico. Pa na čisto ta zgornjo. Pa v klet, v omaro, kjer je spravljena izvensezonska obutev. Ujet v zanko, v začarani svet okoli kroga, tak namreč v ki se vrti in vrti in hitreje ko gre vrtlijak okoli, težje je stopiti nazaj v sredino. Počasi lezem lepo nazaj. ne samo da sem na istem kot pred enim letom (gl - http://wega-lps.blogspot.ch/2013/01/danes-sem-vrgel-zogo-skozi-okno.html) v bistvu sem na istem kot sem bil pred sedmimi leti. Še huje, V bistbvu nisem niti na tistem kot sem bil pred sedmimi leti. Kajti 23.1.2007 me je ščemelo od kumičakam pričakovanja. Vse je bilo novo, dež, luže, plundra in tista neomajna odločenost da grem teč. Da vstanem in grem. Pojma nisem imel kaj me čaka in to je bilo dobro. Včasih ko te dni žvečim sendvič pred televizijo se mi zazdi, da sem vse sanjal. Dejansko se stegnem za tablico (da mi ne bi bilo treba vstati) in posrfam na blog in tisti famozni prvi dve leti. Da bi dobil potrdilo, da nisem sanjal, da bi podoživel, vse tiste trenutke... namesto tega pa se začnem spraševati kdo je to pisal. 
Kdo je ta Wega? Prav po otroško (pa ne otročje) se je podal  v boj s krizo srednjih let češ, lej, malo začnemo migat, pa bo. Zdravo življenje. Tek mu je prinesel veliko več, kot si je mislil, kot je pričakoval. Pravzaprav še najmanj tistega kar je pričakloval. Saj niti ni vedel kaj naj pričakuje. Vsekakor ne čisto norih stvari, takih kot je vzpon na Triglav ali pa večerni zasneženi izleti na šmarno goro pa tek v mraku po zaledenelih koreninah okoli Rožnika, objemanje dreves sredi štajerskih poti, iskanje zemljevida v strmini sredi gozda, opazovanje lebdeče ptice v nevihti med Brano in Planjavo... Potem so bila tu še srečanja z neznanci, ki jih je njegovo pisanje spodbudilo da so prav tasko vstali s kavča in šli teč...
Hoj, Wega, kam si šel. In zabrišem blog na polico. Vstanmem kavča, zunaj je dež ali pa se ravno pripravlaj na dež, v takemle pa ne bom lazil ven. Pa sploh, saj se ne splača. Še štirih kilometrov ne spravim skup, zadnjič sem šel pa me je potem vse bolelo. V čem je štos? Mar so bile tudi slabe stvari, ki mi jih podzavest servira vsakič, ko se odpravim proti kleti, da se kar ustavim sredi koraka. Napor. Mokre nogavice. Pasji ugrizi. Spotikanje v polmraku. Boleče goleni. Lovljenje sape. Do krvi odrgnjene bradavice. Prebavne motnje. Umikanje avtomobilom. Začudeni/pomilujoči pogledi. dehidriranost. mrzlica. Bolečine v mišicah. Neskončna utrujenost. Klanci. 
Ali pa kavč, pivo in kokice, zakurjena peč in, recimo, Tina Maze.
Saj si zaslužim, ne? Saj mi vendar pripada! Skorajda 10000 kilometrov, več kot 1000 ur (če bi jih postavil v ravno vrsto bi naneslo 47 dni in noči). Drugi še delček tega ne zmorejo. Ne zmoremo. Ne moremo. Ne moramo. Nam ni treba. 

Preklet, preklet, preklet naj bo moj smisel za odločitve.