sobota, 25. maj 2013

In jutri grem spet

Čemu in zakaj bi se oziral nazaj? 
Da bi se matral?
Piskec, Podkleteno nebo

No, pa dajmo še kakšno reč. Vidite, kar nekaj let že tečem, pa mi ves ta čas ni čisto uspelo pogruntati zakaj. Hočem reč, v čem je štos? OK, saj to je že več ali maj znano, nekega dne sem vstal s kavča in šel teč. Kavč krofek in te reči, nič takega. Miljon jih je, še večji miljon jih bo, sploh sedaj ko je to moderno. Ampak nikoli ni ta miljon vsaj dva meseca zapored miljon istih ljudi. Več ali manj se vsi zaženemo, se zapodimo, se odločimo, za prmej začnemo in... in hopla smo kmalu spet tam kjer smo bili. Hočem reči, zdaj sem lahko pameten, ko sem pretekel že toliko in toliko kilometrov. Ampak daj zaboga povej, kako mi je uspelo? Ker v življenju sem poskusil že cel kup stvari. Shujšati, dokončati faks, se naučiti igrati kitaro, obogateti in take reči in od vsega mi je nekega dne uspelo le to, da sem se resnično odlepil od kavča in šel teč (in ok, ajd, nehak kadit, ampak tega niti začet ne bi bil treba in ne šteje). In ne samo to, tekel sem v svoje lastno presenečenje še naslednji mesec, pa še mesec kasneje in tako dalje. Kar je bilo pri vsem skupaj najbolj presenetljivo se je pri tem mojem teku kar naenkrat nabralo za mesec, teden, leto, sedem let teka. Z enako lahkoto kot sem zanemarjal ostale stvari mi je tekel čas teka. A veste tisto, ko si rečete jutri začnem, pa potem pojutrišnjem, v ponedeljek, prvega naslednji mesec, za novo leto? Enostavno ne pride na vrsto. Z enako lahkoto so se nizali ti tekaški podvigi. Tekel sem prvi teden, trinajst tednov, pol leta, leto, sedem let. Včasih se peljem po pokrajini in tuhtam oh poglej, jebenti tlele sem pa že tekel. Tista harfa recimo na obvoznici je itak že klasika. Ampak so dudi take. Ko tečem mimo Sel in se spomnim kako sem pa enkrat kar tako zavil do s poti tja nekam  med drevesa... Pa tja na Plešivico, pa tja čez Rožnik, pa tja čez... in tako naprej... In kaj vse mi je dal ta tek, da sem si upal v hribe, recimo. Ves svet je bil moj. Zamegljeno in vetrovno Sedlo, še vedno ga ne morem pozabiti, med tem ko se Grintovca,  Storžiča in podobnih skorajda ne spomnim več. Pa na koga sem se bolj matral? Ali še bolje  kdaj sem se bolj matral, prvih 13 tednov, ali danes, ko borški krogec skorajda prehodim? Zakaj torej sploh vztrajam, ko vem, da se moje (preostale) skrite sanje ne bodo nikoli uresničile (gre za to, da so se najbolj nore že itak uresničile, o ostalih pa res ni za razmišljat), da nikoli ne bom neki res dober tekač, da nikoli ne bom prestopil mej jogginga in tako dalje. In še kar tečem dalje. Sedmo leto. Kavč krofek, Wega.

Pa še enkrat - v čem je štos? Mislim o tem blogu. Vsi veste, da tule že 7 let niham neprestano od neke euforije do apatije in nazaj. Kako bi bilo brez bloga ne morem vedeti. Mogoče bi se poskušal prodajati prek facebooka, mogoče pa bi celo prej nehal. Koncept facebooka in google+a mi ni všeč ravno zato ker je vse skupaj postavil na glavo: na blog pride moj stari znanec zato, ker ga zanima kaj sem napisal, kako se počutim, kaj imam za povedat, medtem ko na FB in G+u jaz svoje misli pošiljam naprej kot neko spam pošto svojim "prijateljem" in krogom pa če jih zanima ali ne. Po drugi strani je pa naporno. Včasih grem brat nazaj kakšem prispevek in se mi zdi da sem res dobro napisal, pa je šlo tja v en dan, mar ne bi bilo manj naporno če bi stisnil en lajk in en + nekam in upal da bom + in like dobil nazaj.

Moram nehat. Nekaj šteka vse skup in ne bi rad spet izgubil kar sem napisal. Prevečkrat je že bilo

10 komentarjev:

  1. Lepo si to napisal. In ja, nisi edini. Res ne.

    OdgovoriIzbriši
  2. Velikokrat tudi sam razmišljam o podobnih rečeh. Zakaj vztrajamo? A je to izključno zaradi tega ker nam je fajn, ker se po teku odlično počutimo? Bi znalo bit, a kaj ko velikokrat pride dan, mesec, ali celo leto ko nam ne gre. In to čisto iz različnih razlogov. Kolikokrat se mučimo, pa še vedno vztrajamo in ne vržemo kar tako puške v koruzo. Ja nekaj magičnega je v tem teku. Mogoče pa smo magični samo mi. Vsako tako in podobno pisanje je vzpodbuda za naprej in te v bistvu prisili, da ne moreš kar tako odnehat. Neglede na to,da naj bi internet razdvajal ljudi, v našem primeru več kot združuje. In kako boš potem pogled tekaškega prijatelja v oči in mu rekel,da se ne greš več? Nebi šlo kar tako, a ne? ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. nikol ne gre tja v en dan.

    OdgovoriIzbriši
  4. Človek mora neki počet. Sploh v srednjih letih. Tek je pravzaprav čist ok, zakaj pa ne? Da se vidi, da še lahko, da še nismo za v staro šaro. Meni je ravno to še najbolj super - da lahko. In potem res tečem predvsem zato, ker lahko. No, od nekdaj sem rad hodil po hribih, tek pa je tu blizu. Omogoča mi tista moja popotovanja - daleč stran od Sebe in Nazaj.
    Saj sem že stokrat rekel, da ne bom več tekel, pa še vedno nekaj malega brcam...
    Hvala za citat, kje si pa tega našel?! Moram pa reč, da je povsem resničen in to ne samo glede teka. Meni je preteklost hm, no, tako nekam pretekla? Me ne zanima prav veliko... :)
    Hvala ti tudi za tvoj blog, na fb-ju gre vse dobro takoj mimo in je povsem vseeno ali pišeš dobro ali slabo ali pa sploh ne pišeš. Tudi jaz sem velikokrat žalosten, ko neke dobre reči kar gredo, ne da bi pustile kaj več za seboj. Pa bi lahko.
    V takem času živimo, a k sreči še imamo možnost odločitve. Zato pa raje hodim nekam tja gor, hodit, tečt.

    OdgovoriIzbriši
  5. Aja: lepo bi bilo najt kakšen res slab vikend, da jo spet kam mahnemo.

    Take stvari si zapomnimo! :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Sicer pa ja. Letos smo imeli deževnih, meglenih, vetrovnih, zasneženih in ledenih priložnosti več kot dovolj.

    OdgovoriIzbriši
  7. Aleš super ideja. Mogoče pa bi skupaj naredili kakšno krajšo. Recimo Stoperško planinsko pot,če se ne motim je "samo" tam okoli 30 km.

    Kdaj? Aja, vse vikende imamo več ali manj zasedene. Naslednji prosti je baje tretja sobota v juniju leta 2024 ;)

    OdgovoriIzbriši
  8. Žal imam takrat žurko, tako da ne bom mogel priti.

    OdgovoriIzbriši
  9. Se mi je zdelo ja. Aleš pa nič ne reče, ker koledarja za njegov prvi prosti vikend še niso izdelali!

    OdgovoriIzbriši
  10. Kar norca se delajta, ja, to je najlaži.

    Jaz moram pa žvet vse to.

    :))))

    OdgovoriIzbriši