ponedeljek, 08. april 2013

Četrta vstaja

Ladji brez cilja ni noben veter ugoden 
Michael E. de Montaigne

Tako. Sedaj pa vstaja ali pa kapitulacija. Druge poti ni. Izgovorov je zmanjkalo. Saj je sicer res, da me je vsakič ko sem se odločil, da je lenarjenja dosti zasulo s snegom do vratu. Ampak bodimo pošteni: če bi bila volja bi se našla tudi pot. Pa pač ne bi šel teč ampak samo na sprehod. Ven na zrak. Ampak ne. Niti ko je zletel kavč, in to the Kavč skozi okno ven in je bila to res krasna iztočnica za nov začetek, sem kar nekaj mencal. Še vedno so bili - poleg tega nesrečnega snega - pri roki neki butasti izgovori. Recimo, joj, a ne bi bil za nov začetek najbolj primeren torek? Saj veš, torek - četrtek - sobota? Joj, pa ja ne boš šel po tolikem času počivanja kar cel krog? A ne bi bil ta mal' krogec, štiri kilometerčke čisto dovolj? Joj, pa ja ne boš tekel po temi? Joj pa ja ne boš šel teč ravno danes ko je Merkur v 19°47 Strelca in se ravno pripravlja da bo prestopil v Kozoroga, potem pa še v Vodnarja?

In tako so minevali novi tedni. In novi poskusi. In novi flopi. V petek pa je padla dokončna: jutri pa res. Jutri je sobota, lušno padem notri v  torek - četrtek - sobota špuro in še vreme bo lepše kot je danes, ko zporno ščije. Evo. Jutri. Roka.

Potem sem sedel tam na novem kavču, kar malce prešeren, ker 'lej, spet bom začel, spet bom tekel, spet bo tako kot prej. Tule je morda čas, da še enkrat jasno povem, da sem tek pravzaprav čisto resno pogrešal. Tisti spominski prebliski, saj veste, ko se pelješ čez harfo na štajerski obvoznici točno čez PST. Ko se zapelješ mimo tistega ovinka v Zagradcu, kjer sva se s Samotom oddahnila in s ceste spet lahko zavila v manj prometna (brez)potja. Ko na podkletenem nebu slediš potovanju po Šentiljski in prečekiraš prenovljeno stran Sladkih6. Preveč, preveč, preveč. Preveč lepih spominov je, da bi lahko kar tako nehal. In če ne nehaš, moraš teči. Vmesnih poti ni - ne da se z daljincem v roki doživljati tiste trenutke za katere niti ni prave besede. Kakorkoli obrneš, treba je vstati s kavča in iti teč.

In jutri, evo, jutri spet začnem. Tokrat odločen in prepričan. Jutri ne bo niti tega zoprnega dežja, ki lije danes. Jutri bo sobota, ravno pravšenj dan za tek. Ker jutri je...

Jutri bo...

Kakšne pol ure kasneje seveda preklinjam kot kakšen knap. Tisti trenutek pol ure prej je bil morda res veličasten. Pred nevidnim občinstvom sem teatralno vstal s kavča, češ, kakšen jutri, danes!!, se preoblekel in šel teč. Preklet naj bo moj smisel za odločitve! Kaj pa je bilo narobe z jutri? Sedaj pa sem ves premočen. Malo sem pozabil, da je dež mrzel, še bolj pa pozabil, da so ob dežju po tleh luže. Močilo me je čisto ves čas.

Pa vendar. Močilo nas je tudi takrat prvič, ko smo se spravili na kRožnik. Močilo me je, ko sem šel neko popoldne na celo PST. Močilo nas je na Murovico, na Šmarni, močilo nas je okoli Gradiškega. Pa tiste torkove rekreacije, ko ni bilo važno ali sneži, dežuje ali oboje. Pri pohodu Krtina-Gradiško-Vinje-Mohor-Sv.Andrej-Tuštanj-Vrhpolje-Zalog-Krtina imam celo zapisano "Malo mraz, malo dež, skratka čudovito". Celo na 2. Sladkih6 je nekaj rosilo. In na Formaratonu, recimo.  In, oh, se kdo spomni Balatona? Druge etape? Tako je lilo, da sem se izgubil! In heh, tale zapis razmer je recimo zgovoren: PST in križ kraž po Šiški: "Najprej je malo deževalo, takoj za tem je bila nevihta, potem je scalo, mčkn pršelo, potem pa je šel dež" in poleg: "Bi mi bilo žal če ne bi šel."

Mnogih zgoraj omenjenih se seveda med tekom po Borških 10000 v petek nisem domislil, je pa ena, ki je ne pozabim do konca življenja: Celje - Logarska, tam je tudi tričetrt časa deževalo.

No sedaj si pa predstavljajte tole sliko: v peči prasketa plamen in v poltemi obseva postavo napol ležečo na kavču. Ogenj za trenutek obsije obraz, tako da lahko opazimo zadovoljen nasmešek in odsev plamena v očeh. Evo, to sem bil jaz, sveže stuširan, ves ponosen, objestno srečen. Vem, da tole še ni nič, vem da lahko obsedim morda že naslednjič in bo spet vsega konec, kot je bilo že nekajkrat letos. Ampak lej, začetek je pa le. Če ne začenjaš ne moreš nadaljevati. Če ne začenjaš pravzaprav ne moreš niti odnehati.

Bomo videli v nedeljo!

7 komentarjev:

  1. Ja saj. Že malo naveličani vseh teh mojih startupov, ne? Ampak ti povem, da bo enkrat zalaufalo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Naveličani? Daleč od tega. Sicer pa te občudujem. Znaš se borit, pa ni hudič,da ti enkrat spet ne zalufa.

    OdgovoriIzbriši
  3. Toooooo Radoooo! Juhej!

    Že zdavnaj ti je zalaufalo, sem in tja pa je treba imet kak premor, drugače je dolgčas.

    OdgovoriIzbriši

  4. En tapameten je enkrat rekel, da sploh ni važno,
    kolikokrat pademo - važno je samo, da se vedno
    poberemo....

    OdgovoriIzbriši
  5. Rajko, a ne bi bilo bolj enostavno ko pač ne bi kompliciral, pa samo tekel in to je to... _;)

    piskec, jep, seveda samo če se ne spremeni v "sem in tja pa je treba imet kak tek, drugače je dolgčas."

    sestrca, po moje sem to rekel jaz. Pameten pa to...

    Sicer pa en daljši zapis na to temo ko sem zabluzil sedemnajstič:

    http://wega-lps.blogspot.ch/2010/05/v-bistvu-sem-sedajle-hotel-napisat.html

    OdgovoriIzbriši
  6. Eh Rado, o mojem "kompliciranju" se spravljam pisati že nekaj časa, ko pa preberem tvoj zapis, pa ga imama kar dovolj za nekaj časa ;)))

    OdgovoriIzbriši