ponedeljek, 29. oktober 2012

Mehkužec

Včeraj sem bil - kaj pa vem. Čuden. Malo žalosten, malo jezen, malo pa spet tak, ne vem, kako naj opišem. Ko vstajaš, pa sedaš, pa nekaj bereš in se zaveš, da strmiš mimo knjige, pa gledaš film, pa se zaveš da že od prejšnih reklam ne slediš zgodbi, ko se vsake toliko sredi dela zakoplješ glavo v dlani in si masiraš čelo.

Nič nisem dobro. Pri vsem tem je to, da nisem odtekel maratona še najmanj. Ali kot je tisto dopoldne rekel sosed: evo, pa se ti vsaj matrat ni bilo treba.

 Ker, evo, se mi vsaj matrat ni bilo treba. Lepo sem zjutraj vstal se pretegnil, osuplo zamežikal v zasneženo jutro, se oblekel, obul, očipiral in oštevilčil, nataknil napolnjeno uro, zakurblal avto in - ugotovil, da sem obtičal. Poskusi natikanja verig na sprednja kolesa so se končala klavrno, še en poskus speljevanja pa še bolj. Komaj sem potem pririnil nazaj pred hišo, se vsedel v dnevno sobo in se demonstrativno s pirom v roki zakampiral v fotelj. Ko jebe tek. Ko jebe maraton. Ko jebe vse skup.

 Najbrž je to to. Konec lepega, še ena epizoda pač, kot jih je bilo že cel kup. Dobro, že res da je ta epizoda trajala neverjetno dolgo, ampak vseeno. JE trajala, ne pa TRAJA. Ker tu ne gre za to, da sem odpovedal kot jih je 10000 drugih. Tu gre za to, da sem odpoverdal kot jih je 10000 drugih pa še preostalih 6 miljard in nekaj miljonov preostalih zemljanov. Saj se vedno ob kakem kao staršanskem dosežku hvalim s tem, kajne, lej, drugi pa niti s kavča niso vstali! Vidite, štos je v tem: v trenutku ko je strah pred zdrsom z avtom prevagal pred tekom na maratonu v mokri, hladni zdruzasti Ljubljani sem premišljeval ravno nekako takole: a ma smisel tvegat samo za to, da se bom nekje med zadnjimi matral v drugi krog, vsi me bodo imeli že poln kufer, kaj se sploh drkam s takim časom tam okoli.

 Pa saj je navsezadnje je res! Varnost je na prvem mestu, za vse ostalo bo vendar še dosti časa. Kaj pomeni en spuščen maraton, pa čeprav ljubljanski, proti tveganju da zariješ nekam v tri krasne, če se sploh prerineš mimo polomljenih dreves.

 Bla, bla, bla. Kot je bil bla-bla-bla ves tisti čvek zvečer, lej uro sem prištimal in jo napolnil, čip je že na copatih, številka in knoflice pripravljene na mizi, vse pripravljeno za obleč, še kapa in rokavičke, če bo res mraz. In potem vsa ta osuplost zjutraj, ko je nasulo snega, da kar nisem mogel verjeti. In pretvarjanje, da nič hudega jaz zaprmej grem, vreme nam nič ne more, čiščenje avta, pakiranje spet čiščenje avta in potem zzzzz, pa zzzzz, pa spet zzzzz po ledeni brozgi. Kam pa misliš z letnimi gumami?

No vidite, kaj hočem reči. Ste dojeli zadnji stavek? Z letnimi gumami. Cel teden že težijo s tem snegom, ki da bo zapadel konec tedna, menda celo tudi do nižin, jaz pa še gum nisem zamenjal. In če jih že nisem zamenjal, ali ne bi bilo pametno včeraj zvečer, ko je še (samo) deževalo, vse skupaj - itak že pripravljeno - zagrabiti in odpeljati v Šiško? In tam počakati kaj nam bo prineslo jutro? Ampak ne. Ker nekje globoko je bilo že vsajeno tisto, saj veste, saj mogoče pa sploh ne bo treba it. Tu torej en gre za to, da sem odpovedal ker bi se bal mraza, ker mi ni ustrezalo vreme, ker sem modro odklonil tvegano vožnjo, ker sem ue bal za dihalne poti, ker se mi je zgodilo pač nekaj kar se je še 10000 drugim, ki se niso pojavili na startu, tukaj gre samo za ern velik vzdih, šjuuuh, pa je končno uspela sabotaža, pa mi končno vendarle ni treba iti.

Ni treba iti. Kar ni nič hudega, vsakdo ima pravico da se v nekem trenutku odloči, da se mu ne da it, saj je vendar demokracija, kdo pa koga sili? Ampak vsaj takega teatra ni treba delat. Pač rečeš zeh, zeh, letos pa ne grem in to je to. Oh, saj vem. Mogoče sem si mislil, no, morda bi pa letos končno poskusil odteč kako minuto hitreje kot doslej. Morda je čas, da se pomaknem korak naprej? Samo kaj, ko je za ta korak potrebno resno trenirati, se resno pripraviti in sploh biti resen. In ne: to, da zadnja dneva požreš par krožnikov makaronov, pa naj bodo še tako dobri, NI resna priprava. In da zadnji teden počivaš in nič ne migaš je morda čisto priporočljivo, ni pa resna priprava. Tudi to ne, da imaš nove superge, ker so stare pač že ful zlizane ni resna priprava ampak šmekeraj.



Je kar je. Se vidimo čez 14 dni na sladkih6. Če ne bo ravno kakšen meteor padel na našo dovozno pot.

12 komentarjev:

  1. Čuj, temu se pa reče višja sila in tu nimaš kaj. Ne glede na to, kar si razmišljal v dnevih pred tem in kakšne vibracije si pošiljal v vesolje, na to nisi imel vpliva. Boš že še ugotovil, da je bilo tudi to za nekaj dobro. Upam, da se zima, meteorji, strele itd..., vsaj za nekaj časa umaknejo in nam dovolijo speljati naših sladkih6. Saj veš, tudi mi že kumi čakamo :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Če ne drugega, boš vsaj dobro spočit prišel na Sladkih6 in odtekel željenih 50 km ;)

    Sicer pa se v prejšnjem prispevku res ne vidi fotke...

    OdgovoriIzbriši
  3. Ojoj, moje sožalje :( Na TF te nisem razumel. Torej jaz častim pirstop na Sladkih6! Upam, da je slaba volja minila in da si že fokusiran na naslednjo tekmo.

    OdgovoriIzbriši
  4. Stari, ej...

    K tole berem, a veš na kaj najprej pomislim? Mater je Darja dobra, da te prenaša! ;)


    Ampak zafrknu pa si jih. Čisto vse! Še dosti bolj, kot bi si jaz sploh lahko predstavljal. Kakšna prefinjenost! Kakšno načrtovanje! In še boljša izpeljava! Ni kej, mojster je mojster! :)

    Sladkih6 pa ne boš sabotiral, ker tam je luštno.

    OdgovoriIzbriši
  5. Včasih nisem čisto prepričana, kaj te vodi do teh vsemogočih situacij, ki imajo nešteto variacij. Zaključek pa en sam - v novem, razburljivem zapisu na blogu, ker se ti dogaja več, kot ostalim, ki premo načrtujemo vsako podrobnost. Vsaka čast.

    OdgovoriIzbriši
  6. Ha, Helena, a veš da sem pomislil tudi na to - kakšen dolgčas, vse potrebno sem si namreč lepo pripravil že dan prej in praktično nič ni moglo iti narobe. Če bi prespal v Šiški še zamuditi nebi mogel (ajd obstajala bi možnost da bi narobe premaknil uro ampak kaj, ko je bila Darja z mano)
    Potem bi pač pretekel maraton, mogoče dobro (bravo Wega, super Wega, čestitke Wega) ali pač slabše kot kdajkoli (bravo Wega, super Wega, čestitke Wega) morda bi celo odstopil (bravo Wega, super Wega, čestitke Wega)ampak konec koncev, dolgčas.
    Tako pa spet cela štala in stokanje da je joj. Oh, me je kar strah, kaj bom moral pripravit za radence... Saj vidip, vsakič je huje.

    piskec, "jih"?

    OdgovoriIzbriši
  7. "jih", ja, seveda.

    Zase si naredil natanko tako kot je prav.

    A ne?

    OdgovoriIzbriši
  8. A ne bi bilo bolj prav "nas?" ;)

    OdgovoriIzbriši
  9. Potem bi pač pretekel maraton, mogoče dobro (bravo Wega, super Wega, čestitke Wega) ali pač slabše kot kdajkoli (bravo Wega, super Wega, čestitke Wega) morda bi celo odstopil (bravo Wega, super Wega, čestitke Wega)ampak konec koncev, dolgčas.

    Evo, prav zaradi takih izsekov rada berem tvoj blog! Ker je poln jamrarije in zavedanja, da so med tekači sami pozitivci! :)

    OdgovoriIzbriši
  10. Včasih malce zajamramo, ampak ja, v glavnem pozitivci... :)

    OdgovoriIzbriši