nedelja, 29. julij 2012

Proti novemu rekordu

Vedno kadar si omislim kakšno tekaško pavzo (to pomeni da med enim in drugim tekom mine več kot 3 dni) se začnejo po glavi motati tiste čudne ideje o tem, kako je sedaj pa konec mojega tekaškega obdobja. Fora je v tem, da jemljem čas od 23.1.2007 do danes kot neko obdobje neko epizodico, ki se bo tako ali drugače vsak trenutek končala. Kao, lej, Wega, sej je kul, tale tekec pa te stvari ampak ti ne boš nikoli zares tekel, nekaj kao blefiraš, ampak končalo se bo pa tako kot vse ostalo. Nekega jutra se boš prebudil in ugotovil, da je vse skupaj foma.

Sami veste, da sem poskušal sleherni trenutek to tudi dokazati. Na primer tisto večno razočaranje, ker tempo ni in ni padel pod "ta pravo" vrednost- pri čemer sploh ni jasno, kaj je ta prava vrednost. Za reference sem imel samo "običajne" tekače kot so bili moji mnogi znanci s tekaškega foruma, ki so tudi sami doživljali vzpone in flope, veselja in razočaranja vzhičenost in čisto odkrito jezo. Jaz sem itak videl samo vzpone veselja in vzhičenosti, še najbolj morda tiste štose "mi ni šlo zaradi poškodbe/bolezni/utrujenosti" in zaključkom v stilu "vseeno zadovoljen/na z osebnim rekordom" ki je bil vedno vesoljski. In pri tem naj povem, da se niti v sanjah nisem postavljal v referenco z legendami TFja, ne, šlo je za take slehernike kot sem jaz.

Ampak - dobro, sčasoma se mi je posvetilo, kje sem, koliko sem star, koliko sem pripravljen vložiti v trenininge in koliko sem pripravljen še dodatno tvegati, oziroma pretiravati. Počasi mi je končno prikapljalo, da po polšestem letu vse skupaj morda res ni samo epizoda. Počasi se mi je odprlo tudi zmerno zadovoljstvo z (pod?)povprečnimi dosežki in neizmerno zadovoljstvo nad nenadno serijo uspehov, ki morda to sploh niso bili ampak sem jih samo začel tako dojemati. Bodimo namreč pošteni - letošnji euforični radenški maraton je bil časovno popolnoma primerljiv z lanskim ljubljanskim, pa sem ga doživel tako srčno, da še danes kar zaigra v prsih, ko se spomnim nanj. Vremenovih 50 ni bilo prav nič bolj "hujših" od vseh rokovnjaških ali šentiljskih (ki smo jih običajno opravili celo v isti postavi) pa mi je postala nov dokaz, da mi gre dobro, celo več: res sem se počutil dobro. Po Radencih in Vremenovih 50 sem kar naenkrat z lahkoto pretekel 10 km pod uro na stadionu v Novem mestu za 10 nasmehov - in bil na to celo ponosen1 Halo, ko bi moral zmajevati z glavo, kako mi ne gre in ne gre in nikakor ne morem spraviti desetke na tistih malo bolj spodobnih 45 minut če že ne na pol ure, sem presrečen z dvema minutama pod uro.

In potem seveda - Vršič. Če vam zaupam, da še vedno lebdim kak centimeter nad tlemi, vam bo novo samo to, da ne več 10. Pri čemer naj povem, da sem Vršič opravil zgolj za dobri dve minutu hitreje od prvega teka na Vršič, kar pomeni 38 sekund napredka na leto. Blazno ne?

Aja, da ne pozabim Blejske nočne 10ke. Še PB ni bil, lepo prosim, pa sem se režal od ušesa do ušesa. Spet ne čisto jasno zakaj ampak usta so se obnašala po svoje.

Kar nas pripelje nazaj do tiste moje fiksne ideje o bežni tekaški epizodici, ki se bo zdaj zdaj končala. Prvič se je zgodilo že prvo leto med dopustom. Vojaških 2-2-3 je med počitnicami v avtokampu izputelo. Najprej seveda kao vseeno kar vsak dan pa čeprav samo po 4 kilometrčke, potem je bila pa sopara in vročina preveč in superge so romale v prtlažnik do konca dopusta. 5 dni pavze! Pet dni!!!

Kasneje je bilo pavz še nekaj, enkrat koleno, drugič bolezen tretjič kar tako. Vsakič je bila rdeča nit ta, da je vse skupaj spremljala kot Šmarna gora velika gmota slabe vesti in novega zagona po ponovnem začetku. No, tokrat je drugače. Drvim novemu rekordu naproti - 15 dni brez teka, mislim da jih bo tokrat celo 21. Razlika je v tem, da če sem imel doslej vedno neko kislo slabo vest, si tokrat pavzo jemljem z užitkom, ker mi na nek način pripada.

Moram počasi nehat. Škoda časa za itologijo, škoda časa za tek. Raje grem sedajle pogledat kaj delajo dekleta, morda bodo sladoled?, sam pa se - če se mi bo dalo - odpravim na rovinjsko cerkev še podnevi, mora biti ful dober razgled.






ponedeljek, 16. julij 2012

Navzdol.


Kaj naj rečem. Ne izpusti in ne izpusti. Bolj ko poskušam najti karkoli, kar bi me spravilo nazaj v malodušje, bolj se počutim dobro. Tale Vršič je bil res nekaj posebnega. Nič nisem omenil - oziroma nič kaj posebej nisem posebej stokrat povdaril - da sem tudi dol pritekel z nasmeškom. Na koncu celo s norim skoraj šprintom. Gor, dol, 22 kilometrov in to z oceno čista desetka, čisto veselje, čista euforija.

Bolj kot sem potem čakal, da me mine, bolj me ni hotelo. Pravzaprav sem kar komaj čakal blejsko Nočno 10ko, da se končno vse skupaj sfiži v eno kalvarijo in da vidim, kako se bo niz prekinil. Če je bil Ljubljanski maraton prelomnica, je bil Radenški čista terna. Radenci so veljali celo več kot Ljubljanski, kajti res je šlo že kar kičasto. Vršič me je potem dvignil med oblake, potrdil, da Radenci niso bili naklučje, ne samo čas, tudi občutki so bili kot od Špele Pretnar, ko je dosegla fenomenalni najboljši vmesni čas prve vožnje. In sedaj ta 10ka. Ne bim rekel, da sem pretekel ne vem kako hitro ampak je štos bolj v tem, da je šlo tako gladko in tako na izi, da bi me res že moralo skrbeti. Sploh če štejemo, da sem imel polne superge vode in da sem bil še pol ure nazaj premočen do zadnje dlake v spodnjicah.

Tako je torej. In kaj sedaj to pomeni? Se bo kaj spremenilo? Bo kaj drugače? Ne. V bistvu bom naredil natančno to, kar bi naredil če bi se Vršič in Bled izkazala za totalno polomijo in bi se tule kujal in jokal na ramenih vseh vas, dragi bložani, kako mi ne gre in ne gre, pa buhuhuuu, vse skup nima smisla, pa jst bom nehu tečt, pa take. Namreč malo bom nehal tečt. Ta mesec je že tako prišlo, da imam do danes z Bledom in Vršičem vred za sabo samo 50 kilometrov in če je že tako, naj jih pa ostane nekaj takega kar še do konca meseca. Morda naredim še kakšnih deset, več pa gotovo ne. Naslednjih 14 dni lepo odklop, saj sem si zaslužil ali ne?

Potem pa... Oh, načrti so namreč še veliki. Kaj veliki, gromozanski! Čakajo me namreč vsaj še tri velike reči in malce me stiska, ker gre reeees za velike stvari. Najprej Logarska, potem pa do konca leta samo še Sladkih6 in morda Ljubljanski maraton. Morda pravim zato, ker je Sladkih6 vendarle pomembnejša zadeva od Ljubljanca in če se bodo kazali znaki utrujenosti bom moči šparal za prvo. Saj veste  - petdeset krogov me še vedno čaka. No Logarska  je na vrsti že na prvi jesenski dan in me mori že nekaj let, pa nikdar ni bilo neke volje. V bistvu vedno je bila neka volja ampak zmeraj so bili neki izgovori. Imam pa že en tak načrt, eh, kaj načrt, en tak stari-dobri-wega izmuz: lej, če ne bo šlo, greš še vedno lahko prej v cilj, sej ni treba cele pretečt. Ok, Logarska torej, morda ljubljanc in seveda Sladkih6 in to je to?

Oh, skoraj bi pozabil, je še nekaj, nekaj kar je na zalogi že nekaj let. Napad na Dolenjsko namreč. Odkar sem začel tečt sem si vedno predstavljal, da bom nekoč pretekel razdaljo med Borštom in Ljubljano. Eno od takih obsesij - PST namreč - sem že izpolnil, ostala je še tale druga. Malo me je sicer strah, ker se mi zdi da mi obsesij počasi zmanjkuje, ampak klinc, enkrat je treba to narediti (Aha, sem se spomnil, enkrat moram izvest še tek na Šmarno goro, super, potem tole le ni ta zadnja).
Skratka, vedno sem si predstavljal, da bom nekoč pretekel iz Boršta v Šiško. No izkazalo se je da bo sedaj drugače: za 29. septebmer je razpisan veledogodek Borških 10000 s podnaslovom "Napad na Dolenjsko". Ker Srčni že dolgo nismo več (samo) tekači se bomo letos vsak od svojega doma ali iz kake druge posebne točke odpravili na tekmo Borških 10000. Letošnja posebnost je, da bomo pot opravili vsak na svoj način. Zaenkrat kaže, da bova s Samotom tekla (nekje okrog Grosupljega pa se nama pridruži še Raf), Aleš, Helena in morda Leander bodo udarili treking iz Krtine, Rajko bo pa predvidoma prikolesaril kar iz Sladkega vrha. Ideja je, čeprav verjetno neuresničljiva, pa vendar ideja, da bi poskusili vsi skupaj priti na progo Borških 10000 čim bolj hkrati in jo skupaj (simbolično) preteči. Kako točno bo še vse skupaj izgledalo se mora še malo pokuhati, no, kepica snega je vržena in se že vali po bregu navzdol.




petek, 06. julij 2012

Gor



Voooo-ha! Tole včeraj je pa bilo! Ne samo, da je šlo navkreber brez hude muke, še celo tempo je bil premium+. Je bilo kar čudno ko sva s Samotom prišla do table "Vršič" ta prva in potem seveda ni bilo običajnega navijanja "dejmo še mal, še mal", ker ni biklo nikogar, ki bi lahko navijal...

Ampak res. Začel sem prehitro, klinc sem si rekel, ko me bo pobralo, me bo pač pobralo, bom pa hodil, ane. Potem me pa ni in ni hotelo pobrati. S Samotom sva drug drugega malo priganjala in tempo ni padel vse do vrha. Tik pod vrhom mi je motiovacijo dajal obet novega osebnega rekorda in res sem ga presegel za skoraj poltretjo minuto. Ej, meni se to zdi ogromno. Še posebej, ker sem imel na vrhu občutek, da imam še nekaj moči. Še celo tek nazaj dol je šel brez problema. Kot pravim: Vooooo-ha!

In lahko si mislite kakšen problem sem imel, da sem našel nekaj s čimer bi si lahko veselje malo zakompliciral. Saj veste, jaz vedno pol nejkaj mutim. Pa da bi lahko šlo bolje, pa take. Ampak tokrat pa nič. Nič! Ful mi je šlo dobro in ful sem dobre volje, "v luft" sem že drugi dan, ponavadi me mine vsaj do prve jutranje kave.  Dolgo mi ni prišlo nič na misel s čim bi malo zagrenil, potem pa eureka! Evo v čem je problem:

Namreč, zakaj mi je šlo pravzaprav tako dobro? Hočem reči - če bi bil plof in poden, bi takoj našel kup razlogov, zakaj je šlo tako slabo. Kaj pa vem, recimo, evo, sem vedel, da ne bi smel bureka zjutraj. Ne? A ni tako? Zjutraj je treba šmorn z rozinami recimo, ne pa burek. Burek so beljakovine in ti ne naredijo nič dobrega. Pa napihne te. In tako bi vedel. Obleži v želodcu in sploh ne moreš teč. Nič več bureka naslednjič, pa bo bolje. Sploh pa ne slabo uro pred tekom. Ni čudno, da je šlo tako počasi... In res, zakaj NI šlo tako počasi?

Ali pa... recimo, aha. Sem vedel, da moram drugič poskrbeti za moje najljubše nogavice. Vse, ampak čisto vse so ostale v pranju ali pa v Šiški. In sem potem obul tiste ta navadne. Mislm, niti »L« pa »R« nimajo izvezeno. Če bi imel recimo ta dobre štumfe bi mi šlo kot po maslu. Tako pa.... Tako pa je šlo prav tako kot po maslu

Sedaj ko se poskušam vživeti v poden tek na Vršič ideje kar vrejo. Kaj pa tale: sem vedel, da zvečer ne bi smel spit tistega piva+. Saj je menda jasno, da te samo uspava, pa še na WC hodiš celo noč in si ves razdražljiv in potem je tako kot je. Kaj bi pa rad? Drugič nič piva na predvečer pa bo šlo bolje. Ampak kaj, ko je šlo bolje.


Oh, še jih natrosim. Saj menda niste mislili, da je šlo z uro in točnim prihodom vse BP? Kje pa. V ponedeljek sem šel v Cerknico, zato sem se odločil da odtečem zvečer okoli Gradiškega. Potem sem pa vse skup v Šiški pustil. In superge in uro in vse. Superge sem potem vrgel en dan zjutraj sproti v avto ure pa ne. Polnilec lepo doma na Borštu, ura pa – PRAZNA v Šiški, tako da niti deci nisem mogel naročiti, da jo dajo polnit. In potem sva zjutraj pred Kranjsko zavila najprej še v Šiško, dala polnit uro in počakala da je pokazala vsaj 50% in potem šibala naprej proti Kranjski. Kumi, da sva ujela. Pol je pa človek živčen in tečen in ne more tečt prav. In vseeno teče prav. Uh!

Pa recimo vročina. Saj je bilo vroče, ane? Soparno. Ful smo švical. He he, pa še bi lahko.


Še? Ok. Sem sploh odtekel kak poštene klance delal? Kakšna Šmarna recimo? Kakšen kRožnik?? Kakšna Plešivica? Karkoli? Nič. In kaj potem pričakuješ, da boš tekel na Vršič kot Gašper?
Oh, in ko smo ravno pri Gašperju, evo, lahko začnemo premlevati tudi takšnele: o kakšnem USPEŠNEM teku sploh govorimo tukaj? Kakšen DOBER tempo, kakšen fini čas? Halo? Si videl rezultate Andrejčkovega teka? TISTO so rezultati ne pa tale tvoja revščina. Ha? Ena dvaindvajset? DVAINDVAJSET? Si šel z birglami gor??

Ok, tu nimam kaj, ampak hopla, to je moj PB! To je moj najboljši tek na Vršič. Pa kaj potem če jih 84 zmore hitreje. 1999916 jih sploh ni poskusilo! In kdo pa pravi, da ne bom nekoč nascal Gašperja? Ker veste, jaz sem tokrat tekel bolje, kot vsakič doslej!

In ker – oh... jaz sem še kar u luft, kot za Ljubljanca. Kakšen tek!! Raf, piskec, Samo, in jaz. Carji Vršiča. Kralji gorskih tekov. Tekli smo na Vršič. Res. Zmogli, razmeroma zlahka, razmeroma hitro.

Bravo mi.