petek, 13. april 2012

[Resnične zgodbe] Vonj po kavi


Vse sestre so bele. Bel strop, ki drsi nad njo in okna pod njim, ki jo izmenjaje oblivajo s svetlobo, megla, mrtva ribica, nato spet bela sestra.

Čas se je razpotegnil do nerazpoznavnosti, tako počasi je tekel, da ni nič razumela, kaj jo sprašujejo, želela si je samo konec, želela si je oditi, želela si je le, da bi jo pustili pri miru. Pa so jo vseskozi budili in ji dopovedovali, da naj se vendar ovede, ona pa si ni želela tega, želela je spati, zbežati v brezbarvno meglo, ki jo vedno tako varno ovije okrog ledij, preko prsi in končno; odrešujoče jo ovije celo, se ji zadrgne okrog vratu in jo pusti samo z enakomernim brnenjem.

Mamica je jokala sključena za mizo, potem je sunkovito dvignila glavo, da je videla njene oči, rdeče in pekoče, nič sočutja ni bilo naenkrat v njih in zazeblo jo je, da si je ovila odejico še tesneje k telesu. »Lažeš!« je rekla mamica in z živčno kretnjo potolkla s čikom po pepelniku, »lažeš, prasica mala, nehvaležna, zakaj lažeš?« Deklica se je še bolj sključila vase in bingljala z nogami v prazno, nobenih tal ni bilo daleč naokoli, kamor bi stopila in zbežala, nobenega zidu za katerega bi se skrila. Gledala je pekoče oči, prestrašene in obupane, proseče in obtožujoče hkrati, tako tuje so ji bile pa čeprav njeno zadnje upanje, da se ji nebi bilo potrebno izklopiti, kot se je morala vedno doslej.

Prvi sunek svetlobe je bil silovit in hrup ki jo je obdajal doslej mehko in oddaljeno je postajal vse jasnejši in ostrejši. Bela sestra jo je božala po laseh in jo mirila. Ni želela cevk v roki in ni želela pasu ki jo je priklepal k postelji. Besno je poskušala dvigniti roke, a pas je bil močnejši in bele sestre se niso menile za njene prošnje in solze, le božale so jo po laseh in jo mirile. »Šššš,« so govorile, »Ššššš, počivati moraš.«

»Ššššš,« je rekel očka, »Šššš, saj ne bo bolelo. To bo najina skrivnost, prav?« tako čudnega ga ni poznala, vedela je le, da to ni prav in da boli, čeprav ji je očka vseskozi govoril, da jo ima rad in ona je imela rada mamico in očka, ampak to boli, očka, prosim, pusti me spati, je prosila, »Ššššš,«, jo je miril očka in ji tiščal roke ob posteljo, da se ni mogla izviti, in ni se menil za njene solze, le božal jo je potem po laseh in jo miril in ji govoril kako jo ima rad in da je samo njegova punčka.

Potem se je navadila izklapljati in bilo je lažje, tako jo je bilo strah, da ne bi kdo izvedel, sram jo je bilo, ker je bila umazana in vsakega pogleda jo je bilo strah, saj bi lahko kateri prebral njene misli, in jo razgalil pred vsemi.

Bele sestre so se smejale tam daleč nekje, po dolgem hodniku je odmeval korak in trepetala je, da so koraki namenjeni v njeno sobo. Sram jo je bilo in sestre so gotovo že vse izvedele, sedaj je ne bodo več božale po laseh in ji dajale jesti, zaničevale jo bodo, kot jo je zaničevala mamica, ko ji ni hotela verjeti. Bela sestra je odprla vrata in prijeten vonj po kavi je napolnil sobo.

Sedela je na robu postelje in gledala ribico v posodi. Očka je pravkar odšel in megla se je počasi raztapljala, že dolgo ni jokala, že dolgo ni nič pripovedovala svoji ribici, kot je imela navado včasih, ko ji je bilo hudo. Ribica je vedela. Gledala jo je s svojimi izbuljenimi očmi in ji govorila vedno znova in znova kako umazana je, kako sram jo je lahko, negibno je lebdela v vodi in jo obtoževala. Odločila se je. Tam blizu so bila mamičina zdravila za takrat, ko je bila živčna, za takrat, ko je bila slabe volje, za takrat, ko ni mogla spati ali za takrat, ko je bilo v službi toliko dela. Počasi pest za pestjo je požirala raznobarvne bonbončke in pomirjeno legla v posteljo, čakajoč da bo zaspala.
Pa vendar. Telo je začelo dregetati, boreč se s strupom, ki je prodiral v kri, oklepajoč se življenja, kot je bilo vajeno. Ni mu bilo jasno, da si ne želi več živeti in krči so ga prestreljevali vsepovprek, da se je zvijalo v bolečini. Hlipala je na robu postelje in se zvijala v bolečinah, ribica pa se ji je smejala in smejala iz svoje posodice, ter jo spodbujala, da naj vzame še tabletkic, da jih je bilo premalo in da bo kmalu zaspala. Res jo je začela ovijati megla okrog vratu in upala je da bo zdaj zdaj konec. Ko se le ne bi ribica tako zlobno smejala, si je mislila in zamahnila z roko, da se je steklena posoda odkotalila čez rob omarice, smeh je utihnil in pomirjeno je pokleknila med črepinje počasi kot v breztežnosti je padala in padala na mokri tepih, vse bolj jo je stiskalo okoli vratu, hlastala je za zrakom in žal ji je bilo, da se tudi ribica poleg njene glave duši in premetava, hotela je vstati in jo nesti v kopalnico in ji natočiti vode v umivalnik a nič več ni čutila nog in nič več ni mogla premakniti rok samo gledala je lahko, kako ribica hlasta po zraku, dokler ni vendarle megla prekrila tudi njo.

Skozi priprte oči je gledala belo sestro, ki se je napotila naravnost k njeni postelji in zaželela si je pobegniti. Zamižala je, da ne bi srečala njenih oči, trudila se je, da bi priklicala meglo, pa ji ni uspelo, bela sestra pa je kar sedela ob njeni postelji in ni hotela stran, skozi priprte oči jo je videla, tako čudna je bila, žalostna, nič jezna in deklica je bila zbegana, potem je začutila roko, ki jo je božala po laseh, tokrat ne brezbrižno in zgolj pomirjajoče. Tokrat je roka sevala toplino, kakršne že dolgo ni čutila. Nenadoma je bila deklica popolnoma lahka in zdrsnila je v sen. Prvič po dolgem času je tudi sanjala.


Iz zbirke Konec sveta  II, 

Ni komentarjev:

Objavite komentar