ponedeljek, 17. december 2012

Proti koncu

Trajalo je, preden sem se spravil pisat tale zapis, pa še ta trenutek nisem prepričan da bom sploh prišel do konca. Pa ne zato, ker ne bi imel česa povedat ampak zato, ker sploh nisem prepričan o smislu. Hočem reči,   kaj pa če je vse skupaj del staranja, kaj pa če se vse bolj transformiram v tistega čudnega tečnega starčka, ki nerga in nerga in mu ni nič prav in je vsem odveč in bi ga najraje zaprli nekam tja, nekam pač tja.

Ker pisal ne bom o ničemer usodnem. Same majhne reči, same nič usodne stvari, nepomembne, benigne. O mnogih sem že spotoma pisal tod okoli, za mnoge sem že pozabil, da sem pisal o njih.

In spet ne bo nič takega, dragi moji bložani, kar bi bilo posebej vredno prebrati tokrat. Spet eno tako jamranje, saj veste o radijskih voditeljih, ki vztrajno čvekajo v prazno čez začetke skladb, o posiljevanju z novicami iz vseh koncev in krajev, o takih rečeh. In nič o naši nesrečni politiki, zavoženi morali, nategovanju, vsemu temu sranju skratka. Tokrat celo nič o tem, kako mi gredo na živce prekinjene s poročili in reklamami prekinjane oddaje. Tokrat torej smo eno tako penzionistično jamranje. Ker če ne bom kmalu povedal kaj vse mi gre vrhunsko na kurac mi bosta vse clasixx in bučka spisala in lahko tale blog samo še ugasnem. Ker o teku itak že dolgo ne pišem več. V bistvu tudi tečem že nekaj časa ne.

Pa lepo po vrsti.

Evo. Ta trenutek sploh ne vem, če se splača pisat o tem. Saj ni res nič takega. Saj vse vemo v čem je štos. Saj ni nevarno, saj nihče res ne nasede. Še celo sedaj ko bom povedal zakaj gre boste itak samo zamahnili z roko, aja toooo, mah koga to briga.

Namreč tele pasice okoli internetnih strani. saj veste. Zadeli ste iphone, izmerite si IQ, rešite uganko, uganite zaporedje, zadenite gol, izbrani ste bili, dobili ste sporočilo...

Potem tisti "kvizi" na poverpoint televizijah, ko na vse kriplje poskušajo sprovocirat morebitne gledalce da zagrabijo telefon in jim šenkajo kakšnih deset, dvajset evrčkov.

Pa 090 vedeževalke, pa taksisti(*), pa take reči.

No ste videli? Saj ni nič takega ane? Kaj je to v primerjavi s hildami, jankoviči, kanglerji in bavčarji, kajne?

No, meni pa gre vse skup vse bolj na živce. Se mi pač  zdi, da bi morali vse skupaj začeti reševati tukaj. Kakšno sporočilo pa dobivam vsa ta leta? Jebi, nateguj, goljufaj, nihče ti nič ne more? Pred leti sem, na primer, poslušal zgodbe o astronomskih vsotah, ki so jih morali plačevati nesrečneži PTTju za klice na posnetke vzdihajočih damic. Šlo je za to, da sploh nisi mogel dokazati, da nisi bil ti, pa še nihče ti ni vrjel. Češ, lej ga prasca, sedaj se pa zgovarja. In smo jim vsi lepo privoščili, zamahnili z roko, pa kaj me briga. Goljufije so se potem dogajale še naprej, od črnih priklopov na linijo, do vratarjev v večjih podjetjih, ki so za konkretno provizijo poklicali na številko in pustili aktivno vezo več ur. In kaj so nam takrat povedali?  Sami ste odgovorni za svoj telefonski priključek, sami morate kontrolirati svoje otroke, goljufije so nemogoče, klicali ste vi in plačajte. Pa ni šlo tu za 1000 ali 2000 tolarjev. Šlo je za vsote vrednosti avtomobilov, dobrih avtomobilov. (Tiste manjše vsote so verjetno raje stisnjenih zob plačali. Da ne bo sramote.)

Vse te goljufije se prenašajo dalje, rastejo in se razvijajo. Če ne bi bilo žegnov od nas, od družbe, bi se moralo vse skup končati, organizatorjem pa stopiti na prste. Ampak ne. Vse skup se širi in razvija, izpopolnjuje in ni videti konca. Ne bi se čudil če bi se ugotovilo, da so zadaj isti strici. Pokličite gor, pokličite dol, samo da ne gre več za "v živo vklopljerne mikrofone v študentski sobi vročih korošic" temveč vedeževalke, kvize, SMS klube, "nagradne igre" in podobno. Pa nikome ništa. Spet smo vsi sklepčni. Kar naj kličejo, idioti, če so tako neumni, naivni, butasti. Naj klikajo na bone za Hoffer(**), naivneži, saj so sami krivi če se jim, požrešnežem požrešnim, zasvetijo oči v kretenskem upanju na nagrado. In naj potem plačajo. Saj ne gre za velike vsote, kajne?

Tako. Saj sem že na začetku povedal. Za nič usodnega in strašnega ne gre, samo nergam. In nobenega pametnega zaključka ne bom delal danes, imam pač tak dan in mi gre vse skup na živce. Pa se spomnim takih nepomembnih drobnarij. Če bi želeli bi vse skup že zdavnaj rešili, nekako zajezili, končali vse skupaj. Ampak ne, denar ne smrdi.

(*) ali pa kar počno zadnje čase taksisti, pa bomo spet zamahnili, ah, taksisti pač. Ampak mi gre pač na živce. Ravno ta teden so uspeli zaskutiti taxi tudi naši tamali tamali, ko je plačala od stožic do celovške reci in piši 23€.
(**)dejansko so se pojavile reklamne pasice "zadeli ste bon za Hofer v vrednosti 1000€, preverite dokler se ponudba ne izteče." s katerimi ni imel Hofer nič. Še več, preko svojih spletnih strani je celo opozarjal na te strani. Hofer, ne država.

Konec je.

ponedeljek, 12. november 2012

Kdo tam trobi?

Ah. Kakšen blog je šel po vodi!! Hočem reči - idealno, strašni plani, priprave, vrhunec leta, napad na 50 krogov, potem pa - cela drama, po slabih dveh urah kot bi odrezal, odsekal, flop, ni več šlo. Kaj vse bi lahko napisal! Kakšen prispevek, drama sedemnajstega kilometra, nadčloveški napori, stiskanje zob in pesti, preobrat, skratka, saj veste. Saj ste že bralo take ane?

V resnici pa nič. Nič! Na sladkih6 enostavno ne moreš biti slabe volje. Kako neki? Vsi so nasmejani, vsi so nekaj dobre volje, vsi se nekaj hecajo, vsi ti na koncu ploskajo in vsi navijajo. Kje na tem svetu me bo Neža   Mravlje morala kar 34 x  prehiteti? Kje se bomo basali s sladkarijami in veselo pozdravljali prav vsakega posebej, ko bo sijočega obraza poziral z diplomo? Čarobnost prireditve je tisto, kar jo dela posebno. Nihče ne ve čisto točno zakaj, čeprav vsak misli da ve. Nič ni videti da se bo čarobnost kmalu končala. Res je videti, da se počasi deli na vrh profesionalcev, ki dosegajo nekaj onstran horizontov in ostalih, ki nam je vseeno, če se ustavimo in poklepetamo, zganjamo kakšne otročarije (na primer ko me je Loni podila okoli s trobljo  - čeprav nisem mogel "niti koraka več" in sem se vlekel iz kroga v krog sem vseeno lahko dirjal kot norec, samo da je hec)

Ja, res je, namenil sem preteči 50 krogov pa se je vse skupaj končalo 7 krogov prej. Premalo priprav, premalo resnosti, premalo res močne želje. Logarska in Boršt sta pač vendarle malo ukradla šov.

Čisto zares na koncu ni bilo nobenega dolgega nosu. Najbrž so se me končno prijele te vaše fore da je vsak ki se sploh spravi na kaj takega car. Hopla, saj  sem vedar petekel več kot maraton!




ponedeljek, 29. oktober 2012

Mehkužec

Včeraj sem bil - kaj pa vem. Čuden. Malo žalosten, malo jezen, malo pa spet tak, ne vem, kako naj opišem. Ko vstajaš, pa sedaš, pa nekaj bereš in se zaveš, da strmiš mimo knjige, pa gledaš film, pa se zaveš da že od prejšnih reklam ne slediš zgodbi, ko se vsake toliko sredi dela zakoplješ glavo v dlani in si masiraš čelo.

Nič nisem dobro. Pri vsem tem je to, da nisem odtekel maratona še najmanj. Ali kot je tisto dopoldne rekel sosed: evo, pa se ti vsaj matrat ni bilo treba.

 Ker, evo, se mi vsaj matrat ni bilo treba. Lepo sem zjutraj vstal se pretegnil, osuplo zamežikal v zasneženo jutro, se oblekel, obul, očipiral in oštevilčil, nataknil napolnjeno uro, zakurblal avto in - ugotovil, da sem obtičal. Poskusi natikanja verig na sprednja kolesa so se končala klavrno, še en poskus speljevanja pa še bolj. Komaj sem potem pririnil nazaj pred hišo, se vsedel v dnevno sobo in se demonstrativno s pirom v roki zakampiral v fotelj. Ko jebe tek. Ko jebe maraton. Ko jebe vse skup.

 Najbrž je to to. Konec lepega, še ena epizoda pač, kot jih je bilo že cel kup. Dobro, že res da je ta epizoda trajala neverjetno dolgo, ampak vseeno. JE trajala, ne pa TRAJA. Ker tu ne gre za to, da sem odpovedal kot jih je 10000 drugih. Tu gre za to, da sem odpoverdal kot jih je 10000 drugih pa še preostalih 6 miljard in nekaj miljonov preostalih zemljanov. Saj se vedno ob kakem kao staršanskem dosežku hvalim s tem, kajne, lej, drugi pa niti s kavča niso vstali! Vidite, štos je v tem: v trenutku ko je strah pred zdrsom z avtom prevagal pred tekom na maratonu v mokri, hladni zdruzasti Ljubljani sem premišljeval ravno nekako takole: a ma smisel tvegat samo za to, da se bom nekje med zadnjimi matral v drugi krog, vsi me bodo imeli že poln kufer, kaj se sploh drkam s takim časom tam okoli.

 Pa saj je navsezadnje je res! Varnost je na prvem mestu, za vse ostalo bo vendar še dosti časa. Kaj pomeni en spuščen maraton, pa čeprav ljubljanski, proti tveganju da zariješ nekam v tri krasne, če se sploh prerineš mimo polomljenih dreves.

 Bla, bla, bla. Kot je bil bla-bla-bla ves tisti čvek zvečer, lej uro sem prištimal in jo napolnil, čip je že na copatih, številka in knoflice pripravljene na mizi, vse pripravljeno za obleč, še kapa in rokavičke, če bo res mraz. In potem vsa ta osuplost zjutraj, ko je nasulo snega, da kar nisem mogel verjeti. In pretvarjanje, da nič hudega jaz zaprmej grem, vreme nam nič ne more, čiščenje avta, pakiranje spet čiščenje avta in potem zzzzz, pa zzzzz, pa spet zzzzz po ledeni brozgi. Kam pa misliš z letnimi gumami?

No vidite, kaj hočem reči. Ste dojeli zadnji stavek? Z letnimi gumami. Cel teden že težijo s tem snegom, ki da bo zapadel konec tedna, menda celo tudi do nižin, jaz pa še gum nisem zamenjal. In če jih že nisem zamenjal, ali ne bi bilo pametno včeraj zvečer, ko je še (samo) deževalo, vse skupaj - itak že pripravljeno - zagrabiti in odpeljati v Šiško? In tam počakati kaj nam bo prineslo jutro? Ampak ne. Ker nekje globoko je bilo že vsajeno tisto, saj veste, saj mogoče pa sploh ne bo treba it. Tu torej en gre za to, da sem odpovedal ker bi se bal mraza, ker mi ni ustrezalo vreme, ker sem modro odklonil tvegano vožnjo, ker sem ue bal za dihalne poti, ker se mi je zgodilo pač nekaj kar se je še 10000 drugim, ki se niso pojavili na startu, tukaj gre samo za ern velik vzdih, šjuuuh, pa je končno uspela sabotaža, pa mi končno vendarle ni treba iti.

Ni treba iti. Kar ni nič hudega, vsakdo ima pravico da se v nekem trenutku odloči, da se mu ne da it, saj je vendar demokracija, kdo pa koga sili? Ampak vsaj takega teatra ni treba delat. Pač rečeš zeh, zeh, letos pa ne grem in to je to. Oh, saj vem. Mogoče sem si mislil, no, morda bi pa letos končno poskusil odteč kako minuto hitreje kot doslej. Morda je čas, da se pomaknem korak naprej? Samo kaj, ko je za ta korak potrebno resno trenirati, se resno pripraviti in sploh biti resen. In ne: to, da zadnja dneva požreš par krožnikov makaronov, pa naj bodo še tako dobri, NI resna priprava. In da zadnji teden počivaš in nič ne migaš je morda čisto priporočljivo, ni pa resna priprava. Tudi to ne, da imaš nove superge, ker so stare pač že ful zlizane ni resna priprava ampak šmekeraj.



Je kar je. Se vidimo čez 14 dni na sladkih6. Če ne bo ravno kakšen meteor padel na našo dovozno pot.

nedelja, 28. oktober 2012

Kapitulacija


Nič nisem dobre volje..


Javna, vidna vsem ki zaidejo na moj blog jebenti!!! Pa me ne briga a je robot , virus, kurac palac, pa če je samo zašel gor, ker je iskal podatke o kapitulaciji Japonske, me ne briga,  ma da je slika vidna!
Jasno?
.

PS, po skoraj tednu dni in sedmih komentarjih... star sem že. Ne zmorem več, ne znam, čas me je povozil. Še ene slikce iz picase ne znam več nalepit v blog tako, da bi jo drugi videli. Ne znam blogat, ne znam fotk limtr, ne znam ničesar več, česar mi nebi morebitna aplikacija in njen "čarovnik" za namestitev sama naštimala. Sploh ne vem zakaj sem iz Žal nazaj domov hodil, mar bi kar tam ostal.

četrtek, 25. oktober 2012

Že če samo gledaš traja, kaj šele pretečt.

Tule je bil panoramski pogled na tek iz Ljubljane v Boršt, pa se je na raznih brovserjih preveč zatikalo. http://mapmyrun.com/

Sedmi Wega

Eh, pri meni ne deluje dej jih zafrkn in podobne. Namreč ni nekega pravila. Ne deluje to tako, češ, haha, kaj nekaj glumiš, potem boš pa tako šibal, da boš šel še tretji krog... Ker pač pri sebi vem. Vse bo spet skoncentrirano najprej v tisti prvi kilometer, ko "bo vse jasno" in tisti 21 kilometer, ko se bom odločal al ja a lne. Lahko sedajle še stokrat rečem, ma jaaaa, seveda, ziher grem, ni panike, hurej, ampak sedmi Wega je vedno tam nekje v ozadju in me mede. Saj veste, kakšne se mi pojajo po glavi. To niso samo tiste običajne "a ma smisu?" in "ah, kaj se matraš brez veze" ampak precej bolj prefinjene. Recimo, ko mi dragi prijatelji ves čas dopovedujejo kako se mi je pa v zadnjem času odprlo in sploh jim sedmi Wega odgovarja - oprostite prosim kaj odprlo? Eno tretjino maratonov sploh nisem odtekel do konca, če smo že na tem. Pa tudi, na Rajkotovih 50, ki jih je bilo na koncu 52 sem bil najbolj zmatran in izmučen od vseh sodelujočih. Zadnje kilometre sem se vlekel kot ljubljanska megla. Pa potem logarska, halo, 10 ur? DESET ur? Ma daj no, peš se pride hitreje. Da ne govorimo o Napadu na Borških 10000. Enaindvajseti ter dvainštirideseti kilometer sta minila precej kasneje kot je limit ljubljanca. In tako dalje. Cel božji teden je kot eno raztegnjeno cepetanje po stanovanju preden se odpravim v deževni trening v nedeljo zvečer. Tipam in iščem izgovore, da mi ne bi bilo treba it. Oh mesece nazaj, ko se je bilo treba prijavit ni bilo nobene panike. Valjda da grem, bom že, saj zmorem. Bolj pa ko se bliža dan, manj poguma je v hlačah. Čisto resno me je enkrat spreletelo, da bi se lahko zgovoril na vreme. V takem 'pa ja ne morem it’, neres? Vsi bi razumeli. Mar me ni lani lastna mati svarila pred spolzko cesto, pa je sampo malce rosilo? Pa tudi če ne bi vsi razumeli. Če ne bi noben razumel. Če bi privoščljivo vihali nosove češ, kaj se pa sploh prijavljaš? Komu pa sem odgovoren, spljoh? Saj ne tečem zaradi drugih ampak zase! Kaj me brigajo drugi! ... Evo, blokada. Tole pišem že tri dni in že tri dni je v osnutkih. Blogovje je mrtvo, tek so posvojile množice in že cel teden v časopisih berem modrovanja strokovnjakov in strokovnjakov. Ker je vse skup moderno in ker morajo biti vsi strašansko aktualni. V glavnem mi odsvetujejo udeležbo. Organizatorji pa so mi že poslali navodila kam naj se postavim na štart. Še sreča da je samo 6 con. Ampak jaz bom pa vse skupaj opravil z levo nogo. Saj sem ja the Wega. Kumi čakam. Sladkih6 namreč...

ponedeljek, 15. oktober 2012

Vmesni časi

Tretjič ni več slučaj ampak navada. In vsakič je slabše. Namreč najprej euforija in navdušenje, če bi bila takrat realna možnost bi šel kar takoj še en tak tek, morda kar nazaj v Ljubljano po avto. Potem drži še kak dan, dva, dokler si ne rečem, da je okrevanja dosti in grem poskusit in glej, nič ne boli, pa ful dobro mi gre. Potem pa naslednjič - flop. Boli me ravno ne (moram potrkat) ampak tek sam pa ni za nikamor. In me kar malo mine. Ker takoj so tiste misli (ki mi jih je zadnjič tako uspešno odpihnil piskec) nazaj, češ, a ima sploh smisel, kaj se pa grem, je to sploh bil dosežek, ali gre pač za tekaško verzijo Martina Strela. Potem pa še tista finta, lej, saj si vendar za dva tedna vkup odtekel, torej imaš pravico dveh tednov počitka. Pravico? Odkod naenkrat neka bluzenja o nekakšni pravici nimam pojma. Hočem reči, ali tečeš, ali pa ne tečeš, ali te veseli, ali pa ne. Če te ne veseli in se ti ne da, se ti pač ne da in lahko samo priznaš, da si pač en tak len rekreativni kaučkrofek in občasni tekavček - s čemer ni konec koncev nič narobe - pravice pa pustimo politikom. Ali pa imaš pač vsega dosti. Stvar je menda jasna: teka sem se bržčas v septembru nažrl, kar ni čudno in s čemer ni tudi nič narobe. Kaj ima s tem nekakšna pravica? Skratka, skrbi me, da se vse skupaj pelje v neke čudne vode, namreč ko se mi fučka, če ne morem it teč ker je dež, pa ne samo to, prvič: celo paše mi, da mi ni treba it in drugič: kje pa piše, da v dežju ne morem it? Včasih to ni bil problem ali ovira. Skratka spet neka uvedena pravica do izostanka če pada dež. In teh "pravuic" se počasi nabere. Pa pravica ker nimam ta pravih gat in štumfov, da ne govorim o supergah, pa pravica ker mi crkne baterija na uri. Pa pravica če ma ravno sosed rojstni dan ali soseda trgatev. Pa pravica do prednosti nujnega obiska trgovine. Pa pravica teka podnevi. Pa take. Vidite nabere se. In ta mesec se jih je nabralo, pravic, cel kup. Toliko, da sem na polovici meseca pristal pri 33 kilometrih. Ravno toliko kot sem jih zadnjič naredil v recimo slabih štirih urah. In potem še enkrat toliko v naslednjih slabih petih. No, čas pa je tudi za tradicionalni predmaratonski nić-se-nisem-učil jamr. Bolj ko se namreč bliža ljubljanski maraton, bolj me je groza. Nič, NIČ ne treniram, želel bi pa vsaj ponoviti lanski dosežek, če že ne za kakšno minuto skrajšat vse skupaj. In takole pač ne gre, ane? V zadnjem mesecu sem se zredil namesto da bi shujšal, da bo ja več sabo za nosit. In sedaj je itak prepozno kajneda? Mislim - da bi začel trenirat. Še en teden za tekanje, potem so pa tako ali tako na vrsti počitek in makaroni. Včasih imam občutek, da sem začel teč samo zaradi teh makaronov. Do katerih imam pravico. In že sedaj razlagam vsakemu, ki me najde na prijavnici med dvainštiridesetarji, da "ne, sej itak, a veš, če ne bo šlo bom pa po prvem krogu zavil v cilj". Pripravljam si torej teren, ker seveda, vsi razumevajoče kimajo da "ja, jasno, kaj češ se matrat, če ne gre pač ne gre in je brez veze trmarit..." Kar pomeni, da ko bom tekel po tistem špalirju (če mi bo seveda uspelo preteč v manj kot v četrt čez dve uri), bom imel nekje v odebeljeni hrbtenjači če že ne v malih možganih zapečeno, da tako ali tako, NIHČE ne pričakuje da bom šel RES 42. Pa sem po Radencih mislil, da sem nehal komplicirat in da vdaja ni opcija. Sedaj bo pa spet cela drama pred Dramo. Ma nič. Boste imeli vsaj kaj za brat.

četrtek, 04. oktober 2012

Na klancu


Evo, četrti dan, pa še vedno nič. Pa bi se po vseh pravilih moral spravit na blog že v nedeljo navsezgodaj zjutraj. Saj je bilo menda vse super, ane?

Tale je bila namreč spet ena tistih - kaj pa če bi enkrat. Mišljeno je bilo, da bo sam enkrat pretekel iz boršta v Šiško. Ko sem se preselil se je obrnilo: iz Šiške v Boršt. Enkrat. Potem sem tuhtal, da bi pretekli nekaj vmes vsi skupaj, tako kot smo recimo PST. Vmes je bila v igri Samotova ideja o tem, da bo nekoč šel 100 km, nekako od Kamnika do Novega mesta. Pa še cel kup variant.

Potem pa... Borških 10000. E-kipa srčnih jo je dala lani skozi že petikrat, šestkrat, kaj pa vem. Da bi spet zaokrožili okoli Ajdovca se je zdelo nekoliko izpeto. Nekako je bilo potrebno združiti gornje zamisli in Borških 10000 ... Do ideje da bi  nekako SKUPAJ pritekli na Boršt tako ni bilo daleč.
Ampak! Rajko je med tem presedlal na krajše teke in kolo, Alešu pa bolj kot tek diši treking, tek je tako ali tako postavil v kot ali kako že....
Kaj pa sedaj? Ideja, da bi vsak na svoj najljubši lastni pogon prišel na Boršt od svojega doma je bila seveda rojena v enem od tistih "kaj pa če bi" debat z Alešem.
In tako je bilo.

Bolj ko se je bližal dan nič, bolj me je bolel želodec. V službi se je zaostrilo in časa za organizacijo je popolnoma zmanjkalo. Tek me je od vsega skrbel še najmanj! Navigacija pač malo, ampak ob današnjih pomagalih tudi to ni več taka reč. Polna hiša gostov je bila tista, ki mi je delala sive lase. Po trgovinah je Darja letala še v času ko smo mi že tekli... na koncu smo še improvizirali notri - zunaj, sam sem se namreč celo uštel v številu gostov in podnebnih razmerah..

Ampak, kot vedno: ves čar je itak v druženju, vedno novih podvigih in... jep, druženju. Ta del je uspel, spet smo se načvekali in nasmejali, le utrujenost nas je na žalost prezgodaj spodila počivat.

Pa naj bo nekaj besed o samem teku. Tu sem še najbolj razdvojen. Podvig? Nedvomno. Iz Ljubljane v Boršt v slabih 9 urah, noro. Noro! razdvojen? Ma neeee, kaki razdvojen.

Priprave so bile kot se spodobi temeljite, kupi makaronov prej, med samim tekom pa kar taktika z Logarske - samo twixi (ali pa tisti hoferjevi ponaredki). Moja logika je bila, da če že moraš kakšen cuker vmes pojest, ga daj vsaj z užitkom, tisti geli so zanič, sluzasti, valjajo se po ustih pa še slabo ti je lahko po njih. No, Samo ima še eno izkušnjo na zalogi: na Logarski je moral vsaj 10x zaviti v grmovje. Tokrat je bil navdušen: prav nobenih želodčnih težav.

Sem rekel da so bile priprave temeljite? Figo. Šele med jutranjo vožnjo

iz Boršta v Ljubljano sva se namreč ustavila na črpalki in nabavila pijačo in twixe (ker dežurni Petrol je pa res najboljša varjanta za poceni nabavo, ane). Za naprej, sva tuhtala, bova pa že kako, saj so štacune in gostilne ob poti.

Štartala sva prav tako ležerno. Plan je bil ob šestih, pa sva uri vklopila šele deset čez, štart pa je bil še kakšno minuto kasneje. Tudi tekla sva čisto normalno, dolga je bila še pred nama.

Hecno je tole z razdaljami. Ko grem v Borštu na trening in naredim 11 kilometrov, se ne zdi ravno ne vem kaj. Pač en borški krogec, Borških 10000, klasika z doddatnim klančkom tja in nazaj. Tokrat pa sva začela v Šiški, prečila Tivoli, si ogledala Tromostovje in tržnico, pokukala če nasproti Samotove nekdanje gimnazije še deluje bife Činkole (še), šla po Roški še mimo njegove rojstne hiše, zavila na Dolenjko, zapustila Rudnik, iskala prehod čez progo sredi Lavrice... pa jih še vedno nisva naredila 11! Ko bi pretekel Borških 10000 drugič bi bil pa že krepko grizel klance za Grosupljem! A ni to noro?

Oh ti klanci! Samo je tekel z razbolelim kolenom in klanci so bila kar težka preizkušnja. Kar ne morem verjeti da se jih je nabralo samo za slabih 1300 višinskih metrov. Če sva pa skoz tekla gor, no! In ni nama dal vetra tisti ta zadnji tik pred ciljem ampak prav ta iz Grosupljega na (vas) Krko. Ko greš z avtom ga je tako hitro konec, sedaj se je pa vlekel in vlekel. Ne vem kdaj sem si zapekel v RAM, da je z začetkom makadama tudi konec klanca ampak, ne, ni in vleče se še par kilometrov! Na srečo pa se je vmes pojavila konjenica: Urška s Blažem s polnim prtljažnikom napitkov in twixov.



Zgubljala se nisva kaj dosti. Enkrat sva za vsak slučaj vprašala za pot, iz avta je izgledalo drugače, in enklrat sem pogledal na zemljevide, bolj iz obreda kot zares.

Kakor sva na začetku mislila da bova bolj ali manj pustolovsko prepuščena sama sebi pa sva imela na koncu številno spremljevalno ekipo: Urški in Blažu se je pridružila še Tatjana (z sicer dobro župco ampak morda malo prezgodaj) potem pa še Jasna s hčerko. Sva se počutila kot profesionalca! V končnih kilometrih se je skupina še povečala. V Žužemberku se nama je pri teku pridružil še Janez (ej, kapo dol!) pa cel kup navijačev ob poti, tako da nam(a) je bilo res precej lažje prežvečiti še tiste zadnje klance.



In zadnji klanci so bili res nekaj! Dvignjenih rok, olajšani, euforični. Škoda, ker je nemogoče stempirati, da bi pritekli vsi srčni naenkrat, da bi se vsa energija sprostila naenkrat, po drugi strani pa smo jo doživljali trikrat. Kmalu se je namreč pojavil še Rajko (in nas tako presenetil, da ga nismo pričakali na cilju ampak polnih ust za hišo) in seveda Aleš, vidno utrujen, vidno srečen. Kar se mene tiče, če bi izbirali ime dneva bi bil to gotovo on. Res fantastično. Čeprav je najprej odpovedal pa je na koncu kljub (lastni) fantovščini prejšni večer prišel celo Jošt, ki je prikolesaril iz Ljubljane.





Ime dneva? Sem rekel ime dneva? Mah v resnici smo bili ime dneva in heroji smo bili tisti dan vsi. Aleš ki je premagal strahove in se v temi in megli podal v neznano med divje svinje in izmikajoče se poti. Janez, ki je po tolikih letih brez teka spet obul superge in zmogel naporen vzpon iz Žužemberka v Boršt. Rajko, ki se je uspel po pameti odpovedati teku (še posebej njemu ljubemu dolgemu teku) in se je podal izredno pot s kolesom. Razdalja in profil proge, ki bi delala preglavice tudi izkušenejšim kolesarjem! Midva s Samotom, ki sva uspela opraviti vsak s svojimi travmami in strahovi. Raf, ki je pokazal, kaj je srčnega v ekipi srčnih in se nam pridružil vsaj v druženju, čeprav mu je zjutraj, ko naju je klical iz službe ravno, ko sva tekla mimo Grosuplja šlo na jok. Ekipe, ki so nas tako lepo stregle in vzpodbujale vsaka sveje(ga) tekača/pohodnika/kolesarja, vsaka na svojem koncu in nam omogočile, da smo pot opravili zdravi, hidrirani in po pameti. Darja, ki je kljub hudi časovni stiski uspela pripraviti gostijo za toliko lačnih ust. Navijači ob poti (soseda Majda celo s slovensko zastavo!!).

In to je to. Je še kaj za dodat?

Kakšna anekdota recimo, kako sva s Samotom razočarana ugotovila, da sva dala malo pomanjkljiva oziroma napačna navodila spremljajoči ekipi kje naj nas počaka naslednjič in je tista avtobusna postaja v Gradačcu (edit 5.10.2012, po treh dneh me je naša opozorila da pišem neumnosti in da gre za Gabrovčec) samevala prazna. Pa sva se odločila, da greva na okrepčilo v bližnjo oštarijo. Tam pa - cela ekipa pripravlja navijaške transparete in rekvizite. Sva prišla prehitro, so povedali!!





Ah anekdote, kakšne anekdote. Saj vem kaj vas matra. Kaj je bilo narobe, kaj me je razočaralo in kaj zagrenilo "the day after"? Saj me vedno kaj, ane?

No, že kmalu za tem, ko sem se odločil prelenariti (zaslužno prelenariti!!) dneve, ki so sledili, sem se namenil napisat prispevek za blog. Pa me je prijelo, da najprej novico sporočim še na tekaški forum. Vedno pozabim nanj, pa mi je podaril toliko lepega in uporabnega, kar se teka in življenja nasploh tiče! Malo tuhtam pod katero temo bi to sploh obelodanil, po liniji najmanjšega odpora pač zagledam in izberem rubriko "Kako smo pa danes tekli?" Saj paše sem not ane? No in kako smo tekli danes? Ja, nič, tako malo od Ljubljane do Boršta, zeh, zeh!! kako kul bo to izgledalo, ane?? In odprem in kaj me pričaka?

Re: Kako pa smo danes tekli?
Napisal/-a akosak » 30. 9. 2012, 19:09
Štart ob 4 zjutraj, po 5-ih urah in 19 min. sem pretekel 61 km in 250m in bilo je res fino 

Evo. Jaz cel cirkus, pa adrenalin pa srečen pa cele romane bi pisal, drugim je pa tak podvig čisto nekaj običajnega, rutinskega in očitno tudi precej hitrejšega in jim "je bilo res fino". Potemtakem meni s še enkrat daljšim časom ne preostane kaj več kot izrabljeni  "V bistvu je bilo kar v redu"!!

In sem ugasnil računalnik in sem šel spat.

Potem sem se seveda sekiral. Najprej zato, ker sem se očitno uspel ob enemu največjih dogodkov v življenju spet zakisat, potem zato, ker sem spet tak kreten, da nek podvig nekoga, ki je moral vložiti kdove koliko in kdo ve kako ogromnega truda, da je prišel do takega nivoja občutim  namesto občudovanja neke vrste zavist. Neke vrste zavist? Foušijo!. Potem me je spet  bilo sram zavisti in sem se spet počutil krivega (česa že?) ker se počutimn zavistno. Potem sem se seveda spet kujal ker sem se sekiral in ker sem se spet spustil na nivo petletnega otroka.

Takole bi se lahko zaciklal za cel mesec, pa je na srečo poročilo iz Borških 10000 - Napad na Dolenjsko 2012 pripravil Aleš.

Ko sem ga prebral se je vse skupaj vrnilo in postavilo na svoje mesto Samo še sesti je bilo treba in tole sem spesnil v enem šusu. Ker časa za proslavljanja ni več veliko, čakajo nas novi Podvigi.

Kumi čakam.







nedelja, 16. september 2012

Motiv

Saj to sem že povedal, se mi zdi, pa ajde, bom ponovil. Najbrž ste začutili to čudno neskladje med euforijo dosežkov Vršiča, nočne 10ke in podobnega in mlačnosti ob pravzaprav življenskim dosežkom Celje - Logarska. Nekaj sem se sicer zgovarjal, da ni šlo za "moj" projekt, pa da sem si potihem želel pod 10 ur in take. Pa vse skup ne drži vode. Očitno tudi mene malo gricka vse supaj, zakaj bi sicer šel zadnjič malo računat kao "čist tko za štos", in preučvat čase logarske: v Lučah pri 58 kilometrih, preden se je začel tisti klanec, sem imel skoraj svoj osebni rekord na tako dolge proge - nekaj več kot 7 ur jebenti, še malo, pa bi povozil svoj najboljši šesurni tek v Sladkem vrhu!

In evo, to mi je dalo mislit. Ljubosumen sem! In len. Tale logarska ni bila mišljena kot vrhunec letošnjega leta, ves čas se pravzaprav že šparamo za Borških 10000 knede? Ne bo menda sedaj ta bedna logarska prevzela ves šov?

Ker treba je vedeti, v realnem svetu je itak vseeno. Če se še tako trudim, da bi tale moj tek vpletel v vsakdanji pogovor (recimo, se pogovarjamo o vplivu ultravioličnih žarkov na parjenje navadnih vrtnih polžev in omenim, da "zadnjič, ko sem tekel 75 km na ultramaratonu Celje - Logarska pa ni bilo ultravioličnih žarkov, ker je padal dež" in upam, da se bo pozornost s polžev preusmerila name in tek) se vse skupaj sfiži. Ali mojo iztočnico preslišijo (in še vedno poskušajo zagovarjati tezo o povezavi izbruhov sončnih neviht na določitev spola polžev), ali se najde pametnjakovič, ki moj čas z10 ur pospremi s ciničnim, aja, to ste pa hodili?, ali pa itak nima nihče niti najmanjšega pojma, koliko pravzaprav teh 75 kilometrov pomeni in ali je to sploh dosežek ali ne. Češ, če si pa ti to pretekel (in pogled z višine oči v višino pasu, ter nazaj) potem pa to že ni nekaj nevemkaj. Resno, polovici ljudi je čisto vseeno če bi rekel 10, 1000 ali pa 8641 kilometrov. Uau, 10 kilometrov si pretekel, mater, awesome! Uau, 1000 kilometrov si pretekel, awesome! in Uau, 75 kilometrov si pretekel, ful, špica awesome!

In kot rečeno, vse skupaj mi je prevzelo še pozornost z mojega življenskega projekta, Borških 10000, napad na Dolenjsko, ker no, dokazali smo že, da se veliko bolje sliši "uh, pretekel sem iz Ljubljane na Krtino" kot pretekel sem 21 kilometrov! In če rečem, pretekel sem iz Ljubljane na Boršt bo to verjetno večja atrakcija, kot sedaj, ko imam "itak" že Celje-Logarsko za sabo.

Ampak kakorkoli, do velikega dogodka sta še dva tednas in počasi se mi v trebuhu že nabirajo mravljinčki. Nič ne povem koliko kilometrov naju bo to stalo naju s Samotom.

Pretekli, prekolesarili in prehodili bomo nore razdalje s čisto drugih dimenzij Slovenije in to šteje. Awesome!

Kumi čakam.

nedelja, 02. september 2012

Proti osemdeset

Ok, rekel sem, da ko pridem pod 80, se javim. No uspelo mi je priti do 75, to je pa tudi nekaj ne? In kar takoj je za povedat, da jih ni bilo 75 ampak krepkih 76. Na koncu se pozna vsak meter, kaj se nebi skorajpoldrugi kilometer. Kilometer? Ah, smo malo enote pomešali, kaj? Pa saj nima veze, masa, sila pospešek, prostor čas, vse je itak pomešano, recimo, kar naj mi nekdo razloži, kako lahko obstaja nekaj kar se zapiše kot kgms-2? Hočem reči, kako neki izgleda kvadratna sekunda? In to inverzna? Amak nazaj k 75. Torej pod 80 kg kot izgleda ne bomo prišli še dolgo, smo pa prišli do najdaljšega teka dosle, ultranmaratona Celje - logarska in 75 kilometrov (ki so se razpotegnili na 76 in pol). In naj kar takoj povem: nobenega vršiškega vzhičenja, nobene blejskonočne euforije, sploh nič. Kar groza me je! Morda vse skup še prihaja za mano, morda sploh še nisem dojel, morda me bo še zadelo, ampak ta trenutek enostavno ne lebdim tisti decimeter nad tlemi, kot recimo po Ljubljancu. Pa bi lahko, res bi lahko.

 Ker bila je res cela jeba. Matranje na kvadrat, napor in uspeh. Ker pri vsej stvari ne gre samo za tek kot tek, tu je še logistika, priprave, skrbi, organizacija, vse táko. Za začetek recimo je treba poskrbeti za tako banalno reč kot je prebava, predvsem njen sklepni del. Pri meni to pomeni, da moram vstai še kako minuto prej kot bi sicer, da se črevesje spravi v pogon, in mi potem na progi ni treba iskati grmovja (koruzo so letos zarad suše itak predčasno poželi). Konkretno: vstati je bilo treba petnajst do treh zjutraj. 2:45, da si lepše predstavljate.

Tek sam je bil pravzaprav v redu. Kar dobro mi je šlo! Drugi sicer na vse pretege hvalijo hlafdno deževno vreme, no meni je šel dež na živce. Vse te lažje ožuli in ker sem letos zaradi pomanjkanja izkušen sao vlačil boga in pol (gele, tabletke, bidon, majico in hlače z dolgimi rokavi - če bo mraz! - posladke, telefon in denarnico, kapo in še kako malenkost, sem vse skup stlačil v nahrbtniček. Nahrbtniček je krasna stvar, samo ne za po dežju in ne za 75 kilometrov. Seveda me je ožulil po bolih in pod pazduhami... Kakšen užitek je bilo preteči zadnje štiri kilomere, ko so me ob poti pričakale navijačice in sem ga lahko oddal v avto! Ker od vsega skup nisem potreboval prav ničesar. Vsega je bilo dovolj na okrepčevalnicah. Od vsega skup sem iz ruzaka porabil par tviksov in z telefonom fotografiral dvainštirideseti kilometer. Res je, da ni bilo vroče, sicer pa za prihodnje - morda bidonček za pasom, kakšen cuker in nič drugega. Gelov in vsega ostalega očitno e potrebujem!

Kot sem rekel, tek sam je bil v redu. Do 58 kilometra v Lučah je bil tempo še pod 7:25! V zaključni 17 km klanec pa so me začele izdajati noge. Nič konkretnega, nič me ni bolelo posebej ampak vse skupaj. Gležnji, golenici, stegno, vse po malem. Vse trdo, zakrnelo, okorelo. Pljuča so bila cela na razpolago, nobene utrujenosti, nobenega razbijanja srca, nobenega sopihanja ali celo sopenja. Le noge niso več dale. Kratko malo se je poznalo,da ni za mano letos nobenega poštenega dolžinskega treninga.

In to je to. Prihod v cilj, nobenega Wega šprinta, nobenega skakanja, še pir mi ni šel po grlu. Verjeli ali ne, malo sem bil celo razočaran, ker sem ves čas še upal da bom prišel v cilj pod 10 urami. Tudi pri 75 kilometru (kilometer in pol pred ciljem, pot so namreč podaljšali, ker je poplavljala Savinja in smo šli okoli) je bilo 3 minute čez.

No pa da ne bo sedaj izpadlo, kot da sem sedaj tule kot en kupček nesreče. Utrujen sem, vendarle je vse skupaj izjemen napor, pa če se sredi jutra odpravil samo navijat, ne pa še teč, bi bil zmatran. Kako me bo z zakasnitvijo zalil adrenalinski cunami pa v kakšnem komentarju.

četrtek, 16. avgust 2012

Streznitev


Zarečenega kruha se največ poje, ane? Ampak pojdimo po vrsti.
Po doseženem rekordu (na koncu je bilo skorajda 20 dni, če sprehoda do rovinjske cerkvice ne štejemo za tek) je bilo treba počasi začeti. Ne nazadnje so se začeli v komentarjih pojavljati sumljivi preganjavci, češ, kaj je sedaj to. Počitnice sem zaokrožil na Rogli in ko sem potegnil črto za julijem se je nabralo komaj 57 kilometrov - od tega 22 na Vršič(*) in nazaj in deset z Blejske nočne 10ke(*). Skratka dober in pošten počitek. Kar je bilo tokrat super je bilo to, da je bil popolnoma brez slabe vesti. Dvakrat na leto si človek zasluži pavzo in kot izgleda sem se odloćoil za december in julij. Slabe vesti torej nič, malo skrbi je pa le bilo, pa se je izkazalo, da po nepotrebnem: Borških 10000 (kontra) sem pretekel s čisto normalno (počasnim) rezultatom in bil presrečen, da nisem tam nekje pri Klancu smrti (to je tik pred Ovinkom razočaranja, ki se odvije v Neskončni klanec trpljenja) guznil.

piskčeva nočna mora

Potem pa me je spreletelo - o madona, Logarska je že čez slab mesec! Z Logarsko je takole, mene pravzaprav nič ne vleče, že leta se je izogibam, po drugi strani pa me  ta ista leta  čaka, da se je lotim. Poleg tega mi je veliko več do uspešno izvedbo letošnjih Borških 10000 - napad na Dolenjsko in bojim se, da bosta dva takale dolga teka enostavno preveč. Še posebej če računamo, da je potem kar kmalu ljubljanc (ki ga kanim celo spustiti, čeprav zelo nerad in bom po moje na koncu šel z glavo v (tekaški) zid) predvsem pa seveda Sladkih6 ki jih ne kanim spustiti za noben denar in bi jih končno rad naštel okrioglih 50.

Skratka, spreletelo me je, o madona, Logarska je že čez slab mesec in o, madona streznitev! Zadnjih nekaj pomembnejših tekem se držim pravila, da pred tekmo kak teden, dva ali kar cel mesec prej (odvisno od resnosti in zahtevnosti) preneham pit.Gre čisto za preprosto dejtvo, da se ne da teči
a) če si malce okajen
b) če imaš mačka.

Poleti si "a)" prej ali slej, samo kak sosed mora pomoliti nos na parcelo ali pač še to ne. Za zjutraj tečt pa nisem - enostavno mi ne gre. Pa "zjutraj" poleti pomeni res zjutraj, ne pa okoli desetih. Če pa je prisoten "b)" se tečt načeloma da, samo nič ni vredno vse skupaj. bolje prespati kot malo hitreje hoditi...

Saj veste, pri meni nič pomeni samo nič, ne pa ajd enga pa lahko. Ko sem začel teči nisem smel preskočiti niti enega dneva po programu, ko sem nehal kaditi nisem smel poslej prižgati niti enega samega samcatega cigareta, sicer - ah, sicer kaj? Pojma pravzaprav nimam kaj "sicer" ampak enostavno ne bi veljalo. Tako je  tudi s temi piri, nič je nič in pika. Saj pravim, blagor tistim, ki lahko sem in tja prižgejo kakšnega in sem ter tka prekršijo zadano si pravilo, pa jim vseeno vse uspeva. Jaz nisem tak in naj bo tako.

Kje smo že ostali? Aha, o, madona, Logarska! Namreč datumi so potem takile:

1.9.2012 Celje Logarska
29.9.2012 Borških 10000
28.10.2012 Ljubljanski maraton
10.11.2012 Sladkih6

kar pomeni, da sem si nakopal dobre tri mesece brez poštene pijače. Uh, če bom to preživel, potem bom pa še marsikaj. Saj veste, pri nas ne velja lačen si ful drugačen ampak trezen si ful brezvezen.

Aja, glede zarečenega kruha? No, sem si rekel, stari moj, če pa imaš tri mesece časa se pa lahko lotiš še ločevalne diete, ki med drugim črta tudi alkohol. Zarečen kruh, ki ga moram sedaj pojesti je tu v tem, da sem vedno trdil da so diete (SPLOH pa ločevalna) bolj blažev žegen kot kaj drugega in da je bistvo miganje. Sploh se mi zdi, da so skoraj vsi ki so mi kdaj priznali, da se grejo to dieto, danes spet isti ali še bolj nasičeni z higgsovimi bozoni  kot so bili prej. Ampak evo,  zadnjih petih letih migam bolj kot sem prej celo življenje, pa nikakor ne uspem priti pod tistih (psiholoških) 80. Pa probajmo še to strašno ločevalno!

Skratka, dogaja se mi, nobenega dolgčasa ni. Ko pridem pod 80 se pa spet javim.

________________
(*)opombi: ne vem, če sem že omenil, najbrž sem pozabil, no, letos sem tekel iz Kranjske gore izpred hotela lek na Vršič in to zelo dobro, prav tako mi je šlo odlično tudi na (mokri) Blejski nočni 10ki.

nedelja, 29. julij 2012

Proti novemu rekordu

Vedno kadar si omislim kakšno tekaško pavzo (to pomeni da med enim in drugim tekom mine več kot 3 dni) se začnejo po glavi motati tiste čudne ideje o tem, kako je sedaj pa konec mojega tekaškega obdobja. Fora je v tem, da jemljem čas od 23.1.2007 do danes kot neko obdobje neko epizodico, ki se bo tako ali drugače vsak trenutek končala. Kao, lej, Wega, sej je kul, tale tekec pa te stvari ampak ti ne boš nikoli zares tekel, nekaj kao blefiraš, ampak končalo se bo pa tako kot vse ostalo. Nekega jutra se boš prebudil in ugotovil, da je vse skupaj foma.

Sami veste, da sem poskušal sleherni trenutek to tudi dokazati. Na primer tisto večno razočaranje, ker tempo ni in ni padel pod "ta pravo" vrednost- pri čemer sploh ni jasno, kaj je ta prava vrednost. Za reference sem imel samo "običajne" tekače kot so bili moji mnogi znanci s tekaškega foruma, ki so tudi sami doživljali vzpone in flope, veselja in razočaranja vzhičenost in čisto odkrito jezo. Jaz sem itak videl samo vzpone veselja in vzhičenosti, še najbolj morda tiste štose "mi ni šlo zaradi poškodbe/bolezni/utrujenosti" in zaključkom v stilu "vseeno zadovoljen/na z osebnim rekordom" ki je bil vedno vesoljski. In pri tem naj povem, da se niti v sanjah nisem postavljal v referenco z legendami TFja, ne, šlo je za take slehernike kot sem jaz.

Ampak - dobro, sčasoma se mi je posvetilo, kje sem, koliko sem star, koliko sem pripravljen vložiti v trenininge in koliko sem pripravljen še dodatno tvegati, oziroma pretiravati. Počasi mi je končno prikapljalo, da po polšestem letu vse skupaj morda res ni samo epizoda. Počasi se mi je odprlo tudi zmerno zadovoljstvo z (pod?)povprečnimi dosežki in neizmerno zadovoljstvo nad nenadno serijo uspehov, ki morda to sploh niso bili ampak sem jih samo začel tako dojemati. Bodimo namreč pošteni - letošnji euforični radenški maraton je bil časovno popolnoma primerljiv z lanskim ljubljanskim, pa sem ga doživel tako srčno, da še danes kar zaigra v prsih, ko se spomnim nanj. Vremenovih 50 ni bilo prav nič bolj "hujših" od vseh rokovnjaških ali šentiljskih (ki smo jih običajno opravili celo v isti postavi) pa mi je postala nov dokaz, da mi gre dobro, celo več: res sem se počutil dobro. Po Radencih in Vremenovih 50 sem kar naenkrat z lahkoto pretekel 10 km pod uro na stadionu v Novem mestu za 10 nasmehov - in bil na to celo ponosen1 Halo, ko bi moral zmajevati z glavo, kako mi ne gre in ne gre in nikakor ne morem spraviti desetke na tistih malo bolj spodobnih 45 minut če že ne na pol ure, sem presrečen z dvema minutama pod uro.

In potem seveda - Vršič. Če vam zaupam, da še vedno lebdim kak centimeter nad tlemi, vam bo novo samo to, da ne več 10. Pri čemer naj povem, da sem Vršič opravil zgolj za dobri dve minutu hitreje od prvega teka na Vršič, kar pomeni 38 sekund napredka na leto. Blazno ne?

Aja, da ne pozabim Blejske nočne 10ke. Še PB ni bil, lepo prosim, pa sem se režal od ušesa do ušesa. Spet ne čisto jasno zakaj ampak usta so se obnašala po svoje.

Kar nas pripelje nazaj do tiste moje fiksne ideje o bežni tekaški epizodici, ki se bo zdaj zdaj končala. Prvič se je zgodilo že prvo leto med dopustom. Vojaških 2-2-3 je med počitnicami v avtokampu izputelo. Najprej seveda kao vseeno kar vsak dan pa čeprav samo po 4 kilometrčke, potem je bila pa sopara in vročina preveč in superge so romale v prtlažnik do konca dopusta. 5 dni pavze! Pet dni!!!

Kasneje je bilo pavz še nekaj, enkrat koleno, drugič bolezen tretjič kar tako. Vsakič je bila rdeča nit ta, da je vse skupaj spremljala kot Šmarna gora velika gmota slabe vesti in novega zagona po ponovnem začetku. No, tokrat je drugače. Drvim novemu rekordu naproti - 15 dni brez teka, mislim da jih bo tokrat celo 21. Razlika je v tem, da če sem imel doslej vedno neko kislo slabo vest, si tokrat pavzo jemljem z užitkom, ker mi na nek način pripada.

Moram počasi nehat. Škoda časa za itologijo, škoda časa za tek. Raje grem sedajle pogledat kaj delajo dekleta, morda bodo sladoled?, sam pa se - če se mi bo dalo - odpravim na rovinjsko cerkev še podnevi, mora biti ful dober razgled.






ponedeljek, 16. julij 2012

Navzdol.


Kaj naj rečem. Ne izpusti in ne izpusti. Bolj ko poskušam najti karkoli, kar bi me spravilo nazaj v malodušje, bolj se počutim dobro. Tale Vršič je bil res nekaj posebnega. Nič nisem omenil - oziroma nič kaj posebej nisem posebej stokrat povdaril - da sem tudi dol pritekel z nasmeškom. Na koncu celo s norim skoraj šprintom. Gor, dol, 22 kilometrov in to z oceno čista desetka, čisto veselje, čista euforija.

Bolj kot sem potem čakal, da me mine, bolj me ni hotelo. Pravzaprav sem kar komaj čakal blejsko Nočno 10ko, da se končno vse skupaj sfiži v eno kalvarijo in da vidim, kako se bo niz prekinil. Če je bil Ljubljanski maraton prelomnica, je bil Radenški čista terna. Radenci so veljali celo več kot Ljubljanski, kajti res je šlo že kar kičasto. Vršič me je potem dvignil med oblake, potrdil, da Radenci niso bili naklučje, ne samo čas, tudi občutki so bili kot od Špele Pretnar, ko je dosegla fenomenalni najboljši vmesni čas prve vožnje. In sedaj ta 10ka. Ne bim rekel, da sem pretekel ne vem kako hitro ampak je štos bolj v tem, da je šlo tako gladko in tako na izi, da bi me res že moralo skrbeti. Sploh če štejemo, da sem imel polne superge vode in da sem bil še pol ure nazaj premočen do zadnje dlake v spodnjicah.

Tako je torej. In kaj sedaj to pomeni? Se bo kaj spremenilo? Bo kaj drugače? Ne. V bistvu bom naredil natančno to, kar bi naredil če bi se Vršič in Bled izkazala za totalno polomijo in bi se tule kujal in jokal na ramenih vseh vas, dragi bložani, kako mi ne gre in ne gre, pa buhuhuuu, vse skup nima smisla, pa jst bom nehu tečt, pa take. Namreč malo bom nehal tečt. Ta mesec je že tako prišlo, da imam do danes z Bledom in Vršičem vred za sabo samo 50 kilometrov in če je že tako, naj jih pa ostane nekaj takega kar še do konca meseca. Morda naredim še kakšnih deset, več pa gotovo ne. Naslednjih 14 dni lepo odklop, saj sem si zaslužil ali ne?

Potem pa... Oh, načrti so namreč še veliki. Kaj veliki, gromozanski! Čakajo me namreč vsaj še tri velike reči in malce me stiska, ker gre reeees za velike stvari. Najprej Logarska, potem pa do konca leta samo še Sladkih6 in morda Ljubljanski maraton. Morda pravim zato, ker je Sladkih6 vendarle pomembnejša zadeva od Ljubljanca in če se bodo kazali znaki utrujenosti bom moči šparal za prvo. Saj veste  - petdeset krogov me še vedno čaka. No Logarska  je na vrsti že na prvi jesenski dan in me mori že nekaj let, pa nikdar ni bilo neke volje. V bistvu vedno je bila neka volja ampak zmeraj so bili neki izgovori. Imam pa že en tak načrt, eh, kaj načrt, en tak stari-dobri-wega izmuz: lej, če ne bo šlo, greš še vedno lahko prej v cilj, sej ni treba cele pretečt. Ok, Logarska torej, morda ljubljanc in seveda Sladkih6 in to je to?

Oh, skoraj bi pozabil, je še nekaj, nekaj kar je na zalogi že nekaj let. Napad na Dolenjsko namreč. Odkar sem začel tečt sem si vedno predstavljal, da bom nekoč pretekel razdaljo med Borštom in Ljubljano. Eno od takih obsesij - PST namreč - sem že izpolnil, ostala je še tale druga. Malo me je sicer strah, ker se mi zdi da mi obsesij počasi zmanjkuje, ampak klinc, enkrat je treba to narediti (Aha, sem se spomnil, enkrat moram izvest še tek na Šmarno goro, super, potem tole le ni ta zadnja).
Skratka, vedno sem si predstavljal, da bom nekoč pretekel iz Boršta v Šiško. No izkazalo se je da bo sedaj drugače: za 29. septebmer je razpisan veledogodek Borških 10000 s podnaslovom "Napad na Dolenjsko". Ker Srčni že dolgo nismo več (samo) tekači se bomo letos vsak od svojega doma ali iz kake druge posebne točke odpravili na tekmo Borških 10000. Letošnja posebnost je, da bomo pot opravili vsak na svoj način. Zaenkrat kaže, da bova s Samotom tekla (nekje okrog Grosupljega pa se nama pridruži še Raf), Aleš, Helena in morda Leander bodo udarili treking iz Krtine, Rajko bo pa predvidoma prikolesaril kar iz Sladkega vrha. Ideja je, čeprav verjetno neuresničljiva, pa vendar ideja, da bi poskusili vsi skupaj priti na progo Borških 10000 čim bolj hkrati in jo skupaj (simbolično) preteči. Kako točno bo še vse skupaj izgledalo se mora še malo pokuhati, no, kepica snega je vržena in se že vali po bregu navzdol.




petek, 06. julij 2012

Gor



Voooo-ha! Tole včeraj je pa bilo! Ne samo, da je šlo navkreber brez hude muke, še celo tempo je bil premium+. Je bilo kar čudno ko sva s Samotom prišla do table "Vršič" ta prva in potem seveda ni bilo običajnega navijanja "dejmo še mal, še mal", ker ni biklo nikogar, ki bi lahko navijal...

Ampak res. Začel sem prehitro, klinc sem si rekel, ko me bo pobralo, me bo pač pobralo, bom pa hodil, ane. Potem me pa ni in ni hotelo pobrati. S Samotom sva drug drugega malo priganjala in tempo ni padel vse do vrha. Tik pod vrhom mi je motiovacijo dajal obet novega osebnega rekorda in res sem ga presegel za skoraj poltretjo minuto. Ej, meni se to zdi ogromno. Še posebej, ker sem imel na vrhu občutek, da imam še nekaj moči. Še celo tek nazaj dol je šel brez problema. Kot pravim: Vooooo-ha!

In lahko si mislite kakšen problem sem imel, da sem našel nekaj s čimer bi si lahko veselje malo zakompliciral. Saj veste, jaz vedno pol nejkaj mutim. Pa da bi lahko šlo bolje, pa take. Ampak tokrat pa nič. Nič! Ful mi je šlo dobro in ful sem dobre volje, "v luft" sem že drugi dan, ponavadi me mine vsaj do prve jutranje kave.  Dolgo mi ni prišlo nič na misel s čim bi malo zagrenil, potem pa eureka! Evo v čem je problem:

Namreč, zakaj mi je šlo pravzaprav tako dobro? Hočem reči - če bi bil plof in poden, bi takoj našel kup razlogov, zakaj je šlo tako slabo. Kaj pa vem, recimo, evo, sem vedel, da ne bi smel bureka zjutraj. Ne? A ni tako? Zjutraj je treba šmorn z rozinami recimo, ne pa burek. Burek so beljakovine in ti ne naredijo nič dobrega. Pa napihne te. In tako bi vedel. Obleži v želodcu in sploh ne moreš teč. Nič več bureka naslednjič, pa bo bolje. Sploh pa ne slabo uro pred tekom. Ni čudno, da je šlo tako počasi... In res, zakaj NI šlo tako počasi?

Ali pa... recimo, aha. Sem vedel, da moram drugič poskrbeti za moje najljubše nogavice. Vse, ampak čisto vse so ostale v pranju ali pa v Šiški. In sem potem obul tiste ta navadne. Mislm, niti »L« pa »R« nimajo izvezeno. Če bi imel recimo ta dobre štumfe bi mi šlo kot po maslu. Tako pa.... Tako pa je šlo prav tako kot po maslu

Sedaj ko se poskušam vživeti v poden tek na Vršič ideje kar vrejo. Kaj pa tale: sem vedel, da zvečer ne bi smel spit tistega piva+. Saj je menda jasno, da te samo uspava, pa še na WC hodiš celo noč in si ves razdražljiv in potem je tako kot je. Kaj bi pa rad? Drugič nič piva na predvečer pa bo šlo bolje. Ampak kaj, ko je šlo bolje.


Oh, še jih natrosim. Saj menda niste mislili, da je šlo z uro in točnim prihodom vse BP? Kje pa. V ponedeljek sem šel v Cerknico, zato sem se odločil da odtečem zvečer okoli Gradiškega. Potem sem pa vse skup v Šiški pustil. In superge in uro in vse. Superge sem potem vrgel en dan zjutraj sproti v avto ure pa ne. Polnilec lepo doma na Borštu, ura pa – PRAZNA v Šiški, tako da niti deci nisem mogel naročiti, da jo dajo polnit. In potem sva zjutraj pred Kranjsko zavila najprej še v Šiško, dala polnit uro in počakala da je pokazala vsaj 50% in potem šibala naprej proti Kranjski. Kumi, da sva ujela. Pol je pa človek živčen in tečen in ne more tečt prav. In vseeno teče prav. Uh!

Pa recimo vročina. Saj je bilo vroče, ane? Soparno. Ful smo švical. He he, pa še bi lahko.


Še? Ok. Sem sploh odtekel kak poštene klance delal? Kakšna Šmarna recimo? Kakšen kRožnik?? Kakšna Plešivica? Karkoli? Nič. In kaj potem pričakuješ, da boš tekel na Vršič kot Gašper?
Oh, in ko smo ravno pri Gašperju, evo, lahko začnemo premlevati tudi takšnele: o kakšnem USPEŠNEM teku sploh govorimo tukaj? Kakšen DOBER tempo, kakšen fini čas? Halo? Si videl rezultate Andrejčkovega teka? TISTO so rezultati ne pa tale tvoja revščina. Ha? Ena dvaindvajset? DVAINDVAJSET? Si šel z birglami gor??

Ok, tu nimam kaj, ampak hopla, to je moj PB! To je moj najboljši tek na Vršič. Pa kaj potem če jih 84 zmore hitreje. 1999916 jih sploh ni poskusilo! In kdo pa pravi, da ne bom nekoč nascal Gašperja? Ker veste, jaz sem tokrat tekel bolje, kot vsakič doslej!

In ker – oh... jaz sem še kar u luft, kot za Ljubljanca. Kakšen tek!! Raf, piskec, Samo, in jaz. Carji Vršiča. Kralji gorskih tekov. Tekli smo na Vršič. Res. Zmogli, razmeroma zlahka, razmeroma hitro.

Bravo mi.

torek, 05. junij 2012

Medčas


No počasi se vse skupaj normalizira. No, kolikor v teh časih sploh lahko rečemo "normalizira". Pisanje pa mi kar ne gre in ne gre od rok. Počasi sem se čisto izpel in so pošle že vse kombinacije. Preprosta matematika pač pokaže, da kombinacij ni kaj dosti. Imaš nekaj dogodkov ("tekma", "druženje", "trening", "ostalo") se skombinira z občutji ("zelo dobro - srečen", "zelo slabo - srečen", "zelo dobro - nesrečen" in "zelo slabo nesrečen") In to je to, kombinacij je 16 in nič več. Vseh šestnajst sem preigral že neštetokrat in  kaj naj potem sploh še pišem?. Saj veste, če grem ta zadnjega, Radenci: Tekma / zelo dobro / srečen ali pa en od treh prispevkov v februarju o golobji smrti. (ostalo, zelo slabo, nesrečen). In to je to. Kaj pa čem pisat?

Da je The Knjiga začela novo življenje? (ostalo, zelo odbro, srečen).

Da je čudovito organiziran humanitaren tek z mažoretkami, lokostrelstvom, predstavitvijo dela Policije, plesnima skupinama, srečelovom, glasbo, moderatorji, košarkaškim showom in srčnimi marationci, ki 10 dni zapored vsak dan v novem kraju pretečejo maraton, izzvenel v prazno pred komaj peščico obiskovalci? (druženje, zelo dobro, žalosten)

Da sem po dolgem času spet tekel na tartanu in se dobro tekaško počutje še kar nadaljuje? (trening, zelo dobro, žalosten)

Da smo pri prijateljih Krtincih preživeli spet eno čudovito mirno in sproščeno popoldne na kopalniško protinskem pikniku? (druženje, zelo dobro, srečen)

Vidite, da ni o čem več pisat.

ponedeljek, 21. maj 2012

Četrto srce

Dva meseca priprav, načrtovanj, prilagojenih treningov, tuhtanja in podobnih reči, da potem zavozim vse skupaj na celi črti. Ja res, no! Enomesečno striktno odrekanje alkoholu, ki se je izkazalo za ugodno pri lanskem ljubljancu sem za Radence podaljšal na 2 meseca. Tako sem se lahko tekanja držal kolikor toliko redno in edino pri čemer sem sfalil je bilo, da se nisem ubadal z dolgimi teki. Nekaj dni pred maratonom pa ta majčka, pa uni štumfki, pa tiste gatke, pa ona majica, vse zloženo in popedenano. Ura napolnjena in pripravljena. Planiran počitek pred veliko soboto, planiran jedilnik, nakupljena zaloga cukrov in krem, disciplinirano hidriranje, nastavljena budilka in zgoden spanec na predmaratona večer.

Potem pa...

Jutro se je začelo rutinsko. Malce nervoze, čaj, cedevita, WC, palačinke. Lepljenje bradavic, da me ne ožuli, nameščanje čipa. Preverjanje ur... Ure? Precej neumen oblčutek tole. Sežeš z roko na mesto, kjer veš da je ura, niti gledaš ne tja in zagrabiš... v prazno! Še malo pobrskam ampak ure ni. Ni! Izpuhtela. In z njo program teka, ki sem si ga pripravil za nocojšni tek. Z vsemi tempi, razdaljami, alarmi, vibracijami, piskanji in utripanji. Potem se začne iskanje, človek pogledacelo v hladilnik (kjer se je njega dni, recimo, znal najti dolgo pogrešani daljinec za TV). Od doma grem tečen in nataknjen, pol ure kasneje, kot sem načrtoval in nad glavo se mi suka siv, skoraj črn deževen oblakec.

Ko ravno izgleda, da bom vseeno prispel več kot pravočasno (skoraj uro pred štartom) se na izvozu avtoceste naredi zamašek, kolona pa se potem vleče vse do zapore ceste pred rondojem. Darja skoči ven po vrečko s štartno številko, jaz pa rikverc v lov za košček zemlje, kjer bi lahko pustil avto. Če se nisem vrnil tri vasi nazaj nič ne rečem. V bližino štarta pridem ko prva skupina že začne. Ženka na dogovorjeni točki nesrečno premetava vrečko in išče knofle. Očitno jih ni! Do štarta sta še dve minuti, zato si številko zatlačim za hlače (ja, res je, elastika za številke je pripravljena v predalu že kake pol leta da jo predelam v pas za štartne številke) in se odpravim. Vsaj dolgo mi ni bilo treba čakati na štart... No ravno dovolj da se iz oblakca nad glavo začne bliskati in grmeti, da nisem nič delal na hitrosti, da se zadnje tedne komaj vlečem okoli 7:00, da takle znerviran res ne morem kaj dobro teči, da... POK, evo. štart, hvala bogu.

Po parih korakih se hoja že pospeši v tek in še po parih korakih sem not. Siv oblak nad glavo me komaj dohaja, potem se razpotegne in razkadi. Pojma nimam, kako hitro tečem, pridno se ustavljam na postojankah in pijem ter se močim, kar malo presenečen sem, ko se tako lahkotno prvič vračam proti cilju. Semafor mi pokaže odlično številko, s katero bi bil zadovoljen celo, če bi tekel le polovičko. Za vsak slučaj izza pasu potegnem številko da bodo ja dobro videli, da jaz grem pa še v drugi krog. To, da je obrat v ciljni ravnini je odlična fora, saj je res ogromno ljudi, ki te z bodrenjem kar porinejo nazaj. Oziroma naprej. Med tem mi dekleta zrihtajo še knoflice in pripnejo številko in brez vsake drame in kompliciranja pričnem drugi krog.

 Nobene utrujenosti in krize, morda malo naveličanosti proti koncu, ko je postajalo že res vroče. Če so me prej sotekači porivali naprej me sedaj razredčen tok spet malo uspava, zato sem počasnejši. Ampak nič ne de, kar na smeh mi gre in uživam kot malo dete. Pred ciljem se malo zeznem in (kot že enkrat z Vremenom) začnem Wega-finiš en rondo prezgodaj, tako da mi za pravi ciljni finiš skorajda zmanjka moči. Če sem prej rekel, da sem užival pa ni rečeno da zadnji kilometer nisem bil že kar dobro utrujen.

Občutkov v cilju se pač ne da opisati. Morda: v bistvu je bilo kar v redu. Ko mi Cormi pošlje slikco (žal ne vem, kdo je avtor) nekje iz zadnje tretjine teka pa vem da je bil to najboljši tek ever. Nasmeh na obrazu je namreč resničen brez poziranja in mahanja. 

 In kmalu bomo spet tekli.  Nočna desetka, Vršič, Deset krogov za deset nasmehov...


Kumi čakam.

ponedeljek, 14. maj 2012

Pravljica o mamici in kužku

Imam teorijo, da se poškodbe pojavijo namenoma. Saj se še spomnimo, kajneda, kako smo kot otroci dobili bolečine v trebuhu in celo vročino ravno na predvečer kontrolke pri predmetu, ki nam ni šel najbolje. Tako se nenavadne bolečine pri meni vedno pojavljajo kakšen teden pred velikimi dogodki. Na ven ne boste nič opazili, po trebuhu pa me črviči, da je groza. Delam se flegma, v resnici pa sem živčen ko mali otrok. Takrat je tudi največja nevarnost da pride do pošjkodbe. ali pa da se pojavi "koleno", krči v mišici, špikanje tu in špikanje tam. Če se ne pojavi si ga pridelam sam: nerodno stopim, klecnem, spotaknem se, enkrat sem celo telebnil dol po hribu naravnost na kolovoz. Vse za izgovor. Tako sem se letos odločil, da s treningi pred Radenci preneham en teden prej, kot ponavadi. Kar sem natreniral sem natreniral, občutek je bolj tako-tako in naj se ta zadnji teden pretegujem še kolikor mi duša da, ne bo nič bolje. Po Rajkotovih 50 se je kar poštno poznalo, da so mišice utrujene in le zakaj jim ne bi privoščil počitka. Tako sem se v petek namenil teči zadnjič pred maratonom. Mogoče v nedeljo še mali iztekec, če ne bo ravno dežja, ampak tek kot tek pa zadnjič. Brez ure, brez muzike, sproščeno. Po asfaltirani poti malo v klanec malo navzdol. Borških 10000 pač. kaj se mi pa lahko zgodi? Vreme ugodno. Malo še vroče, ampak ne bo dolgo. Tam spet nekaj kopljejo in tule raste nova škarpa. Tam doli se spet besno zaganja tisti pes. O jebenti. Spet ga ima čez tista stara čarovnica, ki ga ne obvladuje. Seveda. Pes se pravzaprav nikamor ne zaganja ampak besno teče proti meni. Z ovratnice mu binglja iztrgan ročaj fleksija in očitno je nastopilo njegovih pet minut za vsakič ko tečem mimo ne da bi se zmenil zanj, on pa divje laja in se zaganja v ograjo. Gremo po šolsko. Spustim roke in ne izzivam s pogledom, začnem ritensko lesti nazaj in izpod čela opazujem kaj bo. Nič: čisto je razpištoljen in besno skoči vame. Tule se moje znanje neha zato ga odženem od sebe z vpitjem in rokami. Coprnica še ni uspela prisopihat od hiše gor in tudi ona nekaj vpije. Končno mi rata zagrabit fleksi in ga oviti okoli količka. Ne da se mi čakat babe. Najbrž je spet malo "dobre volje". Ni to prvič. Enkrat recimo se ji je pes strgal pred našo hišo in se sfajtal z mojim in sosedovim. Ona pa je kar povprek tolkla s palico (!), namesto da bi ločila psa. In kaj naj naredim? Prijavim? Ko bo enkrat "ablast" v vasi bodo na tapeti vsi psi po vrsti, pa ni važno kako normalnega rejnika imajo. Kaj počnejo s tem psom mi ni jasno. Pa ne mi pametovat z nagonom, češ ko tečeš te ima nagonsko za plen pa te napade pa to. Pes je bil popolnoma besen. Po cesti bi lahjo prišel kdorkoli. Po moje me niti ni videl da tečem ampak me je šele zavohal. Ves čas sem bil popolnoma miren, nobenih divjih ali prestrašenih kretenj, nič. Pa kakšna palica, jebenti! Psa se ne vzgaja s palico!! Grrrr! No, tek naprej je minil brez posebnosti, mogoče sem se malo zamislil tam pri konjih ampak sicer pa tek kot tek. nobenega špikanja, nobenega klecanja ali zvina gležnja. Nobene poškodbe na zalogi za prihodnji teden... No doma pod tušem sem opazil na stegnu ugriznino. Šavsniti je moral čisto na začetku, ko sem upal, da se umiri. Pa jo imamo.

nedelja, 06. maj 2012

Proti ničli

Ne vem zakaj ne moremo imeti več normalnih rojstnih dni ampak je treba vedno komplicirati. Letos si je Rajko zamislil, da bo svojega 50. obeležil s tekom od porodnišnice do današnjega domačega kraja. In z vsemi postajami vmes. Štos je v tem, da se kilometrov nabere za dobrih 50 in človek ni čisto prepričan, če bi šel. Pa smo seveda šli, trije tekači, en kolesar ter štiri spremljevalke. Da o tekaču spremljevalcu sploh ne govorimo.

Seveda je bilo na koncu vse super. Vsega je bilo, od porivanja crknjenega avta, gibanice, vročine, vetra vzpona, štorkelj, guncanja, Mure, čevapčičev in še česa. Zvečer pa je bilo tako hitro prepozno, da bi še sedeli, da je jasno, da se moramo kmalu spet usesti. Morda celo brez da bi prej pretekli za gromozanski maraton kilometrine.

Proti 50

petek, 13. april 2012

[Resnične zgodbe] Vonj po kavi


Vse sestre so bele. Bel strop, ki drsi nad njo in okna pod njim, ki jo izmenjaje oblivajo s svetlobo, megla, mrtva ribica, nato spet bela sestra.

Čas se je razpotegnil do nerazpoznavnosti, tako počasi je tekel, da ni nič razumela, kaj jo sprašujejo, želela si je samo konec, želela si je oditi, želela si je le, da bi jo pustili pri miru. Pa so jo vseskozi budili in ji dopovedovali, da naj se vendar ovede, ona pa si ni želela tega, želela je spati, zbežati v brezbarvno meglo, ki jo vedno tako varno ovije okrog ledij, preko prsi in končno; odrešujoče jo ovije celo, se ji zadrgne okrog vratu in jo pusti samo z enakomernim brnenjem.

Mamica je jokala sključena za mizo, potem je sunkovito dvignila glavo, da je videla njene oči, rdeče in pekoče, nič sočutja ni bilo naenkrat v njih in zazeblo jo je, da si je ovila odejico še tesneje k telesu. »Lažeš!« je rekla mamica in z živčno kretnjo potolkla s čikom po pepelniku, »lažeš, prasica mala, nehvaležna, zakaj lažeš?« Deklica se je še bolj sključila vase in bingljala z nogami v prazno, nobenih tal ni bilo daleč naokoli, kamor bi stopila in zbežala, nobenega zidu za katerega bi se skrila. Gledala je pekoče oči, prestrašene in obupane, proseče in obtožujoče hkrati, tako tuje so ji bile pa čeprav njeno zadnje upanje, da se ji nebi bilo potrebno izklopiti, kot se je morala vedno doslej.

Prvi sunek svetlobe je bil silovit in hrup ki jo je obdajal doslej mehko in oddaljeno je postajal vse jasnejši in ostrejši. Bela sestra jo je božala po laseh in jo mirila. Ni želela cevk v roki in ni želela pasu ki jo je priklepal k postelji. Besno je poskušala dvigniti roke, a pas je bil močnejši in bele sestre se niso menile za njene prošnje in solze, le božale so jo po laseh in jo mirile. »Šššš,« so govorile, »Ššššš, počivati moraš.«

»Ššššš,« je rekel očka, »Šššš, saj ne bo bolelo. To bo najina skrivnost, prav?« tako čudnega ga ni poznala, vedela je le, da to ni prav in da boli, čeprav ji je očka vseskozi govoril, da jo ima rad in ona je imela rada mamico in očka, ampak to boli, očka, prosim, pusti me spati, je prosila, »Ššššš,«, jo je miril očka in ji tiščal roke ob posteljo, da se ni mogla izviti, in ni se menil za njene solze, le božal jo je potem po laseh in jo miril in ji govoril kako jo ima rad in da je samo njegova punčka.

Potem se je navadila izklapljati in bilo je lažje, tako jo je bilo strah, da ne bi kdo izvedel, sram jo je bilo, ker je bila umazana in vsakega pogleda jo je bilo strah, saj bi lahko kateri prebral njene misli, in jo razgalil pred vsemi.

Bele sestre so se smejale tam daleč nekje, po dolgem hodniku je odmeval korak in trepetala je, da so koraki namenjeni v njeno sobo. Sram jo je bilo in sestre so gotovo že vse izvedele, sedaj je ne bodo več božale po laseh in ji dajale jesti, zaničevale jo bodo, kot jo je zaničevala mamica, ko ji ni hotela verjeti. Bela sestra je odprla vrata in prijeten vonj po kavi je napolnil sobo.

Sedela je na robu postelje in gledala ribico v posodi. Očka je pravkar odšel in megla se je počasi raztapljala, že dolgo ni jokala, že dolgo ni nič pripovedovala svoji ribici, kot je imela navado včasih, ko ji je bilo hudo. Ribica je vedela. Gledala jo je s svojimi izbuljenimi očmi in ji govorila vedno znova in znova kako umazana je, kako sram jo je lahko, negibno je lebdela v vodi in jo obtoževala. Odločila se je. Tam blizu so bila mamičina zdravila za takrat, ko je bila živčna, za takrat, ko je bila slabe volje, za takrat, ko ni mogla spati ali za takrat, ko je bilo v službi toliko dela. Počasi pest za pestjo je požirala raznobarvne bonbončke in pomirjeno legla v posteljo, čakajoč da bo zaspala.
Pa vendar. Telo je začelo dregetati, boreč se s strupom, ki je prodiral v kri, oklepajoč se življenja, kot je bilo vajeno. Ni mu bilo jasno, da si ne želi več živeti in krči so ga prestreljevali vsepovprek, da se je zvijalo v bolečini. Hlipala je na robu postelje in se zvijala v bolečinah, ribica pa se ji je smejala in smejala iz svoje posodice, ter jo spodbujala, da naj vzame še tabletkic, da jih je bilo premalo in da bo kmalu zaspala. Res jo je začela ovijati megla okrog vratu in upala je da bo zdaj zdaj konec. Ko se le ne bi ribica tako zlobno smejala, si je mislila in zamahnila z roko, da se je steklena posoda odkotalila čez rob omarice, smeh je utihnil in pomirjeno je pokleknila med črepinje počasi kot v breztežnosti je padala in padala na mokri tepih, vse bolj jo je stiskalo okoli vratu, hlastala je za zrakom in žal ji je bilo, da se tudi ribica poleg njene glave duši in premetava, hotela je vstati in jo nesti v kopalnico in ji natočiti vode v umivalnik a nič več ni čutila nog in nič več ni mogla premakniti rok samo gledala je lahko, kako ribica hlasta po zraku, dokler ni vendarle megla prekrila tudi njo.

Skozi priprte oči je gledala belo sestro, ki se je napotila naravnost k njeni postelji in zaželela si je pobegniti. Zamižala je, da ne bi srečala njenih oči, trudila se je, da bi priklicala meglo, pa ji ni uspelo, bela sestra pa je kar sedela ob njeni postelji in ni hotela stran, skozi priprte oči jo je videla, tako čudna je bila, žalostna, nič jezna in deklica je bila zbegana, potem je začutila roko, ki jo je božala po laseh, tokrat ne brezbrižno in zgolj pomirjajoče. Tokrat je roka sevala toplino, kakršne že dolgo ni čutila. Nenadoma je bila deklica popolnoma lahka in zdrsnila je v sen. Prvič po dolgem času je tudi sanjala.


Iz zbirke Konec sveta  II, 

četrtek, 05. april 2012

Javnost ima pravico vedeti


Kaj počne Wega?
Kdo je ON?
Wega zgoraj brez.


Skratka, pozdravljeni. Je malo zaštekalo, kaj? Od "goloba" dalje nobene voje za pisanje več. Februar je bil tekaško tretji najslabši mesec ever (če ne štejem 13 tedenskega programa teka in hoje, pa tudi če ga, pade zgolj na četrto mesto).

V takih primerih pomaga, če malo počiješ in malo bereš. In sem počival in bral in prebral vse kar sem napisal na tem blogu zadnja leta. Po vrsti od spodaj proti danes. Češ, malo za motivacijo, kao nekateri berejo kar pišem in jim (nekaterim od nekaterih) daje tudi nekaj vzpodbude. No meni ni dalo nobene. En sam jamr in stok, da je groza. Vzorec se ponavlja: vzhičeni plani, euforični nameni potem pa POK, luknjica na vetrobranskem steklu se razleti na koščke in to je to.

In kaj pomaga če ne pomaga počitek, meditacija, branje, pogovor, razumski pogled na situacijo in trezni razmislek? I kaj, šoping vendar. Smo torej šli in si spet pivoščili eksperimenting. Ker Wega pač ni tako, vedno mora poskusiti kaj novega. Ni hudič, da ne bo nekega dne našel superge, ki bodo tekle namesto njega? Ampak karkoli že rečete - pismo, kako paše! Odpikaš tisto pin kodo in vzameš paket pod roke in se odpraviš v beli dan. Cel teden prej me je že držalo, samo plačo sem čakal. In v čem je eksperiment? Ja v supergah. Večina ljudi še nikoli slišala: firmi se reče ON, model pa je cloudrunner, ker cloudsurfer so menda za anoreksične podpetinsedemdesetkilske griže, ne pa za take dedce kot sem jaz. Fora je v tem, da naj bi se počutil kot da tečeš med oblaki ali nekaj takega, no realnost je seveda, kot vedno, drugačna. Gre za to, da niso nič pronatične, nič strukturne, nič air in nič protect ampak imajo namesto podplata ene take polkrožne gumice, ki še najbolj spominjajo - ja , na polkrožne gumice, take ki jih uporabljajo za modelčke od bagerjev namesto gosenic. Posledica tega je bila, da sem šel po klancih dol ta prvič kot po jajcih saj sem se bal, da se bom odpeljal dol kot po ducatu miniaturnih gosenic od modelčkov bagerčkov na podplatih. Po stotih kilometrih, koliokor jih imam danes narejenih z njimi lahko rečem, da vsaj meni zadeva deluje. kot je mišljena Bomo videli še po stotih, še posebej pa po kakšnem res dolgem teku.

Evo, toliko za danes, da ne bom naenkrat preveč spisal. Saj tudi ni več kaj dosti. Počasi smo si nadeli kratke rokave in smo zgoraj brez kape in take. Se slišmo kmalu, morda spet s kako zgodbico?

četrtek, 23. februar 2012

Zgodba z žalostnim koncem

Nisem ravno bučka, ampak ravnodušen pa tudi nisem čisto. Moj odnos do živali je približno tak, kot do majhnih otrok - manj rinem vanje, rajši se imamo. In to mislim dobesedno. Majhni otroci so me običajno imeli radi (ali pa so se me bali, ker grdo gledam) morda ravno zato, ker nisem skoz nekaj težil in rinil vanje in sem se z njimi vedno pogovarjal normalno, kot z normalno osebo ne pa debilčkom (bucica, juhica gugugu...). Kot rečeno, z živalmi je podobno. Ne rinem vanje, sem odločen in (kot sicer tudi z otroki) prepopustljiv, pa sekiram jih tudi ne. Prej ali slej se vzpostavi en tak odnos na ravni zaupanja, kar pa je včasih bolj iluzija kot ne (samo Roya poglejte recimo, ni naklučje da me je tako razkurilo takrat ko je pozabil na zaupanje in pobegnil iz prtlažnika).

Drugače pa - vedno me stisne, recimo, ko vidim ob cesti povoženo mačko. Da bi se ustavil in jo pokopal pa mi pač ne gre od rok. Itak se vedno mudi, itak ni časa. Čeprav je pa tudi res, da je zadaj za blokom kar nekaj grobkov s kostmi naših skobčevk, želv, ribic, miši in podobnih. Včasih premišljujem da je to itak brezveze - sočutje namreč, ker narava sama je kruta kot peklenšček. Neusmiljena, krvava. 

Ne verjamete?

Kot veste, nas je v Šiški obiskal golob. Namestil se je v prekucnjeni košari na omari v delno zaprtem balkonu in počasi se je izkazalo da ni golob pismonoša ampak samo golob. Počasi se je tudi izkazalo da pravzaprav niti golob ni, ampak golobica. 

In kaj naj sedaj? Saj veste, na prvi strani googla boste pod geslom golob našli najprej našli besede kot so: iztrebki, nevarni, prenašanje, nalezljive bolezni, perje, pršice, bakterije, alergije, parazitarne bolezni in podobno. Odločil sem se za neko srednjo pot med nasveti, ki sem jih dobil od sodelavcev, namreč ena stran me je spodbujala, da naj takoj stran pomečem jajčka, golobica pa bo itak šla, druga stran pa je namignila, da jo morda zebe in je lačna? Moja srednja pot je bila, da sem jo pustil čim bolj na miru. Da bi žalostil novopečeno mamico se mi je zdela osupljiva misel misel. Le kje se spomnijo takšnih? Pa me vedno najdejo in silijo v kakšna takšna dejanja. Recimo - ker smo v vrhnjem nadstropju so se nad naša okna naselile lastovke in sosedje me vsako leto nagovarjajo, da naj sklatim gnezda. Zakaj že? Če že koga motijo, potem motijo edino otroke, ko jim poleti že ob 4h prirejajo koncert ob odprtem oknu. Če se vrnem k naši gostji - skratka, kar se mene tiče,  detomor odpade. Hrane pa je imela očitno dovolj, s svojih izletov se je vračala vidno zdrava in prav nič shirana. Sploh pa, če sem čisto pošten, mi ni bila kaj dosti na očeh, v Šiški sem bolj izjemoma kot ne. Otroci so bili sklepčni, da jih ne moti in mi nismo motili nje. Tako tudi nisem namestil mreže - kako bi se sicer golobica vračala h gnezdu?

Malo sem že pozabil na vse skupaj, ko me obvesti tamala: košara da je sredi balkona in notri med vejicami rumeni trupelci. Kaj se je zgodilo lahko samo ugibam, predvidevam pa da so bile vrane. Te pametnjakovičke so že davno odkrile, kako do slastnega obeda, pri nas v fabriki ni nič nenavadnega najti okljuvan golobji okostnjak. In vrane okoli v veselem prepiru. Kar malo krivega sem se počutil, zaradi mreže pa to, ampak kaj pa naj bi? Narava je kruta kot peklenšček. Neusmiljena je in krvava. Pa brez čustev, hvalabogu. Kaj je bilo tisto njeno gruljenje ob košari kasneje sredi balkona ne vem. Izraz stiske gotovo ne? Saj golobi menda ne čutijo stiske? Duševne stiske?? Dajte no.

Kasneje sem umaknil košaro nazaj na omaro, da pospravim balkon in ko sem nesel smeti ven je sedla nazaj v gnezdo. Čemela je v na tistih dveh preostalih trupelcih in ni se ji dalo dopovedati, da je konec. Ni se pustila odgnati in branila je mrtvo gnezdo kakor je le znala. Našopirila se je in dvignila krila, vpila in prhutala.  




Ko sem se kasneje vračal izza bloka, sem videl da še vedno leta na balkon in nazaj in išče svojo košaro. Jo bo že minilo. Saj nič ne čuti. Saj ne ve. Samo za nagon gre.

Jutri pa jo bo tako ali tako pričakala mreža.


torek, 14. februar 2012

[Resnične zgodbe] Ljubim te (K.)


Ponavadi ga je prijelo enkrat konec poletja. Spet je sedel v naslonjaču z albumom v naročju in nežno božal fotografije. Fotografije so bile rumene kot konice njegovih prstov s katerimi je včasih pokazal na kakšnega mladeniča in mrmral kako jih je tale pa gnal, prav do onemoglosti. Kolikokrat je slišala tiste zgodbe, kako so morali najmanj stokrat gor in dol ob skakalnici, pa na vrh do cerkve in nazaj, vse dokler niso skoraj bruhali od napora. Na naslednji strani albuma bo spet začel s tistimi zgodbami o Bukarešti, pa o ljubljancu, ko sploh niso ustavljali prometa pa zgodbice o tekmovanjih po bivši jugi...

- Pazi, no!

Jezno je odpihnil pepel, ki ji je padel na eno od slik. Malo je še pobožal fotografije, potem pa počasi zaprl album. Ko je vstal se ji je zazdel tako star in izsušen.

Kdaj sta takole obtičala? Kako sta se znašla v tej majhnem zakajenem stanovanju brez prave volje in brez kakršnih koli ciljev? Čedalje redkeje je obul tiste superge in šel za kakšno uro ven. Na zadnje lani enkrat, če se prav spomni, ko je jezno prišepal domov češ, da so se copati dokončno strgali in da ima samo še krvave žulje od njih. Da bo enkrat treba kupiti nove.

Enkrat.

Včasih sta šla mimo trgovine in jih je kazal, vidiš tiste, da tiste so pa špica, s tistimi bi pa šlo. Hoj, ko bi imel take, kako bi tekel! Pa ji ni ušla otožnost v njegovem pogledu. Iskra v očeh je namreč zasvetila le na kratko, potem pa se je umaknila vsakdanu, copati v izložbi so bili daleč predragi za njiju. Ostale so v tisti kategoriji enkrat, nekoč. Nekoč sta res, ko sta bila prav prešerne volje, celo stopila v trgovino, da jih je preizkusil. Kako mu je žarelo lice! Prav kot mladenič je izgledal, tisti, dolgolasi iz rumenih fotografij v albumu. Pa vendar bi bilo najbrž bolje če ne bi šla tod mimo. Ko sta stopila ven je bil še bolj žalosten in prazen, doma je potem jezno puhal dim spet kar za mizo v kuhinji in si točil ta kratke. Poznala ga je in vedela je, da bo jezno odmaknil roko, ko ga bo poskusila potolažiti. Še sama si je natočila in se zazrla skozi okno v stolpnice nasproti. Kakšno življenje... Jeseni, ko se je začela šola je bilo malo lažje, saj je dobila nekaj dodatnega denarja še za delo v poznem popoldnevu. A iz dolgov se nista uspela izviti, vedno sta imela na koncu meseca minus. Tako praktično ni mogla nikamor. Zaživela je samo med čik pavzami s sodelavkami, ko so se smejale in opravljale. In seveda še v tistih trenutkih, ko sta pozno zvečer, ko se je vrnila iz šole, sedla na balkon, puhala oblačke in sanjarila kaj bosta enkrat, kako bosta nekoč...

Bila je žalostna. Kdaj je postalo vse tako pusto? Gledala ga je kako ves brezvoljen spravlja album na svoje mesto kako odsotno otresa pepel mimo skodelice. Kaj ko bi bilo nekoč enkrat - danes?

***

Bil je zmeden in prestrašen hkrati. Ne bi smel tako vzrojiti. Ampak ona ne ve. Vse je en blef, pač ne zmore več. Oh, v tistih časih, takrat že, ampak sedaj je star in pljuča so vsa zapacana. Copati so bili samo izgovor. Pa tako lep večer je bil. Prav potrudila se je, celo smrekico je okrasila. In darila spodaj. Zdelo se mu je, da imata končno po dolgem času lep večer. Zadnje čase sta se videla prav poredko, sedaj ko je delala še v šoli pa sploh. Malo je bil zaskrbljen, tako utrujena je bila ves čas, niti na balkon ni več hodila z njim. Danes pa je bilo tako luštno vse skupaj, smejala sta se in pogovarjala, potem pa - darila. Ni pričakoval ničesar, škatla za čevlje pač, notri pa najbrž kakšna štkatlica ta boljših. Ali pa nogavice. Mogoče ta domačega od njenih. Zdelo se mu je simpatično to, z darili. Odpiral je škatlo, ki jo je zavila kar preskrbno in dvignil pokrov. Najprej ni dojel kaj gleda, bilo je čisto iz drugega filma.

Začutil je utrip v sencah in mrzlo ga je spreletelo po hrbtu. Kako... Od kod... ? Bile so prav tiste. Še tako živo se je spominjal mehkobnega občutka na nogah, ko jih je pomerjal. Ko je poskočil nekaj korakov po trgovini ga je prijelo, da bi stekel še naprej, ven skozi vrata in dalje po hodnikih in naprej in naprej, ven in nikoli se ne bi ustavil. Tako si je želel spet preteči cel maraton, začutiti tisto množico od znotraj, ne pa le kot malo otožni opazovalec ob cesti. Ampak saj ne zmore. Nič več, nikoli več. Ko jih je sezuval je postal tako čudno prazen. Del njega je ostal z njimi tam v trgovini. Sedaj pa so bike tukaj na mizi. Žarele so in dišale, polnile so ga z energijo, ki je ni čutil že leta. Ampak ne, to ne gre! Nikoli več. Ne more, ne z more! Vzrojil je jezen, zmeden in prestrašen. Da si jih ne moreta privoščiti, da jih noče. Da je nora, ko kupuje takšne reči. Od kod denar? Od kod ji ideja, da sploh še hoče teči? Takoj pojutrišnjem zjutraj jih bo nesla nazaj, potem pa bosta nakupila potrebnejše stvari. Vpil je brez kontrole, jezno in obupano. Nemočno. Že trenutek kasneje mu je bilo žal. Sedela je tam sklenjenih rok in se komaj vidno tresla. Ni hotel, mora ji povedati, da ni hotel... Oči je imela široko odprte in zazrte mimo njega v omarico nad umivalnikom. Naenkrat je sunkovito vstala, da je stol padel po tleh. Nekaj trenutkov je še stala tam, potem pa mirno pobrala stol in odšla v sobo. On pa je kar sedel tam in ni vedel kaj bi. Jezno je potegnil škatlico iz žepa in si s še vedno tresočimi rokami prižgal. V tem ledenem mrazu že ne bo hodil na balkon. Ko je hotel prižgati novega, je ugotovil, da je škatlica prazna. Sedaj pa še to!! Z vajenimi gibi je naštel drobiž in si ga pripravil na mizo. Do črpalke sicer ni daleč ampak po tem mrazu... Mah, nikamor ne gre, za danes bodo tudi tiste njene dobre. Gotovo jih ima spravljene v tisti njeni škatli. Obrnil se je proti umivalniku in odprl omarico. Ko je prijel za kovinsko šatuljo je tiho zaklel. Prazna, jebenti! Zmedeno je gledal v šatuljo in jezno pihnil. Na dnu je bil samo en star prelomljen čik, nekaj drobiža in koledar s prekrižanimi dnevi. Ženske! Ko je hotel dati škatlo nazaj je obstal sredi giba saj se je v šatulji prikazal odsev superg na mizi. K vragu vse skupaj! K vragu!

***

Zajokala je šele, ko je imela glavo globoko potisnjeno v blazino. Tako samo se je počutila. Tako nemočno. Tista Nekoč in Enkrat sta bila spet nekje daleč nedosegljiva. Slišala je, kako si toči pijačo, kao loputa z vrati omaric. Kako šteje drobiž. Menda ne bo šel ven popivat? Morda je reagirala preveč sunkovito, morda jo je zabolelo brez potrebe? Saj ni mogel vedeti, tudi njemu je težko. Mogoče pa nima smisla, da si pokvarita večer čisto do konca. Ogrnila si je haljo in stopila v kuhinjo. Pa ga ni bilo več. Očitno je bil res razburjen, saj je na robu mize pozabil nekaj drobiža. Žalostno je sedla za mizo in opazovala čik v pepelniku. Tako je pogrešala tiste čik pavze. Še bolj puhanje oblačkov na balkonu skupaj z njim. Sodelavke so jo imele zadnje časa za čudno, ko ni hodila več z njimi ven. Tolikokrat si je zaželela pomirjajočega dimu, nežne omame, pogovorov na balkonu. Ampak imela je cilj. Ko je prvič vrgla kovance v šatuljo ni vedela ali bo zmogla, ko jih je zadnjič srtresla ven na mizo ji je srce razbijalo od veselja. Sedaj pa vse skupaj ni imelo več smisla. Žalostno je segla v omarico in izbrala daljši del polomljene cigarete. Vtaknila jo je v ustnik in s pogledom iskala vžigalnik.

Na vratih je zamolklo in neodločno zaropotalo. Vrgla je ustnik v škatlo in  dvignila pogled. Bala se je, da bo spet ves jecljav in majav, kakršen je včasih prišel iz gostilne. Najprej je zaslišala sopenje, potem pa se je pojavil tam med vrati v sami majici in kratkih hlačah. Bil je prepoten in težko je dihal. Nekaj časa ga je samo gledala potem pa zagrabila odejo in ga skrbno ovila. Ti norec! Njegove oči so žarele, njegovo srce je razbijalo, na obrazu pa se mu je risala čista otroška radost. Prave so, je hlipal, čisto prave! Iz njegovih oči je razbrala, da bi lahko tekel in tekel in tekel, naprej do roba in še dlje in da ni čutil ne utrujenosti in ne mraza, le brezmejno  lahkotnost. Vse bo dobro, vse bo še dobro! Vedela je, da bo letos tekel maraton! Navdušeno ji je risal vzdušje, ko bo stekel z reko tekačev, kot da ne bi več samo sanjal, kot je že tolikokrat doslej. Objel jo je trdno kot je že dolgo ni, tako toplo in hkrati tako nežno. Potreboval bo denar za opremo in štartnino, ampak bo že nekako. Ko se je odmaknil od nje je zaslišala kovinski zvok kovancev.

- Saj lahko uprarabim kar tvojo škatlo, kajne?


Iz zbirke  Konec sveta II