četrtek, 29. december 2011

Za to gre.


Nja, sem malo zamoril prejle kaj? Z Alešem sva po Borških 10000 še pozno v zgodnje jutro modrovala kaj zakaj in čemu človeka lahko kaj živcira pa nisva prišla do konca. Namreč a lahko kaj storimo? Najprej - ali je sploh oprav, da kakorkoli ukrepam(o)? Hočem reči - kdo pa pravi, da gredo debilne pasice zadeli-ste-ipad na živce še komu drugemu kot meni? Morda pa ostali prav radi tri dni zapored miljonprvič poslušajo 5 minut dolg napovednik za šestminutno oddajo na valu 202? Že pri tako enostavni zadevi, kot je prostovoljna odpoved 25 kilogramskemu paketu prospektov in kuponov, ki nam jih poštarji bašejo skozi vse leto v nabiralnike sem naletel na različna mnenja - češ, da je čisto koristno branje... In tako dalje. Nekateri čisto radi gledajo resničnostne šove in mehiške nadaljevanjeke, drugi so bili čisto šokirani ko sem povedal da prav rad pogledam misijo evrovizijo. Bi kaj pomagalo, če bi pisal na 24 ur, da z današnjim dnem preneham obiskovati njihovo stran in se selim k drugim ponudnikom novic, ker so začeli ojavljati oglase ki prekrivajo pol strani s člankom vred z varljivo skritim x-om za zaprtje okna? Pa kaj naj jaz revež osmljeni? Kaj naj če še  "mnenjski voditelji" s po 4000+ sledilci na tviterju, ki namesto konkretnih akcij ostajajo raje nevtralni. Evo ravno zadnjič je recimo tviteraš miljonar (Jonas Ž) z opombo o neprimernosti objavil link na nekaj bolanih videov Retarded Running Horse (Original) in Izgovorjava za slušno prizadete: (Več linkov). Take stvari se mi zdijo skrajno neokusne in mislim, da se ne bi smele pojavljati. No saj vem: saj imamo vendar gumbek "ni mi všeč"! Demokracija! No vidite. Miljonar bi lahko pozval svojih 9,780 Followers k kliku na "ni mi všeč?". Pa ne, ostaja pač nevtralen. Sicer vzdihne "te neokusnosti so še vedno gor? (link)", to je pa tudi vse. Oh, saj vem, saj vem. Če bi jih pozval bi bilo samo še toliko in toliko več ogledov. Kakšnemu bi bilo celo všeč in bi kliknil na "všeč" namesto na "ni mi všeč". Skratka narediti se ne da nič. Če ne more nič nekdo z 10000 sledilci, kaj naj potem jaz?

Grem tečt seveda. Četrtič ta mesec in zadnjič letos. Borških 10000 je bilo spet doživetje. Na žalost brez Rajkota, zato pa z dvema povratnikoma. En se je kot izgleda odločil, da bo tekel samo na Borških 10000, drugi pa je pred poldrugem desetletjem aktivno ukvarjanje s tekom zamenjal za čike in se nam letos pridružil. Borških 10000 je in bo očitno ostala taka kot je bila vedno: majhna, sproščena in netekmovalna. Letos smo sodelovali v treh kategorijah: pet nas je teklo klasični krog, dve sta klasičnega prehodili, ostali pa so prehodili ta malega.  Povratnika sta premagala samega sebe in sta suvereno odtekla svoje, kot da bi trenirala na polno. Aleš je odtekel s samotom tako lahkotno, da je na koncu res izgledalo, kot da bo šel še enega. Sam sem imel nekaj več težav, najbrž še največ od vseh. Se mi pozna tale pavza. Upam da mi bo uspelo kmalu priti v normalen ritem. Kajti ob peti obletnici bi rad... Mah, pustimo želje. Želje morajo ostati skrite.

julij 2007:

Foto www.krtina.com






foto: Vreme 
December 2011:


četrtek, 22. december 2011

Quis non currit, non manducet.


Najbrž je krivo to, da se staram. Tole z očmi me je šokiralo bolj kot sem si mislil - bralna očala??? Ojoj. Človek bi si lahko mislil, da se ne bo ustavilo samo pri očalih. Počasi opažam, da postajam zoprn. Če se popravim: ne opažam jaz, drugi opažajo. Pa tudi "zoprn" je omiljena beseda. Tečen, ta je ta prava. Kar naprej nekaj tečkarim, skoz mi gre nekaj na živce. Pa vzdihujem in komentiram na glas. Še sem sem začel pisat, kaj vse mi gre na živce, me moti, me zmoti in me dregne. Umirajoče blogovje, tviter, g+, določeni kadilci, kadrovska služba v fabriki, crknjen avto, Karolijevo čvekanje v začetek ljube muzike, ponavljajoče reklame... Da o pritisku in holesterolu v višavah sploh ne govorim. Potem mi zadnjč najdražja vendarle namigne, da kaj je vendar z mano. V nekaj urah mi ni všeč kaj so nam spet nametali v nabiralnik, pa jingli na radiju, pa overdose božičnih na taistem radiju, pa teatralnost novic na popu in histeričnost tistih na aju, pa JBGZ v parlamentu pa (nova) javna razsvetljava doli v vasi pa Royevo čivkanje pa izginuli komentar pri Sebi in cel kup drugih malenkosti. Skratka - problem je očitno v meni. Saj je vse to in podobno obstajalo že ves čas, kajne? Zakaj sem začel torej godrnjati šele sedaj?

Ampak če že godrnjam, potem godrnjam. Evo. Na živce mi gre, da me je zadnjič začela boleti še ahilova tam zadaj. Pa na živce mi gre, da sem si vzel tako dolgo tekaško pavzo. Na živce mi gre, da jih letos ne bom naklepal niti 1500. Na živce mi gre, da je tako hitro tema. Na živce mi gre... mah naj se gre solit vse skupaj.

ponedeljek, 12. december 2011

Depra. Bed. Safer.

Ok, ne ravno tako strašno ampak vendarle. Sedaj ko imam velepočitek in za silo 1 giga interneta mesečno na Borštu se mi je zdelo, da bo čas, da malo resneje spremljam sceno - pa scene sploh ni. Blogovje je, kot sem že davno povedal, mrtvo. Od vseh se kolikor toliko kontinuirano pojavlja samo še Bučka, pa še tam se tema zadnje čase (točneje 14 mesecev in 22 dni) malce ponavlja. Pa seveda krtinca z izleti ampak žal zgolj samo še z izleti v gore.

Očitno me je povozil čas. Saj navsezadnje na novičarskih skupinah tudi ni več veliko objav kajne? Ok, pa pojdimo v korak s časom. Kolikor ni že prepozno. Vsi tvitajo, kar ni na tvitu je pa na facebooku. In v zadnjem času g+. FB že poznam in ni me prepričal. Ko sem ga zapustil sem ga poskusil zapustiti temeljito, pa se je tako upiral, da me je bilo groza. Še danes nisem prepričan, če mi je čisto uspelo. Pred časom pa sem se vendarle odločil. Blogovje je mrtvo, forumi specializirani,očitno se vse dogaja samo še na socialnih, družabnih in družbenih omrežjih. PA sem se tako pritvital in priguglal in se udobno zleknil v naslonjač. Evo, sedaj pa bo.

Kakšno razočaranje! Twitt je eno samo božje vpitje en čez drugega, pri čemer nihče nikogar ne posluša. Vse skupaj me spominja na pogovor z mojim kolegom ob petnajst do dvanajstih, ko iz čiste objestnosti naročiva še zadnjo, trinajsto rundo in poskušava drug drugemu dopovedati, kako sva v bistvu pametna in tragično prezrta junaka. Skratka, burek. Tekma kdo bo imel več kot 17000 sledilcev. Pa vsi so naenkrat umetniški fotografi. In sploh. Skratka razočaran na celi črti.

Google+ je obetal več. Resnici na ljubo mi ni bilo čisto jasno, zakaj bi bil to takšen bum, bolj se mi je zdelo,da sem si malo bolj popredalčkal stike v pošti, pa tko.Pa se je izkazalo,da res ne gre za čisto nič več kot predalčkanje stikov v pošti. Izpopolnjeno spamanje na osebni ravni; vse kar zadnje čase najdem gor sem že vse videl v ostalih oblikah. Predvsem od tistih dobrih duš, ki so forvardirale čisto vsakega jebenega powerpoint angelčka z modrimi nasveti za življenje. Prej sem bil v njihovi mailing listi sedaj sem pa v krogih. Joj kakšna razlika. Za eno pametno, urejeno deljenje skupnih slik, dogodkov, misli in kar je še deljivih reči s pravimi prijatelji je vse skupaj preveč konfuzno. In tudi druge reči, preglednejše so za to.

Saj, mogoče sem pa samo jaz malo, kaj pa vem. Se mi zdi, da sem kar malo depresiven zadnje čase in da tale tekaška pavza ni naključje. Evo ravno danes sem hotel it sprobat, če znam sploh še teč, pa je deževalo.

Eh pa kaj bi to. Veseli december je tu.

+1

ponedeljek, 05. december 2011

Volitve


Uh, kera pavza! Po Palmanovi sem se samo še iztekel, potem pa začel premor. Enostavno je bilo preveč. V Palmanovi me je namreč vse pošteno bolelo in nekaj srednjih kilometrih sem prav zares trpel.  Sploh pa sta llubljanski maraton in sladkih6 pač kar pošteni obremenitvi mišic in sklepov in ni se za igrat. In pa - ah, po skoraj polnih petih letih tekanja si pa že lahko privoščim pošten dopust!

Da je čas za počitek so mi jasno namignil tudi štirje od devetih Wegatov v moji glavi, ostalih pet pa bodisi cinca, bodisi vzdihuje ko zagleda kakšnega tekača skozi okno avtomobila. Prav pošteno pa nihče ne sili ven v meglo.

Se je pa počitek poznal na včerajšnem štafetnem teku v Velenju - čeprav sem imel super občutek, so objavljeni rezultati pokazali precej slabšo sliko. Smo se pa zato zabavali, pa še premogovniški muzej smo si ogledali. Vredno ogleda.

Skratka na hitro toliko. Sedaj ko imam na Borštu urejen dostop do interneta (zaenkrat še prek 3G) pa se javim kaj večkrat!