ponedeljek, 31. oktober 2011

Odločite se že!

Kam torej?


LEVO v nov krog            ali             DESNO v cilj?

petek, 28. oktober 2011

Wireless

Tale wireless m pa ni čisto jasen. Pred dnevi sem namreč objavil slikco wireless telefona iz Tunizije, potem pa se mi niti ni zdela neka fora in sem objavo pustil v osnutku, nato pa izbrisal. Ko pa sem sedaj slučajno čekiral preljube mi bložane (nana, dve babi in take) pa porajtam, da je v stranskem meniju med linki obvisel nesrečni Wireless. Ok. Pa naj bo objavljen jebela.

Evo tu je:

Wireless


torek, 25. oktober 2011

Pred Dramo


Po pravici povedano v bistvu sploh ni bilo kar v redu. No v bistvu je bilo kar v redu ampak šele potem, ko sem bil v cilju. Prej je bilo pa vsega po malem, krči v nogah, crknjena ura... In seveda odločitev, da se po 21 kilometrih držim leve in podam v še en krog namesto v cilj.

To v resnici ni bila lahka odločitev. Že davno sem se namreč odločil, da (tudi) tokrat kljub drugačni prijavi ne odtečem 42-ke ampak "le" polmaraton. Razlogov je bilo dosti, glavni pa je bil, da čisto zares ni bilo dovolj treningov, pa če me Vreme še tako zbada, kako blefiram. Pravzaprav je bila glede treningov kot vedno čista klasika: planov vadbe je na netu in po revijah kolikor hočeš in izbral sem si pač enega takega lušnega, uresničljivega, ne pretiranega, in ga natempiral na datum ljubljanca. Začetki so bili super in tudi čisto do pičice po planu, kot se za shizopresivnega Wegata spodobi. Seveda pa so to bili lahki treningi in kratke razdalje. Vsak pošten plan vadbe pa se po intezivnosti stopnjuje. Če je do polovice avgusta še šlo sem potem september in oktober čisto zamočil. Prvič se mi je pravzaprav kolcnilo že konec avgusta, ko bi moral preteči 26 km, pa se je z vlečenjem in tempom skoraj 9:00 končalo pri 18 km. Jasno, da mi je zbilo moralo in vsadilo prve črvičke dvoma. Naslednjič se je zgodilo v začetku septembra, ko je bilo treninga spet konec prej, kot je bilo načrtovano, odtekel (pa še to švoh) sem jih 23, naprej sem pa hodil. Takrat je že počasi dozorela odločitev: spet bo le polovička. Pač naslednjič, že Radenci morda? Preostanek septembra mi je namreč pobral precej na hitro zorganiziran dopust v Tuniziji in ker sem se "tako ali tako" že odločil za polmaraton, tekaške opreme sploh nisem vzel sabo. Konec septembra sem potem dolge "maratonske" vadbe teka zamenjal najprej s polmaratonskimi (17 km namesto 29 recimo), potem pa več kot 10 km sploh tekel nisem več. Ker: "saj grem itak samo na polovičko".

Morda se kdo še spomni mojih razštelanih alter egov (Wega od 1 do 10)? Ti so bili pošteno na delu tudi tokrat. Tako mi je eden od njih vztrajno preprečeval, da bi šel na Timing zamenjat maratonsko rumeno številko (in evidenco) za polmaratonsko. Vsakič, ko sem se namenil me je nekaj zmotilo in potolažilo češ, ah, boš pač preprosto zavil v cilj. Oziroma te bodo preusmerili v cilj zaradi limita. Prav tako sem se še naprej držal alko abstinence, katere manjko mi je znal marsikdaj znižati kvaliteto tekaške vadbe. Sicer sem se je držal še naprej kao zaradi pritiska ali kaj že in nikakor ne, ker bi mi morda znalo "zalaufat" in bi morda lahko šel emm... še en krog...

In tako sem se kar naenkrat znašel na razcepu. Dobesedno. Redarji so nas ta rumene podili na levo v še en krog, mene pa je vleklo na desno v cilj in na zaslužen pir. Dilema je bila res velika. Po eni strani mi je šel prvi krog zelo dobro, po drugi strani pa v žepu nisem imel kaj dosti "cukrov" več, saj sem jih planiral za polovičko, pa tudi zmatran sem bil kar konkretno.

Sedaj ko so v modi interaktivne nadaljevanke (ste me že videli v tejle?) prepuščam odločitev vam.

Sem na zaključku prvega kroga. Noge me že konkretno bolijo, saj se v prvem krogu nisem šparal, sladkorčkov ne bo dosti za še en krog, natreniran pa tudi nisem dovolj. Po drugi strani pa je želja (ne da bi se je res zavedal) ogromna, čas prvega kroga je tako dober, da lahko drugega magari prehodim pa bom že prišel v cilj. Če me ne pometejo prej.

Desna pot me vodi v ciljno ravnino enaindvajsetke, kjer me že nestrpno čakajo ljubljena dekleta in prvo pivo po dolgem času. V rezultatih bo zabeležen soliden čas polmaratona.

Leva pot me vodi v še en 21km krog in matranje z negotovim izidom, diskvalifikacijo, če odstopim in s tem nobenega uradnega rezultata.

Izberi:


ponedeljek, 17. oktober 2011

Priložnosti


Vse skupaj je sedaj v tisti najbolj smotani fazi. Ne vem, kako bi jo na kratko opisal - ene take vice so to. Spet. Obtičal sem tako, kot sem obtičal leta nazaj na kavču. Sem pri tistih svojih tekcih, ki mi dajejo drobna zadovoljstva, kot so bila drobna zadovoljstva nekdaj sendviči med reklamami. Še reakcije in občutki so podobni, izgovori pa sploh. Ravno zadnjič na Borštu. Toliko časa sem se motovilil okrog v polni bojni opremi, da sem stekel naravnost v temo in mraz. Brez lučke. V rikverc me je obrnil tisti pes, za katerega nikoli ne vem, če ve, da tečem mimo in da samo tečem mimo ter se ne bo spet prestrašen zapodil vame. Ne vem sicer kaj imata pri tem dnevna svetloba oziroma lučka, ampak v čisti temi mi ni bilo do preizkušanja. Ali pa je bil samo izgovor. Poleg tega pa - ane da se en teden pred tekmo sploh ne prenapreza preveč??. Skratka nekako sem se prepričal, da bo za ta vikend 6 km čisto dovolj. Saj tudi je, ni res? Če ponazorim s sendvič primerom: to je bil torej en tak lušen topli sendviček med prvim blokom reklam in odločitev da je za danes dosti. 6 kilometrov torej, do psa in nazaj, klanček in pol. Za temo, mraz in psa čisto zadovoljivo.

Naslednji dan pa sonček. Mraz sicer, ampak sonček! Tak zgodnjespomladanski, ko se narava prebuja in je vse tako na pol naspidirano v pričakovanju. Prav nič se ni poznalo da se jesen sploh še ni niti dobro začela! priprava na zimo, žiga-žaga je pela žaga in drva so se kopičila, da jih je bilo kmalu dovolj za nekaj časa. Kaj pa sedaj? Časa je ravno dovolj še za en... krogec? Tisti nedokončani od včeraj? Če lahko ponovim še enkrat: "tisti nedokončani od včeraj". Od kod sedaj to? Kakšen nedokončan od včeraj? Saj je bil tisto včeraj čisto soliden tek, no! V bistvu so bili ta glavni klanci že čez! Kaj je bilo vendar nedokončanega?? Ampak ne, jaz se ne dam. V sendvič jeziku bi dejal, da so v hladilniku ob koncu reklamnega bloka ostali načeti toast, na pol odrezana salama in odprta majoneza, da o sirčkih, ki se bodo posušili, če jih TAKOJ ne pojem sploh ne govorimo. Vse to komaj čaka na naslednji blok reklam.

In grem tečt. Pa ko bi potem bil to vsaj sanjski tek, uaaau tek, tek stoletja. Ne. Pač tekec, borški krogec kakršnih je bilo doslej ta mali miljon. Prijetno zadihan, prijetno utrujen, prijetno prešvican, vse skup skratka luštno. Ampak, kot rečeno, nobenega presežka. Zadovoljitev trenutnih potreb in to je to. Povrhu vsega pa tečem precej švoh. Ali kot bi se reklo v današnjih časih so pri mojem teku odprte možnosti za izboljšave. To je fino. Vedno je fino, če so še možnosti za izboljšave. Nekako me potolaži.

Veliko možnosti za izboljšave pa se mi pojavlja tudi vsak dan znova. Priskrbi mi jih emšo. Pred časom* sem začel opažati, da imam pri branju drobnejših črk ali branju pri slabši svetlobi čedalje več možnosti za izboljšave. Očal se še vedno nisem prav privadil. Enostavno jih nikoli ni tam, kjer jih potrebujem, sem se pa z njimi sprijaznil. Vsaj to. Kot strela z jasnega pa je prišla možnost za izboljšavo krvnega pritiska. Dolga leta je veljalo, da imam v glavnem prenizkega, ki menda ni nevaren. Bolj zaradi družinske in (zadnje čase tudi) socialne anamneze sem si nabavil merilec pritiska in po nekajmesečnem rednem merjenju počasi vse skup pozabil. Do par mesecev nazaj, avgusta na krvodajalski, o, a imate vedno tako visokega? Visokega? Ponavadi so me pred točenjem poslali še na kavico ali dve, ne pa previsokega. No, saj še ni tako hudo ampak... Pa sem pripisal tistih 140+ vznemirjenju pred krvodajalsko, čeprav običajno nisem kdovekako vznemirjen, pa tudi krilo sestre je bilo spodobno dolgo. Vseeno sem potem začel doma spremljati zadevo in glej, povprečje do konca meseca se je povzpelo celo do 150. Človek kar malo pisano gleda. Potem spet septembra. Na, sem rekel, Tunizije me je pa vendar zrelaksirala mar ne? Žajbelj in pelinkovec, ki menda zaradi talina škodjeta srcu smo črtali, pa da vidmo. Aha, 141/90/68. Še malo pa bo. Pa so me spet poklicali na transfuzijsko, tam pa spet, o, a imate vedno tako visokega? Spet je silil krepko proti 150. Evo ti, priložnosti za izboljšave!! Kar isti teden mi je emšo natresel še enega: naša ljuba fabrika nam je v okviru tedna zdravega življenja organizirala meritve pritiska, holesterola in cukra. Cuker, hvala bogu, v redu. Pritisk - in sabo sem prinesel še svojega domačega, da smo ga tam družno preverili in ne, ni kazal narobe - seveda v višavah, je pa sicer res, da so bila krilca merilk višje kot na transfuzijski. Potem pa POK. Holesterol. Devetka, lepo prosim! Od kod pa sedaj to? Pritisk in holesterol iz čistega mira v višave. Če ni to krivica? Kakšne priložnosti za izboljšave me še čakajo? Izboljšava curka pri mali potrebi? Izboljšava hoje s ukrivljeno palico? Neskončne možnosti za izboljšave z  urjenjem tistega, no, kako se že reče, ko se nekaj ne spomniš?

Tako, vidite, se ukvarjam z izboljšavami. Mesečno povprečje mi je v oktobru uspelo spraviti na 138/89/58 pa niti ne vem, kaj je pravzaprav pomagalo. Manj soli, nič kave ali nič alkohola.

Mater sem jezen. Počasi postajam potrošniška ovca ki pada na bio in pro in naravno in brez holesterola in nemastno in kajvem kaj je še teh jogurtov, sirov, salam, sadja, zelenjave, napitkov, dodatkov, začimb in zelišč.

Evo, spet sem se razburil. Najbolje da grem popoldne en krogec.

četrtek, 06. oktober 2011