ponedeljek, 18. april 2011

Poraz

Morda je res, da Formaraton pač ni Sladkih6, pa vseeno. Moj namen je bil malo potrenirati za bližajoče podvige, ki sem si jih zadal za letos. Malo potipati kaj in kako. Kje sem. Kako mi gre. Pa kar nekaj ni steklo. Najprej sem imel občutek, da je kar nekaj čudnega v zraku, potem pa mi je bilo jasno, da nečesa NI bilo v zraku. Ampak to je čista subjektivnost. Ultra ekipe so bile čisto naelektrene. Mene pa kar nekaj ni držalo. Pa niti ne vem zakaj, ker po pravici povedano sem  vse skupaj kar malo komaj čakal. Družba, e-kipa, tek v troje, čvek, smeh, te stvari. Pa kot rečeno kar nisem bil pri stvari. Čisto mogoče je, da je bilo vreme. Neprestano er je bližala in oddaljevala fronta in vse skup je bilo na robu nevihte. Mene po navadi v takih primerih prav "dol" tišči.

Potem je pravzaprav kar šlo. Srčni utrip, recimo, je bil krasen, le redko je zavil proti 150, sicer pa se je v glavnem držal pri 130. Kazalo je torej, da bo šlo vse skup precej zlahka. Sam pri sebi sem si želel priti do maratonske razdalje nekje v dobrih petih urah, to bi bila odlična popotnica in štampiljka za Radence. Potem pa so se iz vseh vetrov začele plaziti bolečine. Najprej negotovo na splošno, pač noge na pavšal, saj vemo, malo težke so, malo bolijo in to. Ampak to poznam. Mene tam proti 40 VEDNO prime. No enkrat me je. Na Sladkih6 sem v peti uri tudi mislil kar nehat, v šeti uri pa sem eksplodiral. Nekako sem s strahom stalno pričakoval, da me bo začela zbadat leva noga, potem pa se je kar naenkrat začelo desno koleno. Od kje pa sedaj to? Tiste EN-DVA-TRI štengce pred ciljno strmine so mi vedno pogosteje (mnja "pogosteje" je malo čudna beseda") vsekale v koleno. In to konkretno. In kaj naj sedaj? Naj vstrajam ali neham? Potrm pa spet nek Wegov miselni saltomortale. Ob ene treh pride Darja iz službe, kaj čmo tle do petih viset, bom jaz kar nehal. ITAK pa me ful kloleno boli. Kaj pa če si ga poškudujem? In sem šel s proge.

Še do danes si nisem čisto na jasnem ali je bilo prav da sem nehal ali ne. Včasih je pač potrebno malo stisnit zobe in to, pa je, ane? Ker, kako tipšično, danes sploh ne čutim da sem kaj tekel. Namesto kolena pa me je začel boleti zunanji lok levega sopala. Pa bodi pameten! Če bi do konca zgolj hodil bi gotovo dodal še kakšnih 10, 12 kilometrov, ampak zakaj? Joj, zakaj? Zakaj sploh teč? Zakaj sploh vse skupaj? Za prvo mesto? S Srčnim Rajkotom sva tako recimo  dosegla drugo mesto med dvočlanskimi ekipami, če bi vztrajal bi bila prva. Pa res, zakaj. Predstavljal sem si, kaj bi se zgodilo, če bi v cilju razlagal o mojih težavah različnim skupinam ljudi.
Mojim srčnim prijateljem - seveda, saj si dosegel dovolj. Vsak kilometer šteje in če odstopiš sedaj si še vedno dosegel več kot si si kdajkoli sploh predstavljal. Ne tvegaj poškodbe.
Egotom tekaškega foruma:  koliko si pretekel? Aha. No jaz sem pretekel toliko pa predvčerajšnim sem pretekel že enm ultramaraton zato danes nisem mogel še devedesetega kroga, ker se moram malo šparat ker grem jutri na ultzra tja pa tja, pa na začetkiu sem šel ful počas (3:39) ker mi je bilo ful nekaj slabo....
Starima tekaškim mačkom ala Zdravko, Inot, Pegaz,  (in vsi ostali, saj jih poznate): Wega, ti si car. Teci po občutku. Če ti ne pšaše se ne sili.
Domačim, sosedom in znancem: Uau. 43 kilometrov? Uau. Uaaau. Uau. Pa še lahko hodiš?
 Skratka, na koncu je pretehtalo. Gremo domov na Dolenjsko rekord pa naj počaka na kakšen drug dan. Pa tudi poraz bo moral še malo počakati.


 

torek, 12. april 2011

Potrebnice

No, pa sem spet malo zmeden. Danes mi je šlo po dolgem času spet dobro. Mislm - dobro, tempo je bil pač spet končno okoli 6, kar ni bil že od lanskega Ljubljanca (če ne štejem treh Barbarinih kilometerčkov). Po drugi strani pa me malo skrbi, ker se mi spet javlja tista udarjena mišica na levi nogi. Včeraj sploh, no, danes ne toliko ampak čutil sem jo. Tako da, uh, skrbi me dvoje: sobotni Formaraton in majski Radenci. Po eni strani se mi zdi, da bi bilo morda dobro, če bi vzel kake 14 dni pavze in masiral in mazal in gnetel in božal in trepljal tisto božjo mišico, po drugi strani pa - ha, časa pač ni več veliko!!

Tako da... Tako daaaaa, em, veste včeraj se mi je zdelo, da me vedno začne bolj boleti v teh točno določenih edinih supergah, ki jih imam trenutno aktivne v Šiški. Če grem v Salomonkah, ane, me splooooh nič ne boli (ali pa čisto malo, tako, kot danes, ne pa tako čisto veliko kot včeraj) Ampak salomonk je škoda za asfalt ane, torej  sem se odločil da kupim.... emmm, še ene Salomonke. Ja kaj no, če jih pa rabim!! Nujno!

Sicer pa sem se te dni prav izkazal. Naravnost ponosen sem bil nase. Namreč v sredo dobil povabilo da se pridružim akciji "Kupiš 3, plačaš 2" v Hervisu in tako dobim že dolgo ogledano Garminovo 310ko za 266€.
To je sicer najugodneje, celo ugodneje od interneta ampak... ostal sem trden, kamnit, odločen in neomajen. Takole krut je bil moj odločni "NE":
Pozdravljen!
310ka me še vedno "srbi" čeprav sem si vmes nabavil nekaj brez GPS. Poleg tega kupujem še nove superge, tako da se mi finančna konstrukcija malo maje. 
V glavnem: ti deluj kot da me ni :), če me bo pa neodložljivo zagrabilo te pa takoj pokličem.
Potem pa me v ponedeljek, na zadnji dan akcije pričaka novo sporočilo...
Pozdravljen..., za Garmina XT 310, sva že dva, če si za nakup se oglasi, upam da se je kaj popravilo tvoje finančno stanje, saj 310 po tej ceni ne bo še dolgo časa za dobiti, jaz mislim da se nam izplača izkoristiti to akcijo, ker jo potem do konca leta ne bo več...,če se odločiš, javi!
Kaj naj pa sedaj? Tu ne gre več za uro, tu gre za sočloveka v stiski!! Dva, da ne bo pomote. Kako naj pustim na cedilu nekoga, ki si tako srčno želi ure? In, če smo čisto pošteni (hvala, četrti Wega) a ne hodim lepo pošteno v službo in si služim denar in si vsake toliko pa ja lahko privoščim kakšno malenkost?? Madona, še brezposelni imajo forerunnerja z GPSom, pa vsi moji prjatli ga imajo, pa vsi na kRožniku so ga meli, pa sam jaz ga nimam...

No, v glavnem, je pa zanimivo, ko dvakrat pretečeš isto progo, pa pokaže čisto enako razdaljo. Zaenkrat se navdušujem nad tem. Za kaj več funkcij pa bom vprašal vse moje prijatelje...

Naslednjič: 13-tedenski program teka in hoje.

ponedeljek, 04. april 2011

Igračke za krpanje duše.

Pa saj me poznate. ko sem tak, čuden, si nekje globoko v sebi predstavljam, da se bo vse rešilo samo od sebe, samo želeti si moram. In ker se bo vse skupaj rešilo samo od sebe, se mi itak ni treba več truditi! Recimo, tek bo stekel kar sam od sebe, če si kupim (naj)nove(jše) superge, ali pač merilec srčnega uripa z  tisočinenim senzorjem, GPS navigacijo, miljondvestotim funkcijam, ali recimo kakšne nove vitamine, minerale, gele, glukozo, napitkom in sploh. Evo recimo zadnjič sem se znašel v lekarni in iz samega dolgega časa sem začel brskati po prospektih na pultu. Oh, lej. Regeneracija mišic, čisto naravno, nič takšnega, kar bi lahko štel pod preseravanje s kakšnimi powerpump praški ali poživili. Pač naravna zmes skupin morskih lipidov in nenasičenih maščobnih kislin omega 3, piše gor. Zakaj pa ne? Pošvedrana noga me (še) vedno nekaj boli vsakič ko malo dlje tečem in morda bo tole, ki pospešuje odvajanje mlečne kisline, pomaga pri starih in novih poškodbah mišic in sklepov, zmanjšuje vnetja mišic in sklepov, skrajša čas okrevanja po tekmovanju do 50 odstotkov, ublaži mišične bolečine po tekmovanjih, treningih in športnih dejavnostih, poveča kapaciteto pljuč od 5 do 10 odstotkov (zlasti tistim z astmo in zmanjšano pljučno kapaciteto ter poveča prenos kisika v mišice. Osebno sicer menim, da so tele omega 3 kisline in Q10 encimi in te stvari čisti markentiški nateg ampak, hej, saj si menda zaslužim? Sedaj ko sem spet začel tečt (kot da bi seveda sploh kdaj nehal) pa sploh. Saj se lahko vsake toliko pustim malo markentiško nategniti? In evo mene pri okncu - eno stekleničko tegale prosim. Pa potegne enkrat, pa potegne dvakrat pa zgine zadaj, se vrne in potegne še tretjič - 99 evrov prosim. Ah? Ah potem pa... potem pa hvala, ampak ne, hvala. Nič ne bo z omega lepotilno kuro. V bistvu, veste, sem si novo igračko že kupil. Ampak to je bilo takrat, ko sem nehal teč. Za na kavč. Bo že moralo zadostovati do naslednjič...



Sledi: nekaj, kar res potrebujem