Kraljevič Wega

Ja, kar odlagam pa odlagam tole. V enemu takemu vakuumčku sem spet. Ne, ne, nič strašnega, samo dogaja se mi nič. Pač grem tečt in se stuširam, dam cunje prat in tako spet do naslednjič. Tista bolečina od ketne je čudežno izginila natančno en dan po Šentilski, kjer me kao ravno zaradi bolečine ni bilo. Saj veste. Kaj pa če me na sredi začne tako zelo boleti, da ne bom mogel nikamor? Pa da imajo potem vsi probleme z mano. Pa itak je treba počivat, če te kaj boli. Poškodbo je potrebno sanirati. Raj en teden več počitka, kot en teden premalo. S temi mojimi nihanji v razpoloženju sem se že sprijaznil in jih sprejel, tako da je sedaj veliko lažje. Samo še spoprijeti se je treba z njimi malo bolj aktivno, pa bo. Kakor se morda grdo sliši - in prisežem, da ne želim biti privoščljiv ali celo žleht - me je malo pomirilo dejstvo, da se taki flopki dogajajo tudi velikim. Na forumu berem že drugega, ki je bil zame nekaj kar bi v drugem življenju rad postal, saj bi bil v drugem življenju verliko pametnejši in ne bi začel migat šele pri štiridesetih. Jep, tudi velikim se dogajajo flopi. Vsa razlika je, da se pri nas govori o dvomestnih, pri njih pa o tromestnih razdaljah. (Seveda, ko pa imajo več časa, saj za vsak kilometer porabijo približno dve minuti manj)

Potem pa pride ena taka nedelja, kot je bila včeraj. Takšno indijansko zimo kot smo jo imeli zadnje tedne je prav lušno izkoristiti za tek. Pa še malo rekocvalescentno turistično se gremo, ane, saj smo bili ja krevljasti pa to. Ampak letos imamo v planu napad na Dolenjsko. Če ga želimo izvesti, potem je potrebno tudi malo potrenirat. Za en dakljši tekec sem si izbral nedeljo - dvajset sem jih imel v mislih. Potem pa se je skisalo vreme, pa še malo sem imel mačka in evo ga - trikrat pokukam čez balkon, ah dež z ledenim dežjem, bljaki, in že se vsedemo nazaj na kavč. Danes ne grenmo nikamor.

KAr je pravzaprav čisto prav. PAč, kaj bi se gnal po dežju, jutri je še en dan. Če me ne bi potem žlo. Glej se, pismo, kako zlahka ti izledti iz ust, kako bi v drugem življenju že od malega treniral. Figo! Še štiri leta niso mimo pa se že nazaj v kavč pogrezaš. Zaradi par kapljic deđžja. Oh, kaj bo pa jutri? Si bomo že kaj izmislili kajne? In take. Najed, najed, najed, zadnja misel preden zaspim in prva ko se zbudim. Ja jebenti no, a res ne morem biti normalen? Možnosti so itak dve: al se neham najedat, al grem pa tečt. Ne pa da si najprej posteljem z debelim, mehkim kupom izgovornih blazinic, potem me pa zrno graha žuli celo noč.

Se slišimo!