četrtek, 29. december 2011

Za to gre.


Nja, sem malo zamoril prejle kaj? Z Alešem sva po Borških 10000 še pozno v zgodnje jutro modrovala kaj zakaj in čemu človeka lahko kaj živcira pa nisva prišla do konca. Namreč a lahko kaj storimo? Najprej - ali je sploh oprav, da kakorkoli ukrepam(o)? Hočem reči - kdo pa pravi, da gredo debilne pasice zadeli-ste-ipad na živce še komu drugemu kot meni? Morda pa ostali prav radi tri dni zapored miljonprvič poslušajo 5 minut dolg napovednik za šestminutno oddajo na valu 202? Že pri tako enostavni zadevi, kot je prostovoljna odpoved 25 kilogramskemu paketu prospektov in kuponov, ki nam jih poštarji bašejo skozi vse leto v nabiralnike sem naletel na različna mnenja - češ, da je čisto koristno branje... In tako dalje. Nekateri čisto radi gledajo resničnostne šove in mehiške nadaljevanjeke, drugi so bili čisto šokirani ko sem povedal da prav rad pogledam misijo evrovizijo. Bi kaj pomagalo, če bi pisal na 24 ur, da z današnjim dnem preneham obiskovati njihovo stran in se selim k drugim ponudnikom novic, ker so začeli ojavljati oglase ki prekrivajo pol strani s člankom vred z varljivo skritim x-om za zaprtje okna? Pa kaj naj jaz revež osmljeni? Kaj naj če še  "mnenjski voditelji" s po 4000+ sledilci na tviterju, ki namesto konkretnih akcij ostajajo raje nevtralni. Evo ravno zadnjič je recimo tviteraš miljonar (Jonas Ž) z opombo o neprimernosti objavil link na nekaj bolanih videov Retarded Running Horse (Original) in Izgovorjava za slušno prizadete: (Več linkov). Take stvari se mi zdijo skrajno neokusne in mislim, da se ne bi smele pojavljati. No saj vem: saj imamo vendar gumbek "ni mi všeč"! Demokracija! No vidite. Miljonar bi lahko pozval svojih 9,780 Followers k kliku na "ni mi všeč?". Pa ne, ostaja pač nevtralen. Sicer vzdihne "te neokusnosti so še vedno gor? (link)", to je pa tudi vse. Oh, saj vem, saj vem. Če bi jih pozval bi bilo samo še toliko in toliko več ogledov. Kakšnemu bi bilo celo všeč in bi kliknil na "všeč" namesto na "ni mi všeč". Skratka narediti se ne da nič. Če ne more nič nekdo z 10000 sledilci, kaj naj potem jaz?

Grem tečt seveda. Četrtič ta mesec in zadnjič letos. Borških 10000 je bilo spet doživetje. Na žalost brez Rajkota, zato pa z dvema povratnikoma. En se je kot izgleda odločil, da bo tekel samo na Borških 10000, drugi pa je pred poldrugem desetletjem aktivno ukvarjanje s tekom zamenjal za čike in se nam letos pridružil. Borških 10000 je in bo očitno ostala taka kot je bila vedno: majhna, sproščena in netekmovalna. Letos smo sodelovali v treh kategorijah: pet nas je teklo klasični krog, dve sta klasičnega prehodili, ostali pa so prehodili ta malega.  Povratnika sta premagala samega sebe in sta suvereno odtekla svoje, kot da bi trenirala na polno. Aleš je odtekel s samotom tako lahkotno, da je na koncu res izgledalo, kot da bo šel še enega. Sam sem imel nekaj več težav, najbrž še največ od vseh. Se mi pozna tale pavza. Upam da mi bo uspelo kmalu priti v normalen ritem. Kajti ob peti obletnici bi rad... Mah, pustimo želje. Želje morajo ostati skrite.

julij 2007:

Foto www.krtina.com






foto: Vreme 
December 2011:


četrtek, 22. december 2011

Quis non currit, non manducet.


Najbrž je krivo to, da se staram. Tole z očmi me je šokiralo bolj kot sem si mislil - bralna očala??? Ojoj. Človek bi si lahko mislil, da se ne bo ustavilo samo pri očalih. Počasi opažam, da postajam zoprn. Če se popravim: ne opažam jaz, drugi opažajo. Pa tudi "zoprn" je omiljena beseda. Tečen, ta je ta prava. Kar naprej nekaj tečkarim, skoz mi gre nekaj na živce. Pa vzdihujem in komentiram na glas. Še sem sem začel pisat, kaj vse mi gre na živce, me moti, me zmoti in me dregne. Umirajoče blogovje, tviter, g+, določeni kadilci, kadrovska služba v fabriki, crknjen avto, Karolijevo čvekanje v začetek ljube muzike, ponavljajoče reklame... Da o pritisku in holesterolu v višavah sploh ne govorim. Potem mi zadnjč najdražja vendarle namigne, da kaj je vendar z mano. V nekaj urah mi ni všeč kaj so nam spet nametali v nabiralnik, pa jingli na radiju, pa overdose božičnih na taistem radiju, pa teatralnost novic na popu in histeričnost tistih na aju, pa JBGZ v parlamentu pa (nova) javna razsvetljava doli v vasi pa Royevo čivkanje pa izginuli komentar pri Sebi in cel kup drugih malenkosti. Skratka - problem je očitno v meni. Saj je vse to in podobno obstajalo že ves čas, kajne? Zakaj sem začel torej godrnjati šele sedaj?

Ampak če že godrnjam, potem godrnjam. Evo. Na živce mi gre, da me je zadnjič začela boleti še ahilova tam zadaj. Pa na živce mi gre, da sem si vzel tako dolgo tekaško pavzo. Na živce mi gre, da jih letos ne bom naklepal niti 1500. Na živce mi gre, da je tako hitro tema. Na živce mi gre... mah naj se gre solit vse skupaj.

ponedeljek, 12. december 2011

Depra. Bed. Safer.

Ok, ne ravno tako strašno ampak vendarle. Sedaj ko imam velepočitek in za silo 1 giga interneta mesečno na Borštu se mi je zdelo, da bo čas, da malo resneje spremljam sceno - pa scene sploh ni. Blogovje je, kot sem že davno povedal, mrtvo. Od vseh se kolikor toliko kontinuirano pojavlja samo še Bučka, pa še tam se tema zadnje čase (točneje 14 mesecev in 22 dni) malce ponavlja. Pa seveda krtinca z izleti ampak žal zgolj samo še z izleti v gore.

Očitno me je povozil čas. Saj navsezadnje na novičarskih skupinah tudi ni več veliko objav kajne? Ok, pa pojdimo v korak s časom. Kolikor ni že prepozno. Vsi tvitajo, kar ni na tvitu je pa na facebooku. In v zadnjem času g+. FB že poznam in ni me prepričal. Ko sem ga zapustil sem ga poskusil zapustiti temeljito, pa se je tako upiral, da me je bilo groza. Še danes nisem prepričan, če mi je čisto uspelo. Pred časom pa sem se vendarle odločil. Blogovje je mrtvo, forumi specializirani,očitno se vse dogaja samo še na socialnih, družabnih in družbenih omrežjih. PA sem se tako pritvital in priguglal in se udobno zleknil v naslonjač. Evo, sedaj pa bo.

Kakšno razočaranje! Twitt je eno samo božje vpitje en čez drugega, pri čemer nihče nikogar ne posluša. Vse skupaj me spominja na pogovor z mojim kolegom ob petnajst do dvanajstih, ko iz čiste objestnosti naročiva še zadnjo, trinajsto rundo in poskušava drug drugemu dopovedati, kako sva v bistvu pametna in tragično prezrta junaka. Skratka, burek. Tekma kdo bo imel več kot 17000 sledilcev. Pa vsi so naenkrat umetniški fotografi. In sploh. Skratka razočaran na celi črti.

Google+ je obetal več. Resnici na ljubo mi ni bilo čisto jasno, zakaj bi bil to takšen bum, bolj se mi je zdelo,da sem si malo bolj popredalčkal stike v pošti, pa tko.Pa se je izkazalo,da res ne gre za čisto nič več kot predalčkanje stikov v pošti. Izpopolnjeno spamanje na osebni ravni; vse kar zadnje čase najdem gor sem že vse videl v ostalih oblikah. Predvsem od tistih dobrih duš, ki so forvardirale čisto vsakega jebenega powerpoint angelčka z modrimi nasveti za življenje. Prej sem bil v njihovi mailing listi sedaj sem pa v krogih. Joj kakšna razlika. Za eno pametno, urejeno deljenje skupnih slik, dogodkov, misli in kar je še deljivih reči s pravimi prijatelji je vse skupaj preveč konfuzno. In tudi druge reči, preglednejše so za to.

Saj, mogoče sem pa samo jaz malo, kaj pa vem. Se mi zdi, da sem kar malo depresiven zadnje čase in da tale tekaška pavza ni naključje. Evo ravno danes sem hotel it sprobat, če znam sploh še teč, pa je deževalo.

Eh pa kaj bi to. Veseli december je tu.

+1

ponedeljek, 05. december 2011

Volitve


Uh, kera pavza! Po Palmanovi sem se samo še iztekel, potem pa začel premor. Enostavno je bilo preveč. V Palmanovi me je namreč vse pošteno bolelo in nekaj srednjih kilometrih sem prav zares trpel.  Sploh pa sta llubljanski maraton in sladkih6 pač kar pošteni obremenitvi mišic in sklepov in ni se za igrat. In pa - ah, po skoraj polnih petih letih tekanja si pa že lahko privoščim pošten dopust!

Da je čas za počitek so mi jasno namignil tudi štirje od devetih Wegatov v moji glavi, ostalih pet pa bodisi cinca, bodisi vzdihuje ko zagleda kakšnega tekača skozi okno avtomobila. Prav pošteno pa nihče ne sili ven v meglo.

Se je pa počitek poznal na včerajšnem štafetnem teku v Velenju - čeprav sem imel super občutek, so objavljeni rezultati pokazali precej slabšo sliko. Smo se pa zato zabavali, pa še premogovniški muzej smo si ogledali. Vredno ogleda.

Skratka na hitro toliko. Sedaj ko imam na Borštu urejen dostop do interneta (zaenkrat še prek 3G) pa se javim kaj večkrat!

torek, 22. november 2011

Jezen, žalosten, zmeden.


Pride čas v življenju, ko gredo stvari narobe. Čisto možno je, da se le zdi, da gredo narobe, čeprav ne gredo narobe nič bolj kot sicer. Je neka psihološka fora, ne vem več, kje sem jo prebral, ki pravi, da smo zelo dovzetni za ponovitve, še posebej, če se nekaj zgodi trikrat. Tako bo recimo mlačna navijaška publika ponorela ob tretjem zaporednem zadetku ljubljenega moštva. Češ, to nekaj pomeni. To je znak. To je usoda. Tri ponovitve se vlečejo že od pamtiveka, v vseh vicih so bili trije (Rus, Američan pa Bosanc, recimo) ki so ponovili isto stvar, prva dva neuspešno, zadnji pa komično uspšno. Ali pa pravljice. Trije bratje, najstarejši, srednji in najmlajši so morali rešiti (enako) nalogo. Seveda jo je rešil tretji, najmlajši. In tako naprej.

In ko ti tretjič generalno mrkne avto je pa res dovolj. Čisto zares sem bil jezen. Ker sem bil spet cepec in se nisem že pri prvi okvari "rešil škrpeta in ga podtaknil komu na bolhi" kot so mi svetovali, sam da gre od hiše. Pa niso bili časi, kot niso niti tokrat ampak kot rečeno, trikrat je preveč. Bo treba v novega. Novega! Ničveč nazaj prevrtenih kilometrov, kot so bili očitno pri temu, ničveč sranja za vsaj par let.

Potem šteješ fičinge in postane jasno, da bo treba nekaj ipak primakniti poleg tudi kredit. Torej pole in potrjevanje v službi, kar mi je bilo vedno eno zoprno opravilo. Tokrat pa so stvar še zabelili: vesoljno občestvo so obvestili, da pole v potrjevanje sprejemajo zgolj in samo še ob ponedeljkih in torkih in da jih potrdijo v petih dneh. Ojoj, petih dneh za tri štampiljke? In sem poslal v petek prijazno pismo, da sem brez prevoza, da je stvar precej nujna in da, če bi se dalo, bi jaz v ponedeljek osebno prišel iz Mengša v njihovo pisarno in bi se morda potrudili in potrdili še isti dan. Odgovora sicer ni bilo, sem pa doživel v ponedeljek hladen tuš. Da tako to ne gre. Da imajo preveč dela in da imajo na razpolago 5 dni. Če so dobili mojo pošto? Ja, tule je sprintana. Ampak pač ne gre. Žal. Stal sem tam v njihovi pisarni kot polit cucek. Jezen? Ne. Žalostemn sem bil. Hudo žalosten. Na upravni enoti, ko imamo vedno toliko za povedat čez državne birokrate sem bil skorajda presenečen nad hitrostjo, prijaznostjo in prilagodljivostjo, ko sem vedno nekaj pozabil prinesti sabo.  V lastni fabriki pa takole. Majo toliko dela. Oh.

Še dobro da imam tek. Ne, da tečem, namesto da bi se vozil z avtom, ampak da si preluftam glavo. Da se veselim. Najprej maraton v Ljubljani. Koliko energije ti da taka reč. Ne bi verjel, če ne bi občutil. Kaj vse zmorem! Kaj vse je mogoče!!. Potem pa seveda Sladkih6. Sedaj že legendarnih. Letos namenoma nisem nič pisal o prireditvi, ker preprosto nimam več ničesar za dodati. Vse sem že povedal lani in letos je bilo samo še bolje. Celo meni je šlo nad vsemi pričakovanji, spet z rekordnimi zadnjimi tremi krogi. In potem tista šolska jedilnica... Ne moreš ostat ravnodušen.

Seveda pa sta dva zaporedna prekomerna napora pustila posledice in  očitno bo potreben malo daljši počitek. Ta vikend smo šli s TFjem v palmanovo in Palmanova je res ena taka lušna reč - zaključek sezone, lahkoten, neobremenjen tek in dobra družba tja, vmes in nazaj. Palmanova je ponavadi tudi proga, kjer se postavljajo PBji in tudi sam sem si zaželel po dolgem času teči spet pod dvema urama. Žal so se vrnile bolečine v kolenih in zadeva je šla po vodi. Pa nič zato, bilo je lušno kot vedno, spet je bilo v zraku ogromno pozitivne energije in zadnjih par kilometrov sem imel eno tako mini notranjhe razodetje: vse je v redu. Malce zmeden sem pritekel v cilj, priznam. Moral bi biti kisel, zaskrbljen in čemeren meni pa se je kar smejalo.

Saj. Kako naj bom kisel če pa je na vrsti baza?


ponedeljek, 31. oktober 2011

Odločite se že!

Kam torej?


LEVO v nov krog            ali             DESNO v cilj?

petek, 28. oktober 2011

Wireless

Tale wireless m pa ni čisto jasen. Pred dnevi sem namreč objavil slikco wireless telefona iz Tunizije, potem pa se mi niti ni zdela neka fora in sem objavo pustil v osnutku, nato pa izbrisal. Ko pa sem sedaj slučajno čekiral preljube mi bložane (nana, dve babi in take) pa porajtam, da je v stranskem meniju med linki obvisel nesrečni Wireless. Ok. Pa naj bo objavljen jebela.

Evo tu je:

Wireless


torek, 25. oktober 2011

Pred Dramo


Po pravici povedano v bistvu sploh ni bilo kar v redu. No v bistvu je bilo kar v redu ampak šele potem, ko sem bil v cilju. Prej je bilo pa vsega po malem, krči v nogah, crknjena ura... In seveda odločitev, da se po 21 kilometrih držim leve in podam v še en krog namesto v cilj.

To v resnici ni bila lahka odločitev. Že davno sem se namreč odločil, da (tudi) tokrat kljub drugačni prijavi ne odtečem 42-ke ampak "le" polmaraton. Razlogov je bilo dosti, glavni pa je bil, da čisto zares ni bilo dovolj treningov, pa če me Vreme še tako zbada, kako blefiram. Pravzaprav je bila glede treningov kot vedno čista klasika: planov vadbe je na netu in po revijah kolikor hočeš in izbral sem si pač enega takega lušnega, uresničljivega, ne pretiranega, in ga natempiral na datum ljubljanca. Začetki so bili super in tudi čisto do pičice po planu, kot se za shizopresivnega Wegata spodobi. Seveda pa so to bili lahki treningi in kratke razdalje. Vsak pošten plan vadbe pa se po intezivnosti stopnjuje. Če je do polovice avgusta še šlo sem potem september in oktober čisto zamočil. Prvič se mi je pravzaprav kolcnilo že konec avgusta, ko bi moral preteči 26 km, pa se je z vlečenjem in tempom skoraj 9:00 končalo pri 18 km. Jasno, da mi je zbilo moralo in vsadilo prve črvičke dvoma. Naslednjič se je zgodilo v začetku septembra, ko je bilo treninga spet konec prej, kot je bilo načrtovano, odtekel (pa še to švoh) sem jih 23, naprej sem pa hodil. Takrat je že počasi dozorela odločitev: spet bo le polovička. Pač naslednjič, že Radenci morda? Preostanek septembra mi je namreč pobral precej na hitro zorganiziran dopust v Tuniziji in ker sem se "tako ali tako" že odločil za polmaraton, tekaške opreme sploh nisem vzel sabo. Konec septembra sem potem dolge "maratonske" vadbe teka zamenjal najprej s polmaratonskimi (17 km namesto 29 recimo), potem pa več kot 10 km sploh tekel nisem več. Ker: "saj grem itak samo na polovičko".

Morda se kdo še spomni mojih razštelanih alter egov (Wega od 1 do 10)? Ti so bili pošteno na delu tudi tokrat. Tako mi je eden od njih vztrajno preprečeval, da bi šel na Timing zamenjat maratonsko rumeno številko (in evidenco) za polmaratonsko. Vsakič, ko sem se namenil me je nekaj zmotilo in potolažilo češ, ah, boš pač preprosto zavil v cilj. Oziroma te bodo preusmerili v cilj zaradi limita. Prav tako sem se še naprej držal alko abstinence, katere manjko mi je znal marsikdaj znižati kvaliteto tekaške vadbe. Sicer sem se je držal še naprej kao zaradi pritiska ali kaj že in nikakor ne, ker bi mi morda znalo "zalaufat" in bi morda lahko šel emm... še en krog...

In tako sem se kar naenkrat znašel na razcepu. Dobesedno. Redarji so nas ta rumene podili na levo v še en krog, mene pa je vleklo na desno v cilj in na zaslužen pir. Dilema je bila res velika. Po eni strani mi je šel prvi krog zelo dobro, po drugi strani pa v žepu nisem imel kaj dosti "cukrov" več, saj sem jih planiral za polovičko, pa tudi zmatran sem bil kar konkretno.

Sedaj ko so v modi interaktivne nadaljevanke (ste me že videli v tejle?) prepuščam odločitev vam.

Sem na zaključku prvega kroga. Noge me že konkretno bolijo, saj se v prvem krogu nisem šparal, sladkorčkov ne bo dosti za še en krog, natreniran pa tudi nisem dovolj. Po drugi strani pa je želja (ne da bi se je res zavedal) ogromna, čas prvega kroga je tako dober, da lahko drugega magari prehodim pa bom že prišel v cilj. Če me ne pometejo prej.

Desna pot me vodi v ciljno ravnino enaindvajsetke, kjer me že nestrpno čakajo ljubljena dekleta in prvo pivo po dolgem času. V rezultatih bo zabeležen soliden čas polmaratona.

Leva pot me vodi v še en 21km krog in matranje z negotovim izidom, diskvalifikacijo, če odstopim in s tem nobenega uradnega rezultata.

Izberi:


ponedeljek, 17. oktober 2011

Priložnosti


Vse skupaj je sedaj v tisti najbolj smotani fazi. Ne vem, kako bi jo na kratko opisal - ene take vice so to. Spet. Obtičal sem tako, kot sem obtičal leta nazaj na kavču. Sem pri tistih svojih tekcih, ki mi dajejo drobna zadovoljstva, kot so bila drobna zadovoljstva nekdaj sendviči med reklamami. Še reakcije in občutki so podobni, izgovori pa sploh. Ravno zadnjič na Borštu. Toliko časa sem se motovilil okrog v polni bojni opremi, da sem stekel naravnost v temo in mraz. Brez lučke. V rikverc me je obrnil tisti pes, za katerega nikoli ne vem, če ve, da tečem mimo in da samo tečem mimo ter se ne bo spet prestrašen zapodil vame. Ne vem sicer kaj imata pri tem dnevna svetloba oziroma lučka, ampak v čisti temi mi ni bilo do preizkušanja. Ali pa je bil samo izgovor. Poleg tega pa - ane da se en teden pred tekmo sploh ne prenapreza preveč??. Skratka nekako sem se prepričal, da bo za ta vikend 6 km čisto dovolj. Saj tudi je, ni res? Če ponazorim s sendvič primerom: to je bil torej en tak lušen topli sendviček med prvim blokom reklam in odločitev da je za danes dosti. 6 kilometrov torej, do psa in nazaj, klanček in pol. Za temo, mraz in psa čisto zadovoljivo.

Naslednji dan pa sonček. Mraz sicer, ampak sonček! Tak zgodnjespomladanski, ko se narava prebuja in je vse tako na pol naspidirano v pričakovanju. Prav nič se ni poznalo da se jesen sploh še ni niti dobro začela! priprava na zimo, žiga-žaga je pela žaga in drva so se kopičila, da jih je bilo kmalu dovolj za nekaj časa. Kaj pa sedaj? Časa je ravno dovolj še za en... krogec? Tisti nedokončani od včeraj? Če lahko ponovim še enkrat: "tisti nedokončani od včeraj". Od kod sedaj to? Kakšen nedokončan od včeraj? Saj je bil tisto včeraj čisto soliden tek, no! V bistvu so bili ta glavni klanci že čez! Kaj je bilo vendar nedokončanega?? Ampak ne, jaz se ne dam. V sendvič jeziku bi dejal, da so v hladilniku ob koncu reklamnega bloka ostali načeti toast, na pol odrezana salama in odprta majoneza, da o sirčkih, ki se bodo posušili, če jih TAKOJ ne pojem sploh ne govorimo. Vse to komaj čaka na naslednji blok reklam.

In grem tečt. Pa ko bi potem bil to vsaj sanjski tek, uaaau tek, tek stoletja. Ne. Pač tekec, borški krogec kakršnih je bilo doslej ta mali miljon. Prijetno zadihan, prijetno utrujen, prijetno prešvican, vse skup skratka luštno. Ampak, kot rečeno, nobenega presežka. Zadovoljitev trenutnih potreb in to je to. Povrhu vsega pa tečem precej švoh. Ali kot bi se reklo v današnjih časih so pri mojem teku odprte možnosti za izboljšave. To je fino. Vedno je fino, če so še možnosti za izboljšave. Nekako me potolaži.

Veliko možnosti za izboljšave pa se mi pojavlja tudi vsak dan znova. Priskrbi mi jih emšo. Pred časom* sem začel opažati, da imam pri branju drobnejših črk ali branju pri slabši svetlobi čedalje več možnosti za izboljšave. Očal se še vedno nisem prav privadil. Enostavno jih nikoli ni tam, kjer jih potrebujem, sem se pa z njimi sprijaznil. Vsaj to. Kot strela z jasnega pa je prišla možnost za izboljšavo krvnega pritiska. Dolga leta je veljalo, da imam v glavnem prenizkega, ki menda ni nevaren. Bolj zaradi družinske in (zadnje čase tudi) socialne anamneze sem si nabavil merilec pritiska in po nekajmesečnem rednem merjenju počasi vse skup pozabil. Do par mesecev nazaj, avgusta na krvodajalski, o, a imate vedno tako visokega? Visokega? Ponavadi so me pred točenjem poslali še na kavico ali dve, ne pa previsokega. No, saj še ni tako hudo ampak... Pa sem pripisal tistih 140+ vznemirjenju pred krvodajalsko, čeprav običajno nisem kdovekako vznemirjen, pa tudi krilo sestre je bilo spodobno dolgo. Vseeno sem potem začel doma spremljati zadevo in glej, povprečje do konca meseca se je povzpelo celo do 150. Človek kar malo pisano gleda. Potem spet septembra. Na, sem rekel, Tunizije me je pa vendar zrelaksirala mar ne? Žajbelj in pelinkovec, ki menda zaradi talina škodjeta srcu smo črtali, pa da vidmo. Aha, 141/90/68. Še malo pa bo. Pa so me spet poklicali na transfuzijsko, tam pa spet, o, a imate vedno tako visokega? Spet je silil krepko proti 150. Evo ti, priložnosti za izboljšave!! Kar isti teden mi je emšo natresel še enega: naša ljuba fabrika nam je v okviru tedna zdravega življenja organizirala meritve pritiska, holesterola in cukra. Cuker, hvala bogu, v redu. Pritisk - in sabo sem prinesel še svojega domačega, da smo ga tam družno preverili in ne, ni kazal narobe - seveda v višavah, je pa sicer res, da so bila krilca merilk višje kot na transfuzijski. Potem pa POK. Holesterol. Devetka, lepo prosim! Od kod pa sedaj to? Pritisk in holesterol iz čistega mira v višave. Če ni to krivica? Kakšne priložnosti za izboljšave me še čakajo? Izboljšava curka pri mali potrebi? Izboljšava hoje s ukrivljeno palico? Neskončne možnosti za izboljšave z  urjenjem tistega, no, kako se že reče, ko se nekaj ne spomniš?

Tako, vidite, se ukvarjam z izboljšavami. Mesečno povprečje mi je v oktobru uspelo spraviti na 138/89/58 pa niti ne vem, kaj je pravzaprav pomagalo. Manj soli, nič kave ali nič alkohola.

Mater sem jezen. Počasi postajam potrošniška ovca ki pada na bio in pro in naravno in brez holesterola in nemastno in kajvem kaj je še teh jogurtov, sirov, salam, sadja, zelenjave, napitkov, dodatkov, začimb in zelišč.

Evo, spet sem se razburil. Najbolje da grem popoldne en krogec.

četrtek, 06. oktober 2011

torek, 27. september 2011

Klavstrofobija


Je pa res, da je vse skup malo zmedeno. Ni naklučje namreč, da se toliko časa ne javljam. Pa ko vsaj ne bi imel česa napisat - ne!, cel kup stvari je. Lahko bi vsak dan objavil kakšno zanimivo sliko, recimo. V stilu wannabe odklopov, sicer z manj izvirnimi naslovi, ampak vendarle. Slik je kolikor hočeš. Recimo Vlaganje v prihodnost, ali pa Wirerezz. Da o Uporniku brez razloga sploh ne govorim. Ampak ne. Kaj bi pisal, saj so vsi na recimo Twiterju ali ne? Tam lahko v enem stavku napišem, kar bi tlele razkladal celo uro. Evo ena taka reč, ki bi se je zlahka znebil v 160 znakih: "Voditelji na valu 202 mi gredo čedalje bolj na živce z rezanjem začetkov komadov". To je vse. Kaj bi razpredal na dolgo in široko o tem, kako se je razvilo celo tekmovanje med wannabe karoliji, kdo bo bolj točno čvekal natančno do vstopa vokala v pesem. Kot da instrumentalni začetek ni del pesmi. Barbari! Povrhu se jim potem večinoma še ne izide in vlečejo čvek besedo po besedo vse dokler na koncu ne povozijo še vokal. Nekako takole: "...(začetek glasbe) Ura je 5 in 40 minut... (pavza) dobrojutro ..... (pavza) poslušate val dvesto-(puf, začetek vokala)-dva." Da bi bila mera polna je od petih do šestih tristo enih in istih napovednikov oddaj ki bodo na sporedu popoldne istega ali naslednega dne, ki ga potem ponovi še dnevni urednik, pa dopoldanski voditelj, pa popoldanski voditelj in potem še enkrat večerni voditelj tik pred oddajo, nato pa se vse skup ponovi še v začetku oddaje. Z enim in istim tekstom. Ahhhh! Sploh ne vem od kdaj so postali naravnost obsedeni z napovedovanjem prihodnosti. Za ene same usrane vremenske podatke celo jutro poslušam "..sedaj je pet čez uro ko je bila ura šesta, sledijo oglasi, kmalu pa bodo na vrsti vremenski podatki... (...) ... dvajset čez šest je, sledijo vremenski podatki po Sloveniji, sedaj pa na ceste ... (...) ... " Saj vem, da čakajo, da se pojavijo na spletni strani in da jih potem preberejo ampak arghhhh! In Da o prvi/drugi jutranji kroniki, dogodkih in odmevih, radijskem dnevniku in zrcalu dneva sploh ne govorim. Ena in ista novica je v vsaki oddaji prodana 100x. najprej v napovedniku 2x, potem v povzetku glavnih tem v začetni špici oddaje, potem jo, če pride na vrsto šele v drugem delu oddaje še enkrat ponovijo z slavnim "...v nadaljevanju oddaje boste slišali", ko novica končno pride na vrsto jo povzame voditelj oddaje, za njim jo ponovi novinar ali dopisnik s terena, po možnosti potem še enkrat isto pove posnetek izjave dotične osebe, nakar zadevo slišimo še ob koncu, ko nam kretenom razložijo, kaj smo poslušali. Joj, joj, joj. Pred leti sem prenehal poslušati komercijalke ravno zaradi rezanja komadov (še huje: svoj jingle so zapeli v melodiji akustičnega začetka pesmi!), zaradi neprestanega "..izvedeli boste čez nekaj trenutkov2 in enih in istih novic in še bolj enih in istih komadov. Sedaj pa Val 202 ratuje še hujši. Ali še huje: najhujša karikatura komercialk.

Ampak ok, malo me je zaneslo. Tole bi težko zbasal na twiter, kaj? Pa na FB in G+ tudi ne. Je sploh kdo še sposoben prebrati tekst daljši od petih stavkov? Evo še en primer stvari, ki mi gre na živce. Na Twiterju bi jo zapisal "Ne da se mi tečt". To me ful živcira. Ves čas sem kar malo naspidiran, popoldne grem tečt pa te reči, potem pa vse skup malo zameglim in na koncu obsedim. Enostavno se mi ne da. Tako lepo mi je tekla priprava na LM, potem pa dopust in Tunizija, ampak OK, pač en teden pavze, kaj potem. Problem je bil v tem, da se potem nikakor nisem spravil v superge niti po dopustu. S počitnic sem se vrnil v sredo 14. popoldne, danes smo 27. dopoldne, skratka 14 dni, jaz pa sem v kup spravil vsega skup 4 teke. Ne sedem, štiri. Štiri! Joj no!

Sem pa vsaj pogruntal v čem je ena od sitnosti, ki se prejkoslej pojavi takim tekačem kot sem jaz. Namreč - se še kdo spomni moje obsedenosti torek-četrtek-sobota? No, zadeva je imela smisel, hvala bogu. Gre za to, da neka odločitev - recimo odločitev, da boš začel hoditi na tečaj kleklanja, ali recimo, da ne boš več jedel belega fižola, da ne boš več nosil zelenih spodnjih hlač (ali pa da boš nosil samo zelene), da boš redno vsako noč štel zvezde ali pa da boš začel tečt - neizogibno prinese nek vpliv na tvojo okolico. Konkretno je to ponavadi tvoja družina. Če imaš srečo in je družina razumevajoča, sprejme to tvojo odločitev in se prilagodi. Potrebno je namreč prilagoditi določena opravila, ki so bila sicer običajno na vrsti v času ko poteka tečaj kleklanja, ali ko je jasen večer z zvezdami, morda bo treba prilagoditi vrsto pralnega praška za spodnje perilo ali pač paziti na to, da v solati ne bo belega fižola, vsaj v tvoji ne.

Ali pa, da so določene dejavnosti ob torkih, četrtkih in sobotah prilagojene tvojemu tekaškemu navdihu.

Ker v začetku so s strani okolice seveda obvezni mešani občutki dvoma in navdušenja. Dvoma na podlagi izkušenj, saj veš, vsi tisti začetki hoje v fitnes, hujšanja po ločevalni, ponesrečenih čipk v predalu, pozabljenih zelenih spodnjih hlač na dnu predala. Navdušenja pa, ker je tokrat videti resno. Vrnil si se iz jebenega deževnega, mrzlega januarskega večera pa vendar ves žareč in nestrpen čakajoč četrtka. Družina se veseli s tabo. Ni se ji težko odpovedati oziroma prilagoditi določenim rutinam. Na začetku je vse skupaj celo še stimulativno. Prvi uspehi, skupno veselje, vse je kul.

Potem pa... saj bi še šlo, če bi bil to pač torek-četrtek-sobota. Vse se da prilagoditi. Ampak kaj ko počasi vse skup postaja konfuzno. V glavi se ti naseli nek jaz sem svoboden črviček, ki kljuje, da je takle vkalupljen tek brez veze. Zaupaj občutku. Pojdi ko ti paše, ne pojdi ko ti ne paše, ne pojdi ko ti paše, zakaj bi se podrejal?! Vse skup je sicer fino in v redu ampak za družino postane malo naporno. Nikoli ne ve, kdaj boš na razpolago, danes, jutri, zjutraj, zvečer. Pa to ni glavni problem. Družina te ljubi in se ne kuja. Vse za tvojo srečo. Glavni problem si sam.  Danes je tak lep dan. Zvečer grem tečt. In oznaniš. Zvečer grem teč. Ok, družina te ljubi in se prilagaja. Vse za tvojo srečo. Čeprav ni čisto prepričana če si sploh srečen. Vsaj zgledaš ne tako. Spet bo sicer treba prestaviti par planov, ampak zate vse. In potem... Potem pa se ti zvečer ne da. Pravzaprav bi šel raje kar zdajle popoldne namesto zvečer. In smo tam. Še enkrtat težit vsem skupaj, še enkrat zahtevati, da se upoštevajo vse te tvoje kaprice. Potem greš nekje vmes med zvečer in popoldne in nasredi tadolgega teka ugotovš, da ti ne gre in zaviješ domov. Tako je potem cela družinca zvečer recimo doma, namesto skupaj nekje drugje, kar se je prestavilo, ker si imel tek. Ampak saj pravim - družina ne reče nič, tudi zameri ne. Še vzdihne ne. Mene pa kljuva.

Evo, pa napiš to na twiter.

ponedeljek, 19. september 2011

četrtek, 01. september 2011

7000


Te očaranosti s planinami preprosto ne razumem. Rineš gor, gor, gor, pa dol, gor, dol, pa še malo dol pa gor pa dol, potem se razgledaš naokoli in greš spet dol pa gor pa dol, pa dol, gor, dol in na koncu dol, dol, dol. In? In nič: izpostavljena mesta z majavimi klini, kamenje, plazovi, pa žulji, odrgnine, praske, črni nohti, opekline, boleče noge, žeja, da ne govorim o vstajanju sredi noči, povrhu ponavadi celo med vikendom (!), take reči. Nisem zato zadnjo resno reč višjo od Ciclja opravil natančno na današnji dan dve leti nazaj? Jp, dve leti je tega kar sem se med sestopom s Triglova nekaj vzhičeno cmeril.
..."Ko je bilo že jasno, da je glavnina za nami se pri domu oglasi muzika, očitno gre na pot večja organizirana skupina. Res jih med steno in domom začnem srečevati. Večina starejših žensk po skupinah z vodniki, nekaj samih, večina pa v navezi z vodniki po dve ali tri. Čisto na koncu, že skoraj pred zadnjim vzponom do doma pa vodnik in z njim preplašena gospa. Čisto odločno stopa za vodnikom ampak vidi se ji da je še malo prej stopicala in premišljevala kaj naj. Ampak Triglava ne da - nepretano pogleduje proti njem. Mora ga imeti. Vodnik pokliče drugega. Poslušaj reče, jo bova dala vmes da bo navezana na oba. Prisežem, da sem zagledal nekaj v njenih očeh. Vse skupaj je bilo v tenutku tako čudno. Jaz ki se vse te tedne kar nisem zmogel do konca odpreti, te ženske, ki so negotovo stopale proti steni, gospa, ki se je odločila - in spet jaz, ki sem zmogel vse te reči, vse skupaj se je tako čudno zlilo v ta trenutek, Stol, ki nas je tako bahavo opozoril, da smo majhni, pa prijazna Planina z žganci in mlekom pa veseljaški Storžič, za njem pa težaški Grintovec in jaz na vrhu Triglava in dol iz njega in spet tisti njen pogled najprej prestrašen potem pa tak čuden(*), gor grem... Evo, zajokal sem. Tako, čisto zares. Kar privrelo je iz mene, tak čisto taprav, ko ga ne moreš zadržat. Trije kratki ihtavi vdihi in solze v očeh, potem pa šmrkanje... Najprej sem ga dušil nazaj potem sem pa vseeno popustil. Klinc gleda, moji so bili pet minut pred in za mano za ostale pa me ne briga. Dajmo si duška! "...
 Potem sem imel kar mir. Do zadnjič, ko me sredi prijetnega hladnega večera (po vročem soparnem dnevu) pokliče organizatorka ŠD Krti, da so nekaj tuhtali in da že dolhgo nisem šel nikamor z njimi in da je v nedeljo neko prečenje, nekakšen Vogel ali kaj. In sem rekel ja seveda, ni problema, z veseljem. Potem je večer mineval in je bilo lušno, meni pa je začelo nekaj brleti tam v ozadju. Kaj sem se pravkar zmenil? Kakšen Vogel? Kakšna Črna? Kakšno prečenje? Pa da ni to tista štala, ki sta jo zadnjič precej nazorno opisovala Krtinca na svojem blogu, češ da je kar jeba in da traja. Oziroma, če sem pošten, onadva sta uživala. To, da je jeba in da traja in traja se je izoblikovalo v moji glavi! In sedaj ti mrtvo hladno rečem - Ja, seveda z veseljem. Sledila je seveda spet panika, če sem za na triglav moral iz Ljubljane po opremo na Boršt je sedaj situacija obratna, štart z Boršta pa še ovinek v čez Šiško, da naberem opremo. Kar je spet pomenilo vstajanje sredi noči. Ob treh, presneto! Pa vožnja, vožnja, vožnja...

O samem izletu ne bom govoril. Kod smo hodili in statistično obdelavo prepuščam Alešu in Heleni, sta veliko bolj spretna. Samo primerjajmo recimo moje in njune fotografije... Razlika je očitna. Sam se med takim pohodom, kjer se odpirajo po mnenju mnogih in tudi po mojem mnenju najlepši razgledi, raje posvetim malenkostim. Vasici nekje spodaj, daleč spodaj. Gosenici na poti. Oblaku v obliki kamele. Planikam ki rastejo točno na sredi kamnite poti, pa jih nihče ne pohodi. Vrtenju filma v glavi, kako so tisti naloženi skladi pred Rodico "miljone in miljone let" rinili proti nebu. Premišljevanju o imenih gora, kako so nastajala, kako so jih uskladili tisti, ki so na vrh gledali z različnih strani? O gravitaciji in tretji dimenziji brez katere ne bi mogla obstajati, ali pač? O ljudjeh, in živalih. O tem, če bi lahko natreniral kozo, da bi dala tačko za košček kruha? O vsem takem in še o marsičem. Tok misli je sem ter tja prekinil veličasten pogled na Triglav, pa pogled na jezero, iskanje Jadrana tam daleč, pogledi na vrh te ali one gore.

Na koncu sem bil zmatran. Niti na misel mi ni pršlo, da ne bi uporabil gondole (čeprav mi je bilo potem žal) za spust z Vogla. Vidite, tule je razlika med mano in drugimi. Jaz sem imel čisto dovolj. Naužil sem se razgledov, izzivov, sonca, zraka, narave in vsega tega, sedaj grem pa domov. Tek je tek, gore so pa gore.

Sem pa potem naslednji dan na račun tega izleta najprej prešprical in prestavil, dan kasneje pa kar malo skrajšal predviden tek. 7000 kilometrov bo čisto dovolj.

sobota, 20. avgust 2011

Več stvari.

A je res že več kot mesec dni od zadnje objave? Pa saj ne more biti. Po temle zadnjem zapisu najbrž zgleda kot da sem kar nekam poniknil ampak ni čisto tako. Kar poglejte.

Dolenjček.
Dokončno in tudi uradno sem se preselil na Boršt. Čedalje pogosteje sem namreč zbežal tja med moje kuclje, v sredino bele komunikacijske in vodovodne lise. Kar je imelo kar nekaj posledic. Prva in najbolj očitna je ta, da je PST zamenjala proga Borških 10000. Po eni strani fino, po drugi pa kar naporno. Imam pa vsaj izgovor, zakaj nikakor ne tečem vsaj malo teku primerno hitro. Druga posledica je, da je težko ujeti čas in kaj napisat na blog, ker mi tam gori lovi samo osnovni GPRS signal, pa še to bolj slab, o kaki 3G povezavi ni govora. Je pa res, da je taka zaostalost imela eno pozitivno posledico: skupaj s še petimi sosednjimi občinami smo bili izbrani na natečaju za izgradnjo optičnega omrežja s pomočjo sredstev EU za razvoj podeželja. Kar pomeni, da bomo imeli prej optiko kot vodovod.

Ananas
Preko Ajde sem spoznal tudi ustvarjalca spletne nadaljevanke Dan ljubezni (pravkar so jo dali na DVD, ki se dobi na http://www.partis.si/torrent/podrobno/181938). Krasni fantje, veliko energije in ustvarjalnosti imajo, kar je danes prav vrednota. Ko so za snemanje reklame potrebovali enega "ta starega" sem bil prav vesel, da sem lahko vskočil in tako sem postal zvezda reklame, ki se vrti na TV3. Lušna izkušnja, prav zabavno je bilo.

Krtinski poziv izsvet posvet
Še eno lepo popoldne med srčnimi, je pa bil hec, kako so me proglasili za špilferderberja, ker sem v Krtino kar pritekel naravnost iz Šiške. Če bi opravil trening lepo prej (ali kasneje), se preoblekel in prišel na Krtinski posvet bi bilo vse v redu. Ker sem pa trening spremenil v pot, je bilo pa zanimivo. Še bolj zanimivo pa je, da bi bilo še najbolje zamolčati razdaljo. Če vam rečem, da sem razdaljo med Ljubljano in Krtino pretekel v dveh urah in pol se sliši še kar imenitno. Če vam povem, da se je komaj nabrala razdalja enega polmaratona je pa vse skup bolj bogo. Ampak kot rečeno, ker je počutje izvrstno me tudi počasen tempo ne moti.
Sam posvet pa je bil prav res zabaven. Vmes smo si celo ogledali kraško jamo in jamarski muzej v bližnji okolici, na sploh pa jedli, ležali in čvekali. Pa še pasalo je!

Trening
Sem že povedal, da mi gre zadnje čase bolj počasi? No, zadnje čase mi gre tek bolj počasi. Sem pa zato ukinil neprestane deset+ kilometrske teke in vadbe razdelil na dva kratka, enega povprečnega in enega dolgega na teden, + počitek vsak četrti teden. Tak način mi kar ustreza. Pa čeprav je povprečni tempo meseca julija padel na 7:09, ta mesec pa se vrti okoli 7:00. Tudi prav.

Boršt
Letos pa je narava obrodila, da je veselje. Krompir, fižol, paradižnik, solata, kumarice, buče, paprike, gobe, vsega je zdravega in v obilju. Pravi užitek.

ponedeljek, 11. julij 2011

Od Vršiča pa do jezera

Na roki sem imel uro, ki jlahko natančno sledi mojemu gibanju in zna izpisati položaj na cel kup različnih načinov, ga po želji shrani in mi poišče pot domov, ki točno ve, kako hitro mi bije srce in kako dobro, prepočasi ali pač pretirano je to zame osebno, ki mi ponudi 5 načinov optimalnega treninga in me z nežnim tresenjem opozarja, kadar skrenem z začrtane poti, ki brez truda preračuna koliko kalorij sem porabil v zadnji uri, ki me na klancu lahko sproti obvešča kako strm je v ta klanec v resnici v odstotkih, ki mi šteje kroge in/ali kilometre, ki sama od sebe ve, kdaj bo točno na tem mestu sončni zahod in še cel kup drugih reči, ki jih spretno križa med sabo v preračune, grafe in navidezne sotekmovalce.

Na nogah sem imel antibakterijske nogavice z tehnologijo pospešenega odstranjevanja vlage in posebno ojačitvijo nekaterih predelov za preprečevanje žuljev in večje udobje, z gladkim šivom in odsevnikom nad gležnjem, s posebno obliko (in oznako) posebej za levo in posebej za desno nogo.

Obute sem imel tudi superge s posebnim podplatom za blažitev pronacije, odličnim blaženjem in dvojno val ploščo za še posebej stabilen prenos teže od pete k prstom. In pri prstih še dodatno blažen del za večje udobje.

Oblečene sem imel spodnje hlače sešite iz vlaken z mikroskopsko majhni srebrni naelektreni delci, ki preprečujejo razvoj bakterij pri potenju, povrh pa so tudi anatomsko oblikovane, elastične, omogočajo maksimalno svobodo gibanja in popolno udobje. Čez sem imel tekaške hlače narejene iz zračnih materialov, ne samo anatomsko ampak tudi ergonomsko ukrojene s čimer izboljšajo prekrvavitev nog, jih bolje oskrbijo s kisikom ter tako omogočajo njihovo hitrejšo regeneracijo, zmanjšujejo možnost nastanka krčev ter povečajo moč in vzdržljivost.

Tudi majica, ki sem jo nosil je bila ergonomsko oblikovana, za nemoteno gibanje pa je poskrbela z lahkimi in mehkimi materjali, ki se hitro sušijo in ponujajo odlično kroženje zraka. Ščiti celo pred UV žarki, vgrajene pa ima tudi zračnike.

Bil sem hidriran, imel sem zalogo OH, nisem začel prehitro, vremenske razmere so bile v redu.

Tekel sem pa za en kurc.

Kar pravzaprav ni nobena katastrofa, me pa včasih še vedno preseneča, ko me kdo vzame za referenco svojih dosežkov. Narobe. Referenca, če že mora biti, so lahko dosežki boljših od sebe ali pa - še bolje - najboljši lastni. Jaz se že od konca 2008 enostavno ne najdem in ne napredujem več in najboljši in najprijetnejši tekaški dnevi so od takrat. Pa s tekom danes ni nič narobe, da se razumemo, nasprotno: še vedno mi je v užitek ampak napredka pač ni nobenega in s tem sem se sprijaznil. Nikdar več pod poldrugo uro na Vršič in nikdar več pod uro na desetki. Hja, sem pa svojega navideznega sotekača v uri nažgal za slabih 7 minut. To je pa tudi nekaj ane?

ponedeljek, 04. julij 2011

25 kilogramov

Tole me je pa pičilo: ker na Dolenjskem še nisem nalepil protireklamne nalepke so mi začeli poštarji dvakrat tedensko dostavljat vse tisto papirje, ki me vabi v nakupe. Kar me je presenetilo je količina le teh. Ker jih v Ljubljani ne dobivam, si nisem niti predstavljal, kako se je to razpaslo. Ko sem zadnjič tedensko bero vrgel na tehtnico je pokazala osupljivih 480 gramov. Skoraj pol kile!!!

Od prijatelja v tiskarni sem izvedel, da običajno reklamni materjal tiskajo v 360000 izvodih (vseh gospodinjstev v Sloveniji je okoli 650000) kar pomeni, da gre samo za reklame tedensko 172 ton papirja. V enem letu torej 9000 ton!

Evo, še danes grem po nalepko. Bo 25 kg manj...

torek, 28. junij 2011

četrtek, 23. junij 2011

Trije srčni, dva klopa, da o bograču sploh ne govorimo

V bistvu se mi sploh ne gre. Kaj mi bo 14 ur vzpenjanja in spuščanja in spet vzpenjanja in spuščanja in še vzpenjenja in še spuščanja, za vsakim vogalom pa ima človek na razpolago samo en krasen pogled na 100 km oddaljeno cerkvico na vrhu hriba češ, lej, TJA moramo še prit. Čez dolino seveda. Sredi noči se torej malo premetavam, kot bi imel tremo, vmes pa sksčem na balkon. Morda bo pa nevihta? Taka mega nevihta, kot je bila recimo v Brežicah? Nič. Še oblačka ne poštenega, ki bi zakril to blesavo luno.

Kdaj sem pravzaprav začel gledat na vreme? Na začetku sploh ni bilo važno, kakšno je vreme. Dežuje? Ni problema. anorak, pa gremo. Sneg? Še manj. V kratkih rokavih, če je treba. Toča? Ušpičene prekle, žive žabe? Roj kobilic? Ni važno. Danes je dan za tek. Danes se gre pač teč in vse ostalo je pač prilagajanje. Potem pa je počasi začela najedati plundra, potem sneg in nazadnje že dež. Ne nevihta. Samo uscalo se je mal, pa je bilo prec zmrdovanje češ, kdo bo pa po lužah tekel. Nekaj skupnih torkovih rekreacij po obupnih razmerah je pač dokazovalo drugače ampak čim sem bil sam je bilo vse po starem. Prevroče, prehladno, presoparno, premokro, preveč sonce nabija, preveč piha, preveč folka je zunaj... Včasih pa... evo berem iz dnevnika pod "razmere": "Mal gre dež, mal pa šćije.", "Dež, luže, dež, luže, luže, dež.", "Dežek pada, dežek greeee.", "Dež, jebeni dež." in končno lani konec novembra: "Sneg, dež in še malo snega." In od takrat samo še: "Zvečer, še vedno toplo za ta čas." "Zvečer, hladno po toplem dnevu." "Toplo, pomlad, zvečer." In take. Navsezadnje tudi zadnjič, ko sem potem bentil na tistega džukca - zakaj sem pravzaprav vedril pod streho namesto da bi tekel dalje? Kdaj sem pravzaprav ratal tako občutljiv? Ali pa je vse skup samo izgovor za...

Ojej, saj bo treba že vstat! Štartamo menda že ob pol šestih!

Ko sem enkrat tam, mi je seveda takoj vse kul. Vedno nekaj cepetam ampak ko se začne, sem čisto dobre volje. Aleš naju tera, ker si vedno vbije v glavo, da je treba lovit neke čase ampak na srečo ima Rajko dovolj izkušenj, da zna držat enakomerni tempo. Vseeno pa me naenkrat prešine, da je vse skup brezveze. Kaj pravzaprav počnem jaz tukaj? En ima za sabo 60 kilometrov in 3000 višincev v enem dnevu, drugi je v 24 urah pretekel 100 kilometrov grosupeljskega teka sreče. Kaj pa jaz? Moj zadnji dosežek je bil borški 4,2 km dolg krogec. Peš. Z Royem. Pa nič mi ne paše. Najprej ti garmini, že prec na začetku kažejo vsakemu nekaj po svoje. Pa spodnjih hlač nimam ta pravih, že čutim, kako me žulijo. Tudi mi ni jasno, zakaj si nisem pripravil pravega napitka v meh, če sem že tisti nahrbtnik vlačil, tako sedaj kolovratim s plastenkami. Pa še superge. Če si jih preveč zategnem me spredaj nekaj tišči. Ker pa sem jih zategnil premalo mi sedaj desno nogo spodvija in kmalu me vse skupaj boli. Te superge definitivno niso za hojo. Ali pa em kupil prevelike? Za jesti imam pa samo sendviče in napolitanke. Za silo bo. Še dobro da imam tudi specialne energijske gele. Če me bo vmes ravno pobralo. Skratka: upam da mi bo vseeno nekako uspelo vse skupaj.

Kar privede do vprašanja, kdaj sem začel tako komplicirat? V tistih časih sem tekel od enega kamna do tistega drevesa in od tistega drevesa do kozolca in od kozolca do ceste, Pa nazaj. Vsakič oprezajoč do kod bom prišel v minuti, dveh, petih, petnajstih... se prav spomnim, kako sem si en torek rekel - ha, v četrtek bom prišel pa naprej od tistega kozolca. Predvsem pa mi v tistih časih ni bilo čisto jasno kaj bi z izrazi kot so pronacija, tempo, aerobni trening, hidracija, glukoza, glikemični indeks in take. Da ne bo pomote: nekako sem si predstavljal kaj pomenijo ampak čisto po svoje sem jih malo pomešal, predrugačil, malo dodal in malo odvzel, malo še spremenil na sredini in to je to. Tako sem recimo brez kakšnih posebnih priprav tudi prvič odtekel 20 kilometrov vkup. (http://sites.google.com/site/leppameteninskromen/pot-do-prve-polovicke#TOC-602). Čisto v stilu - kaj pa otrok ve, kaj je to 20 km? Eno flaško vode sem si pripravil tam pri kaselcu in še tisto sem s težavo pogoltnil, ko sem šel v drugi borški krog. Ali pa kakšen teden prej, prvih 15: kakšno navdušenje! In če smo pošteni - kakšen tempo! 25 tednov teka in 15 kilometrov s 6:16!! Brez vode, brez glukoze, brez specialnih spodnjic. To so bili časi, ko sem mislil, da bo šlo večno tako kot v svetovni ekonomiji: pospešena rast. Pa se je - kot svetovna recesija - tudi tu ustavilo. Pač najprej nisem verjel in sem menil da gre za začasen zastoj. Ki se je kar vlekel. In nazadnje padec motivacije in celo nazadovanje. Potem pa se je začelo: take supergice, pa drugačne supergice, pa take gate pa une štunfke, pa CEPke, pa glukoza, pa izostar, pa taka urca pa drugačna urca, pa brezžični mp3, pa ruzak z mehom, pa garmin pa ena kniga, pa še ena knjiga, pa tak trening pa drugačen program treninga pa vudu lutke, pa polna luna in tako naprej. tek je šel pa samo še navzdol.

Sedaj me pa res že vse boli. Te superge res niso za takole hojo. Očitno ne pašejo na mojo nogo. Je zanimivo, da nimam nobenih problemov za gor, dol me pa vse štema. Pa med nogami imam vse ožuljeno. Vseeno pa v srcu postaja vse topleje. aleš nas je sicer poskusil priganjat še bolj, no uspelo mu je skrajšati čas na slabih 11 ur. Kar se meni osebno zdi čisto v redu. žal sem čisto preutrujen, da bi pokazal kako sem vesel. Takele mi manjkajo. Predvsem pa druženje po takih podvigih. Bograč recimo. Pa nimam obstanka, Boršt čaka...

Še zadnje vprašanje: kdaj sem pomembnost druženjenja postavil na drugo mesto?

ponedeljek, 13. junij 2011

Me je kdo klical?

Se zgodi, da je kdaj človek malo raztresen in hiti. Še posebej zjutraj. Da sem v naglici pozabil na mobitel tako ni nič pretresljivo čudnega. Navsezadnje zadnje čase telefonček uporabljam za kuhanje jajc, branje novic, iskanje podatkov, telefoniranje in seveda kot budilko. Tako ni čudno, da kdaj ostane nekje ob postelji. Zagata je bila tokrat v tem, da je bila postelja na Borštu, kamor se nisem kanil vrniti vse do petka. Tri dopoldneve torej in dvakrat gremo spat časa. Kako me je oblil mrzel pot na pol poti do Ljubljane! Ampak nikoli ne veš. Morda pa, uh morda pa se je zgodil čudež in je zadaj v torbi. Upajoče naročim Darji, da me pokliče, potem utišava radijo. Oprezam za brnenjem in žvrgoljenjem pa nič. Oh, jasno da nič. Prav VIDIM ga kako ždi tam ob postelji in ne tule zadaj v torbi. Tri dni. Ah!

Najprej sem se delal, kot da je vse v redu. Pa ni bilo! V žepu sem čutil tresljaje (najbrž se temu reče pritiki, kot ekvivalent lažnih občutkov dotikov prividom in prisluhom), na veceju mi je bilo naenkrat dolgčas, za najnovejše trače sem izvedel šele pri kavi, še jajca mi ni uspelo skuhati v mehko.

Drugo dopoldne sem takoj ob šestih razposlal urgentno pošto vsem bližnjim in dalnim sodelavcem, da naj me do petka popoldne kličejo samo na interno številko, da sem prek mobija nedosegljiv. Kdo ve, če ne bo potrebno ravno danes reševati fabrike, mene pa ne bo moč dobiti?

Popoldne sem tresljaje čutil vsepovsod, v torbi, na zadnji klopi avta, prsnem žepu neobstoječe jakne, enkrat se mi je celo zazdelo da slišim znano melodijo. Tako zelo živo, da sem se poklical prek skypa, da se prepričam. Pa nič: izzvonilo je v prazno.

V petek sem izgubljeno taval od internega telefona do sestankov in nazaj. Kaj če me ravno zdajle nekdo besno išče, jaz pa se mu ne javim? Pokličem šefico, da ji razložim da... aja, da ve, da je prebrala pošto in da nima časa - klik. Gledam na uro, pa se nikamor ne premakne. Pokličem jih še ene par, če so me slučajno iskali... ne? Ok. Končno, čas, da grem domov. Če bi skočil še na eno pivo? Hvala, ne morem. Šibam domov, moram eee, saj veš. Doma mi ta velka tamala pove, da me je pomotoma klicala, da ne bom čudno gledal. Da bi mi povedala da je danes na faksu - Ja, ja, ok, sedajle nimam časa, te pokličem z Boršta.

In potem še vožnja. Preklet SCT in stečaj in razrita cesta in izmenični semafor. Najmanj pol ure je gorela rdeča!

Končno. Avto ostane parkiran napol, hitro švignem gor, v sobo in - lej ga. Bogi. Na tleh, revež, vibracije so ga spravile z roba police na tla. Ampak še dela, še žmiga, ta prav dec, močan in pogumen. Začutim ga v roki, tako domač in prijeten je dotik. Potem pogledam ekran.

Imate (3) zgrešene klice in 0 sporočil.

četrtek, 09. junij 2011

Samo en dim

V bistvu ti gre dobro. Celo malo evforičen si. Končno, koončno, končno ti je je uspelo. Končno si svoboden. Čeprav... Najprej misel samo za trenutek obvisi tam nekje zadaj. Lahko bi recimo... Zakaj pa ne? Enkrat ni nobenkrat. Toliko da DOKAŽEŠ da zmoreš. Samo eno, samo en dim. Da pokažeš, kako se lahko obvladaš. Naenkrat je ideja živa. Ja, to bo en tak poseben obred, povlekel jo boš s polnimi pljuči, izpuhal z obročki, sedaj lahko, sedaj si gospodar. Ker veš da TI NI TREBA če nočeš, vse je v tvojih rokah. Trenutek je magičen. Podržiš jo med prsti, navlažiš ustnice. Nežno jo objameš. Tvoj najljubši zipo značilno žvenkne. Tlenk. Nič. Tlenk-tlenk-tlenk. Nič, jebenti! Prekleti bencinarji, par tednov v predalu... Živčno začneš brskat po predalu. Nič. Po omaricah, škatlah, policah. Šibice za na Žale so prazne. Sedaj že veš. Ne gre za en dim, gre za kapitulacijo, gre za poraz. Potrebuješ jo. Mogoče je kak vžigalnik v avtu? V nemarni domači halji čez pižamo in kar v natikačih ugotoviš, da ni. To je groza. Ne samo, da si požrl vse obljube in besede, ne samo da si še enkrat klonil, podlegel skušnjavi, priznal odvisnost, ne samo da si popolna nula, povrh vsega si, da bo stvar res do kraja bedna v bistvu ostal BREZ tega prekletega dima! Vendar borbe ni konec. Niti na kraj pameti ti ne pride, da bi naključje izkoristil sebi v prid in morda res prenehal, v bistvu nadaljeval z dano si obljubo. Ne. Okužen si že, spet si jo čutil med ustnicami. Štedilnik! Plin! To bo. Prijeten tik-tik-tik in plin zagori. Ogenj! Sedaj bo to, to. Poskušaš prižgati konico. Komaj ti uspe, ko začutiš, da se ti smodijo trepalnice in vrh las. Jezno se umakneš in ugasneš plin. Ko jo hočeš vzeti iz ust ostane prilepljena na ustnice, zato ti prsti zdrsijo vzdolž do žareče konice, kjer se opečeš, konica pa zleti na pult. Drek! Prisloniš ocufan vrh na konico, hitro vlečeš, da oživiš žerjavico in nato končno sedeš. Povlečeš jo s polnimi pjluči in poskusiš izpuhat obročke. Ne uspejo. Kakšna beda. Počutiš se tako zelo bedno, da kar boli. Z opečenima kazalcem in sredincem, ožganimi trepalnicami in vršički las, osmojenim pultom in mokrimi natikači povlečeš še enkrat, dvakrat, potem jo jezno potlačiš. Jutri se moraš na poti v službo ustavit na črpalki.

To zgoraj je vse res. Sem sam doživel in ne enkrat. Sedaj že približno 7 let, 8 mesecev in 13 dni ne več, spomnil pa sem se zadnjič na vse skupaj ko je minevalo 11 dni od zadnjega teka, treniral pa nisem že 16 dni. V bistvu mi je šlo dobro. Celo malo evforičen em bil. Končno, koončno, končno je uspelo. Končno sem, po zgledu nekaterih postavil superge v kot in prenehal bit suženj torek-četrtek-sobotnih matranj. Ampak. Najprej misel samo za trenutek obvisi tam nekje zadaj. Lahko bi recimo... Zakaj pa ne? Enkrat ni nobenkrat. Malo še cepetam, potem pa se odločim. Gremo! Zadaj za Žužemberkom na desni sicer nekaj najeda neka siva gmota, ampak, kot pravijo - ko se nad Žužemberkom jasni se len veseli, torej mora biti tudi obratno! Ni šans, da bo dež. Gremo! Nobene točke X, kjer običajno... kjer SEM običajno določil začetek teka, nič, samo en tak sproščujoč vesel tekec. Samo en dim! Še malo pa bom zajel s polnimi pljuču! In v trenutku se nekaj oglasi z LEVE. Jep, ko pa pride s trebnega je pa konec. In ko mi pogled zaide na levo mi korak skoraj obstane na polovici. Uh. ČRNO! In po 3,47 sekunde se tudi ulije, da kaj takega še nisem videl. Grem pod napušč nekem zidance in se smilim sam sebi. Da bi bilo vse skup RES še malo bolj bedno se od nekod priklati še sosedov pes, ki je bil očitno nekje v vasi. In - prisežem - me pogleda: ti, kaj pravzaprav midva počneva tu spodaj pod to strehco? In - kaj naj mu rečem? Da sem v šestnajstih dneh našel ravno to polovico ure, da se vrnem v tekaške vode, nakar se vrnem samo v vodo? Nj se mu zlažem da mi, ljudje, to počnemo pravzaprav za zabavo? Naj mu priznam, da sem se zajebal in prelomil obljubo, nakar ne morem potegniti niti enega kilometra?

Kakorkoli, nič ni kazalo, da bo nehalo. Moker, moker, tu ni več pomoči. Počasi se odpravim proti domu. In v trenutku, ko si zamislim, da bom hitreje doma če stečem, se jta presneti đukec ustavi natančno pol metra pred mojo špuro, da se otrese.

Jutri moram iti v drugo smer...

petek, 27. maj 2011

Proti ničli

Absolutna ničla ustreza stanju, ko so vsi atomi in molekule v osnovnem stanju, torej najnižjem mogočem energijskem stanju, in imajo najnižjo mogočo kinetično energijo.
Wikipedija, Prosta enciklopedija


Ničenje odpadkov

V zadnjem času se ogromno govori o recikliranju odpadkov, onesnaženju s polivinilastimi vrečkami, ločevanju, postavljanju ekoloških otokov in podobnem. Ko sem zadnjič na kontejnerju za papir zagledal nalepko, ki opozarja morebitnega tatu papirja iz kontejnerjev, da je kriminalec me je spreletelo. Kdaj vendar se je iz jamrajije kako se nič ne splača in kakšno uslugo nam delajo, ko nam blagovolno dovolijo odlagati papir v njihov kontejner vse skupaj obrnilo v ogromno poslovno škodo, ki da jo imajo lastniki kontejnerjev. Češ: ko je papir enkrat v kontejnerju je naša last. Sprašujem torej, kdaj bo šel za zapahe tisti, ki je otrokom tako elegantno ukradel končni izlet plačan z akcijo zbiranja starega papirja in tekmovanji med razredi. In danes, zaprmej, bi šlo veliko lažje, če samo pomislimo, koliko recikliranega papirja bi lahko nabrali samo iz kartonastih škatel, ki so v velikih večstanovanjskih blokih namenjene zbiranju letakov ki romajo tja neposredno iz poštnega nabiralnika. Saj vsebina tiste kartonasta škatla pa menda ni last stanovalcev?

Ponovno me je spreletelo, ko sem si privoščil nek makrobiotični jogurt z jako lepo slikco na lončku. Ko človek skoncentrirano je jogurt marsikdaj opazi, kar mui je dotlej ušlo. Namreč: slikca ni natisnjena na sam plastični kozarček, pač pa je okoli kozarčka ovita kartonasta zibelka. In še eno presenečenje: nekje ob robu je zavita puščica s skrivnostnim sporočilom: več informacij. Poglej ga čudo, ko potegneš za puščico se kartonasta srajčka pretrga in na notranji strani so dotiskane informacije o neverjetni koristnosti migetajočih bakterij v jogurtu in na koncu še - informacija, da so oni pa tako zelo osveščeni , da so ta kartonček natiskali na recikliran papir in da naj ga, ko jogurt pojemo, ločimo od plastičnega dela in kozarček vržemo v en, kartonček pa v drug kontejner. Da bomo tako res pripomogli k lepši prihodnosti. AaA? To, da so iz enega odpadka sproducirali dva jim ni potegnilo???

Še dvakrat me je moralo potem malo drezniti. Prvič ko sem nekje ujel prispevek, kakšno svinjarijo da puščajo naši otroci ko se zvečer zapijajo pred maksijem. Groza! Koliko praznih steklenic in plastenk! Da jih ni sram! mi smo bili čisto drugačni. Seveda smo bili. Boh ne daj da je kdo razbil kakšno steklenico ali da bi ostala ležati v travi. Ker če ti je uspelo nabrati pet praznih si za kavcijo dobil polno novo!!! Drugič ion dokončno pa sem se zamislil ko sem za hišo zagledal (spet) poln žakelj piksen in plastenk pripravljen za odvoz na ekološki otok.

Spreletelo me je torej, da smo navadni bedaki. V imenu kapitala kupujemo vodo (!!!) v plastenkah, pivo v pločevinkah, jogurte v kartonastih srajčkah, deset vijakov zavarjenih v trd plastični ovoj, živila s trojno ovojnino in dodatnimi deklaracijami v 17 jezikih, elektronske naprave s priloženimi desetimi debielimi knjigicami v desetih neznanih jezikih in bledo fotokopijo slovenskega prevoda teh knjižic in še in še, samo poglejte malo v vaše koše za ločene odpadke.

Moje srčno mnenje je, da bi morali odpadke odpraviti na začetku, ne na koncu. Sam sem se odločil poskusit zničlirati odpadke na najmanjšo možno mero. Najprej sem se na hitro rešil preostale zaloge piva v pločevinkah in nabavil zaboj. Naj povem, da mi je že od nekdaj veliko bolj všeč pivo iz steklenice, le pred leti so mi malo skazili veselje z uvedbo zelenih steklenic. enako sva z velikim veseljem naredila z radensko in donatom: zaboj šestih steklenic radenske po liter je celo skupaj s kavcijo cenejši od štirih plastenk po poldrugi liter. Naslednji korak so živila. Za mleko imava že nekaj časa nabavljeno steklenico za mlekomat, no tu na borštu smo bolj na kmetih in ni nobenega mlekomata, ampak se bova že znašla. Moko že od nekdaj kopujeva v mlinu, embalaže je manj kot če bi kupovala po kilo. Čeprav - me prav zanima, če bi papil zbiral in oddal ne pa nosil v kontejner. Sploh veliko papirja porabiva za podkurit namesto kupljenih kock.

Glede ostalega pa... Naporno je, pa tudi izbira je lažja. KAj narediš, če si zaželiš točno določenih makaronov, pa odkriješ da so pakirani v kartonasto škatlo z izrezom za ogled prelepih makaronov, čez izrez pa je seveda plastika.

Skratka se javim, ko bom kaj napredoval!

Ničenje odnosov
Sem mislil tudi tu napisat eno krepko, kar mi leži že dlje časa na duši ampak mi zmanjkuje časa, pa bom prihranil za drugič.

Ničenje teka:
Hja takle mamo. Mineva 11 dan od zadnjega treninga teka in nič ne kaže, da bi se kaj sekiral. Mogoče mi je pa uspelo.

torek, 24. maj 2011

Čisto pravi dobrodelni tek

Kot sem že omenil prejšnič:

Oh, sicer bo pa tako ali tako že čez slabih štirinajst dni nov dogodek. Kumi čakam!

Sicer pa me je tako usekalo tja med vretenca da ne vem, če bom do Brežic dober, pa vseeno.

Sam ne bom še enkrat lepil pobude od Alje, vse imate desno v blogrolli.

Upam da se vidimo!*


*Da ne bo pomote, jaz pridem v vsakem primeru!

nedelja, 22. maj 2011

Personal worst

Pravzaprav nisem čisto prepričan ali sem razočaran ali ne. Ja, seveda, po eni strani je že pametno in sploh, da v takem primeru odstopiš, po drugi strani pa..., hja, kaj dosti pa tudi nisem naredil, da ne bi. Takole med nami: neprijetno me črviči v želodcu, da bi bil rezultat enak tudi, če bi se že prijavil za polmaraton. Rezultat pa je najslabši od vseh tovrstnih razdalj doslej sploh. Res je, da je bila vročina za popizdit, res je. Ampak kaj, ko dobro vem, da me vročina niti ni pretirano dajala. Hidriran sem bil zelo dobro, samo počutje je bilo čisto v redu. Enostavno se mi zdi, da sem vrgel puško v koruzo že davno pred startom. Če sem včasih ves teden pred tekmo živel za tisti dan, se tokrat nisem kaj dosti  sekiral. Najbrž sem že vedel, da je vse skup letos malo čudno. Seveda lahko kupim eno najboljših ur, superge, izotoničnih napitke, majice in hlače, vse živo lahko kupim, tako, kao za dušo, ampak še vedno je treba vstat in it teč. Tako pa imam letos za 200 km manj v nogah kot lani v tem času in ravno toliko kilogramov manj volje za vaje. Po vrhu pa me ni prav nič razsvetlilo tam na koncu 21 kilometrov, kot je nekoga ob treh zjutraj.

Samo skomignil sem z rameni meneč, da je res bilo ful vroče (in so celo kenijci - no, en kenijec - je pritekel debele tri minute za mano), da me je ful sekalo v križu in bi bilo res neumno vztrajat, da se maratona sploh ne spravlja v salomonkah tečt, pa če so še tako hibridne in da bo pač treba mal bolj trenirat in bo.

Oh, sicer bo pa tako ali tako že čez slabih štirinajst dni nov dogodek. Kumi čakam!

ponedeljek, 16. maj 2011

Matraton

Glede na to, da me od Radencev loči samo še 5 dni, ali kot smo včasih rekli "še petkrat gremo spat", so se začele dogajati stvari. Da se niso začele dogajati še bolj intezivno je posledica nekega občutka, da so Radenci "še daleč", zares vsekalo pa bo verjetno sedaj, ko sem preštel spance.

Kot prvo se mi je vcepila neka ideja, da tako slabo kot ta trenutek pa nisem bil pripravljen vse od sedmega tedna trinajstedenskega programa teka in hoje. Kar je sicer res, ampak čisto nobene potrebe ni, da se tega tako intezivno zavedam. Intezivno pa si sugeriram vse skup samo zato, da bom lahko, keh keh, uh, klinc, po prvem krogu častno odklopil in odstopil in oh, pač ni šlo več, veste, premalo sem treniral. Da pa ne bi slučajno ostal samo pri sugeriranju potem tudi zares manj treniram. Evo, od prejšnega torka, torej cel teden, sem si vzel počitek. V četrtek, ko naj bi bil en trening smo imeli fešto s ploščo mešanega mesa na žaru (!), v soboto smo imeli betonsko veselico, v nedeljo pa je tako ali tako padal dež. Takole gre torej, pet spancev pred mojim prvim pravim maratonom.

No, za vsak slučaj imam na zalogi še nekaj reči. Ravnokar, na primer, me je začelo nekaj trgati v spodnji čeljusti tam spodaj za modrostnim zobom. Kdo ve, če se bo uspelo razviti v kakšno pošteno vnetje. Nekako bolj pri srcu mi je varjanta, ki mi je na misel prišla med branjem poročila z Vogauskega 12 urnega teka. Ni bilo pet minut, pa sem že smrkal. Nekoliko manj pri srcu mi je neka nedoločna bolečina v levem kolenu in desni stegnenici. Aja, skoraj bi pozabil na strašaaaanski muskelfiber od že prej omenjene betonske veselice in gonjenja šajtrge navkreber. Za vsak slučaj se mi zdi tudi, da me spet nekaj seka tudi v križu.

Takole, vidite, pač ne morem nič obljubit, niti kaj bolj natančno planirat in napovedovat. Nekako okvirno sem si določil čas, ki ga bom dosegel če be ne bo pobralo že v prvem krogu in ne bom imel vnetja čeljusti, prehlada in/ali lumbaga, če se ne bodo vrnile stare bolečine v kolenu in stegnenici (saj se spomnete ketne?) in če bo v petih nočeh izzvenel še muskelfiber. Skratka, če se vse srečno konča bom maraton končal v 4 urah, 52 minutah in 48 sekundah (+/- 7 minut in 10 sekund).

Se javim!

ponedeljek, 09. maj 2011

Mura

Meni je obisk štajerskega dela e-kipe srčnih vedno veselo doživetje, pa naj si gre za žurkanje na Ribniški koči (ja, NA, ker je hudo visoko, no v bistvu pa ob, v apartmajih), švicanje po Šentiljski poti, tekaško stavo ali pač sedaj že legendarnih Sladkih6. tokrat je šlo za remake športne stave in sicer Mura challangwe 2011. E-kipa ne bi bila srčna, če jo ne bi tokrat pretekla celih 5 minut počasneje kot pred štirimi leti. Pričakovali bi, da bo bremzal tisti, ki je rekel da ne bo nikoli tekel, po štirih letih pa se 7x vzpne in spusti s sv. Primoža in ker mu ni dovolj gre še en krog okoli ob žici okoli Ljubljani, naslednji dan pa na izziv. Izgovarjali bi se lahko tudi na tamaučka (ki to že dolgo ni več), češ, je le še mladenič in, mladost - norost, še ne zna razporediti  moči. Pa sem tokrat za zmerni tempo poskrbel kar sam. Naj me koklja brcne če 100% vem kaj je bilo krivo, da se mi niti afnati ni bilo treba, češ, kako sem zmatran. Izgovarjal sem se na najbolj družbeno sprejemljivo reč, namreč na včerajšni kozarček ali pet preveč, češ, jebi ga Dolenjska pač, saj razumete. Ampak od mačka ne bolijo goleni in to tako, kot bi tekel prvič. Bolečine se pojavijo prej zaradi premalo treninga, prehudega treninga, obrabljenih superg in podobnih reči. In zadnjič je bilo kar se kozarčkov tiče še malo huje pa je šel naslednji dan skozi čisto spodoben borški krog. Kasneje doma sem se tolažil, da ja, seveda, sedaj imaš pa dokaz da so superge št 7 znucane in samo še za v smeti. In sem se tolažil dalje, da ja seveda, ravno fronta je prehajala in sam veš, kako te taka fronta vedno zjebe. Pa sem se tolažil naprej, da sem pač pretiraval zadnjič, dva dni nazaj, ko sem obrnil borški krog kontra in po ta hudih klancih rintal gor namesto dol. Kdo ve, kaj je bilo res, morda pa vse troje? ali pa - ha, tale je šele dobro zatipala "toplo"! - je vse skupaj že predigra radenškega maratona? Letos gremo na 42, ane, pa že nabiramo "saj ne bom zmogel" točke?

Naj bo kakorkoli, tek je kljub vsemu minil in čakalo nas je popoldne polno smeha, novih načrtov in novih/starih osebnih odločitev. Sladki vrh je zakon.

četrtek, 05. maj 2011

Izrazi zadovoljstva ob smrti Osame Bin Ladna

Ste bili tudi vi zadovoljni ko so ubili terorista Osamo bin Ladna?
Meni je bilo pa nelagodno.
Vedno se počutim nelagodno ko slišim, da je bil nekdo ubit.

ponedeljek, 18. april 2011

Poraz

Morda je res, da Formaraton pač ni Sladkih6, pa vseeno. Moj namen je bil malo potrenirati za bližajoče podvige, ki sem si jih zadal za letos. Malo potipati kaj in kako. Kje sem. Kako mi gre. Pa kar nekaj ni steklo. Najprej sem imel občutek, da je kar nekaj čudnega v zraku, potem pa mi je bilo jasno, da nečesa NI bilo v zraku. Ampak to je čista subjektivnost. Ultra ekipe so bile čisto naelektrene. Mene pa kar nekaj ni držalo. Pa niti ne vem zakaj, ker po pravici povedano sem  vse skupaj kar malo komaj čakal. Družba, e-kipa, tek v troje, čvek, smeh, te stvari. Pa kot rečeno kar nisem bil pri stvari. Čisto mogoče je, da je bilo vreme. Neprestano er je bližala in oddaljevala fronta in vse skup je bilo na robu nevihte. Mene po navadi v takih primerih prav "dol" tišči.

Potem je pravzaprav kar šlo. Srčni utrip, recimo, je bil krasen, le redko je zavil proti 150, sicer pa se je v glavnem držal pri 130. Kazalo je torej, da bo šlo vse skup precej zlahka. Sam pri sebi sem si želel priti do maratonske razdalje nekje v dobrih petih urah, to bi bila odlična popotnica in štampiljka za Radence. Potem pa so se iz vseh vetrov začele plaziti bolečine. Najprej negotovo na splošno, pač noge na pavšal, saj vemo, malo težke so, malo bolijo in to. Ampak to poznam. Mene tam proti 40 VEDNO prime. No enkrat me je. Na Sladkih6 sem v peti uri tudi mislil kar nehat, v šeti uri pa sem eksplodiral. Nekako sem s strahom stalno pričakoval, da me bo začela zbadat leva noga, potem pa se je kar naenkrat začelo desno koleno. Od kje pa sedaj to? Tiste EN-DVA-TRI štengce pred ciljno strmine so mi vedno pogosteje (mnja "pogosteje" je malo čudna beseda") vsekale v koleno. In to konkretno. In kaj naj sedaj? Naj vstrajam ali neham? Potrm pa spet nek Wegov miselni saltomortale. Ob ene treh pride Darja iz službe, kaj čmo tle do petih viset, bom jaz kar nehal. ITAK pa me ful kloleno boli. Kaj pa če si ga poškudujem? In sem šel s proge.

Še do danes si nisem čisto na jasnem ali je bilo prav da sem nehal ali ne. Včasih je pač potrebno malo stisnit zobe in to, pa je, ane? Ker, kako tipšično, danes sploh ne čutim da sem kaj tekel. Namesto kolena pa me je začel boleti zunanji lok levega sopala. Pa bodi pameten! Če bi do konca zgolj hodil bi gotovo dodal še kakšnih 10, 12 kilometrov, ampak zakaj? Joj, zakaj? Zakaj sploh teč? Zakaj sploh vse skupaj? Za prvo mesto? S Srčnim Rajkotom sva tako recimo  dosegla drugo mesto med dvočlanskimi ekipami, če bi vztrajal bi bila prva. Pa res, zakaj. Predstavljal sem si, kaj bi se zgodilo, če bi v cilju razlagal o mojih težavah različnim skupinam ljudi.
Mojim srčnim prijateljem - seveda, saj si dosegel dovolj. Vsak kilometer šteje in če odstopiš sedaj si še vedno dosegel več kot si si kdajkoli sploh predstavljal. Ne tvegaj poškodbe.
Egotom tekaškega foruma:  koliko si pretekel? Aha. No jaz sem pretekel toliko pa predvčerajšnim sem pretekel že enm ultramaraton zato danes nisem mogel še devedesetega kroga, ker se moram malo šparat ker grem jutri na ultzra tja pa tja, pa na začetkiu sem šel ful počas (3:39) ker mi je bilo ful nekaj slabo....
Starima tekaškim mačkom ala Zdravko, Inot, Pegaz,  (in vsi ostali, saj jih poznate): Wega, ti si car. Teci po občutku. Če ti ne pšaše se ne sili.
Domačim, sosedom in znancem: Uau. 43 kilometrov? Uau. Uaaau. Uau. Pa še lahko hodiš?
 Skratka, na koncu je pretehtalo. Gremo domov na Dolenjsko rekord pa naj počaka na kakšen drug dan. Pa tudi poraz bo moral še malo počakati.


 

torek, 12. april 2011

Potrebnice

No, pa sem spet malo zmeden. Danes mi je šlo po dolgem času spet dobro. Mislm - dobro, tempo je bil pač spet končno okoli 6, kar ni bil že od lanskega Ljubljanca (če ne štejem treh Barbarinih kilometerčkov). Po drugi strani pa me malo skrbi, ker se mi spet javlja tista udarjena mišica na levi nogi. Včeraj sploh, no, danes ne toliko ampak čutil sem jo. Tako da, uh, skrbi me dvoje: sobotni Formaraton in majski Radenci. Po eni strani se mi zdi, da bi bilo morda dobro, če bi vzel kake 14 dni pavze in masiral in mazal in gnetel in božal in trepljal tisto božjo mišico, po drugi strani pa - ha, časa pač ni več veliko!!

Tako da... Tako daaaaa, em, veste včeraj se mi je zdelo, da me vedno začne bolj boleti v teh točno določenih edinih supergah, ki jih imam trenutno aktivne v Šiški. Če grem v Salomonkah, ane, me splooooh nič ne boli (ali pa čisto malo, tako, kot danes, ne pa tako čisto veliko kot včeraj) Ampak salomonk je škoda za asfalt ane, torej  sem se odločil da kupim.... emmm, še ene Salomonke. Ja kaj no, če jih pa rabim!! Nujno!

Sicer pa sem se te dni prav izkazal. Naravnost ponosen sem bil nase. Namreč v sredo dobil povabilo da se pridružim akciji "Kupiš 3, plačaš 2" v Hervisu in tako dobim že dolgo ogledano Garminovo 310ko za 266€.
To je sicer najugodneje, celo ugodneje od interneta ampak... ostal sem trden, kamnit, odločen in neomajen. Takole krut je bil moj odločni "NE":
Pozdravljen!
310ka me še vedno "srbi" čeprav sem si vmes nabavil nekaj brez GPS. Poleg tega kupujem še nove superge, tako da se mi finančna konstrukcija malo maje. 
V glavnem: ti deluj kot da me ni :), če me bo pa neodložljivo zagrabilo te pa takoj pokličem.
Potem pa me v ponedeljek, na zadnji dan akcije pričaka novo sporočilo...
Pozdravljen..., za Garmina XT 310, sva že dva, če si za nakup se oglasi, upam da se je kaj popravilo tvoje finančno stanje, saj 310 po tej ceni ne bo še dolgo časa za dobiti, jaz mislim da se nam izplača izkoristiti to akcijo, ker jo potem do konca leta ne bo več...,če se odločiš, javi!
Kaj naj pa sedaj? Tu ne gre več za uro, tu gre za sočloveka v stiski!! Dva, da ne bo pomote. Kako naj pustim na cedilu nekoga, ki si tako srčno želi ure? In, če smo čisto pošteni (hvala, četrti Wega) a ne hodim lepo pošteno v službo in si služim denar in si vsake toliko pa ja lahko privoščim kakšno malenkost?? Madona, še brezposelni imajo forerunnerja z GPSom, pa vsi moji prjatli ga imajo, pa vsi na kRožniku so ga meli, pa sam jaz ga nimam...

No, v glavnem, je pa zanimivo, ko dvakrat pretečeš isto progo, pa pokaže čisto enako razdaljo. Zaenkrat se navdušujem nad tem. Za kaj več funkcij pa bom vprašal vse moje prijatelje...

Naslednjič: 13-tedenski program teka in hoje.

ponedeljek, 04. april 2011

Igračke za krpanje duše.

Pa saj me poznate. ko sem tak, čuden, si nekje globoko v sebi predstavljam, da se bo vse rešilo samo od sebe, samo želeti si moram. In ker se bo vse skupaj rešilo samo od sebe, se mi itak ni treba več truditi! Recimo, tek bo stekel kar sam od sebe, če si kupim (naj)nove(jše) superge, ali pač merilec srčnega uripa z  tisočinenim senzorjem, GPS navigacijo, miljondvestotim funkcijam, ali recimo kakšne nove vitamine, minerale, gele, glukozo, napitkom in sploh. Evo recimo zadnjič sem se znašel v lekarni in iz samega dolgega časa sem začel brskati po prospektih na pultu. Oh, lej. Regeneracija mišic, čisto naravno, nič takšnega, kar bi lahko štel pod preseravanje s kakšnimi powerpump praški ali poživili. Pač naravna zmes skupin morskih lipidov in nenasičenih maščobnih kislin omega 3, piše gor. Zakaj pa ne? Pošvedrana noga me (še) vedno nekaj boli vsakič ko malo dlje tečem in morda bo tole, ki pospešuje odvajanje mlečne kisline, pomaga pri starih in novih poškodbah mišic in sklepov, zmanjšuje vnetja mišic in sklepov, skrajša čas okrevanja po tekmovanju do 50 odstotkov, ublaži mišične bolečine po tekmovanjih, treningih in športnih dejavnostih, poveča kapaciteto pljuč od 5 do 10 odstotkov (zlasti tistim z astmo in zmanjšano pljučno kapaciteto ter poveča prenos kisika v mišice. Osebno sicer menim, da so tele omega 3 kisline in Q10 encimi in te stvari čisti markentiški nateg ampak, hej, saj si menda zaslužim? Sedaj ko sem spet začel tečt (kot da bi seveda sploh kdaj nehal) pa sploh. Saj se lahko vsake toliko pustim malo markentiško nategniti? In evo mene pri okncu - eno stekleničko tegale prosim. Pa potegne enkrat, pa potegne dvakrat pa zgine zadaj, se vrne in potegne še tretjič - 99 evrov prosim. Ah? Ah potem pa... potem pa hvala, ampak ne, hvala. Nič ne bo z omega lepotilno kuro. V bistvu, veste, sem si novo igračko že kupil. Ampak to je bilo takrat, ko sem nehal teč. Za na kavč. Bo že moralo zadostovati do naslednjič...



Sledi: nekaj, kar res potrebujem

četrtek, 31. marec 2011

Daj nehaj že!

Ja, tole je precej huje, kot nehat kadit. Ta mesec sem nehal s tekom vsaj 100x. Bivši kadilci se najbrž spomnijo, kako je bilo: ne bom čisto nehal, malo bom zmanjšal, samo še tisto cigareto pri kavi si pustim, ena škatlica na teden, recimo, saj ni treba čisto nehat, jaz se znam obvladat. Figo: že naslednji dan je bilo enako kot prej, pogosto pa še huje. Prav spomnim se, kako sem enkrat nekomu v oštariji razlagal, kako da sem jaz pa zmanjšal kajenje in kako sedaj manj in kontrolirano kadim in sploh, pri tem pa sem si seveda prižgal enega. Ko sem hotel otresti pepel sem opazil, da je v pepelniku že eden moj prižgan in nepokajen izpred ene minute. Jep, tole s tekom je isto. Trdno zaprmej se odločim, da je konec teh trikrat-na-teden matranj in da odslej bom pač laufal tko, enkrat na teden maksimum, pa še to če se mi bo zahotelo in zaluštalo, če ne pa ne. Pa še takrat 5 km maksimum. samo da se sem pa tja malo prediham. In adijo tekme in dihanje na škrge v zadnjih kilometrih. Sproščeni tek torej. pa mine en dan, pa mineva drugi. Se peljem mimo Žal in evo. Tamle teče ena. Pa še ena. In tam čes dva v paru. Vzdih. Nemir. Sajbodež, sajbodež sajbodež.Potem se peljem čez liro na obvoznici, tam, kjer seka PST. Vzdiiih. Nemir. Sranje. Sajnebočasa, sajnebočasa, sajnebočasa... Potem sem siten. Mudi se mi domov, rad bi ujel sonček... za kaj že? Potem pač grem. Ampak po tem pa res konec. Samo še danes. En kratek. 7 recimo.

Čez vikend mi potem res uspe. Zidamo škarpo, nosimo kamne in vedra betona po stopnicah in časa za tek res ni. Niti volje ne. In kot terna me še uščipne v hrbtu. Super, že drugič letos. To bo torej to, prava priložnost da se otresem teka; ista finta kot takrat, ko sem nehal kadit, ker me je 10 dni tako bolelo grlo, da nisem mogel, potem pa sploh nisem več začel. In je ponedeljek, šepam okoli in vlečem nogo za sabo, da je veselje. Že 4. dan je to brez teka, dobro mi gre! Pa je torek. TA TF forum grem čisto slučajno. O, danes je pa kRožnik. Pa na čevapčiče grejo potem! Jebenti, da bi jih šel lahko pogledat! Na čevapčiče seveda, ne na tek. Tečt ne morem, me hrbet boli. No, v kavbojkah pa tudi ne morem it, kako bo pa zgledalo? Vmes seveda skoči tisti saboter, ena od mojih mnogih osebnosti - v rokah se poleg ključa za avto znajde še pas za uro in cunje za preobleč... KAj čem pravit, seveda sem stekel z njimi. Pa bi bilo bolje če ne bi: nekje na sredi klanca na Rožnik jim nisem mogel več slediti. Niti najpočasnejšim ne. Pa ni bil kriv hrbet: sapa me je dajala, sapa! Puf, pant, jebenti, kakšno matranje! to je pa zato, ker ne treniraš. Je bilo že celo sranje v glavi: seveda, zdaj pa maš, tvoja nehavanja, brez nič ni nič! Kmalu pa še po štengah ne boš mogel. Vse skup je samo čisto navaden izgovor za popivanje in betonske veselice. Saj bom samo malo za gušt tekel, pa jade!! Boš en klinc tekel. Za gušt se boš pred TV zleknil, ne pa tekel. Luzer!

In sem bil naenkrat prijavljen na Formaraton, Nočno desetko in dvainštiridesetko v Radencih. Nehal bom pa emmm, no, bom že. Za novo leto recimo.

Prihodnjič: nova igračka

ponedeljek, 07. marec 2011

Gora visoka kot golovec

Dolga je bila, ane? Štos je v tem, da se je vse skupaj pač izpelo. Jamrat ne morem več, ker ste me že vsi prečitali, če gre pa dobro pa itak ni kaj pisati, običajno pa tudi za komentirat ne. Novih poskusov se ne grem več, da bi o njih pisal, ker so se mi vsi programi doslej - razen The Prvega, 13. tedenskega programa teka in hoje - sfižili. Letos mi tako ali tako ni šlo najbolje. ni hotelo steči, kot se reče. Potem pa še tista nesrečna veriga, ki mi je potem pol januarja vzela. Ko se je poškodba noge kolikortoliko sanirala, me je pa seveda v križu vsekalo kot že dolgo ne. Saj vem kakšno breme me teži, ampak na živce mi gre, da se vedno znova takole pustim. Enostavno se počutim kot tisti butalec, ki na pločniku zagleda bananin olupek in reče - na, spet bom padel. Ko enkrat vseka, vseka in tu potem ni nobenih hecov, teden je takoj mimo. Še posebej zaradi mojih cepljenih osebnosti. En Wega spotika drugeega, tretji daje potuho in sploh: vse je še vedno tako, kot sem zapisal pred štirimi leti:

Če sem se na začetku zezal z - kako sem že rekel - obsesivno manično šizopresijo imam dandanes občutek, da sem cepljena osebnost in to perverzno: vse osebnosti vedo ena za drugo. (oglejte si film Identity, pa vam bo jasno). Ena oseba lahko teče: ne ravno hitro, pa tudi mar ji ni za to. Tek je zgolj sprostitev in čez 150 utripov srca na minuto se ji zdi že matranje. Druga bi že malo tekmovala. Ta je pametna izključno v obdobjih, ko sedi nekje varno v službi ali sredi noči v postelji - tekla bi kar na Šmarno goro, dvakrat trikrat zapored, to bi bil podvig! In okrog Ljubljane, recimo. Pa če smo že pri tem - kar do zidance? Vse se da, madona, če se hoče, saj veš, vse je v glavi!!! Med tekom prve osebnosti na kratko vskakuje, pospešuje in provocira. Žal (ali pa dobro, da) so druge osebnosti močnejše in jo varno potunkajo nazaj. Tretja je lenoba lena, en tak krofek, buhtelček, čisto v redu tip sicer ampak ni mu pa jasno, kaj je tega teka treba. Na plano udari najraje takrat, ko sta na vrsti dva dneva počitka. Čedalje glasnejši postaja z namigovanjem, da so v resnici vse tekaške osebnosti v bistvu bleferji: nihče od njih ne zmore vkup preteči niti piškave minute. V dokaz recimo malo zalavfa (kot recimo danes ko je v službenem predalu pozabil avtomobilske ključe) in teatrtalno preneha s tekom, češ, saj ne zmorem takole teči. Niti 100 metrov! Ko se bliža ura teka postaja vse bolj nervozen in svojo nervozo širi na vse ostale, najbolj pa na četrto osebnost, bart dvojček in to enojajčni tretje, ki sicer teče ampak je ravno tako kot Tretji prepričan, da sploh ne zmore. Všeč mu je sicer, da se počuti čedalje bolje, skrivaj se pogleda v ogledalo, ko gre nag izpod tuša, če se že kej pozna na trebuščku, rad gre na ekstra sprehod - še posebej če mu družbo dela peta osebnost, ki je prepričana, da je potrebno samo malček več discipline, nič matranja, samo redni sprehodi na Šmarno, redni izleti na daljše kolesarske ture, mogoče fitnes enkrat tedensko (zastojn ga imamo na razpolago, dostikrat predava ostalim, samo telefon je treba zavrteti!). V dokaz spije pivo na vrhu Šmarne potem ko je izboljšal čas za kakšno stotinko ali dve. Tu Četrti odide, ker ne mara preveč šeste osebnosti, ki prisede takoj, ko je na mizi pivo. Bomo še enega? začne takoj, roko na srce, škrtari pa res ne. Ampak ko ne zna nehat. Tako sili, da so prej ali slej vsi od Prvega do Šestega prisiljeni popiti po vsaj enega. Eni ga prenesejo bolje, drugi slabše in počasi pozaspijo v enega samega, ki je zmeden.

Kajti kmalu sta najmanj dve osebnosti, najbrž pa še kakšna, ki je niti poznam še ne, vsekali na plano, da je bilo, oziroma bi bilo, že kar smešno. Vedeti morate, da je to preskakovanje včasih tako bliskovito, da je res težko slediti. Če nisi pozoren pa sploh ne. Samo za primer: se mi zahoče kozarec vina. Pravzaprav špricer z vodo: deci cvička, deci ali dva vode. Pa "se mi vlije" preveč cvička. Kar takoj dajmo po pravici povedat: sam vlijem preveč. Eden od mene pač. Ker mi ni, da bi se ga napil ampak se mi je zaluštal zgolj en špricer za žejo,  se takoj vmeša drugi jaz in začne z alarmom češ, hopla, ti greš danes še tečt, in ni dobro da spiješ preveč vina. Na pomoč priskoči tretji (ali pač tisti prvi, ki si je že v štartu sploh zaželel špricerja) in ODPIJE višek vina, češ, evo, sedaj bo pa špricer dovolj blag za žejo. Tole bi rad še enkrat ponovil, da bo jasno, kako hudo je: nalijem si preveč vina, potem ga pa odpijem, da ga je manj. Pa saj ne gre (samo) za vino, le najlažje je bilo zadevo ponazoriti. Kdo pa mi na podoben način vodi manipulacije s kreditnimi karticami, da se vsake toliko zgodi kakšen popolnoma nepotreben nakup, recimo? In kako mi uspe, da se na dolgi trening spravim popolnoma nepripravljen? Pa to niso najhujše stvari,. Včasih se en od mene spravi na drugega in ga kaznuje, na, da boš videl! Saj bi bilo smešn, če si ne bi delal škode. Ali včasih še huje- če ne bi delal škode svojim bližnjim.

Zadnja takale, ko bi se dejansko kmalu že začel smejat, je bila kmalu po tistem tekaškem počitku zarad noge. Že tisto je bil hec, če bi bilo seveda sploh hecno. A vam po pravici povem, zakaj sem se nasadil na ketno? Ker sem bil frajer. Ker jaz med eno in drugo rundo pira lahko skočim na bankomat ne bi kdo to resno opazil. Saj sem ja Tekač ali ne? Lahko tečem ane? Sem strašansko hiter, ane? In če tečem čez drn in strn po borških gozdoivih, potem lahko tudi tule kakšno bližnico vsekam, ane? Čez parkirišče..., ki ima na koncu čez cesto napeljano ketno. Ampak OK, en teden smo si vzeli pavze, potem tipali s šestimi in sedmimi kilometri in počasi, ko je bila Šentiljska, ki so jo pretekli Resnično srčni varno mimo, sem se spet spravil  malo tečt. Tistega dne je bilo res noro. Že zjutraj sem "pozabil" prečekirat, če me je kdo kaj povohal za Torkovo rekreacijo. Kadarkoli me je nekdo on nas spomnil na to, me je drugi zamotil s kakšno neumnostjo, tako da cel ljubi dfan nisem resno prečekiral morebitne pošte ali SMSov. Ker nekje zadaj je tretji že koval načrt: soočenje. Soočenje z 23. avgustom 2010, ko me je na dveh tretjinah PSTja enostavno pobralo in sem se vsedel na avtobus in potem dokončen flop potrdil 26.9, ko nisem uspel priti niti do Golovca. Kaj šele čez. Vsi skupaj, vse moje vesele osebnosati pa smo vedeli za naslednja dejstva:
- že na tistem popoldnevu po kosilu z Alešem se je v glavo začela vsajati ideja, da ti Golovec pobere vse moči
- vsakič naslednjič si se komaj vlekel prek Livade (kak km po Golovcu), čeprav je bila glavnina poti v resnici že mimo
- vse do tistega dne, ko si se po golovcu vsedel kar na avtobus in se odpeljal domov je bila tista Jurčkova do Livade prava pravcata kalvarija
- in vse od tistega dne, ko ti je moči zmanjkalo natanko kilometer pred Golovcem se PSTja ogibaš
- od takrat je minilo 5 mesecev, ko si se zavestno ogibal misli na PST
- Golovec je Burek. Kucelj. Brez veze. Borške Frate je skoraj ravno toliko, jebenti.
- pred kratkim si se še šparal zarad noge
- enkrat bo treba spet it.

Ne rečem, da je PST en tak mačji kašeljček ampak z mojim tempom se da preteč brez hudih težav. Saj ne ciljam na svetovni rekord. In, kot rečeno, enkrat bo treba spet malo potipat vse skup. Tisti tek z užitkom. Z nasmehom, kot reče Rajko.

Kdo ve zakaj je bil tisti dan ravno pravi za veselico. Ker kar se je dogajalo tisti dan je bilo noro. Najprej ta manipulacija z doseglivostjo: kot sem že rekel, še gmaila sem se ogibal, da me ne bi premamilo na kakšno "samo" rekreacijo, čeprav, kot boste videli, do konca sploh nisem vedel da bom pretekel cel krog PSTja. Šlo je namreč bolj za to, da "grem danes na en malo daljši tek" da vidim, kako mi zdrži noga. Nič hujšega. Mogoče dvakrat gor in dol od bajerja do šteng ali kaj takega. Pa je eden od nase namignil, da bi pa šel danes do Žal. Nobene logike ni bilo v tem: pot je ravno na tem delu pravzaprav zoprna: polno nekih semaforjev in prometnih ulic. In potem, Ah saj ne boš rabil meha za vodo: prvič itak je mraz, drugič pa, do Žal pa nazaj je vsega skup 12 km. Škoda nahrbtnik vlačit za to. Sploh pa, je kot mimogrede navrgel nekdo tretji tam od zadaj, lahko piješ s pip na Žalah in s potočka pod Golovcem, potem pa še s pokopališča na Brdu. Odkod sta se naenkrat znašla slednja dva mi še danes ni jasno. Prav tako mi ni jasno zakaj sem se kar naenkrat spomnil, da bi končno preizkusil kako kaj prenaša mohj želodec neke energijske ploščice, ki smo jih dobili v neki vrečki za štartnino. In ni čisto jasno, kdo se je zadnji hip stegnil za naglavno lučko, ki mi je od vseh pripomočkov še najbolj zoprna za nosit po žepih, in kdo jo je hip kasneje zamenjal za drugo lučko, s sosednje police. Skratka leva roka se je pripravljala na dolg tek okoli Ljubljane, desna pa je vse skup sabotirala, če ponazorim bolj plastično.

Kajti na Žalah kar naenkrat nisem bil prav nič žejen. V bistvu grem itak samo še par kilometrov naprej, potem pa se napijem nazaj grede. Nekdo mi je vstrajno blokiral misel na dejstvo, da je pozimi voda na Žalah (in povsod drugod) zaprta, saj zmrzuje. In kar naenkrat je bilo nekako jasno, da gremo nekje do Polja. Tam je potem avtobus... za katerega nimam sabo niti prebitega centa, kaj šele Urbane. Takrat enkrat sem tudi v žepu zatipal lučko. Za čez Golovec, ker bo najbrž že tema. In kar naenkrat se mi je zazdelo, da moram premagat ta neumni strah pred Golovcem. Da je to prioritetna naloga današnjega teka: dokazati, da je bil lanski avgust pač splet nekih okoliščin, in da mi Golovec ne more povzročati nobenih preglavic. Kucelj, kakšen meter višji od Rožnika, četrt Vršiča (če sploh), kaj sploh kompliciramo. Saj, ampak po tem je potrebno preteči še 15 km... ja IN? Če boš zmatran boš že koga poklical po telefonu.

Lučka, tista druga lučka namreč, je bila seveda tista, ki je bila zanič. Tista ta prva, ki mi jo je nekdovtaknil v žep prvo je bila "ta nova" in nekdo mi je kasneje zadnji hip podtaknil ta staro. Ampak klinc gleda, bomo že. Saj ne tečem prvič po teh potkah. Najbrž ni potrebno posebej pisati, da ni bilo s klanci nobenih težav, ne problemov. Celo zgrešil sem, ker sem bil na koncu prepričan, da je pred zavojem v dolino še en klanec več naravnost. Niti ni bilo posebne utrujenosti kasneje, ko sem tekel prek Livade proti Murglam. Je pa res, da mi je natanko pet minut po Golovcu potegnilo, da vode sredi zime ne bom dobil nikjer. Kar naenkrat sem bil seveda žeeeejen, pljuval suho slino in se odkašljeval da je bilo veselje. Toliko, da pokažem tistemu cepcu, ki me je prepričal, da ne vzamem nahrbtnika z mehom.

Da zaključim počasi: na koncu ni bil zadovoljen nihče od nas. Enemu se je fržmagalo, da je bil čas razmeroma slab. Drugi se je kujal, ker je bilo treba rinit okoli brez ustreznih pripomočkov in vode. Tretji je vedel povedati, da bi nogo moral šparati dlje časa. Spet je nekdo pripomnil, da bi bilo sploh krasno, če bi si tam nekje na kanalih sredi Golovca fino zvil gleženj pa še betico treščil ob kakšno drevo. No čisto potiho pa je nekdo od zadaj mimogrede in kot po naklučju navrgel, da tudi križ ni bil najbolje zaščiten in je na koncu gledal ven v mraz. In ker nič ni mimogrede in nič ni naključno me je potem že čez teden dni vsekalo da je bilo veselje.

Hrbet me je potem držal natanko do dne, ko bi moral opraviti nekaj, kar sem si zadal, da bom opravil do konca meseca in ni imelo s tekom nobene veze. Potem pa, ko tega nisem opravil in je bolečina popustila sem spet začel s tekom kao pametno: lepo počasi in na kratke razdalje. Ampak kaj, ko je vse skup tako težko. Eden vpije "hitreje" drugi bi najraje ostal doma, tretji bi šel kar takoj še enkrat okoli Ljubljane, četrti že riše progo za Napad na Dolenjsko, peti pa resno premišljuje, da bi vse skup pustil in prenehal s tekom za kakšno leto, potem pa začel znova.

Kako naj potem en normalen človek, kakršen sem jaz sploh kaj naredi kot je treba?

ponedeljek, 14. februar 2011

Kraljevič Wega

Ja, kar odlagam pa odlagam tole. V enemu takemu vakuumčku sem spet. Ne, ne, nič strašnega, samo dogaja se mi nič. Pač grem tečt in se stuširam, dam cunje prat in tako spet do naslednjič. Tista bolečina od ketne je čudežno izginila natančno en dan po Šentilski, kjer me kao ravno zaradi bolečine ni bilo. Saj veste. Kaj pa če me na sredi začne tako zelo boleti, da ne bom mogel nikamor? Pa da imajo potem vsi probleme z mano. Pa itak je treba počivat, če te kaj boli. Poškodbo je potrebno sanirati. Raj en teden več počitka, kot en teden premalo. S temi mojimi nihanji v razpoloženju sem se že sprijaznil in jih sprejel, tako da je sedaj veliko lažje. Samo še spoprijeti se je treba z njimi malo bolj aktivno, pa bo. Kakor se morda grdo sliši - in prisežem, da ne želim biti privoščljiv ali celo žleht - me je malo pomirilo dejstvo, da se taki flopki dogajajo tudi velikim. Na forumu berem že drugega, ki je bil zame nekaj kar bi v drugem življenju rad postal, saj bi bil v drugem življenju verliko pametnejši in ne bi začel migat šele pri štiridesetih. Jep, tudi velikim se dogajajo flopi. Vsa razlika je, da se pri nas govori o dvomestnih, pri njih pa o tromestnih razdaljah. (Seveda, ko pa imajo več časa, saj za vsak kilometer porabijo približno dve minuti manj)

Potem pa pride ena taka nedelja, kot je bila včeraj. Takšno indijansko zimo kot smo jo imeli zadnje tedne je prav lušno izkoristiti za tek. Pa še malo rekocvalescentno turistično se gremo, ane, saj smo bili ja krevljasti pa to. Ampak letos imamo v planu napad na Dolenjsko. Če ga želimo izvesti, potem je potrebno tudi malo potrenirat. Za en dakljši tekec sem si izbral nedeljo - dvajset sem jih imel v mislih. Potem pa se je skisalo vreme, pa še malo sem imel mačka in evo ga - trikrat pokukam čez balkon, ah dež z ledenim dežjem, bljaki, in že se vsedemo nazaj na kavč. Danes ne grenmo nikamor.

KAr je pravzaprav čisto prav. PAč, kaj bi se gnal po dežju, jutri je še en dan. Če me ne bi potem žlo. Glej se, pismo, kako zlahka ti izledti iz ust, kako bi v drugem življenju že od malega treniral. Figo! Še štiri leta niso mimo pa se že nazaj v kavč pogrezaš. Zaradi par kapljic deđžja. Oh, kaj bo pa jutri? Si bomo že kaj izmislili kajne? In take. Najed, najed, najed, zadnja misel preden zaspim in prva ko se zbudim. Ja jebenti no, a res ne morem biti normalen? Možnosti so itak dve: al se neham najedat, al grem pa tečt. Ne pa da si najprej posteljem z debelim, mehkim kupom izgovornih blazinic, potem me pa zrno graha žuli celo noč.

Se slišimo!

torek, 25. januar 2011

Auč.

JAz to namenoma. Vedno ko si zamislim, kako "zdaj pa resno" začnem, se malo pofentam. Tokrat sem se zaletel v ketno, napeto čez cesto. V temi je nisem videl. Tako me sedaj ful boli cela leva noga, fino sem nabil direkt v stegno. Tako danes nisem šel teč, pa verjetno v četrtek tudi še ne. Po moje je bolje malo počivat, vsaj dokler ne neham šepat.

Ker kreten.

nedelja, 23. januar 2011

4 leta slavne borbe so za nami...

6080,75 kilometrov s povprečnim tempom 0:06:50 za vsak kilometer. Porabljen čas: 694 ur 32 minut in 42 sekund. V povprečju vsak dan 4,35 kilometra.

In sploh se še ogrel nisem...