ponedeljek, 08. november 2010

Nihanje vesoljskih strun

Blogovje je mrtvo. Samo primer iz enega mojih najljubših.
  • 2007: 548
  • 2008: 274
  • 2009: 257
  • 2010: 108 objav
Vse se seli na enovrstičnice twiterjev in dvovrstičnice facebooka (tu se že ne da napisati splošne množine, socialnih omrežij ni več, socialno omrežje je samo še eno. Čvekalnikov pa je zaenkrat menda še nekaj). In osebi Wega to ni tako zelo blazno všeč. Kaj pa vem. Saj tudi sam nisem nič boljši: letos sem naklepal samo 54 objav. Če bi želel ujeti lansko leto bi jih moral do konca leta spesnit skoraj še enkrat toliko. Pa jih ne bom. Tokrat se oglašam samo zaradi izjemnega včerajšnega dogodka. Sladkih6.

Najbrž že veste, da sem si vbil v glavo, da mi letos ne gre. Tej trditvi v prid govorijo tudi dejstva: nekako mi res ne gre, hitrosti ni od nikoder, teke, ki sem jih "včasih" odtekel za šalo moram nejevoljen in sklonjene glave prekiniti na sredi. Razpoloženje niha in od tekme do tekme minevajo meseci. Do novembra, recimo. November pa je letos že četrtič namenjen fenomenu Sladkih6.

Sladkih6. Nekaj najbolj norega, kar se porodi iz male ideje. Nekoč je Vreme začel razmišljat koliko smo pravzaprav sploh sposobni preteči  "na izi". Če bi kar tekel in tekel brez nekega hudega tempa, kako daleč smo zmožni? Taki, ta navadni. Zen tekači, kot samo takrat rekli. Pa se je začelo. Vabilo na Zen tek. Pa je bilo že prvo leto šok, potem pa se je virus veselja samo širil. Leta 2007 nas je teklo 30, od tega 6 deklet, 2008 že 64 (22 deklet) in 2009 je bilo že potrebno omejiti število, saj bi jih več kot 100 pomenilo že tveganje. No, 12 prijavljenih ni prišlo, tako da nas je teklo 88 (33 deklet). Letos pa se nas je nabralo kar 105 (41 deklet). 

Sladkih6 je tudi nekaj najbolj čudovitega, kar se porodi iz male ideje. Vsak pride iz nekih svojih malih razlogov. Nekatere je strah iti na "pravi" (pol)maraton in gredo sprobat tule. Cel kup nas je, ki smo ravno na sladkih šest pretekli svojo prvo desetko, svoj prvi mali in svoj prvi veliki maraton, celo ultramaraton. Drugi spet pridejo trenirat za kakšne bodoče preizkuse. Pogoji so idealni: kontrola vsak kilometer, vse je pri roki, prekineš lahko kadarkoli, pa še zajčke sotekmovalce imaš, saj gre za čisto pravo tekmo. Motiva za trning ne manjka in dolgčasa ni. Pa ne pridejo samo trenirat, nekateri vzamejo stvar čisto resno. Preizkušajo in kombinirajo, spremljevalna ekipa pa ima ljubi čas da se pripravi na morebitne prihodnje izzive, ko se bo potrebno seliti s točke na točko, ne pa takole lagodno čakati na enem mestu.  Nekateri pridejo samo na druženje. Ni je boljše priložnosti da spoznaš foriumaše s TFja (ti so vendarle v večini) kot prav na Sladkih6. Nobena AnaLiza ne da toliko energije - prej ali slej se skupčkajo skupinice po mizah in naključnih navzkrižnih srečanj je manj. Tu pa vsak krog kdo nov, doslej poznan morda le po vzdevku, vsak krog se zgodi kaj novega. Ali vmes, ali na počivališču ali pa ob obloženih mizah.  Potem pa še tisti, malo negotovi, bi tekli pa ne bi, pa spet bi. Idealno: če želiš malo hodiš, če želiš celo samo hodiš. Kaj bolj prijaznega bi si težko zamislili.

Vsega po malem je tule na teh Sladkih6. Drame s krči v nogah, žulji, odstopi in ponovni vstopi, bolečine v mišicah, masaže, trebušne težave, kapitulacije in trma. Veseloigre z iskrivimi ekipami, ki tečejo skupaj smeje, kot bi šlo za lažji popoldanski trening in spodbujajo sotrpine na poti. Nekateri grizejo, nekateri stiskajo zobe, eni si veselo požvižgavajo, drugi klepetajo, eni osredotočeno strmijo predse, drugi mahajo vsakemu, ki pride mimo. Vsak ima svojo zgodbo, vsak svoje križe in težave. 

Vrhunec je zvečer na podelitvi. Vsak posebej dobi svoj trenutek. Vsak posebej prejme aplavz in navdušenje. Tu ne štejejo samo prvi trije, tu štejemo vsi. Če se na drugih prireditvah še tako trudijo, da bi nam dopovedali, da je vsak zmagovalec je tu to enostavno jasno. Ničesar ni potrebno dopovedovati. Solze in ganjenost, veselje in nasmeški, ki kar nočejo z obraza, kot bi odpiral darila izpod drevesca. Vsak s svojo diplomo, vsak s svojo medaljo, vsak s svojo nagrado in vsak s svojo zmago. Tu je rojen nov bodoči jekleni mož, sedaj trinajstletni fant, ki jih za šalo preteče 47 km! Tu se postavljajo novi svetovni rekordi, saj jih sedemdesetletna gospa suvereno preteče čez 55! In vsi vmes vsi ostali, vsak s svojo zgodbo vsak s svojim veseljem. Tudi jaz. 

Kot sem že omenil, se je nekako izkazalo, da mi letos nekako ne gre. Edina zares omembe vredna reč, ki sem jo opravil dobro, je bila Medeinih 30 km s fantastičnim tempom 6:05 in seveda Radenci, čeprav so polmaratoni že šli tudi pod dvema urama. Take reči, kot so cele PST, ki sem jih letos naklepal 6, od tega kar nekaj s spodobnim tempom seveda gladko pozabim in izbrišem. Tisti flopi, kot je bil recimo blejski tek okoli jezera, kjer sem izmučen odnehal po "samo" 29 km pa so seveda še kako živi. Kakorkoli, za letošnjih Sladkih6 sem si postavil preprost cilj: 50. Ciljev sem sicer preigraval cel kup ampak tale se mi je nazadnje zdel še najbolj resen. Zadnje čase nisem pred temi preizkušnjami nič več kaj preveč živčen in siten. Pred tole sem pa kar bil malo, kar je bil odličen znak! Tudi na štartu bi bil, pa med temi ljudnmi to ni možno. Vibracije so preveč prijetne. Sama dobra volja v zraku in človek kar pozabi, da je na čisto resni tekmi. Vzdušje skozi teh šest ur boste lažje podoživeli na forumu, tule bom raje zapisal, kaj se je dogajalo v moji glavi. Iz minute v minuto se mi je namreč zdelo, da tečem skoz svoja štiri tekaška leta. Malce me je na to misel napeljala verjetno tudi ideja, da prvih nekaj kilometrov odtečem v "uniformi", ki me je spremljala čisto na začetku - svojih prvih tekaških supergah (stare - stare), prvi trenirki in prvi tekaški majici. Žal je bilo kmalu prevroče in preoblačenje mi je vzelo kar nekaj časa, ko počitka še nisem potreboval. Sem pa dotlej dal skozi vse tiste začetniške faze, od bolečih goleni do euforičnega občutka vsemogočnosti. In pa seveda moje slavno nihanje v razpoloženju, kondiciji in moči. Ja prav rad bi videl letoošnje rezultate po krogih. Naj kar povem, da sem se malo bolj resno ustavil samo 2x, enkrat za lulat in enkrat za malo bolj obilno malico. Krogi pa bodo pokazali kako sem se prebijal skozi vse tiste moje izlive na tekaški poti. Ker vmes, prisežem, je manjkalo samo par metrov, da bi končal. Še pred 30. krogom. Konec, sem si rekel, finito. Letos mi pač ne gre, mogoče mi pač sploh ne gre. Mogoče je bila vse skup ena taka pomota. Kakšen tek neki. So pač stvari, ki niso zame in tek je ena takih. Ampak kljub temu, da so krogi kratki in je možnosti za izstop ogromno, je treba pred izstopom priteči tisti kilometer do konca. Ker itak nima smisla: ne moreš izstopiti na sredi, ne moreš (in nima smisla) se obrniti nazaj. Tudi če se ustaviš in greš do konca peš naprej ne bo nihče vedel da si odstopil. In potem tečeš dalje. Kar je bilo v mojem priimeru ravno prav časa da sem tuhtal in tuhtal in se domislil, da gre morda samo za tisti znameniti zid. Kljub temu, da ni bilo moje počutje prav nič podobno opisom tekaškega zidu, sem se nekako prepričal da je to to. Da je treba malo pojesti, pa malo popiti pa se en krog sprehoditi da vse skup prime, pa bo. TAko sem malo tekal, malo hodil, malo pa se sam sebi smilil kar nekaj časa. Ne vem, 10, morda 15 krogov. Vsekakor sem vmes odtekel maraton (5 ur  in minuta za povrh) in bil malo žalosten, ker pedesetke očitno ne bom ujel. 8 krogov v zadnji uri je bilo enostavno nedosegljivih. Ajd, če bi jih vsaj še šest, da bi bil izenačil najboljši rezultat izpred dveh let. Potem je Marjetka začela deliti čaj in sva malo poklepetala in pomodrovala, malo pokomentirala koliko kaže šolska ura tam zgoraj in sem odkrevslal dalje. Čaj me je prijetno pogrel od znotraj, vse bolj pa sem tuhtal da če spravim tempo tja nekam nazaj proti 6 pa morda lahko... 50 x 1 je 50, 100 x 0,035 = 3,350, torej jih je 50 1,75, skupaj torej 51,750, kar pomeni da je 49 krigov krepko čez 50 kilometrov. Mejduš! Ne bo 50 krogov, lahko pa je 50 kilometrov, to je pa tudi čisto spodobna prelomnica!

In sem malo pospešil.

Kdo ve. Morda sem letos v četrtem tekaškem letu pravzaprav v nekakšni četrti tekaški uri Sladkih6. Morda me še celo naslednje leto čaka tista zoprna peta ura, ko sem se komaj privlekel do maratonskle razdalje. Ampak nekaj je pa pribito. Ne glede na vse skupaj, ne glede na to, ali bom kdaj nehal s tekom ali ne, neglede na to, kakšne neuspehe bom še preživljal, mi je sladkih6 podarilo bombonček. Vedno bom namreč vedel, da sem zmožen preteči tiste krasne zadnje pol ure s teka po Sladkem vrhu.

(foto: sladkih6)