četrtek, 30. september 2010

V leru

Po moje sem si včeraj prvič doslej sploh privoščil prosti tek. Brez ure, brez footpoda, brez GPSa, brez načrta, brez namena, kar tako. No, vsaj naključno ni bilo. V bistvu je bilo bolj kot ne presenetljivo. Te dni sem namreč bil kar od ponedeljka na Borštu. V petek sem si preko Wiggla naročil Salomonove Wingse. Ker sem se začel po Borštu izogibati psom sem moral najti nekaj bolj terenskih poti, za te pa so salomonke menda odlična izbira. ZA wingse pa me je prepričal test v Poletu oziroma čudežne besede da so "...namenjene zmerno težkim tekačem". ajd, saj vsi vemo kako. Imam samo zmerno močne kosti, nisem pa pretežek. Ampak vseeno. Kar je bilo presenetljivega je biolo to, da so bile superge v ponedeljek že pri meni! Ne moreš verjamt! Saj so hitrejši kot e-mail!

Kakorkoli zaradi spleta okoliščin ni bilo časa da bi jih konkretno preizkusil. Včeraj pa jih vendarle nisem mogel več gledati tam v kotu. Grem samo malo probat. Občutek na nogah je zelo prijeten. Prvič konkretno čutim pronacijsko oporo, nazadnje sem jo pri mojih prvih supergah (starestare in novestare, če se še kdo spomni). Potem malo tekam in ugotovim, da tehle superg pa res ne morem preizkušat kar po asfaltu. Jih je škoda. Pri prvi krivini zavijem v gozd in prosti tek se začne. Kam bom zavil se odločamsproti in po občutku (in po prehodnosti terena seveda) in tečem kot mlad teliček. Malo po blatu, malo po listju, malo po kamnih, malo po koreninah, malo po potkah, malo po travnikih, malo čez drn in malo čez strn. Ko sznajdem na poti na Plešivico mi seveda ne da miru in skočim še čez njo, zaključek nazaj pa spet po asfaltu domov. Brez bolečin v kolenih ali podplatu, skratka prijetno. Mi je kar všeč da sem se odločil za nakup. Še bolj pa mi je všeč tale prosti tek. Človek je dobesedno v leru!

ponedeljek, 27. september 2010

Do roba

Veste, to so resne stvari. Vse skup je veliko huje kot sem si mislil. Najprej ta očala, to je bil šok. Vse svoje življenje sem videl kot sokol, res. Če je kaj na meni res dobro funkcioniralo so bile oči. Ušesa – tako, tako. Vonj in odlično plučno kapaciteto sem si uničil s kajenjem. Močan nisem bil nikoli, spreten pa še manj. Sem mislil pač, da se meni to ne bo nikoli zgodilo. Ali pa vsaj ne že sedaj. Potem pa – najprej izgovori, češ, tu je temno, pa črke so tako majcene in čudnih barv… Potem pa počasi dejstvo. Če želim (udobno) brati potrebujem očala. To me je čisto dotolklo. Jah, včasih je cigara samo cigara ampak ne pri meni. Mene razjeda vsakotedenski obisk pri dediju in njegovo psihično in socialno propadanje. Potem pa – pač nekaj pozabim, zgubim, zamešam imena, spregledam kaj pomembnega, karkoli pač, in že tuhtam, aha, gremo še mi po isti poti. Začne se pa tako in tako z očali ane? Pa še tako mi grejo na živce – misliti je potrebno nanje. A jih imaš sabo, kje si jih pustil… Oh.

Druga (resna) reč, tale naključja. UH, to pa je. Evo, kaj se mi je nabralo samo zadnji teden. V bistvu sem se namenil prejšni četrtek prekinit to neznosno utrujajočo počivanje in preizkusit če je kaj pomagalo. Tokrat temeljito: izotonik sem pripravil že dan prej in ga spravil v meh in v hladilnik. Nabavil sem si gele, tablice, glukoze, čokoladice in take, da preizkusim, kako mi kaj ustrezajo. In kar je najvažnejše: časovni plan, da se bo izšlo. Ta mala tamala je dopolnila 18 let in zvečer pride nekaj povabljencev. Uf, uf, uf, komaj da se bo izšlo. Potem pa ti prekleti slučaji. Ravno zagledam plakat za krvodajalsko in začnem študirat da je sedaj pa že kar dober mesec tega, kar sem daroval trombocite… ko seveda tisti trenutek zazvoni telefon. Bi imel danes čas za test in jutri za darovanje? Bi, kaj ne bi. Če sem že en mesec počival s tem tekom, kaj bom sedaj za en dan dlakocepil? Pa še tako na knap s časom bi bilo. Je bila pa dobra stran ta, da sem se pri večerni fešti malo nazaj držal: nič mastnega, so rekli, za zajtrk, pa tudi za večerjo raje kaj lažjega… In smo imeli kaj lažjega.

Naslednji dan, v petek, sem bil naročen ob 10:15. Istega dne, na youtubu pa večer prej je izšla dolgo pričakovana 10 epizoda spletne nadaljevanke Dan ljubezni. Tokrat je bila zanimiva še malo bolj, saj so za stransko vlogico povabili tudi našo ta velko tamalo. S snemanja je povedala, da je bilo najtežje ostati kolikor toliko resen ob Nikotovi faci. Oh, ob ogledu sem hitro videl zakaj. Na hitro sem si torej ogledal deseti del in od doma sem odšel dovolj zgodaj in precej dobre volje. Nekako sem si mislil, da bodo tole ta deseto po dopustih naredili na hitrco in z levo roko ampak ne, so kar ta pravi faconi. Na mladih svet stoji. Prav zanimivo bi jih bilo kdaj srečati, še posebej tegale Nikota. In reči kakšno besedo, dve. Potem pa šok: avtohiša Šempeter, kjer se še edino (in za krvodajalce brezplačno) da parkrat v bližini transfuzijske je bila polna. Ne morš verjet! elektronski semafor je jasno napovedoval: zgoeraj 2 in v kleti še trije prosti parkplaci. Oh! Začelo se je kroženje za srečno zvezdo, ko gre kdo ravno ven. Čas, ki sem ga imel za rezervo do zmenjene ure je kar kopnel. Pokala, Marija se mi je pokazala točno ob 10h in 14 minut. Na, spet bom zamudil. Ne maram zamujat ker itak zamujam prepogosto. Hitim proti Kliničnem in – v koga se skoraj zaletim? V Nikota seveda. Si lahko mislite? Jaz pa nobenega časa! Odločim se torej, da ga sploh ne ogovorim in odhitim dalje. Koliko časa je torej minilo od premišljevanja, da bi ga bilo dobro srečat pa do srečanja? 10 minut? 15?

Tek pa je seveda odpadel tudi tisti dan. Nekako priporočajo neutrujajoče dejavnosti in maratonski tek ne bi bila ravno pametna odločitev. Naslednji dan je pa seveda spet deževalo. Pa še na trgatev smo bili vabljeni. Oh, oh. Ker sem se zaprmej odločil, da v nedeljo tečem pa naj bo karkoli, sem bil kar malo zoprn. Halooo! Jaz to jemljem resno. Vse imam že pripravljeno v ruzaku, samo še meh z izotonikom stlačim not. In s trgatve čem hitro domov. Če ne se bom spet basal s hrano, kot je tu navada, pa še postrani me bodo gledali, ker se pijače branim. Oj, kera tečnoba sem bil. Sam sebe bi v rit nasuval. Ampak tule gre za biti ali ne biti. Jutri bo jasno, kako bo z Ljubljancem. Plan je enostaven: prvih 21,1 km je potrebno preteči v 2 urah in 15 minutah, za drugi krog pa je časa ohoho! 2 uri in 45 minut. Oh, če drugi krog hodim bo skorajda vseeno!

In je prišel jutri. Vse še enkrat preverjeno, celo rezervna baterija za footpod, če ga kaj prime na sredi. Da tokrat ne bi imel skušnjave in potuhe avtobusno karro pustim doma. Bekap s GPSom na Sportstrack, rezervne nogavice in dodatna čokolada… Pa pejmo. Skratka nič me ne more presenetiti. Nič.

Paz'te to: po treh kilometrih ugotovim, da se je izotonik ta čas ko je čakal da grem teč skisal. Resno. V hladilniku! Pa mislite da me je potolklo? Ne. Take malenkosti me pa ne bodo. Do Žal bo že in tam bom zamenjal vodo. Rečeno, storjeno: Z novo zalogo vode novim zmagam naproti. Ajde, gremo! In smo šli. Potem pa kar naenkrat, niti 12 kilometrov ni bilo za mano pa - konec. Kot bi se ura zarotila, neprestano je rinila tja proti sedem. Kilometri do polmaratona so bili skoraj matrnga. Ojoj. Pogled na uro je povedal vse. Skoraj 2 uri in pol. Ne samo,da gre za moj najslabši polmaraton doslej, še 5 ur ne bi ujel, pa če bi uspel naprej teči tako »hitro«, kot doslej. Ampak, če smo že tu, pa pojdimo še naprej teč. Wega se pač ne da kar tako.

Ampak tole ni tiste vrste štorija, kot jih je vse polno, ko se pred očni stemni in nekje na koncu tunela zažari svetloba. To ni tiste vrste štorija, ko se napiše da potem pa se mi je odprlo, stisnil sem zobe in še sam ne vem, od kje sem vzel še toliko volje in energije. Ne. To je tiste vrste štorija, ko je vsak korak težji in kot besen kengurujček skačem malo hitreje potem pa spet omagam in po neskončno časa ugotovim da sem pretekel vsega 800 metrov s tempom čez 8 minut in pol in skratka cepetam na mestu. Kot malo osramočen zadnjih 10 kilometrov prehodim. Doma pa, ker smrdim, grem čimhitreje pod tuš. Da me dobro spere.

nedelja, 19. september 2010

Dogodki (in odmevi)

Pride obdobje, ko je vse skupaj malo čudno. Vse se nekako upogne, spremeni, obarva, nabrekne - in vse v čudnih kotih, oblikah, barvah in pojavah. Ali pa se pač nekaj dogaja v meni? Kako gre lahko kar naenkrat vse v neke nenavadne smeri, kako se lahko začnejo pojavljati čudna naključja - oh! ja, to je dobra beseda: naključja. NaKLJUČja s ključi. Naj kar vnaprej povem, da je čisto mogoče, da bodo nekoč v prihodnosti epigenetiki odkrili kako se lahko zlepijo geni, ki so odgovorni za to kako neka oseba ravna s ključi. Kajti ključi so moja nočna mora. Že od majhnega. Z vrvico sem jih imel obešene okoli vratu, pa sem jih še izgubil. Nič bolje ni sedaj. Ključi od avta, ključi od službe, kluči od vikenda, ključi od doma. Ah. In sedaj so se pridružili še ključi od - no, USB ključi. Ni trajalo dolgo, ko mi ga je uspelo izgubiti. Seveda sem se moral prej dobro navezati nanj, da mi je bilo res hudo ko sem ga izgubil. Bil je tak lep, 8 gigabajten in fensi modro diodico sredi ohišja, priKLJUČek pa se je dalo elegantno povleči v ohišje, tako da ni bilo nobenih nadležnih pokrovčkov in takega. Tisto dopoldne sem ga končno spedenal - skozi ohišje sem napeljal vrvico s sponko, tisto, ki jih prilagajo trakovom za okoli vratu, tako da je nastal prav priročen obesek za ključe. Spedenal sem ga tudi softversko. Kar nekaj časa je trajalo, da sem ga naložil po svojem okusu in željah. Same prenosne programčke iz portable apps, ki sem jih že dogo želel imeti na kupu. En programček za obdelavo muzike, pa googlov Chrome portable, pa Inkscape za vektorsko grafiko, pa seveda portable open office, VLC predvajalnik, GIMP za slikce, Infra recorder za peko, pregledovalnik fotografij, en sudoku generator in še par malenkosti. Pa še slikce in nekaj knjig, bližal se je dopust. Skratka: cel prenosni računalnik v žepu! In naenkrat ga ni bilo nikoder. Sponka je žalostno prazna visela s ringce s ključi, meni je pa kuhalo. Nisem bil čisto prepričan, ali si je chrome že zapomnil kakšno moje geslo - še posebej gmailovo. Vem, da sem si rekel da moram na portablu tole pomnenje izklopiti ampak nisem pa računal, da bom ključek izgubil TAKOJ. Izgubiti sem ga moral nekje na službenem parkirišču, ko sem vlekel ključe iz žepa, v bifeju na poti iz službe, ko so ključi najbrž napol viseli iz preplitvih žepov ali pa pred blokom, ko sem nosil stvari v avto in ga enkrat celo preparkiral bližje. Domače parkirišče sem pregledal kolikor se je na hitro dalo, ključka seveda ni bilo. Takoj sem tudi poslal SMSe sodelavcem, ki so najbrž še viseli v bifeju, da naj preverijo tam.  Med dopustom sem se celo vrnil z Boršta na službeno parkirišče in ga prečekiral celega, tako da je moralo vse skupaj na varnostnih kamerah izgledati jako čudno. V naslednjih tednih sem vedno, tako doma kot v službi potrto tipal po tleh in iskal moj ključek. Seveda brez uspeha.

Potem se je ključevanje nadaljevalo. Najprej so se plenk, plemk, plenk en za drugim na istem mestu prelomili ključi vhodnih vrat. Ker so tako brihtno kodirani še z vzdolžnimi dolincami po obeh straneh, zobčki seveda za naš fort knox niso dovolj. In je naneslo, da so na naših ključih vdolbinici točno ena nasprot druge in tako je tam trdnost ključa oslabljena. Ampak plenknilo je seveda meni. Odmevi tega dogodka, ki so sledili vse do montaže nove ključavnice so bili sila pestri. Naj omenim samo tistega, ko sem po telefonu dajal natančne napotke ujetnici, kako se odklene vrata s pokvarjeno in zaskočeno ključavnico.

Nekaj dni kasneje mi je spet uspelo pozabiti ključe od avta v službenem predalu. Ah, kako to sovražim! Petek, človek z užitkom potegne kartico in zakoraka ven in - ugotovi, da je treba nazaj. Grrrr! Vrh vsega sem sabo tovoril vrečo dobrot, ki so mi v minulem mesecu ostale od malice. Nič, vrečko postavim za avto in grem po ključe. Pazite sedaj to: ko sem se vračal sem še pri vratih med štemplanjem sam pri sebi naredil miselni opomnik, da ne smem pozabit vrečke za avtom - in jo seveda 17 sekund zatem gladko pozabil. Spomnil sem se seveda nekaj trenutkov zatem, ko sem doma stopil iz avta. Naj povem, da sem tako škrt, da sem šel nazaj, petkovim prometnim konicam navkljub. Seveda sem izkoristil povratek na službeno parkirišče še za eno neuspešno iskanje usb ključka.

In tega je še polno. Kot bi se mi kisali možgani. Naj omenim samo še čisto ta zadnjega, ko so se mi možgani najbrž ne samo do konca skisali ampak čisto zresetirali. Ker je bil tisti vikend v Pohorski izziv preoblečen Mura chalange, moj avto pa je bil v okvari nama je prijazno priskočil na pomoč svak in posodil svojega. Po prijetnem vikendu sva se vrnila domov in začuda takoj našla prostor za parkiranje in to celo na prtljagi prijaznem mestu, namreč gre za zadnji prostor, preden se parkirišče nadaljuje v travnik in ovinek. Prostora za na stežaj odprta vrata avtomobila je torej priročno dosti. Je pa malo manj priročno če je sopotnik Roy: ne more si kaj, da se ne bi zapodil v kup listja, kamor ga nagrabijo naši ljubi penzionisti s parkirišča. Tisti kup najbrž malo že kompostira in zato tako našemu bevsku tako diši. Je pa to precej nerodno če tisti trenutek z isto roko s katero držiš fleksi zaklepaš avto. Ko sem se doma začel pripravljati, da grem dol po preostalo prtljago pa sem odkril, da ni nikjer avtomobilskega ključa. Tu ne bom nič skrivnosten, kar naravnost povem, da se mi to vedno, ampak vedno zgodi kadar kakšno reč spravilm, da je ne bom iskal. Tako sem avtomobilski ključ varno spravil v torbo, ki sem jo imel čez rame in mi je ves dopust služila za vestno shrambo vsega mogočega, tudi vseh ključev. Nič hudo nelogičnega torej ampak ne, meni ni potegnilo. Najprej sem pregledal vse punkte, ki so običajni doma, polička v predsobi, polička v kuhinji, polička v dnevni sobi, polička nad tevejem, the Predal, še enkrat polička v predsobi, pralni stroj, polička v predsobi, žepi jakne, polička v kuhinji, hladilnik (o, lej še eno pivo je ostalo od praznovanja RD!), polička nad TVjem, žepi jakne in polička v presobi: ključa ni. Darja se je takrat ukvarjala čisto z drugimi stvarmi, zato me še ni uspela vprašati, kot me je kasneje čez pol ure (in kot me itak vedno), če sem pogledal v torbo. Meni pa se je vse bolj oblikovala misel, da sem ga - ključ namreč - pozabil v vratih avta. Kakršen cepec sem zadnje čase ne bi bilo to niti čudno, niti prvič.

V vratih avta ga seveda ni bilo. Nemočno sem strmel v tisto ključavnico, kot bi pričakoval, da se bo morda tam udejanjil iz neke druge dimenzije. Pa ni bilo nič. Kadar sem takole na pol obupan (pa še moj avto ni!) mi na misel prihajajo najbolj nemogoče "kaj pa če" ideje. Kaj pa če mi je ključ odletel z rok, ko me je Roy cuknil proti tistemu listju? Kaj pa če mi je ključ nevede padel iz rok, ko sem ga milostno čakal, da prevoha vse, kar je izpustil na tem koncu v zadnjih štirinajstih dneh? Ojoj. Bolj iz obupa kot zares sem na slepo pobrcal po listju, v glavi pa se mi je vse bolj porajal dvom, da sem preveril tisto poličko v predsobi in je ključ morda tam.

Potem se je vse skup malo upognilo, spremenilo in obarvalo. En tak nenavaden občutek se je sprehodil tam za očmi, kot bi se mi malo zavrtelo, kot bi se malo zamajalo vse skupaj. Preveč čejev je bilo. Preveč! Čevelj je namreč izpod listja in zemlje izbrskal nekaj črnega. Nekaj podobnega obesku za ključe. Z lično napeljano vrvico s sponko skozi ohišje in osmimi megabajti spomina v drobovju. In malo kasneje je modra diodica zaspano zamežikala vame, češ, kod si pa hodil tako dolgo?

petek, 17. september 2010

Obrazi

Rad opazujem ljudi. V čakalnicah mi je redko dolgčas. Opazujem obraze in poskušam razbrat, kaj si mislijo.  Obrazi povedo ogromno. Kaj ne bi! Saj veste koliko mišic je v obrazu, ki znajo delati po svoje, brez da bi se zavestno kremžili. Oh, saj nam že štirje smerokazi, ki utripajo lahko povedo toliko različnih stvari1 Kaj nam ne bi obraz. Poglejmo si, kaj nam govorijo šoferji, ko imamo prižgane »vse šter žmigovce:«

Na parkirnem prostoru za invalide pred trgovskim centrom:
Oprostite, jaz sem zelo pomemben. Jaz nimam časa kot vi, ker delam strašansko pomembne in nuuuujne stvari. Moj čas je denar! Sploh pa nisem tako neumen, da bom iskal okoli parkirplac, če pa grem samo po cigarete, časopis in morda še na eno kavico.

Ko stoji na polovici voznega pasu z odprto havbo:
Joj, se opravičujem. Previdno peljite naokoli. Ne se jeziti, ker je nastala ful kolona, ker ne morem nič pomagat. Prejšni teden je bil na servisu. Grrrr. Doma imam tudi BMWeja, tale je od hčerke.

Na odstavnem pasu avtoceste s tujo registracijo
Pa kako morete imeti tako slabo označene ceste?? Že tretjič sem se izgubil.

Na odstavnem pasu avtoceste z domačo registracijo
Pa kako se more to zmeraj zgoditi meni?? Sploh ne vem, kje imam rezervno gumo!

V popoldanski konici na obvoznici:
Hojla, pazi ti za mano. Spredaj je kolona in nima smisla kar tiščati na gas.

Avtobus, ki si ga spustil predse:
Hvala!

Pred vhodomv blok ali hišo, s prižganim motorjem in nogo na sklopki:
Jebenti babe. Čist zmeri jih je treba čakat. Pa kaj se ma tolk za obriat?? Na, spet bomo padli v gužvo!

Na parkirišču
Pazite, odslej je moj avto zaklenjen in pod alarmom. Hojla, sosed. A ti ga pa ne moreš vklopit kar z balkona?

Na avtocesti med dvema izvozoma, med vožno vzvratno:
Pazite, cepci! A mislite da sem nor, da bom peljal do naslednjega izvoza?

Na štangi ali vrvi, ko se pusti vleči:
Spet stroški. Še tale servis, potem moram pa čimprej prodat ta jajca.

V klancu s polnim prtljažnikom in ritjo čisto na tleh
Žal ne morem hitreje.

Tako vidite, nam utripajoči smerokazi sporočajo svoje zgodbe. Obrazi pa svoje.

In zadnje čase opažam stiske, strah in tesnobo. Čeprav skrite nekje čisto zadaj za prešernim nasmeškom…

četrtek, 09. september 2010

Kako sem se ulegel na kavč in prenehal teč.

Nekaj pač že počnem narobe, če pa kljub vsem pravilom, ki sem si jih postavil v teh letih ne zmogljivost, ne hitrost in ne moč nikamor ne napredujejo. Naravnost neverjetno je, da se je tam nekje na polovici leta 2008 vse skup ustavilo in ne gre nikamor več. Razen seveda kile, te se vztrajno bližajo izhodišču. KAj torej  manjka? Treninga ne, tega sem donedavnega izvajal redno in brezkompromisno. Samo letos recimo sem pretekel več kot 1200 kilometrov in to s čisto solidnim povprečnim tempom 6:44. ( Za primerjavo, 2008: 1702 kilometra z 6:22, še 170 z biciklom, 10x Šmarna, vmes tudi najhitrejša, plavanje...)  Mogoče manjka motivacije? Oh, če kaj, potem bi rad enkrat v življenju pretekel čisto ta pravi maraton, Tak, z vsem, kar paše poleg. Vzdušje na štartu, tisto brnenje v zraku, ko se mešajo pričakovanja, strahovi, želje, upanja, panika, zvijanje v trebuhih... Potem proga, navijači, kilometrske oznake, okrepčevalnice, plehgodbe, znanci  md tekači, "dajmo wega" vzkliki in te reči. Pa končni šprint. Včasih sanjarim o njem. Česa potem ni? Zakaj ni nobene volje, zakaj ni nobenega napredka? Zakaj kar naenkrat nekega avgusta odstop za odstopom. V vsem tem času jih ni bilo toliko.  Najprej 11 namesto 26, pa 24 namesto 29 in končno tisti zadnji, kjer sem na sredi s PSTja zavil na avtobusno postajo. Kar je bilo najbolj strašno je bila neznosna lahkost odstopa.  S tako miselnostjo se ne gre na maraton. Krize so nekaj običajnega, skoraj ga ni brez. Jaz pa - kaj? Tam na Vodnikovi bo idealno, samo zavijem levo v kresničko na pir. Al pa še boljš: tam ko iz Šišenske zavijemo na Vodnikovo grem samo naravnost. Še zavijat mi ni treba nikamor, pa sem doma. Ker bo tam na sredi itak vse tako brez veze, smisla in teh stvari.

Tako gre to. Nekaj bo treba ukrenit. Očitno mi vse skupaj ni pisano na kožo, pa najsi je zgledalo tako. Vsi euforični izpadi so bili kratkega diha. Kdaj pa sem šel na zadnje v hribe? Jep, od Triglava dalje, kar je skoraj točno leto tega še nisem šel čez 1000. Kdaj na biciklu? Uh.  Dve leti tega. Dve!! Ja, res je, od tiste sredine 2008. Kar je najhuje, čisto nič ne pomaga več. Dobrohotne brce v rit, ironični komentarji, nadiranje in te reči me ne ganejo, kaj mi bodo stvari ki jih itak že vem. Nasveti, analize, predlogi - prav tako. Enostavno ne verjamem, da delujejo. Vse sem že poskusil, za ostalo nimam volje. Spodbude sicer denejo dobro, a sem se jih že malo navadil. Tudi tistih, saj bo šlo, boš videl. Enostavno jim ne verjemem. Sploh, ker sem začel verjeti tistim drugim. Ki nič ne trenirajo in tečejo lahkotneje in bolje kot jaz. Ne, ne mislim bleferjev. Čedalje več jih spoznavam osebno. Nič treningov, včasih kakšen kilometrček potem pa, recimo na Blejskem polmaratonu (kakšen mesec nazaj) z lahkoto odteče v 1:50. Pa celo med našimi srčnimi se je našel kdo ki ni tekel že uh, več kot mesec?, mesec in pol? pa se mu nič ne pozna. In še je takih.

Skratka - med tekom ne najdem več užitkov, med užitki pa ni več teka. Sedaj bi moral začeti z nakupom nove tekaške ure, novih superg, novih tekaških gelov in napitkov (NOVO: Povečana zmogljivost, nižji nivo laktata in hitrejša regeneracija, dodatna zaščita in podpora med treningi in na samih tekmovanjih, tako za rekreativne kot za poklicne športnike.), začeti bi moral z novimi teorijami glede luninih men in dolžine dneva, začeti bi moral z novimi prijemi, zaprtimi usti, poskakovanji, trekingom, z revolucionarno metodo, ki omogoča blablabla, s posebnimi majicami in hlačami, ki celo tvoj švic spremenijo v dodatno energijo med tekom, začeti bi moral z novim programom, novo obljubo, novo etapo, pa se mi ne da več. Samo še eno stvar preizkusim. Samo še tole. Začel sem s 1. septembrom.

1. teden, prva vaja: 1 ura ležanja - 2 uri sedenja 8 ponovitev. Vmes pa basanje s hrano. Uspelo mi je priti na 92, še deset pa bomo tam, kjer smo bili. Nič treniranja torej. Morda bo pa delovalo? 12 dni popolnega mirovanja, lenarjenja, poležavanja, žretja, branja, igranja, spanja. Bom lahko v nedeljo po prvem teku po dolgem času lagodno zazehal in rekel: pismu, nič nisem treniral, pa lej, kako mi je šlo dobro?

Ha. Kumi čakam.