torek, 24. avgust 2010

Jah, še en nedokončan in neuresničen cilj. Premalo srca ali pretiravanje, kdo bi vedel. Ali pač prevelike ambicije in precenjevanje. Ok, vem da nisem superman ampak par kilometrov pa menda že lahko pretečem s tempom manjšim od sprehajalnega. Pa ne gre. Je res tako zelo narobe, če si želim preteči Ljubljanca in njegovih 42 v karajšem času, kot sem tako razdaljo že pretekel. Pred tremi leti recimo, na Sladkih6. Včerajšni tek je bil na ravni teka na taistih Sladkih6 izpred štirih let.

Mislim, da si bom sedaj vzel malo počitka.

Se slišmo.

torek, 17. avgust 2010

Okrevanje

Od tiste katastrofe na dolgem teku se nisem več kaj dosti oglašal, pa ne zato, ker bi v resnici nehal teč ampak enostavno nisem našel volje. Kar sem napisal v komentarjih je čisto res: vse skup sploh ni hec. Vem, vam, ki ste normalni je vse skup malo čudno ampak eh, Wega je Wega. Ni šlo samo za to, da nisem zmogel dolgega teka, šlo je predvsem zato, zakaj ga nisem zmogel. Ajd, slab dan, nizek pritisk, čudno vreme, mlada luna, položaj Marsa v zodiakalnem krogu, napačne spodnjice... ni da ni, izgovorov vam natrosim za polno naročje v trenutku. Ampak nekje v sebi pa vem in mi kljuva: ti enostavno nisi resen. Spet ne treniram kot je treba, spet se ne trudim. Ker hja, program teka je pač program teka, pač, ampak to najbrž ne pomeni, da je vse kar moraš storiti to, da na določen dan lepo greš in odtečeš predpisano vajo. Tek je potrebno tudi živeti. Se pripravljati. Se opazovati. Premišljevati o vadbi. Analizirati počutje. Načrtovati. Cel kup stvari. In jaz? Jaz pa hja, malo začnem cepetati gor pa dol po stanovanju, ker se mi lih ne da, to je pa od priprave, opazovanja, premišljevanja, analize, načrtovanja in ostalega tudi vse. Če bi bil resen, bi že dan, dva prej začel načrtovati recimo prehrano in počitek. Ne pa, da če pač tako nanese, žingamo pozno v noč ali pa se še dopoldne bašem s čevapčiči, da bo ja zgaga pekla. In ne pa, da brez potrebe računalim pozno v noč, namesto da bi šel bolj zgodaj v posteljo in se dodobra spočil za podvig. In ne nazadnje, ne pa, da premišljujem o možnostih za prilagoditev in popravek programa treninga, na preložitev ta dolgega na, recimo, jutri. Potem je pač flop. Kaj pa naj bo drugega? Za tega zadnjega pravzaprav niti ne vem, kaj je bilo krivo. Pa niti ni važno: vem samo, da sem se odpravljal popolnoma nepripravljen, zato seveda ves tečen in jezen na ves svet in kar je sledilo, je moralo slediti. Svet je enostavno postal drugačen, fizika je popustila vajeti in vse se je spremenilo, drugačna težnost, krajše sekunde in raztegnjeni metri. Z vsakim korakom. In jaz, popolnoma brez volje. Obupal sem že po nekaj kilometrih, se obrnil nazaj in nekje pri domu končal tek. Po nekaj minutah pa me je do ušes zalil val obupa.  

Vse skup nima smisla. Jebi se, Wega, ti in tvoj maraton. Nisi zmožen. Nisi zmožen ničesar. Drugi se lotijo in potem vztrajajo, ti pa - ušivih 26 jih ne spraviš skupaj na določen dan. Ko moraš. Ko je treba. Ker v tem je štos ne? Gremo se lahko šetkakt po PSTju v levo in desno, 33 jih ni problema ane, saj če bo, bo, če ne pač ne, ampak tokrat je drugače. Tokrat je določen dan in določen tempo. Kot bo na Ljubljancu. Boš tudi takrat rekel, ah, bom šel raje jutri? Boš po prvem krogu raje zavil v cilj, kot da bi šel sanjam naproti? Saj sanjaš, ane? Kolikokrat si že sanjal o prihodu na cilj? A? Žal mi je, stari, ampak nič ne bo. Nobenih dvignjenih rok, nobenih nasmeškov in solza v očeh. Nobenega zmagoslavja, nobene evforije. Nič tistega norega občutka "pa sem ga!". Nič prijetne bolečine v nogah, ki te kasneje opominja, kaj si zmogel. Nič "dajmo Wega!" med drugim krogom. Nič razposajenega in zmagoslavnega Wega šprinta v zadnjih stotih metrih. Nič. Nič. Nič. Ker ne zmoreš, ne znaš in se ti ne da. V bistvu si ena sama zguba.

Ja, res je: v tistem trenutku sem vse skup vrgel v koš. K sreči se je do doma župca malo ohladila in jasno mi je bilo, da ne morem nehat. Če neham je to pot nazaj, tja pa nočem.Tja pa nočem. Nikoli več.

6. teden, 1. vaja: Lahek tek 3 km s tempom 6:23

Začel pa se je 6. teden. In spet: niti ena vaja ni šla po planu. Ampak tokrat je bilo razpoloženje popolnoma drugačno. Najprej torek: 3 kilometre? TRI? A se mal norca delajo? Sem kar takoj vedel, da ne bo šlo. Ne po tistem porazu v nedeljo. Moral sem. Za dušo. Tako sem v žep vtaknil urbano in se odpravil na obisk na Rudnik. Programskim trem sem pritaknil še devet dodatnih kar naprej po PSTju. Joj je pasalo. Ajd, že mogoče, da ne bom nikoli pretekel maratona na Ljubljancu v nekem spodobnem času ampak teli tekci so pa zakon.  Vedno znova me fascinira: iz Šiške na Rudnik, pa kar takole, na nožni pogon. Ne, res si ne želim nazaj, nočem več v tisti svet kjer sem udobno gnil pred davnim januarjem leta 2007.

6. teden, 2. vaja: Intervali 3x1600 po 5:08, skupaj 11 km

In seveda jaz ne bi bil jaz, če ne bi zamuštral tudi druge vaje. Prvo kot prvo: intervalov pa res ne morem izvajat na Borštu (edino če hitri tek natempiram ravno tam mimo tistega psa) zato sem s četrtka prestavil tek na petek zjutraj, ko sem šel v Ljubljano. Ajd, pa saj zaradi tega ne bo konec sveta. Potem sem zamutil z ogrevanjem in sem malce skrajšal vse skup, sicer samo za 600 metrov ampak jebi ga. Predpisi so zato da se jih držimo, kajne? In za konec: namesto predvidenega tempa hitrih tekov 5:08 je na koncu izpadlo 5:12. Ampak tokrat pa res ne bom jokal. Vseeno je namreč dober občutek če veš, da si zmožen skoraj 5 kilometrov preteči tako hitro. Nazadnje sem bil tako hiter na štafeti v Velenju. Ajd, naj bo: mogoče intervali res niso najbolj nujna stvar za trening maratona, ampak občutek je pa dober.  Enostavno paše.

6. teden, 3. vaja: Dolgi tek, 29 km v tempu 6:23

No, pa da vidimo. Tokrat sem se pripravil malo bolje: po dolgem času sem si spet oprtal ruzak z bidonom in izostarom, temeljito napolnil walkmana (ki mi je prejšni teden crknil in tako še podkrepil odločitev o odstopu), celo zamenjal baterijo na footpodu, da ja ne bi crknila na sredini.  Tečkaril sem sicer spet, ampak to je že malo obredno. Še celo lučko sem si dal v ruzak, čeprav je po PST redko uporabljam (in je potem res prav prišla pri iskanju footpoda, ki mi je pri 10 km odletel v travo). Potem pa ogrevalna hoja na točko X in - gremo! Po prvih korakih ponavadi že dobim občutek kako bo šlo. In tokrat je šlo... hja, tole je bilo pa že sumljivo. Resno sem po nekaj kilometrih začel sumit, da sem si footpod namontiral prenizko in da kaže narobe. Kako je letelo!! Kmalu mi je bilo jasno, da tudi današnjega treninga ne bom opravil do konca. Bilo je namreč prelepo. Nič, tekel bom, dokler bo letelo. Še pravi čas sem se obrnil proti domu, saj me je nekje pri 23. kilometru začelo pobirati, v 24. pa me je malo črvičilo po želodcu - ves ta izotonik in dve dekstrozi sta naredili svoje. Tako sem zaključil tek 5 kilometrov prej, kot je bilo predpisano. Ampak tokrat diametralno nasprotnega počutja, kot prejšni teden. Čisto zavestno sem se zaletel v prehiter tempo in vedoč kaj bo, užival. Roko na srce: kakšen polmaratonček smo že pretekli hitreje, ampak tisto so bile vendarle tekme.

In tako, vidite, zaniham od čistega obupa na popolno euforijo. Kaj bi govoril, to sem pač jaz. Malce pavze si privoščimo, potem pa horuk v sedmi teden. Začne se s 5 kilometrskim lahkotnim v torek, potem me čaka en konkreten tempo tek v četrtek in potem jagoda na tortici: 32 km dolg nedeljski matronc. Najbrž bom spet kar eno celo PST obrnil. Ampak tokrat počasi in previdno. Malo resnosti ne bo odveč. Saj še na polovici nismo...

nedelja, 08. avgust 2010

četrtek, 05. avgust 2010

5. teden, 1. in 2. vaja, lahki tek 6:23, 6 km in tempo tek 6 km 5:28

Malo je bilo že preluštno: peti teden se je začel z že četrtim zaporednim lahkim tekom in treba si je bilo malo zakomplicirati zadevo. Na misel mi ni prišlo čisto nič drugega, kot da grem vse skup izvest sredi dneva v največji vročini. Da bo še lepše, se je bližala nevihta in je bilo sopaaaarno, pa tudi za cepetanje in postopanje pred odhodom ni bilo časa. Naslednji problemček je bil spet čisto po moje: kako naj zadevo odtečem po tem mojem Borštu, da bo kolikor toliko normalna pot. Nazadnje sem jo mahnil pač kot ponavadi le tam pri tistm pesku, ki se vedno zbudi, ko sem že skoraj mimo sem zavil v hosto na majhen čez drn in strn.. Teklo pa je od mene kot da bi bil na drobno naluknjan balon vode. Morda se kdo spomne mačka Toma, ki se je, da bi ostal buden nalival s kavo, potem pa ga je preluknjal kaktus? No približno tako je teklo. Ampak pod črto: tek je bil kar v redu.

Današnji tek pa sem na srečo lahko opravil kar na PSTju. Trema je bila spet popolna: tko neki švoh sm zadne cajte. Pa spal sem total zanič. Po moje sem šele ob ene treh zares zaspal. Pa tempo tek je kilometer daljši in kar 4 sekunde na kilometer hitre- Koliko??? Bedne štiri? Oh če bi pa to vedel se pa ne bi tako gnal. Oh pa da vidimo še nedeljskih 26. To bo izziv! Kjerkoli že, na Borštu ali pa v Ljubljani. Sem že kar malo nestrpen.

nedelja, 01. avgust 2010

3. teden, 3. vaja, dolgi tek, 22 km 6:31 in 4. teden, 1-3. vaja, 3x lahki teki 11 km 6:31

Zadnji tek tretjega tedna je bil tisti dolgi tek, zaradi katerega sem imel cmok v želodcu. Pa ne zaradi razdalje, saj 22 km pa že zmorem. Cmok sem imel zaradi tega, ker sem se ga namenil opravit v Borštu. Malček sem bil sicer res zaskrbljen ker gre vendarle za klance, ampak ta pravi cmok sem imel zarad psov. Borškega kroga se zadnje čase kar izogibam zaradi tistega rotvajlerčka na 8. kilometru, prav tam, kjer sem se na zadnje usral zaradi pobeglega konja v temi sredi ceste. Pravzaprav me tistega bevskača, ki me je takrat dejansko ugriznil sploh ni toliko strah, kot tega, ki se zapodi za mano, kot da sem ravnokar vdrl v njegovo svetišče. Pa je čisto navadna cesta madona!
Kakorkoli, prvi krog je minil v umirjenem ritmu in kar zadovoljen sem bil s sabo. V bistvu sem bil celo zelo hiter. V drugi krog sem se podal še bolj umirjeno. Tam na osmem kilometru so imeli družinsko srečanje z majhnimi otroki, ni pa mi ušlo, da je pesjak odprt, zverinice pa nikjer. Ajd, dokler so vsi na kup ga bodo menda že ustavili, preden bo prirenčal do mene. V drugem krogu se je začelo že mračiti, ko sem ponovno pritekel do tiste hiše. Seveda je bilo dvorišče že prazno - pesjak pa tudi. In potem spet - renčanje, in galop za mano. Pa nikjer nikogar. Kaj naj rečem? Na kurac mi gre. Ne, ni me prišel ovohavat, ni prišel zaradi firbca, ni se prišel igrat. Ne briga me da "saj ne bo nič naredu", jaz hočem v miru tečt. Brez da bi študiral ali lahko naredim hiter gib, dvignem roke v zrak, obrnem hrbet, tečem naprej ali obstojim na mestu. Skinite mi tega psa s proge Borških 10000. Naprej sem tekel šele ko sem bil kar spoštljivo oddaljen od njegovega teritorija.  Tekel sem kar dobro in tretji teden se je zaključil.

Četrti teden pa sem deloma odtekel na morju. Na srečo je predvideno, da je vsak četrti teden manj inteziven, namenjen počitku in regeneraciji. Navodila za vse tri vaje so preprosta: lahkoten tek, 11 km s tempom 6:31. Malo me je skrbelo, če bom sploh našel vsaj 5 - 6 km spodobne poti da odtečem svoje, pa se je izkazalo, da bo deloma po poti ob obali, deloma pa po cesti poleg plaž kar spodobna proga. Seveda ne bi bil jaz, če nebi obakrat vseeno zamočil: ker zjutraj pač ni šlo, sem čakal na večer, da se spodobno ohladi. Vmes pa se je pooblačilo in postalo čisto znosno hladno. Idealno za tek, pa še svetlo bo. Kar pa nisem računal je bilo to, da bodo tudi vsi ostali zaradi oblakov prej zapustili plažo in se na večerni šeting odpravili kar takoj. Tako sem kar dobršen del teka slalomiral med otroki s ogromnimi sladoledi, zaljubljenimi parčki, družinicami in pohajkajočimi in hihitajočimi najstnicami. Pri drugem teku pa se mi je zdelo, da bo tik po plohi ravno pravšnji čas za hiter skok tja in nazaj. Izkazalo se je da plohe še ni bilo čisto konec ampak si je samo vzela malo pavze. Kaj kmalu sem bil premočen do kože, kar me pravzaprav ne bi motilo, če si ne bi pozabil polepiti bradavic in me je mokra majica v nekaj minutah ožulila do krvi. Tako potem nisem bil en tak fit frajer ki pozno popoldne skrbi za svoje telo in peca dekleta ampak sem moral izgledati prav ubogo, moker ko cucek in z majico spodvito tja nekam pod vrat.

Danes me čaka še zadnja vaja četrtega tedna in ker sva se že vrnila nazaj na Boršt bo to klasičnih Borških 10000, z enim kratkim podaljškom da bo okroglih 11. Potem bo prve četrtine programa konec in začel se bo 5 teden, ko se vse skupaj pomakne na malo višji nivo. Hitrejši hitri teki, daljši dolgi teki in intervalnejši intervali. V bistvu kar kumi čakam. Vsekakor bolj kot današnji tek. Glede na to, da grem danes spet mimo tiste hiše bo morda najbolje, da ne oblečem svojih najboljših tekaških spodnjic...