petek, 23. julij 2010

3. teden 2. vaja, tempo tek 5 km z 5:32, ogrevanje in iztek

Mislim da imam bulmijo, s to razliko, da jaz potem ne bruham. Ampak res. Včasih se mi zgodi, da v službi pozabim it na malico in je niti ne pogrešam. Ko se spomnim mi je edino žal, da nisem šel vsaj vzet kakšnega priboljška, ki pripada malici - za domov, tako pa žal propade. Če pa se spmomnim in grem, pa sem še tik pred zdajci odločen, da ker itak nisem lačen bom vzel samo solato, pa morebiti še župco. Oh. Ko sem enkrat tam, je pa Indija Koromandija. Solatka? Testeninska solatka??? Uh, sem s skledo. Gobova župca? Uh, nalij do vrha. Meni 1, meni 2, meni 3, glavna jed, priloga, dodatek... V glavnem čez pol ure kot en tak zadovoljen pujsek podrem kupčka in sklenem, da jutri pa res ne bom nabral toliko.

Včeraj, ko sem imel na programu hitri tek je bilo podobno. Popoldne - potem ko sem dopoldne opravil s spet eno zgoraj opisano službeno požrtijo - je bila čisto dovolj odlična zelenjavna juhca. Tudi ko sem prišel s teka me ni spopadla kakšna huda lakota. Če... Ah, treba se je bilo rehidrirati ane, saj sem ja tekel danes, a nisem? In to več kot uspešno. Zaslužim si ta pravo hidriranje o ne pa en požirček. In sva šla z Darjo na eno pivce. Ker je bilo reeees soparno in ker sem najbrž reeees dehidriran sem potem še enega in da bo ziher še enega za konec. Potem pa doma, ko je enkrat začel delat glikemični indeks piva pa seveda v hladilnik. Jasno mi je bilo, da ni nobene potrebe po pozni večerji ampak kaj, ko je bilo v glavi naenkrat toliko čisto prepričljivih argumentov. Ravno včeraj sem na TF bral, da večerje po teku res ni za izpuščati. V bistvu je bolje če ješ. In to ful. Ne čisto malo. Beljakovine, mmmm, saj zakaj sem si pa kupil tisle prekajeni sirček, če ne za takole priložnost. Pa da ne bo samo sirček, še ene rio mare, ne šparaj vendar, saj itak ne bo nič kruha zravn. Pa fetka? Koliko časa je že odprta? Na krožnik z njo! Ne ene žlice! Dobro porcijo! Je pa ja ne boš sedaj za eno žlico puščal v embalaži in hladilniku. Bo splesnela. Kar vse daj na krožnik. Opala, kaj pa je tisto? Paradižnik? Ni boljšega za osvežitev kot hladen paradižnik. Dva pravzaprav. Pa tega prekajenega sira je bilo malo malo. Saj si ja tekel danes, a nisi? In to več kot uspešno. Zaslužiš si ta pravo malico ne pa en grižljajček. Daj še navadnega sira nekaj rezin poleg. Nekaj, ne pa dve. Ok, pri salamci pa šparaj. To pa redi. Dve rezini lahke puranje posebne bo čisto dovolj. In da ne bo presuho, malo tistega kao džuveča al kaj je že od Ete. Samo to pa ne moreš jest brez kruha. En kos bo dovolj. OK, dva. Majhna...

In smo spet mljaskali in zadovoljno mommmmmljali in uživali. In na koncu s čisto malo slabe vesti sklenili, da tole je bilo pa malce tu mač. Saj ne bo vojne!

O, ljubi blog. Meni ni pomoči. Še ko sem pisal tole vse skupaj so mi prišle sline v usta. Čeprav... Morda bi pa tole kazalo sedajle ponoviti? Saj navsezadnje se je treba pripravit na nedeljski dolgi tek. Prazna vreča pa menda ne stoji pokonci.
Oh saj. V nedeljo bo šlo vse skup ven - 22 kilometrov in to po Borštu. Kumi čakam.

sreda, 21. julij 2010

3. teden, 1. vaja, lahkoten tek 8 km, 6:31

Uh. Včeraj me je pa prvič malo zaskrbelo. Ni šlo tako zelo zlahka, kot sem si predstavljal. 8 kilometrčkov z razmeroma počasnim tempom, pa sem se moral kar priganjat. Pa tudi posebnega užitka ni bilo. V želodcu sta mi  klompala pica in radler, kar vsekakor ni prava izbira za pred tekom. Sredi teka me je začelo še malo skrbet glede izvedbe plana: za četrtek je na vrsti hitri tek, kar upam, da ne bo prehuda, bolj pa me skrbi nedeljski dolgi tek. Prejšno nedeljo sem se kar matral, to nedeljo so pa še trije kilometri več. Povrh vsega pa bo treba ta dolgi tek izvesti na Borštu, ker se začne dopust in se ne vračam v Ljubljano. Ne skrbijo me klanci ampak dejstvo, da bo treba štirikrat mimo psov. Pa dejstvo, da bo treba dan prej nekajkrat mimo zidanic... Potem, za na morje, pa je na srečo na vrsti četrti, regeneracijski teden, trije lahkotni teki. Tisto bo pa menda šlo? Hja, opremo bomo vzeli sabo, potem pa kar bo, pa bo. Ko bo konec četrtega tedna pa se intezivnost prvič pomakne stopničko višje. Mimo bo četrt programa in vse gre višje, močneje, hitreje. Joj, kolk kumi čakam.

ponedeljek, 19. julij 2010

2. teden, 3. vaja; dolgi tek, 19 km s tempom 6:31

Vikend je bil naporen. vročina je naredila svoje in žeja je bila huda. Tako da me je v nedeljo upravičeno skrbelo kako bo zvečer. Malo sem sicer upal, da je ponoči na Borštu pristal leteči krožnik, iz katerega  so prišli Vesoljci, pokosili travo, nato pa s posebno mašino izsevali vame posebno energijo, ki me je v celoti regenerirala in naredila iz mene enega takega na pol supermana, ki bo v prihodnje lahko poležaval, popival, lenuharil in se pretegoval na plaži, ko bo šel pa teč bo pa dosegal vrhunske rezultate. Ko sem se dopoldne prebudil sem takoj skočil k oknu in bil seveda razočaran, trava je bila še vedno nepokošena. Uh.

Dolgi tek. A ni tako, da pravzaprav sploh ni potreben. Vem, da mi je Vreme nekaj razlagal, kako nekaj s tem dolgim tekom ni treba. Če pa že, a je res treba nujno danes? Vročina je sicer res malo popustila ampak soparno je pa še bolj. Morda bi šel jutri in cel plan malo prestavil, za en dan pač, pa potem ne grem na letošnjega ljubljanca ampak na naslednjega. Saj bo kmalu. In joj, koliko kje že ura! Če grem sedajle bom doma šele ob desetih. Uh.

Potem sem seveda demonstrativno planil pokonci, se na hitro oblekel in obredno pocepetal po stanovanju in šel.

Prav mi je cepcu. Odvihral sem namreč v najbolj platnenih spodnjicah, kar jih premore moj predal s spodnjicami (kot da ne bi ravno prejšni teden šel posebej za ta dolge teke kupit ta prave Odlice, da ja ne bo ritka trpela) in seveda brez prelimanih bradavic. Kmalu me je vse peklo tako spredaj kot zadaj, da je bilo joj. Po nekaj kilometrih pa sem razočarano ugotovil tudi, da Vesoljci niso samo pozabili pokositi trave ampak, da jih najbrž sploh ni bilo v Borštu.

Nič. V torek bo vseeno potrebno začeti s tretjim tednom Programa. Če sem čisto pošten v bistvu... kumi čakam.

petek, 16. julij 2010

2. teden, 2. vaja: Intervalni trening. Skupna razdalja 8 km: ogrevanje, 2 x 1600m intervali v času 8:24 min, odmor med intervali 800m lahkotnega teka, iztek

Jooooj. Kolk bi se lahko pohvalil, da take natančnosti pa še ne, če ne bi bil ker cepec. Namreč zapoved se je glasila: 2 x 1600 m v času 8 minut in 24 sekund. To pomeni tempo 5:15 in takega sem si tudi naštimal na uro (+/- 15 sekund). In, opala, ko sem potem doma še prešvican študiral čase sem pogruntal, da sem za 2 x 1600 m pokuril natančno 16 minut in 48 sekund. Niti sekunde več, niti sekunde manj. Mejduš se mi je fino zdelo. Bi se mi fino zdelo. Če... Če ne bi poštrenal vsega ostalega. Nič namreč ne piše koliko in s kakšnim tempom naj bi trajala ogrevanje in iztek. Ok, skupna razdalja naj bo 8 km, za intervale porabiš 1,6 + 0,8 + 1,6 = točno 4, torej moraš za ogrevanje in iztek narediti še 4 km. Po občutku sem si jih razdelil na 3 za ogrevanje in 1 za iztek.

takole je potem šlo vse skup. Kljub temu, da zadeva ne bi smela biti prehuda zame,  na trening nisem šel čisto brezbrižen. Človek nikoli ne ve. Navsezadnje je zunaj sopara in vročina in zvečer se ni nič pretirano ohladilo. Pa tudi - s takim tempom nisem tekel že 100 let. Bo danes šlo? Vse sem še enkrat preštudiral, tabelco luštno dopolnil, pobarval, okranjcljal, prestavil, oblikoval in še enkrat preveril vse skupaj s podatki s tek.si. In seveda vse pobrkal. Najprej sem si ogrevanje skrajšal za cel kilometer. Namesto 3+1 sem bil v trenutku prepričan, da sem si napisal 2+1. Pa še tako luštno se izide ravno na začetek makadamskega PSTja pri bajerju. Potem sem se ves interval ukvarjal z mislijo, kje se bom obrnil nazaj, da bo vsaj približno na polovici. Ker sem pozabil izklopit samodejno beleženje "krogov" na kilometer, mi je ura skoz piskala - poleg opozorila da grem prepočasi ali prehitro še piskanje na polne kilometre in opozorilo med menjavo iz intervala na vmesni tek in nazaj na interval. Najbrž pa so me zmedle še tekačice, ki so se glede na vremenske razmere res potrudile z oblačili - niti kvadratnega centimetra tkanine preveč. Ni čudno, da sem na koncu drugega intervala kar pozabil nehat teč s hitrim tempom in sem namesto 1600 pretekel 1900 m (jep, ker kao piska za okrogli km ane, pametnjakovič, ne pa za konec intervala)... No, teh dodatnih 300 sem prištel k izteku, kaj pa čem...

Ampak suma sumarum zadeva se je iztekla uspešno. V nedeljo me čaka dolgi tek 19 km s tempom 6:31 in ravno prav sem že objesten, ker mi gre tako dobro, da bi me najbrž že moralo začeti skrbeti. Pa še vreme me skrbi, kaj pa če bodo nevihte? Kaj pa če bo pripeka? Kaj pa če bo sneg? Skratka, kumi čakam.

sreda, 14. julij 2010

2. teden, 1. vaja Lahkoten tek (10 km; 6:31 min/km)

o, pa smo postali malček objestni. Kaj bi se omejevali, ko pa niti zvede za nas niso več predaleč. Ja, ja, saj je res, tisti čisto prvi dan (1/1) je bil malo mimo ampak samo poglejte si potem! 1/2 hitri tek u nulo, 1/3 dolgi tek pa - zeh zeh, smo se že malo dolgočasili ane? In to dan kasneje po solidni Blejski... JAz zmorem vse! Za začetek drugega tedna smo imeli lepo predpisanih 6:31 na kilometer, ampak ne, ko je pa tako fino šlo! In če je na začetku res šlo kar samo od sebe proti 6:00, sem zadnja kilometra pospeševal čisto na silo. Oj dete obledno, kot da ihtavost in nestrpnost nista nikdar še nikogar pokopale! V četrtek bo pa intervalni jok in stok!

Ampak to je šele jutri. Za danes pa še - a sem že povedal kaj o moji novi pridobitvi? Moram se pohvalit, ker je pa tole res nekaj, kar sem iskal štiri leta. Najbrž sem že kaj omenil, kako mi včasih paše teč z mp3jem, včasih pa čisto nič. kdaj mi bo pasalo skoraj nikdar ne vem vnaprej, tako da mi je dostikrat manjkal, dostikrat pa mi je bil v napoto. Sploh dolgo nisem našel ustreznih slušalk, ko pa sem jih končno dobil so me pa motile te presnete opletajoče žice. Kar nekaj časa sem iskal nekaj brezžičnega, bluetooth recimo, karkoli. Na Balatonu pa sem jih zagledal in bile so ljubezen na prvi pogled. Kot je s takimi ljubeznimi navada nisem imel nobenih podatkov, kaj sem pšravzaprav videl,samo vedel sem da je to - to in da obstajajo. Doma sem začel iskat in jih našel, še lepše, odpornejše in kmalu so bile moje. Gre za slušalke z vgrajenim mp3jem, kar pravzaprav ni neka huda novost, očarala pa me je njihova preprostost. Če mi ne paše jih enostavno (in popolnoma nemoteče) spustim za vrat, ali pa zložim in spravim v žep. Med tekom pa so neverjetno stabilne in res uživam. Brez odvečnih dodatkov, gumbov, nastavitev - enostavno in učinkovito. Kok sem jaz en srečen človek...

ponedeljek, 12. julij 2010

11.7.2010 1. teden, 3. vaja, Dolgi tek (16 km; 6:31)

Ah! Evo, the Program že deluje. Pa še prvi teden ni bil čisto dokončan! Namreč v soboto je bila na sporedu (po mojem štetju) četrta nočna desetka, kar je vedno svojevrsen praznik. Nekaj pač seva od teh Vitezov in toliko pozitivne energije na kupu redko čutiš. Od vsega so mi najbolj ostali v spominu nasmehi tekačev rekreativnega teka 1600 m, ki se je začel ob devetih. Točno vem, kaj so čutili, ko so tekli skozi špalir navijačev. To niso tisti nasmehi, ki jih nastaviš fotoaparatu, ali pa jih zaigraš, sebi in drugim v vzpodbudo. To so nasmehi ki jih ne moreš prekriti, tudi če bi si tega morda zaželel. To so namreč nasmehi, za katere sploh ne veš da ti jasnijo lice. Žareče oči, rdeča potna lica. Zmorem, zmorem, zmorem! V takem vzdušju je šlo tudi naprej. Na izi. Nekateri so se mi celo smejali, ko sem španciral kot turist proti startu. Saj mi ne bo nikamor ušel! Malo me je v slabo voljo spravil samonek soforumovec, ki se je počutil dolžnega me podučiti, kakšno katastrofo sem naredil z požirkom che guarane. Da to je pa doping zaradi katerega te na tekmovanjih lahko celo diskvalificirajo in kako nevarno je za srce in sploh. Tega predavanja res nisem potreboval. V trenutku me je cepca sugestibilnega res začelo ščipati pri srcu. Najbrž se moram odvadit da vsako reč, ki jo kdo reče jemljem smrtno resno. Sploh sem Guarano sem imel seboj in sem jo spil zgolj zaradi vedenja, da me čaka še dolga noč in tudi vožnja domov. Da bi mi pa pretirano pomagala pri teku doslej ni bilo opaziti. No, v prijetni družbi drugega forumovca, raziskovalca, sem misli odgnal in preostanek je bil spet fantastičen. Proga je bila letos malce drugačna- en klanec več - sicer pa prijetnejša za tek. malce gužve sicer, 2000 tekačev je vendarle fantastična cifra ampak klub temu super.Kot rečeno se trening že pozna:  pretekel sem jo namreč kot se šika: natančno v ritmu četrtkovega hitrega teka. Tudi po končani tekmi je prijeten občutek ostal in vesela energija je lebdela v zraku. Takele prireditve, skupaj s tisto, ki so jo organizirali zadnjič podnevi, še daje upanje, da za človeštvo še ni vse izgubljeno. Še so ludje dobre volje, vitezi pozitivne energije in ljudje, ki jim je mar. Da bi le bilo tako še dolgo časa. Da bi le trajalo.

V nedeljo pa zaključek prvega tedna priprav in na vrsti je bil dolgi tek. No, dolgih tekov se ravno ne bojim, me je pa vseeno malo skrbelo: ritem teka je bil določen nekje na šest in pol in človek nikoli ne ve. Treba je vedeti tudi, da je bil vikend kar naporen. Iz petka na soboto sva s piskcem imela momačko veče, iz sobote na nedeljo smo preživeli opisano blejsko desetko, ki se je končala na prav po mladostniško razigrano - na horsburgerju in to kot se spodobi, na tivolski klopci. V nedeljo je bila vročina vendarle prehuda, da ne bi podlegel skušnjavi in si s sosedi odprl kakšnega pivca. Kljub temu pa je zvečer kar šlo. Odpravil sem se kar pozno zvečer, temnilo se je že in že po prvih korakih sem vedel, da ne bo flopčka. Tempo je bil celo boljši, kot sem imel predpiano, problem je namreč ta, da me je vedno, ko sem se približal mejni vrednosti kar pognalo naprej. Seveda sem bil kmalu prehiter. Kakorkoli, občutek sem imel, da me je v zadnjem kilometru vendarle začelo malo zmanjkovati, tako da imam skrb za prihodnjo nedeljo že pripravljeno. Bom zmogel v takem tempu še tri kilometre več?

Sicer pa imam za sredo skrb že zdavnaj na zalogi. V prihodnjem tednu me čaka namreč ena novost: intervalni tek. Tega nisem počel še nikoli. Sliši se rahlo grozljivo, namreč 1600 m v 8 minutah in 24 sekundah. To pomeni 5:15 na kilometer in to več kot 3 km. No, s premorom vmes, pa vendarle. Ne rečem, da je čisto nemogoče, tako razdaljo sem navsezadnje celo z boljšim tempom že pretekel v decembru lani na štafetnem Barbarinem teku v Velenju. Ampak... Hja, bomo videli.

Končuje se torej 1. teden programa in takole bo izgledal naslednji:

2. teden od 12.7. do 18.7.

Lahkoten tek (10 km; 6:31 min/km)
Vaje za moč in gibljivost (20 do 30 minut)

Intervalni trening Skupna razdalja: 8 km:
- ogrevanje
- 2 x 1600m intervali v času 8:24 min
- odmor med intervali 800m lahkotnega teka
- iztek

Dolgi tek 19 km; 6:31, Raztezne vaje

V torek torej začnemo z kakor lahkotnimi 10 km in vajami za moč. V torek? To je že jutri?

Kumi čakam.

četrtek, 08. julij 2010

8.7.2010 1. teden, 2. vaja: Tempo tek (skupaj 8 km); ogrevanje - 5 km tempo tek (5:32 min/km) - iztek

Bom našel nekaj primerov, ni hudič. Recimo, ko ste šli zobarju. Ali ste se že kdaj z upanjem ozrli na vrata, če bi tam zagledali lisek s sporočilom, da zaradi bolezni, žal, dr.Zobar danes ne obratuje. Ali pa čakali asistenta na faksu, da bo prišel povedat da ustni del izpita - žal - zaradi zadržanosti profesorja odpade. Pač nekaj, kar bi tisti trenutek z veseljem prestavili na jutri. Čeprav je jasno, da je brez veze. Čez pol ure bi mi bilo žal. Neprespana noč zaradi zobobola, pa gužvanje v prometu pa vse to, potem pa zobarja ni. Ali pa - neprespane noči za knjigo, vsa ta nervoza, zadnje utrjevanje nejasnosti tik pred zdajci, potem pa izpit odpade. Bi bili jezni ane?

Ampak evo mene. Zadnje čase sem se polenil da je joj in - prisežem! pojma nisem imel ali sploh še zmorem 5 km preteči s tempom 5:30. Bodimo pošteni: Radenci so bili trikrat daljši, pa je šlo 5 :45, tako da se zdi moj dvom malo tko-tko. Ampak danes ni šlo za tekmo. Spravil sem se v Program in si ga poskusil privzeti smrtno resno in potem je že prav, da me malo grize.

Pa je bil flop takoj zjuitraj. Jok. Torkova izkušnja me je položila. Uro sem si že naštimal ob štirih in tudi v luft me je vrgla pravi čas ampak mislim, da sem že zvečer vedel kako in kaj, tako da je bilo tisto štimanje čisto brez veze (in bi s tem prihranil nekaj spanca preljubi mi ženki). Enostavno je preveč proti in premalo za. Povrhu še za vsak za najdem protiargument, za proti pa nobenega. Takole:

Proti:
- ura je ubijalska; ob štirih, lepo prosim in to jaz, ki oživim okoli pol enajstih dopoldne (Res je. Tudi drugih še ni na spregled, čeprav se vsi tako hvalijo kako odtečejo svoj tek že zjutraj. Očitno imajo službo ob desetih! Šele okoli petih začno od vsepovsod kapljati upokojenci in nekaj kolesarjev, sicer pa prazno!)
- sredi poti me pritisne na stran. In to zelo. (Tako je. Žal imam črevca tako navajena, da morajo na praznenje v približno eni uri, ko sem pokonci. Po eni strani je to fino, ker takle red je po svoje čisto koristna zadeva, po drugi strani pa imam cel dan pokvarjen, če se zaradi česarkoli ne izide. Na Bledu, recimo, je bilo že tako. Ne morem pa vstati ob POL štirih samo zato, da se mi bodo zganila še preden grem od doma. Je pa tudi res, da sem čisto zadovoljen, da se ne izpraznijo vsak dan ob določeni uri pa če vstanem ali ne... )
- na začetku je tema (in še bolj bo) in enostavno ne vidim na uro. (Res je. Vsaj na začetku programa bi rad vsaj približno sledil zapovedanemu tempu programa, pa ne morem skoz lučke prižigat, pa še z lučko se ne vidi vedno najbolje)
- s sabo moram tovorit prtljago za preobleč (Jep. Da bi  šel potem še domov pod tuš in se preoblekel je spet izguba časa. Poštudiral sem, da lahko sabo nesem zadeve za tuširat in preobleč, pa se potem v službi zjutraj na hitro stuširam, ko se preoblečem v službeno obleko in potem generalno, ko grem domov in se preoblečem v "civilko". V teoriji je to v redu, v praksi me je pa precej čudno videt cepca prešvicanega v tekaških oblačilih in z ruzakom na rami, kako gre skozi fabrška vrata. Še dobro, da jih ni veliko ob tej uri na poti do pisarne. Pa če zanemarimo to, kam potem z mokrimi in kam s prešvicanimi cunjami? Še en razlog je, da skok domov pod tuš ni najboljša opcija: tri dekleta čakajoč na kopalnico bi mi kmalu skrile budilko in superge.)
- prazen želodec (nekateri sicer prisegajo na to, meni pa ni takole na suho teč. Pa je spet premalo časa. Da bi se takoj ko se vzdignem začel basat s kosmiči ne gre, pa tudi v pol ure, kolikor bi največ vzel "lufta" do teka je malo, da bi se želodec vsaj malo izpraznil.)
- ne da se mi (Čisto legitimen razlog. Če mi je v torek še nekako izgledalo da bom "Lahek tek" pač zmogel mi je predstava, da bi iz postelje takoj prešaltal v četrto prestavo na "tempo tek" orosila čelo. Tempo tek, jebenti. Kaj pa če...)

Kaj pa če bi šel zvečer?

Potem je bilo vse lažje. Malce slabe vesti, to že ampak nič hujšega. V bistvu sta bila ZA razloga samo dva: zjutraj je hladneje (pa kaj. zvečer je tudi) in: VSI tečejo zjutraj in menda je fuuuul dobr (ja pa jade, kje pa so bili v torek??)

Vseeno pa sem se zvečer na tek odpravil malo s strahom. Nekako sumljivo prešerne volje sem bil, ravno toliko preveč euforičen, kot sem ponavadi, da prikrijem živčnost in tremo, potem gre pa vse narobe. Ampak vseeno. Začne se itak z ogrevanjem in čisto nikjer ne piše, kakšen tempo naj bi imelo ogrevanje. Sam sem potem vzel nekaj na počez in izkazalo se je, da sem ta dva km tekel s torkovim tempom lahkega teka. Potem pa - gremo. Pospešek in špeganje na uro. Tempo na uri sem si naštimal na ta velke številke, da ja ne bom šel kaj mimo. Pa je kar šlo. Malo bolečin v golenih ampak te sem pričakoval. Drgač pa -hvala, dobro. Aja, to sem pozabil povedat: kako resno sem vzel reč morda kaže tudi to, da sem si po skoraj desetih mesecih spet nadel pas za merjenje srčnega uripa. Med ogrevanjem sem ga imel v povprečju 147, teh 5 km 168 in zadnji km 155. Sploh ni slabo. Sploh ni slabo.

V nedeljo me čaka dolgi tek, 16 km s tempom 6:31. Pravzaprav ne bi smel bit problem, se mi zdi, ampak po tistem začetku v torek ne vem več nič. Ker sedaj je drugače. Ne grem teč na kar bo, pa bo, saj ni važno, če bo špičasto bo bodo vile, če bo okroglo bo pa lopata. Marsikomu še sedaj verjetno ni čisto jasno, kaj se grem s tem programom pa kaj ga tako sviram in kompliciram ampak vam povem, pri meni stvar deluje. Sedaj imam tri tekme na teden. Ko moram biti v nedeljo popoldne pripravljen za 16 km v eni uri in dvainštirideset minut moram biti  nedeljo ob 16h pripravljen za 16 km v eni uri in dvainštirideset minut. Ne, ah, v soboto, ne, ah,  v ponedeljek. Ne, ah, v dveh urah. In ne, ah, 10 km.

16 km, 1:46:00, v nedeljo.

Ki jo že kumi čakam.

torek, 06. julij 2010

Ne levo, ne desno, ne naprej (in pravzaprav nazaj tudi ne čisto)

Kam torej po vsem skupaj? I, saj sem že zdavnaj napisal: naprej v preteklost.

Priprave so bile tokrat manj temeljite. Človek se po tolikem času počuti dovolj pametnega, da ne potrebuje več ne vem kakšne procedure in priprav. Vstaneš s kavča in greš, kajneda?
Narobe, narobe, narobe. Saj se še spomnimo kaj si mislim o mojem smislu za odločitve? Jep, še vedno ni za v nebesa.

Če grem čisto po vrsti: da bo Ljubljanski maraton maraton in ne polmaraton, to je bilo menda že dolgo jasno. Ampak na takle način, kot smo se šli mi vse skupaj letos, pač ne gre. Roko na srce, že Radenci bi morali biti, pa je tisti moj deseti brat vseskozi prišepetaval, da Ljubljanc je pa le Ljubljanc in tko. Pa še pol leta dlje je... Kar nas pripelje do razpotja torej.

Pripravil sem si torej program, šestnajsttedenski program, tak razumen in na pogled izvedljiv. Pojma nimam več, kod sem ga snel, teh strani je cel kup. Morda runner word, morda kaj drugega, vem samo da sem krvavi pot potil da sem vse tiste milje pretvoril v kilometre in pogruntal, kaj pomeni kaj. Exelovo datoteko sem potem lično spravil v Documents and setings\Rado\Rekreacija\Tek\Programi\maraton.xls in pozabil nanj. Za kakšno leto. Potem me je zadnje čase spet začel prijemat Ljubljanc, čedalje bolj sem se zavedal tudi da "bo treba nekaj začet", in sem na www.tek.si našel en tak program, razumen in na pogled izvedljiv. In ti odkrijem, da je popolnoma enak kot tisti ki ga imam spravljenega tam nekje spodaj v datotečnem arhivu.

Nič. Bo treba začet. Dan nič za začetek programa je bil 5.7.2010, ker se točno na nulo izteče na Ljubljanski maraton.
Skratka:

6.7.2010 1. teden, 1. vaja, Lahkoten tek (10 km; 6:31 min/km) Vaje za moč in gibljivost (20 do 30 minut)

Tole je pa bilo. Spet sem si nekaj vbil v glavo in spet se je izkazalo, da z glavo skozi zid ne gre. Priprave so bile na pogled kar temeljite:
- poiskal sem eno pametno povprečje polmaratonov, na podlagi katerih je nastal izračun
- pripravil program v lični obliki, da bo vedno na volju in pri roki
- določil datume...

e, tule se je pa že zataknilo. Namreč Program je bil naravnan na ponedeljek, sredo in soboto, kar meni nekako ne znese. Ponedeljek (lahki tek) še nekako, sreda z intervali in hitrimi teki pa že malo težje - ob sredah sem velikokrat na Borštu. Sobote z dolgimi teki pa sploh ne. Zato sem zadevo prestavil na torek - četrtek - nedeljo.

- določil datume in čase teka...

tule sem bil pa malo žleht. Odločil sem se da vsaj en tek tedensko izvedem zjutraj. Pa saj ne more biti tako strašno! En mit sem že ovrgel, namreč ta, da tek ni zame, morda bom tudi tega da jutra v mojem vesolju ne obstajajo. Živčen sem bil kot mlada nevesta. Navsezadnej ne bi bilo prvič, da bi z velikim pompom začel program, potem pa štrbunknil.

Lepoo sem vstal ob štirih, nekaj malega pojedel, se oblekel in zamežikal skozi okno. Bo treba it.

Pa sem šel.

Cela katastrofa, jasno. Najprej nisem nič videl na uro, ker je bila še tema in sem po dveh kilometrih pod ulično svetilko zgroženo ugotovil, da se vlečem čisto prepočasi. Zdelo se mi je ravno obratno. Potem me je, oh, kaj vse človek pozabi, ane?, seveda začelo zvijat v črevescih. In za krono vsega je tempo samo še padal. Noge so postale težke, kar bi gre nasploh na živce, saj se mi zdi, da imam v plučih še ogromno rezerve, ampak moči pa nobeene. Vrh vsega sem, ker cepec, pozabil pogledat kakšna razdalja me sploh čaka. 10 ali 11? Kar je bilo na koncu tako ali tako vseeno. Če bi štel 10 km, bi zadevo opravil s tempom 6:48 v 11 km pa sem naklepal uro in petnajst minut, se pravi 6:52. Čisti flop torej. Pa še vaje za moč in vzdržljivost sem prešprical, ker se je že mudilo v službo...

Kasneje sem, malo žalosten v program pod "Rezultat, ki ste ga dosegli na tekmovanju v zadnjem času:" vnašal razne vrednosti in prišel do zanimive ugotovitve: če bi vpisal letošnje povprečje in ne samo Radencev bi danes naredil vajo kot bi bila predpisana.

In evo ga, novo razpotje. Naj prilagodim program, ali pa se poskusim raje malo bolj pomatrat.

Oh, odločitve odločitve. Ampak  ne glede na vse skup...

Kumi čakam četrtka.

ponedeljek, 05. julij 2010

ledenik

Ne gre več, anede? Enostavno, glejte, eden vrhuncev zgodnjega poletja, Vršič, je šel mimo, jaz pa nič. Kot da ga ni bilo. Malo se mi zdi, da sem zašel tule v začaran krog - tisti, ki še klikajo na lepega, pametnega in skromnega so povečini itak zraven, če niso preberejo na Krtini. Zase se mi pa res ne da pisat. Pa tudi kaj bi? Tako luštno kot letos že dolgo ni bilo. Fora je pa v tem, da je vsakič posebej nekaj posebnega in najbolj lušno. Prvo leto premiera tekača poleg treh kolesarjev, kolosalno. Drugo leto en mimogrede špric tja gor, solo izvedba. Čista poezija. Potem kmalu še z Alešem prvič, pa prvič kolesarka v naši družbi, neverjetna vročina, ubijalska sopara, sence pa v limitiranju proti ničli - čisti egotrip. Letos pa - kaj čem pravit. Zadeva je že tradicionalna, letos tudi tekačica, ki je opravila s strmino v profesionalnem času - če primerjam rezultat z Andrejčkovim tekom je v samem vrhu. Pa se je vseeno veselila z nami "počasnelami", nasploh se mi zdi da je sevala letos ena taka pozitivna energija. Vrh vsega ostali sploh nismo bili slabi! Ne kolesarji, ne tekača. Letos sem užival še celo ko sva šla dol!!

Ampak kot rečeno.kaj naj sedaj? Od tekme do tekme, vmes pa jebi ga. Veste kolikokrat sem šel teč v zadnjem mesecu dni? 9x. Od tega 2x Vršič (gor pa dol), 2x Balaton, 1x Uhka okol Bleda, 1x z Alešem po PSTju in to je to. Vsega 3x pa še malo za trening. Pa še to - če seštejem vse tri komaj čez 20 km. Skratka - buuureeeek!

Saj vem, saj vem. Ja kaj bi rad, ej saj ste take razdalje tekli (na balatonu) pa PST tudi ni kar tako... Kaj bi rad??? Eh kaj. Bom pa povedal kaj.

Spet sem na kavču. Res ne z daljincem v eni in sendvičem v drugi roki ampak to je pač to. Toliko zmorem. Sam, da je lušno, da ni prenaporno, pa da se gre pol na pir, po možnosti. Hočem rečt, morda bi raje poskusil s trinajstedenskim programom pikada in biljarda, ane, saj sedaj se tako ali tako ne kadi več noter. Pa da probam še to? Ker matrat se mi očitno ne da in pravzaprav sem tako ali tako že razvil filozofijo, da je vsak trud+ brez veze, pa zakaj bi se mučil če uživaš, pa saj to je vendar to, kaj bi še rad... Potem mi je pač vse jasno, kaj bi s tem. Lej, eni ki niso niti tekač in jih vedno bolj rine "le" v hribe, čisto dobro shajajo tudi brez trenigov teka. Pa toliko časa gre praktično v nič. Če treniraš "kar nekaj" tudi žanješ kar nekaj.

In se bo treba odločiti. Razpotje je in treba bo levo al pa desno. Al pa nikamor. Morda je res čas, da se posvetim še čemu drugemu? Meni drugače kot s pribito disciplino ne gre: torek, četrtek, sobota. je bilo včasih Brez pardona. Danes mi pa na Borštu psi ne pašejo, na Rožniku klanci, na bajerju komarji, v sredo vročina, na PSTju promet, pa superge pa štunfi, pa ura pa semaforji pa vse skup. Vrh vsega nihče ne more reči da nisem poskusil! Že ene trikrat sem zagnal neka runnerwordove programe pa ni in ni bilo neke motivacije. Letos Sem redko zlezel pod 6 in pol. Zadihan sem bil sploh samo zadnjič na Vršiču pa morda še tistih 5 bonus kilometrov na Madžarskem. (Jebela, ko bi imel toliko energije tudi sicer!)

Skratka.

levo?
desno?
nikamor?

Vroče, hladno, toplo.

Ledeno.