Repriza

V bistvu sem sedajle hotel napisat nekaj pametnega, pa sem skočil nazaj nekaj preverit, kako je bilo že tkrat v podobni situaciji, pa sem začel kar brati in klik in brati in - in sem ugotovil, da sem vse skup že parkrat napisal. Vključno s tem, da sem vse skup že parkat napisal.
Ok, potem pa danes nič pametnega. Če ne gre, ne gre: nikakor mi ne uspe dotajčiti, zakaj mi je enkrat čisto lušno, drugič pa flop. Namreč tole s piskcem, ko bi se zapeljal skozi dejavu, vse to sem že videl, vse to sem že čutil... Po svoje sva hecna. Po eni strani z užitkom odsolirava kakšno neumnost (Velka planina, PST....) po drugi strani pa sva čisto na tleh, ko uspeva sama.PA kaj čem na novo odkrivat toplo vodo: če si nacionalna televizija lahko privošči dnevnike iz leta 92 si bom pa še jaz: (prvi del - male črke - lahko preskočite)

Ko sem bil majhen, kaj vem, tako majhen, da imam večino tega spomina spletenega s pomočjo kasnejših pripovedovanj, smo šli za nagrado na tortico. Nagrado, ker sem bil čisto priden in nisem delal nobenega cirkusa. Pogodba je bila jasna: nekaj časa bo potrebno hoditi zdravniku na pikice, in če bom premagal strah in bom miroval gremo potem v slaščičarno tam pod kinom. Tista tortica mi je najbrž res pomagala premagati strah pred ogromno iglo, ki jo je zdravnik nekajkrat na teden zapičil v mojo mčkno ta zadnjo plat, spomnim se pa tega strahu ne. Od vsega pa se pravzaprav resnično spomnim le tega, da smo šli potem na tortico, da sem včasih uspel iztržiti še sok namesto vode in da je bil svet lep in pravičen. Veljala so neka pravila, ki so dajala varnost in zavetje. Kdo ve kdaj sem začel misliti, da sploh ni tako. Tudi ne vem kaj vse mi je zabrisalo to vero v pravičen svet in otroka porinila nekam v ozadje, pomembnejše stvari so se dogajale in pomembnejši hormoni so se podili po mojm telesu. Saj o tem sem že pisal: otrok je že kdaj prilezel na svetlo a se je vedno potem zgodilo, da sem vse skupaj čofnil v vodo, saj se spomnite tistih pisanj o paničnem strahu pred izgubo teka. Pa gre za več stvari - vse se je začelo že prej. Moja samopodoba je bila precej mizerna. Bolj kot ne nesposoben, povprečen debelušček, ki mu življenje polzi mimo, ki mu je vrhunec zabave takšno ali drugačno popivanje ob koncih tedna. V dveh stvareh se je zaničevanje samega sebe konkrertiziralo tudi navzven: smrčanje in kajenje. Zaradi smrčanja sem trpel v družbi, bolelo me je biti tarča posmeha pa najsi je bil še tako nedolžen in morda celo dobronameren. Pozneje mi je zdravnik rekel, da imajo od mojega smrčanja probleme drugi, ne jaz, pa ni bilo res: bal sem se odhajati spat preden so šli drugi, trudil sem se ležati na boku pa na drugem boku pa z zaprtimi usti, zbujal sem se od lastnega smrčanja, izogibal sem se skupinskih spalnic, delal sem se da trdno spim, ko so na sosednjih posteljah šepetaje hvalili boga, da sem vsaj za trenutek nehal žagat in podobno. Glede kajenja pa pravzaprav niti ne vem kaj me je tako zelo motilo. To je bila v resnici edina stvar, ki sem jo skrival pred deco. Res! Redkokdaj so me videli kaditi, najhuje je bilo na morju ko smo cele dneve viseli skupaj. Ko sem letos poleti bral dnevnike iz otroštva sem opazil, da sem podobno čutil že takrat v srednji šoli: kljub temu da naj bi bil zaradi cigaret pomemben, sem kar veliko strani namenil obljubam kako bom nehal, kako ni prav, kako neumni so sošolci ki niso nehali kot jaz, kako neumen sem ker sem spet začel in tako dalje dvajset let, ko so bili dnevniki že davno pozabljeni. In ne, nisem se maral.
Najbrž ni naklučje, da sem z oboljim presekal hkrati. Vse skupaj je podobno tistemu mojemu stopicanju ob robu bazena preden skočim not. Nekega dne sem se odločil in se naročil na operacijo žrelnice, ki je odpravila probleme s smrčanjem - če se je že pojavilo odtistihdob, se ni vrnilo z najhujšo rezonanco, bilo je torej čisto “normalno”. Takrat sem resnično zrasel za nekaj centimetrov, kar plaval sem in počutil sem se dovolj močnega da uresničim še drugo željo po spremembi: kajenje. Priložnost je bila idealna: zaradi občutljivega grla mi že dober teden (v spominu imam 10 dni ampak to bo najbrž namišljen spomin) ni pasalo kadit in tako sem pavzo samo še podaljšal - do danes.
Vsem ki ste te stvari že brali hvala za potrpljenje ampak moral sem orisati te moje občutke v tistih dneh, kajti takrat, se mi zdi, me je usekalo najmočneje. Že prej se je dogajalo, tokrat pa sem se vsega skup zavedel. Ker tokrat res nisem imel namena spet začeti nazaj. Ker tokrat sem čutil, da je bilo to res to. Pa se mi je namreč po začetni euforiji začelo malo fržmagati. Zavistni in/ali občudujoči pogovori so počasi pojenjali in sedaj je bil menda počasi čas za tortico. Tisto doslej, ko sem bil malo v središču pozornosti je bil bolj sok za ogrevanje. Kdo ve, kaj sem pričakoval. Celo odraslo življenje sem se pripravljal, da neham in ko mi je uspelo sem ostal praznih rok. Ničesar ni bilo za prijet. Pač še eden nekadilec, kaj je pa to takega. Če sem si včasih lagal, da sploh ne kašljam zaradi cigaret sem si sedaj začel lagati, da itak nikoli nisem kašljal.
Ampak res, nehal sem kaditi, uspel mi je cel Veliki vesoljski fuk, pa nobenega orgazma!
Seveda je vse to neumnost. Kakšen kreten! Konzument sodobnega potrošništva, ki si podari največjo nagrado v svojem življenju pa darilca niti odvije ne, ker kar čaka, da mu jo prinesejo še drugi, morda večjega. Ker treba je vedeti: ljubezni do drugih mi ni nikoli manjkalo, vsaj upam da ne. Tudi jubezni drugih pa sem bil vedno deležen toliko, da sem se je navadil. To mi pripada. Ker nekdo tam zunaj me ljubi. In ko sem nagradil sebe vsega skup sploh opazil nisem: seveda ni nobenega ognjemeta in bučnega proslavljanja, saj gre za ljubezen.
Še danes sem prepričan da je bila to ena najboljših stvari ki sem jih naredil v svojem življenju. Za svojo samozavest je bilo pravi balzamček, temelj za naprej. Tudi za tek morda.
Čeprav se je vmes spet zgodilo. Še najmočneje ali pa morda najbolj očitno po lanskih Sladkih6, ki so bili zame nekaj fenomenalnega in prelomnega. Po trinajstdenskem programu vojaškega režima, po trmoglavem nadaljevanju čez celo poletje in jesen je bilo to prvi znak, da je še pravica na temu svetu. Znak, da je svet lep in pravičen. Da veljajo neka pravila, ki dajejo varnost in zavetje. Glej, kaj si naredil! Glej kaj si zmogel!!! Takrat sem se tako čudno prelomil na dvoje, kot bi en del jokal od navdušenja nad pretečenimi 42 kilometri drugi del pa je vse to opazoval nekje od strani in se malce pačil. Češ - hm. En tak zoprn, nedoločen hm. Tak, da ne ti more noben reči kaj hmaš, ker to ni hm, ki bi karkoli namigoval, samo tam je in morda se čisto malo in čisto neopazno namršči in to je vse. Hm.

Del mene je bil euforičen. Vsi so bili navdušeni, to je bil triumf kakršnega si ne bi mogel podariti na kakršenkoli drug način. To ni bilo več zgolj pasivna operacija žrelnice, to tudi ni bila zgolj opustitev slabe navade, katere se pravzaprav sploh ne bi smel nalesti ne pa da se jo 20 let trudim znebiti. Ampak - a je to to? Hm! Glej, po forumih berem kako vsi zmorejo mali maraton v dobri uri in tričetrt in kot je brati ne trenirajo kaj dosti. Kje si pravzaprav na teh famoznih Sladkih6 če pogledamo čisto realno: nekje bolj zadaj, kajne? In če smo čisto pošteni, da nisi še bolj zadaj je pripomoglo zgolj dejstvo, da jih je nekaj odstopilo, nekaj pa prekinilo tek kar tako. Če bi jih prišlo več bi te jih še več nascalo. Skratka: česa se pravzaprav tako veseliš? Mm?

In take neumnosti. Od tam ni bilo več daleč do ugibanja, da kaj pa imam pravzaprav od vsega skupaj? Kje je nagrada? uspelo mi je vstati s kavča, shujšati in celo motivirati za tek nekaj čisto neznanih ljudi, same krasne stvari - ampak kje je torej sedaj tisto nekaj? Katarza, the end, zaključek? Sedaj bi moralo izza vogala skočito tisto nekaj kar me je je trmasto gnalo ven tudi ko se mi sploh ni dalo. Ko sem bil zmatran. Ko sem prišel pozno domov, zbit, zmatran, tečen. Seveda je potem prišla kriza: kar naenkrat so se znašli pri roki vsi mogoči izgovori, zakaj bi lahko današnji tek pa res preskočil. Pojma nimam - in tega nisem uspel razvozlati - kaj me je gnalo in kakšno srečo sem imel, da v resnici nisem nehal. Morda se je tu prvič izkazala tista vojaška manira za pozitivno. Nekajkrat sem namreč šel teč čisto iz navade, zaradi reda, in glej čudo, domov sem se vračal prerojen…

Kdaj se je potem vse skup obrnilo na glavo nimam pojma. Rad bi še malo pisal o tem ali je bil tisti nori srečni in čustveno nabit rojstni dan posledica ali vzrok ampak tam nekje se je moralo zgoditi. Tisti čas bi najbrž brez teka zaradi službe gotovo kolapsiral, vse v zvezi z njo pa bi me do danes gotovo že pognalo v živčni zlom. Ampak ne: nobene živčnosti več ne nosim ne domov, ne v tek. Prišlo je samo od sebe kot pride urin kazalček sam od sebe okrog in okrog, čeprav vseskozi miruje. Tako čudno je, da je nemogoče napisati tako da bi bilo razumljivo. Kot bi se vse zlilo. Kot recimo, ko se pripravljaš na izpit in ti ni nič jasno in se počasi vse začne postavljati na svoje mesto, dokler ni znanja in izkušenj dovolj da zaupanje vase zamenja tremo pred praznim listom. Začelo se je že na Bledu, a sem tam to pripisoval drugim stvarem. Na Ljublajncu je bil cilj jasen: pod dve uri. Če ga dosežem že danes bo super. Če ne pač naslednjič. Neverjeten mir me je zajel takrat saj me je na koncu v vsakem primeru čakala zmaga. Z nikomer ne tekmujem, z nikomur mi ni potrebno tekmovati.

Ko sem na Sladkih6 letos končal tek se nisem več delil na dvoje. Ko sem stal tam med množico, ko bi čustva v zraku lahko rezal, ko sem se kot otrok veselil veselja ki ga je pokazala Sebi in ko sem videl s kakšnim ponosom so stali pred nami prvouvrščeni, ko je energija brnela tam v zraku od prvega do zadnjega slavnjenca se mi je vse moje lansko tuhtanje zdelo naenkrat tako tuje, kot bi ga res spravila skupaj druga oseba. Letos sem naredil vsega nekaj krogov več kot lani pa vem, da sem zopet premagal samega sebe. In spominčica - prav nič več me ne skrbi, da jo bo minilo. Kdor spravi skozi Sladkih6 je naredil za samozavest največ, kar lahko. Samo pustiti se ne sme da ga začne nagovarjat kakšen vražiček, ki mu ni do drugega kot uničevanja.

Čujte najslajše: to je šele začetek! Počasi spreminjam sebe, včasih čisto simbolično, ker je fino če se vidi tudi navzven, fizično. Kot tole s pivom recimo. Kaj vse se mi je zgodilo v nepolnih dveh letih! Kaj vse se je spremenilo! Kaj vse me še čaka! Kumi čakam!

Kar imam je moja najboljša tortica s nažicanim sokom. Tisoč tortic, vsakič znova me čaka tam na koncu teka. Vsakič znova me čaka na koncu dneva. Vsakič znova me čaka na začetku jutra. Včasih me prime in cepetam trmasto za mizo, da je ne maram. Včasih pozabim nanjo in mi je tesno. A vem da jo imam in da me čaka. V resnici je nikdar ne pojem: samo vem da me čaka tam.