nedelja, 30. maj 2010

ponedeljek, 24. maj 2010

Za nadstropje višje

Namenjeno je bilo in zgodilo se je, da sem se preselil v pisarno, ki je nadstopje višje. Eno nadstropje pri nas meri 3 metre, tako da sem sedaj namesto na 9 metrih pristal na dvanajstih. Ker še vedno ignoriram dvigalo sem med vzpenjanjem naredil preprost izračun:

- do konca leta me čaka približno 170 delovnih dni. Brez dopusta torej 140.
- ker grem na dan najmanj trikrat "gor pa dol" samo to novo nadstropje pomeni 9 metrov na dan
- do konca leta bom torej naredi 1260 višincev... samo s tem nadstropjem...

Sicer pa - vreme je lepo. Zadnjič sem preizkusil če bom zmogel balaton in kot zgleda bom. Čeprav mi je šlo drugi dan obupno počasi. Pa kaj?

nedelja, 16. maj 2010

Užitek.

Kaj pa vem. Radenci so Radenci, nekako so mi pri srcu. So sicer daleč, pa menda imajo težko podnebje, pa na začetku sezone so in te stvari ampak - meni pašejo. Celo lani, ko so mnogi jamrali da je bilo grooozno, je bilo meni prijetno. Letos sva se z Darjo odločila, da skupaj s Samotom in Jasno "nastop" še olajšamo, vzeli smo kar vikend paket in tako je vse skup postalo užitek. Saj se še spomnimo, lani sem ob štartu še iskal parkirni prostor in se preoblačil :)) , letos pa na izi - iz hotelske sobe naravnost na start. Kasneje se je zaradi dežja in mraza in vetra vse to še sploh izkazalo za zelo zelo zelo dobro idejo.

Kar se pa samega teka tiče, filozofija ki jo teram zadnje čase se je tokrat sploh obnesla. A kera filozofija? Ja to, da, emmm, no tisto, saj veste, pač filozofijo. No, vsekakor pa sem imel eno najdaljših netekaških obdobij sploh. od 6. maja pa vse do včeraj - ništa! Počitek.

In je šlo. Ni bilo sicer pod dvema urama, je bil pa tretji najhitrejši. In v cilj sva spet pritekla skupaj dva srčna - z Rajkotom sva se sicer videla samo prvi in zadnji kilometer ampak to je bilo dovolj da sva začutila energijo. Ki je samo še rasla, Jasna je po bolezni spet padla not, Samo jo je rutinirano spremljal, Raf pa je z užitkom (!) pretekel svoj drugi veliki maraton.

Madžarska prihajamo!

petek, 14. maj 2010

Skoraj pozabil!

Jooj, ne vem, kako bo šlo v Radencih, uh, čisto sem brez kondicije, nič nisem treniral, ne počutim se dobro, koleno me boli, vse mišice so nekam čudne, po moje se me loteva gripa, sploh ne vem če bi šel.

četrtek, 13. maj 2010

Repriza

V bistvu sem sedajle hotel napisat nekaj pametnega, pa sem skočil nazaj nekaj preverit, kako je bilo že tkrat v podobni situaciji, pa sem začel kar brati in klik in brati in - in sem ugotovil, da sem vse skup že parkrat napisal. Vključno s tem, da sem vse skup že parkat napisal.
Ok, potem pa danes nič pametnega. Če ne gre, ne gre: nikakor mi ne uspe dotajčiti, zakaj mi je enkrat čisto lušno, drugič pa flop. Namreč tole s piskcem, ko bi se zapeljal skozi dejavu, vse to sem že videl, vse to sem že čutil... Po svoje sva hecna. Po eni strani z užitkom odsolirava kakšno neumnost (Velka planina, PST....) po drugi strani pa sva čisto na tleh, ko uspeva sama.PA kaj čem na novo odkrivat toplo vodo: če si nacionalna televizija lahko privošči dnevnike iz leta 92 si bom pa še jaz: (prvi del - male črke - lahko preskočite)

Ko sem bil majhen, kaj vem, tako majhen, da imam večino tega spomina spletenega s pomočjo kasnejših pripovedovanj, smo šli za nagrado na tortico. Nagrado, ker sem bil čisto priden in nisem delal nobenega cirkusa. Pogodba je bila jasna: nekaj časa bo potrebno hoditi zdravniku na pikice, in če bom premagal strah in bom miroval gremo potem v slaščičarno tam pod kinom. Tista tortica mi je najbrž res pomagala premagati strah pred ogromno iglo, ki jo je zdravnik nekajkrat na teden zapičil v mojo mčkno ta zadnjo plat, spomnim se pa tega strahu ne. Od vsega pa se pravzaprav resnično spomnim le tega, da smo šli potem na tortico, da sem včasih uspel iztržiti še sok namesto vode in da je bil svet lep in pravičen. Veljala so neka pravila, ki so dajala varnost in zavetje. Kdo ve kdaj sem začel misliti, da sploh ni tako. Tudi ne vem kaj vse mi je zabrisalo to vero v pravičen svet in otroka porinila nekam v ozadje, pomembnejše stvari so se dogajale in pomembnejši hormoni so se podili po mojm telesu. Saj o tem sem že pisal: otrok je že kdaj prilezel na svetlo a se je vedno potem zgodilo, da sem vse skupaj čofnil v vodo, saj se spomnite tistih pisanj o paničnem strahu pred izgubo teka. Pa gre za več stvari - vse se je začelo že prej. Moja samopodoba je bila precej mizerna. Bolj kot ne nesposoben, povprečen debelušček, ki mu življenje polzi mimo, ki mu je vrhunec zabave takšno ali drugačno popivanje ob koncih tedna. V dveh stvareh se je zaničevanje samega sebe konkrertiziralo tudi navzven: smrčanje in kajenje. Zaradi smrčanja sem trpel v družbi, bolelo me je biti tarča posmeha pa najsi je bil še tako nedolžen in morda celo dobronameren. Pozneje mi je zdravnik rekel, da imajo od mojega smrčanja probleme drugi, ne jaz, pa ni bilo res: bal sem se odhajati spat preden so šli drugi, trudil sem se ležati na boku pa na drugem boku pa z zaprtimi usti, zbujal sem se od lastnega smrčanja, izogibal sem se skupinskih spalnic, delal sem se da trdno spim, ko so na sosednjih posteljah šepetaje hvalili boga, da sem vsaj za trenutek nehal žagat in podobno. Glede kajenja pa pravzaprav niti ne vem kaj me je tako zelo motilo. To je bila v resnici edina stvar, ki sem jo skrival pred deco. Res! Redkokdaj so me videli kaditi, najhuje je bilo na morju ko smo cele dneve viseli skupaj. Ko sem letos poleti bral dnevnike iz otroštva sem opazil, da sem podobno čutil že takrat v srednji šoli: kljub temu da naj bi bil zaradi cigaret pomemben, sem kar veliko strani namenil obljubam kako bom nehal, kako ni prav, kako neumni so sošolci ki niso nehali kot jaz, kako neumen sem ker sem spet začel in tako dalje dvajset let, ko so bili dnevniki že davno pozabljeni. In ne, nisem se maral.
Najbrž ni naklučje, da sem z oboljim presekal hkrati. Vse skupaj je podobno tistemu mojemu stopicanju ob robu bazena preden skočim not. Nekega dne sem se odločil in se naročil na operacijo žrelnice, ki je odpravila probleme s smrčanjem - če se je že pojavilo odtistihdob, se ni vrnilo z najhujšo rezonanco, bilo je torej čisto “normalno”. Takrat sem resnično zrasel za nekaj centimetrov, kar plaval sem in počutil sem se dovolj močnega da uresničim še drugo željo po spremembi: kajenje. Priložnost je bila idealna: zaradi občutljivega grla mi že dober teden (v spominu imam 10 dni ampak to bo najbrž namišljen spomin) ni pasalo kadit in tako sem pavzo samo še podaljšal - do danes.
Vsem ki ste te stvari že brali hvala za potrpljenje ampak moral sem orisati te moje občutke v tistih dneh, kajti takrat, se mi zdi, me je usekalo najmočneje. Že prej se je dogajalo, tokrat pa sem se vsega skup zavedel. Ker tokrat res nisem imel namena spet začeti nazaj. Ker tokrat sem čutil, da je bilo to res to. Pa se mi je namreč po začetni euforiji začelo malo fržmagati. Zavistni in/ali občudujoči pogovori so počasi pojenjali in sedaj je bil menda počasi čas za tortico. Tisto doslej, ko sem bil malo v središču pozornosti je bil bolj sok za ogrevanje. Kdo ve, kaj sem pričakoval. Celo odraslo življenje sem se pripravljal, da neham in ko mi je uspelo sem ostal praznih rok. Ničesar ni bilo za prijet. Pač še eden nekadilec, kaj je pa to takega. Če sem si včasih lagal, da sploh ne kašljam zaradi cigaret sem si sedaj začel lagati, da itak nikoli nisem kašljal.
Ampak res, nehal sem kaditi, uspel mi je cel Veliki vesoljski fuk, pa nobenega orgazma!
Seveda je vse to neumnost. Kakšen kreten! Konzument sodobnega potrošništva, ki si podari največjo nagrado v svojem življenju pa darilca niti odvije ne, ker kar čaka, da mu jo prinesejo še drugi, morda večjega. Ker treba je vedeti: ljubezni do drugih mi ni nikoli manjkalo, vsaj upam da ne. Tudi jubezni drugih pa sem bil vedno deležen toliko, da sem se je navadil. To mi pripada. Ker nekdo tam zunaj me ljubi. In ko sem nagradil sebe vsega skup sploh opazil nisem: seveda ni nobenega ognjemeta in bučnega proslavljanja, saj gre za ljubezen.
Še danes sem prepričan da je bila to ena najboljših stvari ki sem jih naredil v svojem življenju. Za svojo samozavest je bilo pravi balzamček, temelj za naprej. Tudi za tek morda.
Čeprav se je vmes spet zgodilo. Še najmočneje ali pa morda najbolj očitno po lanskih Sladkih6, ki so bili zame nekaj fenomenalnega in prelomnega. Po trinajstdenskem programu vojaškega režima, po trmoglavem nadaljevanju čez celo poletje in jesen je bilo to prvi znak, da je še pravica na temu svetu. Znak, da je svet lep in pravičen. Da veljajo neka pravila, ki dajejo varnost in zavetje. Glej, kaj si naredil! Glej kaj si zmogel!!! Takrat sem se tako čudno prelomil na dvoje, kot bi en del jokal od navdušenja nad pretečenimi 42 kilometri drugi del pa je vse to opazoval nekje od strani in se malce pačil. Češ - hm. En tak zoprn, nedoločen hm. Tak, da ne ti more noben reči kaj hmaš, ker to ni hm, ki bi karkoli namigoval, samo tam je in morda se čisto malo in čisto neopazno namršči in to je vse. Hm.

Del mene je bil euforičen. Vsi so bili navdušeni, to je bil triumf kakršnega si ne bi mogel podariti na kakršenkoli drug način. To ni bilo več zgolj pasivna operacija žrelnice, to tudi ni bila zgolj opustitev slabe navade, katere se pravzaprav sploh ne bi smel nalesti ne pa da se jo 20 let trudim znebiti. Ampak - a je to to? Hm! Glej, po forumih berem kako vsi zmorejo mali maraton v dobri uri in tričetrt in kot je brati ne trenirajo kaj dosti. Kje si pravzaprav na teh famoznih Sladkih6 če pogledamo čisto realno: nekje bolj zadaj, kajne? In če smo čisto pošteni, da nisi še bolj zadaj je pripomoglo zgolj dejstvo, da jih je nekaj odstopilo, nekaj pa prekinilo tek kar tako. Če bi jih prišlo več bi te jih še več nascalo. Skratka: česa se pravzaprav tako veseliš? Mm?

In take neumnosti. Od tam ni bilo več daleč do ugibanja, da kaj pa imam pravzaprav od vsega skupaj? Kje je nagrada? uspelo mi je vstati s kavča, shujšati in celo motivirati za tek nekaj čisto neznanih ljudi, same krasne stvari - ampak kje je torej sedaj tisto nekaj? Katarza, the end, zaključek? Sedaj bi moralo izza vogala skočito tisto nekaj kar me je je trmasto gnalo ven tudi ko se mi sploh ni dalo. Ko sem bil zmatran. Ko sem prišel pozno domov, zbit, zmatran, tečen. Seveda je potem prišla kriza: kar naenkrat so se znašli pri roki vsi mogoči izgovori, zakaj bi lahko današnji tek pa res preskočil. Pojma nimam - in tega nisem uspel razvozlati - kaj me je gnalo in kakšno srečo sem imel, da v resnici nisem nehal. Morda se je tu prvič izkazala tista vojaška manira za pozitivno. Nekajkrat sem namreč šel teč čisto iz navade, zaradi reda, in glej čudo, domov sem se vračal prerojen…

Kdaj se je potem vse skup obrnilo na glavo nimam pojma. Rad bi še malo pisal o tem ali je bil tisti nori srečni in čustveno nabit rojstni dan posledica ali vzrok ampak tam nekje se je moralo zgoditi. Tisti čas bi najbrž brez teka zaradi službe gotovo kolapsiral, vse v zvezi z njo pa bi me do danes gotovo že pognalo v živčni zlom. Ampak ne: nobene živčnosti več ne nosim ne domov, ne v tek. Prišlo je samo od sebe kot pride urin kazalček sam od sebe okrog in okrog, čeprav vseskozi miruje. Tako čudno je, da je nemogoče napisati tako da bi bilo razumljivo. Kot bi se vse zlilo. Kot recimo, ko se pripravljaš na izpit in ti ni nič jasno in se počasi vse začne postavljati na svoje mesto, dokler ni znanja in izkušenj dovolj da zaupanje vase zamenja tremo pred praznim listom. Začelo se je že na Bledu, a sem tam to pripisoval drugim stvarem. Na Ljublajncu je bil cilj jasen: pod dve uri. Če ga dosežem že danes bo super. Če ne pač naslednjič. Neverjeten mir me je zajel takrat saj me je na koncu v vsakem primeru čakala zmaga. Z nikomer ne tekmujem, z nikomur mi ni potrebno tekmovati.

Ko sem na Sladkih6 letos končal tek se nisem več delil na dvoje. Ko sem stal tam med množico, ko bi čustva v zraku lahko rezal, ko sem se kot otrok veselil veselja ki ga je pokazala Sebi in ko sem videl s kakšnim ponosom so stali pred nami prvouvrščeni, ko je energija brnela tam v zraku od prvega do zadnjega slavnjenca se mi je vse moje lansko tuhtanje zdelo naenkrat tako tuje, kot bi ga res spravila skupaj druga oseba. Letos sem naredil vsega nekaj krogov več kot lani pa vem, da sem zopet premagal samega sebe. In spominčica - prav nič več me ne skrbi, da jo bo minilo. Kdor spravi skozi Sladkih6 je naredil za samozavest največ, kar lahko. Samo pustiti se ne sme da ga začne nagovarjat kakšen vražiček, ki mu ni do drugega kot uničevanja.

Čujte najslajše: to je šele začetek! Počasi spreminjam sebe, včasih čisto simbolično, ker je fino če se vidi tudi navzven, fizično. Kot tole s pivom recimo. Kaj vse se mi je zgodilo v nepolnih dveh letih! Kaj vse se je spremenilo! Kaj vse me še čaka! Kumi čakam!

Kar imam je moja najboljša tortica s nažicanim sokom. Tisoč tortic, vsakič znova me čaka tam na koncu teka. Vsakič znova me čaka na koncu dneva. Vsakič znova me čaka na začetku jutra. Včasih me prime in cepetam trmasto za mizo, da je ne maram. Včasih pozabim nanjo in mi je tesno. A vem da jo imam in da me čaka. V resnici je nikdar ne pojem: samo vem da me čaka tam.

nedelja, 09. maj 2010

mož Pri Borštu

Malo sem zabluzil s prejšnjim postom, pa je izpadlo kod da sem skoraj v depri ali kaj takega. Sploh ne. Bolj naveličan, kot kaj drugega. Enostavno sem se začel počutiti slabo. Eno in isto, vedno čakam nek lepši jutri. Sem daleč od Pinka v temle videu:



Saj ni samo virtualnost, medmrežje, oblak, socialna omrežja, portali s komentarji in roditeljski sestanki. Enostavno že 40 let čakam, da bo svet malo lepši, pa ni. Kar me je sesulo je to, da tudi ne bo. Najbrž je imel agent Smith iz matrice prav: raja si ljudje sploh ne želimo. Še huje - v njem sploh ne delujemo. Takole pravi:


Did you know that the first Matrix was designed to be a perfect human world? Where none suffered, where everyone would be happy. It was a disaster. No one would accept the program. Entire crops were lost. Some believed we lacked the programming language to describe your perfect world. But I believe that, as a species, human beings define their reality through suffering and misery. The perfect world was a dream that your primitive cerebrum kept trying to wake up from. Which is why the Matrix was redesigned to this: the peak of your civilization. :

Saj vem. Seveda je vsega slabega dosti tudi v "navadnem" svetu. Štos je samo v tem, da je v virtualnem dostopen na klik.
Preveč, preveč, preveč.
Še nekaj. Mogoče se samo staram in mi gre vse skup samo bolj na živce. Prvič me je spreletelo, ko so z reklamami prekinili schindlerjev seznam. Kontrast je bil strašen: iz izrazito dodelane scene, čustveno nabite, morda celo vrhiunca filma so nas treščili med - kaj pa vem, mehčalce, trdovratne madeže in te stvari. Pranje možganov, ali je sploh lahko kdo še skoncentriran skupaj dlje kot 15 minut? Takrat enkrat sem kupil digitalni snemalnik s timeshiftom, ki mi omogoča gledanje oddaj brez reklam. Kar mi bodo seveda za novo leto z digitalizacijo vzeli. Ne me farbat, naperedek, več programov, kvalitetnejša slika. Česa? Osvežilcev zraka? Pehaja v ustih? Srečnih ritk v plenicah? Jebite se!


Ne sprejemam, da svet je pač tak in da nič ne pomaga. Ne sprejemam, da mora bolet. Ne verjamem pa tudi tega, da lahko pomagam. Jaz se enostavno ne grem več in adijo. Ali sploh veste kako težko se je bilo izbrisat iz Facebooka? S tem, da se v bistvu sploh ne moreš, ker nekje bo tako ali tako nekaj ostalo. Najprej so me spustili le do deaktivacije. Ker sem pa želel izbris sem brskal dalje. Priznam: po tolikih letih prakse z internetom sem klonnil: nisem se uspel prebiti sam, potreboval sem pomoč googla. Potem pa:
- najprej so od mene želeli razlog. Pa zakaaaj to počneš. Nikar no! Kakršenkoli je tvoj razlog ti bomo znali pomagati, da problem rešiš in se še naprej družiš z nami. In ne: ne spustijo te naprej, če ne poveš razloga. ojoj!
- potem je potrebno vpisati geslo. Verjeli ali ne, od prve registracije do danes mi ga ni bilo potrebno vpisati niti enkrat. Vse so uredili piškotki, vse je bilo kul. Sedaj pa geslo, da me ja ne bo izbrisal kdo drug.
- prvič v življenju sem videl tudi tako zverižene captcha preizkuse. Prvič sem jih videl tudi na facebooku se mi zdi. Morda ob prijavi. Tokrat pa kar dva. Ojoj, enostavno sem obupal in odložil izbris na drugič, po nekaj dneh mi je uspelo v tretjem poskusu.
- ko sem mislil da je to to pa še eno presenečenje. Naenkrat so se pred menoj pojavile obupane slike Karmen, Aleša, nečakinje in še nekaterih drugih. In kaj so mi hoteli z njimi sporočiti? "Rado. Oseba Karmen te bo pogrešala. Ali ji želite še kaj sporočiti preden..." Aaaaaaa! Ne, ne želim. Če bi ji želel bi jo povabil na pijačo, ali bi ji telefoniral ali pa se z njo družil kakšen krog več na Formaratonu!! Saj ne delam samomora! Vse kar počnem je, da ukinjam račun na Facebooku, nič več.

PA presenečenj še ni bilo konec. Po vseh teh mukah kristusovih sem po kakšnem tednu na tekaškem forumu nič hudega sluteč kliknil na nek link članice, ki je objavila slike iz neke prireditve. In kaj me pričaka? "Pozdravljen nazaj Radovan Mikolič, veseli nas da ste ponovno aktivirali račun...." Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa- tup tup tup.

Nobenih gesel, nobenih preverjanj pristnosti, ampak enostavno sem bil spet not. V moje dobro? NOT!
Po vsem tem se sedaj že 14 dni ne upam kliknit nobene povezave več.

Pri vsem tem je potrebno povedat da me je FB pravzaprav še najmanj motil. Kar me je zadnjič v resnici sesulo, da sem šel pisat Tisoč takih tekov na tak način namesto, da bi enostavno napisal kako sem srečen, da sem pretekel 5000. kilometer, morda bi vse skup malo začinil, kako se vse poklapa - preteči sem moral točno 5 km, seštevek cifer datuma je dal 5, (6 + 5 + 2 + 0 + 1 + 0 = 14, 1 + 4 = 5) Pa seštevek časa (31:19) je dal tudi 5, uuuu, spuki! Ampak ne: na Drugem svetu me je zmotil naslov, da nekdo svojega otroka ne pusti na pohod . Pa blog ni bil najhujši, pri tem sem samo zamahnil z roko: še en cepec pač. Kar me je razočaralo in prililo tisto kapljico čez rob pa so bili komentarji.

To je bilo to. Ne grem se več. Adijo.

*****

Sedaj pa še o tem mojem nesrečnem Primožu, ko je mogoče izgledalo, kot da je razočaranje nad svetom krivo, da ne grem nikamor in da sem se ulegel nazaj na kavč in vzel vse igrače s sabo - ampak resnica je veliko bolj... em, saj sploh ne vem če bi napisal. Najprej: tole je res: nisem se ravno počutil sposobnega za podvig. Primož ni kar tako, zadeva si zasluži vse spoštovanje in čisto osebno: iti kar tako malo za blef je čisto navadno norčevanje. Še nekaj je: še kakšen prispevek ali dva nazaj sem se hvalil, kako je luštno, nobenega kolena, nobene boleče pete in to kljub megaaprilu. RAvno na izteku 5000. kilometra se je pokazalo da ni čisto tako in da je bolečina, ki me je zadnje čase začela opominjati, da pretiravam, jaz pa sem jo poskušal odriniti češ - morda sem se malo udaril ali nerodno stopil ali kaj vem kaj. Skratka, Primož bi bil tveganje. Ampak - oh, z Alešem sva se lani tako dobro ujela in spodbujala en drugega, se bodrila, se motivirala, pod  adrenalinom sanjarila in kovala Velike načrte, od lani pa sem ostal dolžen še skupni zaključek, saj sem odkrevsal domov pred koncem. Pa vendar... Treba je vedeti, da bosta zasedena tudi naslednja vikenda, najprej Radenci - od petka do nedelje, potem pa še birma... Boršt pa čaka. Ne gre samo za nepokošeno travo. Toliko veselja imava z Darjo, ko preizkušava s sajenjem in sejanjem in obrezovanjem in... En tak mali spokojen svet kjer dam živce na pašo, (v roke pa flašo ;) ) in možgani se mi zresetirajo. Žal je bilo letos med vikendi nadpovprečno  mokrih vikendov, tiste ta suhe pa smo pokurili še za izsek in čiščenje zarasle parcele poleg ta zgornjih sosedov. (Mater je lepo!). Pa še cesto nam rihtajo in nisem bil več siguren, kako postrani me kaj gledajo, ko druščini nič ne pridem pomagat pri novih škarpicah, tokrat iz kamna, da se izkop ne vsuva nazaj na cesto. Naša parcela pa čedalje bolj zelena. Ker gre za sveže popucan svet raste vse živo in dlje kot odlašaš, več truda je potrebnega za košnjo. Ampak vseeno: še vedno sem tehtal Primož je le Primož in Boršt je pač - kaj bi se slepili, uživancija. Še par dni prej sem se sprehajal po lanskih zapisih in bil čisto zares v stiski. Darja se je grizla v jezik, da ja ne bi bila ona in njene želje kakšen prehud faktor (in bi potem slabo voljo stresal nanjo, češ ti si me pregovorila da nisem šel) jaz pa sem do zadnjega gruntal. Kaplja čez rob so bili Aleševi komentarji: praktično na vratih sem zahteval minuto odmora in se odločil za dodaten preizkus: znameniti Wegin preizkus s kovancem. Gre za to, da odločitev prepustiš kovancu in opazuješ ali si nad izzidiom zadovoljen ali razočaran. Cifra Primož, grb Boršt. Padla je cifra in - še sam sem bil presenečen, nad izzidom sem bil razočaran. In sva šla na Boršt.

Tule bi moral biti konec, pa še ni bil. Zvečer sem še enkrat čekiral komentarje in oh. Na sredi naletim na Alešev komentar, ki sem ga v Ljubljani spregledal. Šlo je za to, da je poslal dva zapored in sem prebral samo drugega, tam, kjer me spominja na lanske podvige. Nazaj sem odpisal le nekaj kao, kako imam slabo vest pa to. Tam na Borštu pa preberem - Res je škoda trenutkov zato pa le pridi. Saj greš lahko le trikrat, štirikrat, ravno toliko da narediva kakšen Veliki Plan. Spet sem nekoga pustil na cedilu. Me je prijelo, da bi tisti trenutek  oddirjal v Bistrico. Pol hriba je bilo že pokošenega, drugo polovico bom pa že enkrat. Na srečo imam v rokavu še nekaj takih orodij, kot je tista s kovancem - da se ne zaletim preveč. Požulil sem že tretje pivce in prav nič ne bi bilo pametno voziti. Tako sem se zatekel k finti, ki sem jo začel uporabljati ko sem zaradi neprespanosti zjutraj na šihtu lezel skup, zvečer pa nisem moglel nehat brat knjige do treh zjutraj. Potem sem se pa odločil: tole neustavljivo željo po knjigi, ki je ne moreš izpustiti iz rok prestavi na zjutraj. Zvečer greš normalno spat in si budilko nastaviš tri ure prej. Potem se pa lepo zbudi in  miru čitaj, dokler ne bo treba v službo. Seveda se nikdar ni izšlo. Kakorkoli, rekel sem si, če bo Alešu kdaj potrebna podpora bo zjutraj ane? In sem si navil budilko na 3:30 ter se takoj spravil spat. Seveda sem zvonenje ob 3:30 gladko skenslal. Aleš, oprosti. Oh, in nek drug Aleš iz službe mi je zjutraj poslal SMS z vprašajem. Ni mu bilo jasno, zakaj sem mu v petek ob 17h poslal sporočilo "Srečno"...

Je bilo pa sicer fino. V soboto sva postorila vskoraj vse kar sva se namenila, v nedeljo pa sem tucao kamenje, da mi bodo roke odpadle. Je prav noro, lahko tolčeš z macolo, kolikor ti da duša, pa se ne zgodi nič, lahko pa treščiš samo enkrat pa skala razpade. Je pa res, da na koncu pametni popusti.

Za zaključek pa sem danes še gladko prešprical nedeljski tek. Se je vendarle potrebno malo šparati. Kmalu bo namreč treba začet jamrat - joooj, Radenci jaz pa nisem niiič treniral.

Laže pa ne ciciban...

četrtek, 06. maj 2010

Tisoč takih tekov.

Po pravici povedano, sem mislil sedajle malo zamorit. Za spremembo. Saj vem, da sem to razlagal že miljonkrat ampak če je pa res: eden od glavnih problemov med tekom je ta, da imam ful časa in da se nič ne dogaja. Saj veste. Danes smo neprestano iz vseh strani bombardirani z informaciji, delamo se da smo večopravilni, v resnici pa samo čedalje bolj fragmentarizirani. Ko takole tečeš pa naenkrat ni nič - časa imaš ogromno in pravzaprav nastane en tak dolgčas, ki bi ga morda lahko primerjal le še s čakanjem v zdravstvenih domovih, da prideš na vrsto k zdravniku. Pa še tam se dandanes najde kakšna zloženka o aidsu ali čem podobnem, da ti skrajša čas. (Če seveda ne komuniciraš na vse novodobne možne načine komuniciranja).

Skratka, danes sem bil malo žalosten. V bistvu kar orenk. Nekaj sem prebral na nekem x blogu, saj ni tolko važno kaj, in potem še komentarje in postal čisto - ja ne vem, razočaran, žalosten, nekaj tu vmes. Kako morajo biti ljudje tako smotani? Tako zlobni? Črnosrčni? Neumni? Ozkogledni? Zafrustrirani? Pa to še ni bilo to. Klikneš pač drugam pa je. Če ne bi šel teč. Potem pa evo ga. Moja PST, pa sem se prec spomnil. In seveda spet tuhtal. Po eni strani - kaj me briga? Po drugi strani pa: a je svet res tak? A smo res taki? Je res tako težko živeti brez nekih napetosti, konfliktov, nadutih konfrontacij, živčnih vojn?

Sem že imel naslov: Grdi, umazani, zli. V Wega pozi s stisnjenimi pestmi sem že imel načrt. Danes se bom malo razpisal o tem. Potem pa se bom začel odklapljat. Od vseh teh spletnih časopisov, portalov, drugih svetov in njihovih komentatorjev. Adijo bljižnice, eresesi, omrežja in sodobni komunikacijski sladkorčki. Polhn kufer imam vsega.

Ampak - kot rečeno, kaj čem morit, brez zveze o tem pisat in zato sem se odločil, da za spremembo napišem kaj drugačnega. Saj navsezadnje sem šel danes teč samo zato, ker sem vedel da bo tek nekaj posebnega. Če si lahko predstavljate: sem bil že na pol poti do the Točke (kjer iz hoje preidem v tek), pa sem se vrnil domov, ker se je prav nemarno usul dež. Lepo sem si pogrel kosilo in klel sonček, ki se je pokazal minutko za tem, ko sem dal prvo žlico v usta. Mah, sem si rekel, še enkrat se pa res ne mislim odpravit. Kakršno srečo imam, se bo spet tisti hip ulilo.

Potem pa - lop po glavi. Saj res. Ah. Zakaj pa ne. Ravno prav, 5 kilometrčkov, prepih v glavi in en Wega šprint čisto na koncu.

In potem... Kremšnite.