ponedeljek, 22. marec 2010

Let nad kukavičjim gnezdom

Najbrž sem res prišel v tisto fazo, ki so mi jo v preteklosti polagali na dušo moji vrli komentatorji. Ne se sekirat, teci za zabavo, ne ženi se v iberture, ne ženi si k srcu neuspehov. Še več – neuspehov sploh ni. Sem si rekel, ja no, toliko ljudi že mora imeti prav kajne? In se ne ženem. Tečem za zabavo, treniram ko me prime, celo tekmovanja so mi v zabavo in druženje. Predvsem pa se ne sekiram. Oh, seveda, sedajle lahko kdo mirno reče, da blefiram ampak spet, ok, me ne briga. Jaz v bistvu uživam v trenutkih. Nore navijačice v Medei, strašljivo Kamniško sedlo, kitara, štart Ljubljanskega maratona s The stroji, prvi prihod na cilj Blaguškega jezera. Hec je v tem, da gre za trenutek. To je težko razložiti. Pri vzponu na Triglav, recimo, me prihod na vrh ni sesul toliko, kot srečanje prestrašene ženske, ki je prišla nasproti, ko sem po sestopu ves prešeren koračil proti domu Kredarice. Čustva. Strah, želja, pogum. Tudi zato sem jokal ko je Majdičeva tekla proti medalji. Tako zelo sem čutil tisto njeno željo. Hočem, zmorem, hočem, zmorem. Zame sta bili enaki, tista ženska in Petra. Premagati sebe, premagati vse. Želeti. Tako zelo želeti. Ker dan danes je vskupaj bolj instant kot ne. Sam z željami nimam problemov. Malo težje je z uresničitvijo le teh. Morda sem se v mladosti navadil svoje želje potlačiti, (ker naša dva sta se raztrgala, da bi mi jih uresničila in potem sem imel slabo vest ker … mah pustimo to) in jih nevede tlačim še danes. Ponavadi me potem kdo pošlepa, da jih uresničim ali pa mi jih kar uresniči. Roko na srce: moje želje so pravzaprav skromne. So pa še fantazije. Nekaj časa sem fantaziral, kako bom pretekel maraton, pravi maraton v nekem super času. Nekaj časa sem na krilih rastočega uspeha fantaziral, kako bom nekoč v povprečju tekal s tempom okoli petke. Potem malo prespim in premislim in se osredotočim na želje in na trenutke. Take enostavne. Preteči PST recimo. Fantazija je bila, da bi jo pretekli v nekem norem času vsi prešerni in nasmejani, združeno z rokami v zrak skozi cilj, trepljali bi se po ramenih, mater a smo al nismo… Želja je bila, da pridemo okoli v enem kosu, brez poškodb. Pa da se imamo dobro. Resnica je pač bila, kakršna je bila. Sem se imel dobro in sem bil vesel in sem užival. Fantazije se niso uresničile, redko se. Smo pa prišli okoli, madona! Štiri železnice, štiri obvoznice! Brdo, Murgle, Golovec, Polje, Žale, Stožice, BS3, Bežigrad, industrijska Šiška, Podutik… Meni je bilo, kot bi se uresničila fantazija. Seveda so bila moja čustva čisto nekaj drugega, kot čustva ostalih. Jaz sanjam PST že tri leta.

Tudi Sežana, recimo. Malo presenečenje, češ, kaj se pa greš, tak brezvezen čas? 2:12… mnja. Kaj ti je bilo? Ti ni šlo? Kje se ti je zaštopalo? Štos je v tem, da nikjer pravzaprav. Najbrž bo malo to, da sem tekal sam, brez nekega cilja in želje, v užitek in vse tisto česar sem se učil iz blogovja in foruma ta leta. Enkrat pač celo meni kapne, da brez resnega treninga ne moreš napredovati in resni trening ni ravno moj življenski cilj. Pa saj je bil čisto v redu čas! Najboljša Sežana doslej! Osebni sežanski rekord takorekoč! Koliko polmaratonov pa mislite da sem pretekel do danes v življenju? Tale je bil – deseti. Jep. Dvakrat Radenci, dvakrat Palmanova, dvakrat (in tokrat tretjič) Sežana in trikrat Ljubljana. To je vse. Užitek v trenutkih. Čeprav…

Včasih fantazija postane želja in včasih želja postane resnica. Najlepše pa je, ko resnica postane trenutek.
Foto: Helena

8 komentarjev:

  1. Zdaj vedno ko gremo mimo harfe bleknem: "ej, kle spod smo pa tekl"...

    Kar nekaj enkratnih trenutkov smo si že podarili. Zato pa radi skupaj tečemo, anede?!

    In tale fotka, to moraš priznat, je prav genialna!

    OdgovoriIzbriši
  2. Ko sem včeraj prebrala tale zapis, sem bila vesela, da končno tečeš samo zaradi teka, ne pa ure in vsega ostalega.
    Pa mi nekaj ne da miru, nekaj ne gre skupaj. To enostavno ne bo šlo! Kaj pa vse razpredelnice, pa seštevki, pa povprečja, pa številke. Ti vendar živiš za to, da urejaš števila okoli sebe. Nekaj bo treba ukreniti, najti ti novo snov.
    Drevesa ob PSTju so kar primerna, na kakšni novi progi pa predlagam, da šteješ levosučne ups srčne osebke, ki si jih pustil za seboj. ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. piskec, ane? Jaz sem celo začel opažat dele PSTja ob obvoznici. Z
    a genialno fotko pa je potreben tudi genialni pozer, to je pa treba priznat!

    Hana, tista povprečja in te reči se sedaj generirajo sama od sebe, jaz samo km in čas vpišem, vse ostalo gre avtomatsko. No, še opažanja in razmere vpišem na roke, to je pa vse. Vse večkrat pa čas vpisujem na ročno uro in približn al pa pišem Alešu, kolk smo že rabil za ke gor. Je pa res - tudi naslov ni tak brez razloga.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ah, seveda, pozer je genialen, jasno! Saj vedno mislim na vsebino, ne na formo/obliko!

    Prav dobro se vidi, kako te priganja, ti pa ne veš ali bi mu skočil v faco ali bi še malo potegnil... :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Podpišem se pod Hanin komentar. Tečemo, ker nam to paše. Štetje dreves naprimer, je le edem izmed mnogih pokazateljev napredka v užitku.

    OdgovoriIzbriši
  6. Ne vem kaj naj napišem, če je vse to res, potem si na pravi zmagovalni poti. A ko sem te jaz dohitel se mi je zdelo,da trpiš ampak ne fizično, psihično, nič kaj sproščen nisi bil videti, a na cilju je bilo vse drugače...

    OdgovoriIzbriši
  7. Trpim? Se ti je zdelo? Človek božji, nedelja, taka malo bolj kisla in zaspana, natančno taka, da se ne da nič pametnega delat in je čas za poležavanje, mi pa čiha - puha po klancih.

    Cepci.

    OdgovoriIzbriši
  8. Seveda se mi je zdelo, a če sem se motil, super!!

    Drugič pa predlagaj da štart prestavijo na večer ;))

    OdgovoriIzbriši