ponedeljek, 13. december 2010

Polet nad izletom.

Včasih smo, ko smo z odprtimi usti tuhtali, kaj smo spet naredili narobe, zamahnili z roko češ, kdo bi razumel te ženske. Ampak problem je večji: kdo bi razumel samega sebe? Jaz se že ne. Kaj se plete po moji betici tuhtam in raziskujem tudi po temle blogu še par let, pa se vedno znova presenetim.

Recimo.

Recimo, kaj je bilo treba dvakrat v enem tednu na Velko planino? In to obakrat kar konkretno peš! Prvič iz Stahovice, po plundri, snegu in vetru, tako da vsak kilometer razdalje in meter višine štejeta dvojno. Čisto konkretna matrnga, nobene zamere pred egom, idom in alteregom ne bi bilo, če bi ta drugega izpustil. Oh, celo dobro bi bilo. Razbremenil bi vse sklupaj skrbi in bi šel večer prej z Darjo pripravit kočo in bi bilo vsem luštno, tako pa...

Tako pa je bilo treba nekaj dokazat, ali kaj? Ja, grem zdraven. Krtinski izziv na kvadrat, letni pohod krtinskega ŠD, letos peš iz Krtine vse do koče na Veliki planini. Počez čez griče in doline, da bo ja vse po reglcih. Slabih 26 km, start na 310 m, cilj na 1650. Nič strašnega torej.

Sedaj pa tole: ekrat vmes mi je zaštekalo. Ni mi šlo in sem precej upočasnil. Precej, hm, kaj pa vem. Pač vsak korak mi je bil maolo odveč in nikakkor nisem uspel šivati luknje. Potem mi je zašteklalo še na žurki v koči. Enostavno sem bil utrujen. Glavo mi je vleklo dol in oči sem imel komaj odprte. Jaz sem bil tako zmaaaatran. Da sem šel kar spat. In ko sem sredi fešte legel sem v sencah in vratu spet čutil utripanje srca. Kaj se dogaja z mano?

Ker vmes sem spet našel cel kup -, saj niti ne vem kaj naj rečem. Cel kup enih reči. Izgovori to niso bili, kaj mi bodo izgovori v zadnji četrtini poti? Kaj mi bodo izgovori sredi fešte? Cel kup pa je bil, ja. Takihle, recimo: saj ni čudno, saj letos nisem kaj dosti vadil za v hribe, potem pa takale dvojna jeba naenkrat. Res, lejte, letos sem prav lenaril, kar se hribov in klancev tiče. Mišice pa so čisto druge za v hribe kot za tek. Ker sape ni bilo pravzaprav nobene hude. Noge so bile tiste, ki so odpovedovale. Evo, grem pogledat v tabelco... Letos, ha, no, evo, recimo Šmarna. Vsega skup 8x. Od osmih Šmarnih pač ni pričakovati čudežne kondicije, mar ne? Od ostalega je bil potem še dvakrat Primož, enkrat Limbarska, 3x Murovica, pa en pohod iz Krtine prek Tuštanja in nazaj. Potem pa še Katarna nad Ljubljano kot pohod in tek in to je to. Aja, pa par izletkov na Plešivico in Frato. Skratka, nula, nič višjega od Primoževih 826 m. Kako naj potem človek pričakuje, da bo šel na tak pohod kot neki supermen? Saj potem je pa vse jasno, ane?

Ampak jaz tuhtam še dalje: zakaj danes nimam prav nobenega musklfibra? Tako kot sem se (pred)včeraj(šnim) smilil samemu sebi, danes še hoditi ne bi smel biti zmožen. In ne nazadnje: kaj je bilo tisto dremuckanje sredi fešte? Ko je bilo že vsega hudega konec in bi moral skakati od navdušenja? Jaz pa ko penzionist. Enostavno se mi nič ni dalo. Vse mi je bilo odveč. Umik. Ein bisschen frieden.

Resno. Taka stvar, 26 kilometrov, trije, štirje hribi, veter, dobra družba, uspeh, strežba za bogove od spred in zad, hrane in pijače, kolikor češ. Jaz grem pa spat.

Kdo bi razumel samega sebe.

sreda, 08. december 2010

Kakšen lep dan se je naredu*

Kot vedno: en narobe napisan stavek in evo mene. Še najbolje če kar pokažem klepet:

jaz: Evo ga. Danes ob poltreh poberem napotnico in ključ. Potem greva lahko jutri že kar povohljat. Če ne moreš jutri potem boš moral sam, ker jaz pa lahko potem šele v četrtek
11:03 Aleš: Juhu! A ti bi šel z mano? Dopoldan?
11:04 jaz: Bi si vzel dopust.
 Aleš: Superca. Potem pa jutri okoli osmih. Zdaj se samo še zmeniva koliko bova hodila... Glede na to, da imava dopust, je škoda hodit samo dve uri, ne? :)
11:05 jaz: Hmm... Morebiti pa grš ti peš, jaz pa z gondolo... ;)
 Aleš: Pajade.
 jaz: A da bi šla čisto od spodaj??
 Aleš: Ma, ja. Kaj pa je, dve uri in pol!
11:06 jaz: MNNNNnnnnnnnnn....
  ...nnnnnnnnnnja
 Aleš: Dej, dej, prav prepričevat te moram...
11:07 Se bova še zmenla. V vsakem primeru rabiš dereze in velik za pre-obleč. Gor so stvari odprte. Mislim.
 jaz: MNNNNnnnnnnnnn....
...nnnnnnnnnnJA
Pa sem bil pečen. Dve uri in pol... Hm, saj to bi pa šlo.

Skratka, gremo na Veliko Planino!

Po pravici povedano, jutro ni ravno obetalo, malce kislo je bilo ampak ok, vsaj deževalo ni.
parkirišče pri kalcitu v Stahovici

Po kratkem vzponu proti sv. Primožu pa naju pričaka prvo presenečenje: cel slap! Vode nam torej ne bo primanjkovalo.
Pot k sv. Primožu pri Stahovici

Vendar časa za ogledovanje ni bilo. Treba je bilo naprej in kmalu je pot postala razgibana in lahko sva se začela veseliti obetom lepega dneva ki naju čaka.

pot na Veliko Planino

Malo višje pa naju je že čakal prelep razgled:

Pogled na Kamnik z okolico. Spodaj desno pot s sv. Primoža na Veliko Planino

Vendar časa za uživanje ni bilo veliko, dolga pot naju je še čakala! V prijetni družbi pa še tako dolga pot hitro mine in kar naenkrat sva bila nekje na sredi poti od Domžalskega doma proti sedežnici. Uživala sva v gorskem zraku in prelepi zasneženi pokrajini

Pred Gradiščem

Kmalu sva postala razpoložena kot že dolgo ne. Lahko bi doma ležala in se smilila samemu sebi, gledala mehiške nadaljevanke in se dolgočasila, tako pa sva skoraj na vrhu Velike Planine. Izraz na obrazu pove vse.

Wega

Čeprav že utrujena sva nadaljevala pot proti kočam, pri čemer nama je pomagal nežen vetrič, ki naju je prijetno hladil vse do Gradišča.

video
Veter

Še malo in - prispela sva!

Koča Mokrica


Da naju ne bi ujela tema sva se kar hitro odpravila nazaj. Po prijetnem spustu pa naju je pričakal spet pust vsakdan v dolini...

Razgled s poti

Človek bi šel kar takoj nazaj!!


Vse slike: TUKAJ

*Naslov pesmi skupine Zadnji Taxi

ponedeljek, 08. november 2010

Nihanje vesoljskih strun

Blogovje je mrtvo. Samo primer iz enega mojih najljubših.
  • 2007: 548
  • 2008: 274
  • 2009: 257
  • 2010: 108 objav
Vse se seli na enovrstičnice twiterjev in dvovrstičnice facebooka (tu se že ne da napisati splošne množine, socialnih omrežij ni več, socialno omrežje je samo še eno. Čvekalnikov pa je zaenkrat menda še nekaj). In osebi Wega to ni tako zelo blazno všeč. Kaj pa vem. Saj tudi sam nisem nič boljši: letos sem naklepal samo 54 objav. Če bi želel ujeti lansko leto bi jih moral do konca leta spesnit skoraj še enkrat toliko. Pa jih ne bom. Tokrat se oglašam samo zaradi izjemnega včerajšnega dogodka. Sladkih6.

Najbrž že veste, da sem si vbil v glavo, da mi letos ne gre. Tej trditvi v prid govorijo tudi dejstva: nekako mi res ne gre, hitrosti ni od nikoder, teke, ki sem jih "včasih" odtekel za šalo moram nejevoljen in sklonjene glave prekiniti na sredi. Razpoloženje niha in od tekme do tekme minevajo meseci. Do novembra, recimo. November pa je letos že četrtič namenjen fenomenu Sladkih6.

Sladkih6. Nekaj najbolj norega, kar se porodi iz male ideje. Nekoč je Vreme začel razmišljat koliko smo pravzaprav sploh sposobni preteči  "na izi". Če bi kar tekel in tekel brez nekega hudega tempa, kako daleč smo zmožni? Taki, ta navadni. Zen tekači, kot samo takrat rekli. Pa se je začelo. Vabilo na Zen tek. Pa je bilo že prvo leto šok, potem pa se je virus veselja samo širil. Leta 2007 nas je teklo 30, od tega 6 deklet, 2008 že 64 (22 deklet) in 2009 je bilo že potrebno omejiti število, saj bi jih več kot 100 pomenilo že tveganje. No, 12 prijavljenih ni prišlo, tako da nas je teklo 88 (33 deklet). Letos pa se nas je nabralo kar 105 (41 deklet). 

Sladkih6 je tudi nekaj najbolj čudovitega, kar se porodi iz male ideje. Vsak pride iz nekih svojih malih razlogov. Nekatere je strah iti na "pravi" (pol)maraton in gredo sprobat tule. Cel kup nas je, ki smo ravno na sladkih šest pretekli svojo prvo desetko, svoj prvi mali in svoj prvi veliki maraton, celo ultramaraton. Drugi spet pridejo trenirat za kakšne bodoče preizkuse. Pogoji so idealni: kontrola vsak kilometer, vse je pri roki, prekineš lahko kadarkoli, pa še zajčke sotekmovalce imaš, saj gre za čisto pravo tekmo. Motiva za trning ne manjka in dolgčasa ni. Pa ne pridejo samo trenirat, nekateri vzamejo stvar čisto resno. Preizkušajo in kombinirajo, spremljevalna ekipa pa ima ljubi čas da se pripravi na morebitne prihodnje izzive, ko se bo potrebno seliti s točke na točko, ne pa takole lagodno čakati na enem mestu.  Nekateri pridejo samo na druženje. Ni je boljše priložnosti da spoznaš foriumaše s TFja (ti so vendarle v večini) kot prav na Sladkih6. Nobena AnaLiza ne da toliko energije - prej ali slej se skupčkajo skupinice po mizah in naključnih navzkrižnih srečanj je manj. Tu pa vsak krog kdo nov, doslej poznan morda le po vzdevku, vsak krog se zgodi kaj novega. Ali vmes, ali na počivališču ali pa ob obloženih mizah.  Potem pa še tisti, malo negotovi, bi tekli pa ne bi, pa spet bi. Idealno: če želiš malo hodiš, če želiš celo samo hodiš. Kaj bolj prijaznega bi si težko zamislili.

Vsega po malem je tule na teh Sladkih6. Drame s krči v nogah, žulji, odstopi in ponovni vstopi, bolečine v mišicah, masaže, trebušne težave, kapitulacije in trma. Veseloigre z iskrivimi ekipami, ki tečejo skupaj smeje, kot bi šlo za lažji popoldanski trening in spodbujajo sotrpine na poti. Nekateri grizejo, nekateri stiskajo zobe, eni si veselo požvižgavajo, drugi klepetajo, eni osredotočeno strmijo predse, drugi mahajo vsakemu, ki pride mimo. Vsak ima svojo zgodbo, vsak svoje križe in težave. 

Vrhunec je zvečer na podelitvi. Vsak posebej dobi svoj trenutek. Vsak posebej prejme aplavz in navdušenje. Tu ne štejejo samo prvi trije, tu štejemo vsi. Če se na drugih prireditvah še tako trudijo, da bi nam dopovedali, da je vsak zmagovalec je tu to enostavno jasno. Ničesar ni potrebno dopovedovati. Solze in ganjenost, veselje in nasmeški, ki kar nočejo z obraza, kot bi odpiral darila izpod drevesca. Vsak s svojo diplomo, vsak s svojo medaljo, vsak s svojo nagrado in vsak s svojo zmago. Tu je rojen nov bodoči jekleni mož, sedaj trinajstletni fant, ki jih za šalo preteče 47 km! Tu se postavljajo novi svetovni rekordi, saj jih sedemdesetletna gospa suvereno preteče čez 55! In vsi vmes vsi ostali, vsak s svojo zgodbo vsak s svojim veseljem. Tudi jaz. 

Kot sem že omenil, se je nekako izkazalo, da mi letos nekako ne gre. Edina zares omembe vredna reč, ki sem jo opravil dobro, je bila Medeinih 30 km s fantastičnim tempom 6:05 in seveda Radenci, čeprav so polmaratoni že šli tudi pod dvema urama. Take reči, kot so cele PST, ki sem jih letos naklepal 6, od tega kar nekaj s spodobnim tempom seveda gladko pozabim in izbrišem. Tisti flopi, kot je bil recimo blejski tek okoli jezera, kjer sem izmučen odnehal po "samo" 29 km pa so seveda še kako živi. Kakorkoli, za letošnjih Sladkih6 sem si postavil preprost cilj: 50. Ciljev sem sicer preigraval cel kup ampak tale se mi je nazadnje zdel še najbolj resen. Zadnje čase nisem pred temi preizkušnjami nič več kaj preveč živčen in siten. Pred tole sem pa kar bil malo, kar je bil odličen znak! Tudi na štartu bi bil, pa med temi ljudnmi to ni možno. Vibracije so preveč prijetne. Sama dobra volja v zraku in človek kar pozabi, da je na čisto resni tekmi. Vzdušje skozi teh šest ur boste lažje podoživeli na forumu, tule bom raje zapisal, kaj se je dogajalo v moji glavi. Iz minute v minuto se mi je namreč zdelo, da tečem skoz svoja štiri tekaška leta. Malce me je na to misel napeljala verjetno tudi ideja, da prvih nekaj kilometrov odtečem v "uniformi", ki me je spremljala čisto na začetku - svojih prvih tekaških supergah (stare - stare), prvi trenirki in prvi tekaški majici. Žal je bilo kmalu prevroče in preoblačenje mi je vzelo kar nekaj časa, ko počitka še nisem potreboval. Sem pa dotlej dal skozi vse tiste začetniške faze, od bolečih goleni do euforičnega občutka vsemogočnosti. In pa seveda moje slavno nihanje v razpoloženju, kondiciji in moči. Ja prav rad bi videl letoošnje rezultate po krogih. Naj kar povem, da sem se malo bolj resno ustavil samo 2x, enkrat za lulat in enkrat za malo bolj obilno malico. Krogi pa bodo pokazali kako sem se prebijal skozi vse tiste moje izlive na tekaški poti. Ker vmes, prisežem, je manjkalo samo par metrov, da bi končal. Še pred 30. krogom. Konec, sem si rekel, finito. Letos mi pač ne gre, mogoče mi pač sploh ne gre. Mogoče je bila vse skup ena taka pomota. Kakšen tek neki. So pač stvari, ki niso zame in tek je ena takih. Ampak kljub temu, da so krogi kratki in je možnosti za izstop ogromno, je treba pred izstopom priteči tisti kilometer do konca. Ker itak nima smisla: ne moreš izstopiti na sredi, ne moreš (in nima smisla) se obrniti nazaj. Tudi če se ustaviš in greš do konca peš naprej ne bo nihče vedel da si odstopil. In potem tečeš dalje. Kar je bilo v mojem priimeru ravno prav časa da sem tuhtal in tuhtal in se domislil, da gre morda samo za tisti znameniti zid. Kljub temu, da ni bilo moje počutje prav nič podobno opisom tekaškega zidu, sem se nekako prepričal da je to to. Da je treba malo pojesti, pa malo popiti pa se en krog sprehoditi da vse skup prime, pa bo. TAko sem malo tekal, malo hodil, malo pa se sam sebi smilil kar nekaj časa. Ne vem, 10, morda 15 krogov. Vsekakor sem vmes odtekel maraton (5 ur  in minuta za povrh) in bil malo žalosten, ker pedesetke očitno ne bom ujel. 8 krogov v zadnji uri je bilo enostavno nedosegljivih. Ajd, če bi jih vsaj še šest, da bi bil izenačil najboljši rezultat izpred dveh let. Potem je Marjetka začela deliti čaj in sva malo poklepetala in pomodrovala, malo pokomentirala koliko kaže šolska ura tam zgoraj in sem odkrevslal dalje. Čaj me je prijetno pogrel od znotraj, vse bolj pa sem tuhtal da če spravim tempo tja nekam nazaj proti 6 pa morda lahko... 50 x 1 je 50, 100 x 0,035 = 3,350, torej jih je 50 1,75, skupaj torej 51,750, kar pomeni da je 49 krigov krepko čez 50 kilometrov. Mejduš! Ne bo 50 krogov, lahko pa je 50 kilometrov, to je pa tudi čisto spodobna prelomnica!

In sem malo pospešil.

Kdo ve. Morda sem letos v četrtem tekaškem letu pravzaprav v nekakšni četrti tekaški uri Sladkih6. Morda me še celo naslednje leto čaka tista zoprna peta ura, ko sem se komaj privlekel do maratonskle razdalje. Ampak nekaj je pa pribito. Ne glede na vse skupaj, ne glede na to, ali bom kdaj nehal s tekom ali ne, neglede na to, kakšne neuspehe bom še preživljal, mi je sladkih6 podarilo bombonček. Vedno bom namreč vedel, da sem zmožen preteči tiste krasne zadnje pol ure s teka po Sladkem vrhu.

(foto: sladkih6)


nedelja, 17. oktober 2010

Gremo naprej

To, da mi je v zadnjem času vse ljubši prosti tek, tek čez drn in strn ali na kratko treking, ni nič hudo čudnega. Treking je psihično veliko manj obremenjujoč, vsaj zame. Po mojih stalnih poteh me, kakršna brihta pač sem, kar hitro zvije, če na sredi ugotovim, da tečem obupno počasi, da je tempo polžji in da mi nikamor ne gre. Trekinga pa - treking je pa super. Če se ustavi se zarad klanca, vmes lahko čisto brez slabe vesti hodiš in se celo ustaviš, končni čas pa tako ali tako ni primerljiv z ničemer. Če je bilo treba Borških 10000 preteč v eni uri, ga ovinek čez Frato naredi časvno nedefiniranega. Skok na Plešivico nikoli ne rata po istih poteh, tako da tudi časi ne morejo biti primerljivi. Švica se pa še vedno.
ž
Aleš in Helena sta me že lani podila na par trekingom podobnih stvari, marsikateri Torek je bil namenjen temu. No tokrat sta že drugič organizirala ultra in pohodniški Krtinski izziv in kot se spodobi nismo smeli manjkat. Progi stabili v dveh dolžinah. Pri krajši se je dalo bolj improvizirati in namerilo se je nekje od 11 do 13 kilometrov. Daljša je bila tudi z višinci bolj radodarna, kar 1700 m se je nabralo v približno 35 kilometrih. Takole sta izgledali:



Sam sem izbral kratko, pohodniško varjanto, sem se pa odločil, da jo bom pretekel. In moram reči, da mi je šlo kar dobro. Povprečni tempo je bil na koncu malce čez 7 minut na kilometer, kar se mi zdi zelo dobro.  Žal sem med drugo in tretjo kontrolno točko malo zalutal, sicer bi imel najbrž tudi boljšo uvrstitev., glede na to, da sem se dvakrat izgubil in improviziral



Žal je bilo precej mraz in čakanje na ultraše je bilo kar malo naporno. Ker sta se organizatorja dobro pripravila je bilo vsega dovolj in čas sem si krajšal z mojim priljubljenim opravilom, kadar se znajdem v Indiji Koromandiji - naplitanka tukaj, pest rozin tam, pivce za pokplaknit, pa malo pečenega kostanjčka in hopla, gremo še en krog. Dokončno pa sem se raznežil nad paprikašem. Ena (mega) porcija bi bila seveda čisto dovolj, jasno pa sem moral jaz pomazat dve. Jah, pri jedeh na žlico se mi zašibijo kolena, si ne morem pomagat.

Večerno druženje pa je bilo pri gostiteljih doma. Namenjeno je bilo, da e-kipa srčnih še kakšno reče, pa je štajerski del žal moral prej domov. Kljub vsemu smo se kar razgovorili. Sem pa seveda storil še eno napako: po prvi lazanji sem MORAL še eno, čeprav sem imel že popoldne na sredi drugega paprikaša občutek da bom počil. Če je bila pa dobra.

Nekje do ene zjutraj nas je premagala utrujenost in prespala sva kar tam, kaj bi izzivala nesrečo z avtom.

Hektolitri piva mi niso dali miru celo noč, pa še zjutraj ne ko sme je malce zvilo... Ampak nič ne de.

Obdobje slabe volje je minilo in razpoloženje je diametralno današnjemu vremenu. Gremo naprej.

četrtek, 30. september 2010

V leru

Po moje sem si včeraj prvič doslej sploh privoščil prosti tek. Brez ure, brez footpoda, brez GPSa, brez načrta, brez namena, kar tako. No, vsaj naključno ni bilo. V bistvu je bilo bolj kot ne presenetljivo. Te dni sem namreč bil kar od ponedeljka na Borštu. V petek sem si preko Wiggla naročil Salomonove Wingse. Ker sem se začel po Borštu izogibati psom sem moral najti nekaj bolj terenskih poti, za te pa so salomonke menda odlična izbira. ZA wingse pa me je prepričal test v Poletu oziroma čudežne besede da so "...namenjene zmerno težkim tekačem". ajd, saj vsi vemo kako. Imam samo zmerno močne kosti, nisem pa pretežek. Ampak vseeno. Kar je bilo presenetljivega je biolo to, da so bile superge v ponedeljek že pri meni! Ne moreš verjamt! Saj so hitrejši kot e-mail!

Kakorkoli zaradi spleta okoliščin ni bilo časa da bi jih konkretno preizkusil. Včeraj pa jih vendarle nisem mogel več gledati tam v kotu. Grem samo malo probat. Občutek na nogah je zelo prijeten. Prvič konkretno čutim pronacijsko oporo, nazadnje sem jo pri mojih prvih supergah (starestare in novestare, če se še kdo spomni). Potem malo tekam in ugotovim, da tehle superg pa res ne morem preizkušat kar po asfaltu. Jih je škoda. Pri prvi krivini zavijem v gozd in prosti tek se začne. Kam bom zavil se odločamsproti in po občutku (in po prehodnosti terena seveda) in tečem kot mlad teliček. Malo po blatu, malo po listju, malo po kamnih, malo po koreninah, malo po potkah, malo po travnikih, malo čez drn in malo čez strn. Ko sznajdem na poti na Plešivico mi seveda ne da miru in skočim še čez njo, zaključek nazaj pa spet po asfaltu domov. Brez bolečin v kolenih ali podplatu, skratka prijetno. Mi je kar všeč da sem se odločil za nakup. Še bolj pa mi je všeč tale prosti tek. Človek je dobesedno v leru!

ponedeljek, 27. september 2010

Do roba

Veste, to so resne stvari. Vse skup je veliko huje kot sem si mislil. Najprej ta očala, to je bil šok. Vse svoje življenje sem videl kot sokol, res. Če je kaj na meni res dobro funkcioniralo so bile oči. Ušesa – tako, tako. Vonj in odlično plučno kapaciteto sem si uničil s kajenjem. Močan nisem bil nikoli, spreten pa še manj. Sem mislil pač, da se meni to ne bo nikoli zgodilo. Ali pa vsaj ne že sedaj. Potem pa – najprej izgovori, češ, tu je temno, pa črke so tako majcene in čudnih barv… Potem pa počasi dejstvo. Če želim (udobno) brati potrebujem očala. To me je čisto dotolklo. Jah, včasih je cigara samo cigara ampak ne pri meni. Mene razjeda vsakotedenski obisk pri dediju in njegovo psihično in socialno propadanje. Potem pa – pač nekaj pozabim, zgubim, zamešam imena, spregledam kaj pomembnega, karkoli pač, in že tuhtam, aha, gremo še mi po isti poti. Začne se pa tako in tako z očali ane? Pa še tako mi grejo na živce – misliti je potrebno nanje. A jih imaš sabo, kje si jih pustil… Oh.

Druga (resna) reč, tale naključja. UH, to pa je. Evo, kaj se mi je nabralo samo zadnji teden. V bistvu sem se namenil prejšni četrtek prekinit to neznosno utrujajočo počivanje in preizkusit če je kaj pomagalo. Tokrat temeljito: izotonik sem pripravil že dan prej in ga spravil v meh in v hladilnik. Nabavil sem si gele, tablice, glukoze, čokoladice in take, da preizkusim, kako mi kaj ustrezajo. In kar je najvažnejše: časovni plan, da se bo izšlo. Ta mala tamala je dopolnila 18 let in zvečer pride nekaj povabljencev. Uf, uf, uf, komaj da se bo izšlo. Potem pa ti prekleti slučaji. Ravno zagledam plakat za krvodajalsko in začnem študirat da je sedaj pa že kar dober mesec tega, kar sem daroval trombocite… ko seveda tisti trenutek zazvoni telefon. Bi imel danes čas za test in jutri za darovanje? Bi, kaj ne bi. Če sem že en mesec počival s tem tekom, kaj bom sedaj za en dan dlakocepil? Pa še tako na knap s časom bi bilo. Je bila pa dobra stran ta, da sem se pri večerni fešti malo nazaj držal: nič mastnega, so rekli, za zajtrk, pa tudi za večerjo raje kaj lažjega… In smo imeli kaj lažjega.

Naslednji dan, v petek, sem bil naročen ob 10:15. Istega dne, na youtubu pa večer prej je izšla dolgo pričakovana 10 epizoda spletne nadaljevanke Dan ljubezni. Tokrat je bila zanimiva še malo bolj, saj so za stransko vlogico povabili tudi našo ta velko tamalo. S snemanja je povedala, da je bilo najtežje ostati kolikor toliko resen ob Nikotovi faci. Oh, ob ogledu sem hitro videl zakaj. Na hitro sem si torej ogledal deseti del in od doma sem odšel dovolj zgodaj in precej dobre volje. Nekako sem si mislil, da bodo tole ta deseto po dopustih naredili na hitrco in z levo roko ampak ne, so kar ta pravi faconi. Na mladih svet stoji. Prav zanimivo bi jih bilo kdaj srečati, še posebej tegale Nikota. In reči kakšno besedo, dve. Potem pa šok: avtohiša Šempeter, kjer se še edino (in za krvodajalce brezplačno) da parkrat v bližini transfuzijske je bila polna. Ne morš verjet! elektronski semafor je jasno napovedoval: zgoeraj 2 in v kleti še trije prosti parkplaci. Oh! Začelo se je kroženje za srečno zvezdo, ko gre kdo ravno ven. Čas, ki sem ga imel za rezervo do zmenjene ure je kar kopnel. Pokala, Marija se mi je pokazala točno ob 10h in 14 minut. Na, spet bom zamudil. Ne maram zamujat ker itak zamujam prepogosto. Hitim proti Kliničnem in – v koga se skoraj zaletim? V Nikota seveda. Si lahko mislite? Jaz pa nobenega časa! Odločim se torej, da ga sploh ne ogovorim in odhitim dalje. Koliko časa je torej minilo od premišljevanja, da bi ga bilo dobro srečat pa do srečanja? 10 minut? 15?

Tek pa je seveda odpadel tudi tisti dan. Nekako priporočajo neutrujajoče dejavnosti in maratonski tek ne bi bila ravno pametna odločitev. Naslednji dan je pa seveda spet deževalo. Pa še na trgatev smo bili vabljeni. Oh, oh. Ker sem se zaprmej odločil, da v nedeljo tečem pa naj bo karkoli, sem bil kar malo zoprn. Halooo! Jaz to jemljem resno. Vse imam že pripravljeno v ruzaku, samo še meh z izotonikom stlačim not. In s trgatve čem hitro domov. Če ne se bom spet basal s hrano, kot je tu navada, pa še postrani me bodo gledali, ker se pijače branim. Oj, kera tečnoba sem bil. Sam sebe bi v rit nasuval. Ampak tule gre za biti ali ne biti. Jutri bo jasno, kako bo z Ljubljancem. Plan je enostaven: prvih 21,1 km je potrebno preteči v 2 urah in 15 minutah, za drugi krog pa je časa ohoho! 2 uri in 45 minut. Oh, če drugi krog hodim bo skorajda vseeno!

In je prišel jutri. Vse še enkrat preverjeno, celo rezervna baterija za footpod, če ga kaj prime na sredi. Da tokrat ne bi imel skušnjave in potuhe avtobusno karro pustim doma. Bekap s GPSom na Sportstrack, rezervne nogavice in dodatna čokolada… Pa pejmo. Skratka nič me ne more presenetiti. Nič.

Paz'te to: po treh kilometrih ugotovim, da se je izotonik ta čas ko je čakal da grem teč skisal. Resno. V hladilniku! Pa mislite da me je potolklo? Ne. Take malenkosti me pa ne bodo. Do Žal bo že in tam bom zamenjal vodo. Rečeno, storjeno: Z novo zalogo vode novim zmagam naproti. Ajde, gremo! In smo šli. Potem pa kar naenkrat, niti 12 kilometrov ni bilo za mano pa - konec. Kot bi se ura zarotila, neprestano je rinila tja proti sedem. Kilometri do polmaratona so bili skoraj matrnga. Ojoj. Pogled na uro je povedal vse. Skoraj 2 uri in pol. Ne samo,da gre za moj najslabši polmaraton doslej, še 5 ur ne bi ujel, pa če bi uspel naprej teči tako »hitro«, kot doslej. Ampak, če smo že tu, pa pojdimo še naprej teč. Wega se pač ne da kar tako.

Ampak tole ni tiste vrste štorija, kot jih je vse polno, ko se pred očni stemni in nekje na koncu tunela zažari svetloba. To ni tiste vrste štorija, ko se napiše da potem pa se mi je odprlo, stisnil sem zobe in še sam ne vem, od kje sem vzel še toliko volje in energije. Ne. To je tiste vrste štorija, ko je vsak korak težji in kot besen kengurujček skačem malo hitreje potem pa spet omagam in po neskončno časa ugotovim da sem pretekel vsega 800 metrov s tempom čez 8 minut in pol in skratka cepetam na mestu. Kot malo osramočen zadnjih 10 kilometrov prehodim. Doma pa, ker smrdim, grem čimhitreje pod tuš. Da me dobro spere.

nedelja, 19. september 2010

Dogodki (in odmevi)

Pride obdobje, ko je vse skupaj malo čudno. Vse se nekako upogne, spremeni, obarva, nabrekne - in vse v čudnih kotih, oblikah, barvah in pojavah. Ali pa se pač nekaj dogaja v meni? Kako gre lahko kar naenkrat vse v neke nenavadne smeri, kako se lahko začnejo pojavljati čudna naključja - oh! ja, to je dobra beseda: naključja. NaKLJUČja s ključi. Naj kar vnaprej povem, da je čisto mogoče, da bodo nekoč v prihodnosti epigenetiki odkrili kako se lahko zlepijo geni, ki so odgovorni za to kako neka oseba ravna s ključi. Kajti ključi so moja nočna mora. Že od majhnega. Z vrvico sem jih imel obešene okoli vratu, pa sem jih še izgubil. Nič bolje ni sedaj. Ključi od avta, ključi od službe, kluči od vikenda, ključi od doma. Ah. In sedaj so se pridružili še ključi od - no, USB ključi. Ni trajalo dolgo, ko mi ga je uspelo izgubiti. Seveda sem se moral prej dobro navezati nanj, da mi je bilo res hudo ko sem ga izgubil. Bil je tak lep, 8 gigabajten in fensi modro diodico sredi ohišja, priKLJUČek pa se je dalo elegantno povleči v ohišje, tako da ni bilo nobenih nadležnih pokrovčkov in takega. Tisto dopoldne sem ga končno spedenal - skozi ohišje sem napeljal vrvico s sponko, tisto, ki jih prilagajo trakovom za okoli vratu, tako da je nastal prav priročen obesek za ključe. Spedenal sem ga tudi softversko. Kar nekaj časa je trajalo, da sem ga naložil po svojem okusu in željah. Same prenosne programčke iz portable apps, ki sem jih že dogo želel imeti na kupu. En programček za obdelavo muzike, pa googlov Chrome portable, pa Inkscape za vektorsko grafiko, pa seveda portable open office, VLC predvajalnik, GIMP za slikce, Infra recorder za peko, pregledovalnik fotografij, en sudoku generator in še par malenkosti. Pa še slikce in nekaj knjig, bližal se je dopust. Skratka: cel prenosni računalnik v žepu! In naenkrat ga ni bilo nikoder. Sponka je žalostno prazna visela s ringce s ključi, meni je pa kuhalo. Nisem bil čisto prepričan, ali si je chrome že zapomnil kakšno moje geslo - še posebej gmailovo. Vem, da sem si rekel da moram na portablu tole pomnenje izklopiti ampak nisem pa računal, da bom ključek izgubil TAKOJ. Izgubiti sem ga moral nekje na službenem parkirišču, ko sem vlekel ključe iz žepa, v bifeju na poti iz službe, ko so ključi najbrž napol viseli iz preplitvih žepov ali pa pred blokom, ko sem nosil stvari v avto in ga enkrat celo preparkiral bližje. Domače parkirišče sem pregledal kolikor se je na hitro dalo, ključka seveda ni bilo. Takoj sem tudi poslal SMSe sodelavcem, ki so najbrž še viseli v bifeju, da naj preverijo tam.  Med dopustom sem se celo vrnil z Boršta na službeno parkirišče in ga prečekiral celega, tako da je moralo vse skupaj na varnostnih kamerah izgledati jako čudno. V naslednjih tednih sem vedno, tako doma kot v službi potrto tipal po tleh in iskal moj ključek. Seveda brez uspeha.

Potem se je ključevanje nadaljevalo. Najprej so se plenk, plemk, plenk en za drugim na istem mestu prelomili ključi vhodnih vrat. Ker so tako brihtno kodirani še z vzdolžnimi dolincami po obeh straneh, zobčki seveda za naš fort knox niso dovolj. In je naneslo, da so na naših ključih vdolbinici točno ena nasprot druge in tako je tam trdnost ključa oslabljena. Ampak plenknilo je seveda meni. Odmevi tega dogodka, ki so sledili vse do montaže nove ključavnice so bili sila pestri. Naj omenim samo tistega, ko sem po telefonu dajal natančne napotke ujetnici, kako se odklene vrata s pokvarjeno in zaskočeno ključavnico.

Nekaj dni kasneje mi je spet uspelo pozabiti ključe od avta v službenem predalu. Ah, kako to sovražim! Petek, človek z užitkom potegne kartico in zakoraka ven in - ugotovi, da je treba nazaj. Grrrr! Vrh vsega sem sabo tovoril vrečo dobrot, ki so mi v minulem mesecu ostale od malice. Nič, vrečko postavim za avto in grem po ključe. Pazite sedaj to: ko sem se vračal sem še pri vratih med štemplanjem sam pri sebi naredil miselni opomnik, da ne smem pozabit vrečke za avtom - in jo seveda 17 sekund zatem gladko pozabil. Spomnil sem se seveda nekaj trenutkov zatem, ko sem doma stopil iz avta. Naj povem, da sem tako škrt, da sem šel nazaj, petkovim prometnim konicam navkljub. Seveda sem izkoristil povratek na službeno parkirišče še za eno neuspešno iskanje usb ključka.

In tega je še polno. Kot bi se mi kisali možgani. Naj omenim samo še čisto ta zadnjega, ko so se mi možgani najbrž ne samo do konca skisali ampak čisto zresetirali. Ker je bil tisti vikend v Pohorski izziv preoblečen Mura chalange, moj avto pa je bil v okvari nama je prijazno priskočil na pomoč svak in posodil svojega. Po prijetnem vikendu sva se vrnila domov in začuda takoj našla prostor za parkiranje in to celo na prtljagi prijaznem mestu, namreč gre za zadnji prostor, preden se parkirišče nadaljuje v travnik in ovinek. Prostora za na stežaj odprta vrata avtomobila je torej priročno dosti. Je pa malo manj priročno če je sopotnik Roy: ne more si kaj, da se ne bi zapodil v kup listja, kamor ga nagrabijo naši ljubi penzionisti s parkirišča. Tisti kup najbrž malo že kompostira in zato tako našemu bevsku tako diši. Je pa to precej nerodno če tisti trenutek z isto roko s katero držiš fleksi zaklepaš avto. Ko sem se doma začel pripravljati, da grem dol po preostalo prtljago pa sem odkril, da ni nikjer avtomobilskega ključa. Tu ne bom nič skrivnosten, kar naravnost povem, da se mi to vedno, ampak vedno zgodi kadar kakšno reč spravilm, da je ne bom iskal. Tako sem avtomobilski ključ varno spravil v torbo, ki sem jo imel čez rame in mi je ves dopust služila za vestno shrambo vsega mogočega, tudi vseh ključev. Nič hudo nelogičnega torej ampak ne, meni ni potegnilo. Najprej sem pregledal vse punkte, ki so običajni doma, polička v predsobi, polička v kuhinji, polička v dnevni sobi, polička nad tevejem, the Predal, še enkrat polička v predsobi, pralni stroj, polička v predsobi, žepi jakne, polička v kuhinji, hladilnik (o, lej še eno pivo je ostalo od praznovanja RD!), polička nad TVjem, žepi jakne in polička v presobi: ključa ni. Darja se je takrat ukvarjala čisto z drugimi stvarmi, zato me še ni uspela vprašati, kot me je kasneje čez pol ure (in kot me itak vedno), če sem pogledal v torbo. Meni pa se je vse bolj oblikovala misel, da sem ga - ključ namreč - pozabil v vratih avta. Kakršen cepec sem zadnje čase ne bi bilo to niti čudno, niti prvič.

V vratih avta ga seveda ni bilo. Nemočno sem strmel v tisto ključavnico, kot bi pričakoval, da se bo morda tam udejanjil iz neke druge dimenzije. Pa ni bilo nič. Kadar sem takole na pol obupan (pa še moj avto ni!) mi na misel prihajajo najbolj nemogoče "kaj pa če" ideje. Kaj pa če mi je ključ odletel z rok, ko me je Roy cuknil proti tistemu listju? Kaj pa če mi je ključ nevede padel iz rok, ko sem ga milostno čakal, da prevoha vse, kar je izpustil na tem koncu v zadnjih štirinajstih dneh? Ojoj. Bolj iz obupa kot zares sem na slepo pobrcal po listju, v glavi pa se mi je vse bolj porajal dvom, da sem preveril tisto poličko v predsobi in je ključ morda tam.

Potem se je vse skup malo upognilo, spremenilo in obarvalo. En tak nenavaden občutek se je sprehodil tam za očmi, kot bi se mi malo zavrtelo, kot bi se malo zamajalo vse skupaj. Preveč čejev je bilo. Preveč! Čevelj je namreč izpod listja in zemlje izbrskal nekaj črnega. Nekaj podobnega obesku za ključe. Z lično napeljano vrvico s sponko skozi ohišje in osmimi megabajti spomina v drobovju. In malo kasneje je modra diodica zaspano zamežikala vame, češ, kod si pa hodil tako dolgo?

petek, 17. september 2010

Obrazi

Rad opazujem ljudi. V čakalnicah mi je redko dolgčas. Opazujem obraze in poskušam razbrat, kaj si mislijo.  Obrazi povedo ogromno. Kaj ne bi! Saj veste koliko mišic je v obrazu, ki znajo delati po svoje, brez da bi se zavestno kremžili. Oh, saj nam že štirje smerokazi, ki utripajo lahko povedo toliko različnih stvari1 Kaj nam ne bi obraz. Poglejmo si, kaj nam govorijo šoferji, ko imamo prižgane »vse šter žmigovce:«

Na parkirnem prostoru za invalide pred trgovskim centrom:
Oprostite, jaz sem zelo pomemben. Jaz nimam časa kot vi, ker delam strašansko pomembne in nuuuujne stvari. Moj čas je denar! Sploh pa nisem tako neumen, da bom iskal okoli parkirplac, če pa grem samo po cigarete, časopis in morda še na eno kavico.

Ko stoji na polovici voznega pasu z odprto havbo:
Joj, se opravičujem. Previdno peljite naokoli. Ne se jeziti, ker je nastala ful kolona, ker ne morem nič pomagat. Prejšni teden je bil na servisu. Grrrr. Doma imam tudi BMWeja, tale je od hčerke.

Na odstavnem pasu avtoceste s tujo registracijo
Pa kako morete imeti tako slabo označene ceste?? Že tretjič sem se izgubil.

Na odstavnem pasu avtoceste z domačo registracijo
Pa kako se more to zmeraj zgoditi meni?? Sploh ne vem, kje imam rezervno gumo!

V popoldanski konici na obvoznici:
Hojla, pazi ti za mano. Spredaj je kolona in nima smisla kar tiščati na gas.

Avtobus, ki si ga spustil predse:
Hvala!

Pred vhodomv blok ali hišo, s prižganim motorjem in nogo na sklopki:
Jebenti babe. Čist zmeri jih je treba čakat. Pa kaj se ma tolk za obriat?? Na, spet bomo padli v gužvo!

Na parkirišču
Pazite, odslej je moj avto zaklenjen in pod alarmom. Hojla, sosed. A ti ga pa ne moreš vklopit kar z balkona?

Na avtocesti med dvema izvozoma, med vožno vzvratno:
Pazite, cepci! A mislite da sem nor, da bom peljal do naslednjega izvoza?

Na štangi ali vrvi, ko se pusti vleči:
Spet stroški. Še tale servis, potem moram pa čimprej prodat ta jajca.

V klancu s polnim prtljažnikom in ritjo čisto na tleh
Žal ne morem hitreje.

Tako vidite, nam utripajoči smerokazi sporočajo svoje zgodbe. Obrazi pa svoje.

In zadnje čase opažam stiske, strah in tesnobo. Čeprav skrite nekje čisto zadaj za prešernim nasmeškom…

četrtek, 09. september 2010

Kako sem se ulegel na kavč in prenehal teč.

Nekaj pač že počnem narobe, če pa kljub vsem pravilom, ki sem si jih postavil v teh letih ne zmogljivost, ne hitrost in ne moč nikamor ne napredujejo. Naravnost neverjetno je, da se je tam nekje na polovici leta 2008 vse skup ustavilo in ne gre nikamor več. Razen seveda kile, te se vztrajno bližajo izhodišču. KAj torej  manjka? Treninga ne, tega sem donedavnega izvajal redno in brezkompromisno. Samo letos recimo sem pretekel več kot 1200 kilometrov in to s čisto solidnim povprečnim tempom 6:44. ( Za primerjavo, 2008: 1702 kilometra z 6:22, še 170 z biciklom, 10x Šmarna, vmes tudi najhitrejša, plavanje...)  Mogoče manjka motivacije? Oh, če kaj, potem bi rad enkrat v življenju pretekel čisto ta pravi maraton, Tak, z vsem, kar paše poleg. Vzdušje na štartu, tisto brnenje v zraku, ko se mešajo pričakovanja, strahovi, želje, upanja, panika, zvijanje v trebuhih... Potem proga, navijači, kilometrske oznake, okrepčevalnice, plehgodbe, znanci  md tekači, "dajmo wega" vzkliki in te reči. Pa končni šprint. Včasih sanjarim o njem. Česa potem ni? Zakaj ni nobene volje, zakaj ni nobenega napredka? Zakaj kar naenkrat nekega avgusta odstop za odstopom. V vsem tem času jih ni bilo toliko.  Najprej 11 namesto 26, pa 24 namesto 29 in končno tisti zadnji, kjer sem na sredi s PSTja zavil na avtobusno postajo. Kar je bilo najbolj strašno je bila neznosna lahkost odstopa.  S tako miselnostjo se ne gre na maraton. Krize so nekaj običajnega, skoraj ga ni brez. Jaz pa - kaj? Tam na Vodnikovi bo idealno, samo zavijem levo v kresničko na pir. Al pa še boljš: tam ko iz Šišenske zavijemo na Vodnikovo grem samo naravnost. Še zavijat mi ni treba nikamor, pa sem doma. Ker bo tam na sredi itak vse tako brez veze, smisla in teh stvari.

Tako gre to. Nekaj bo treba ukrenit. Očitno mi vse skupaj ni pisano na kožo, pa najsi je zgledalo tako. Vsi euforični izpadi so bili kratkega diha. Kdaj pa sem šel na zadnje v hribe? Jep, od Triglava dalje, kar je skoraj točno leto tega še nisem šel čez 1000. Kdaj na biciklu? Uh.  Dve leti tega. Dve!! Ja, res je, od tiste sredine 2008. Kar je najhuje, čisto nič ne pomaga več. Dobrohotne brce v rit, ironični komentarji, nadiranje in te reči me ne ganejo, kaj mi bodo stvari ki jih itak že vem. Nasveti, analize, predlogi - prav tako. Enostavno ne verjamem, da delujejo. Vse sem že poskusil, za ostalo nimam volje. Spodbude sicer denejo dobro, a sem se jih že malo navadil. Tudi tistih, saj bo šlo, boš videl. Enostavno jim ne verjemem. Sploh, ker sem začel verjeti tistim drugim. Ki nič ne trenirajo in tečejo lahkotneje in bolje kot jaz. Ne, ne mislim bleferjev. Čedalje več jih spoznavam osebno. Nič treningov, včasih kakšen kilometrček potem pa, recimo na Blejskem polmaratonu (kakšen mesec nazaj) z lahkoto odteče v 1:50. Pa celo med našimi srčnimi se je našel kdo ki ni tekel že uh, več kot mesec?, mesec in pol? pa se mu nič ne pozna. In še je takih.

Skratka - med tekom ne najdem več užitkov, med užitki pa ni več teka. Sedaj bi moral začeti z nakupom nove tekaške ure, novih superg, novih tekaških gelov in napitkov (NOVO: Povečana zmogljivost, nižji nivo laktata in hitrejša regeneracija, dodatna zaščita in podpora med treningi in na samih tekmovanjih, tako za rekreativne kot za poklicne športnike.), začeti bi moral z novimi teorijami glede luninih men in dolžine dneva, začeti bi moral z novimi prijemi, zaprtimi usti, poskakovanji, trekingom, z revolucionarno metodo, ki omogoča blablabla, s posebnimi majicami in hlačami, ki celo tvoj švic spremenijo v dodatno energijo med tekom, začeti bi moral z novim programom, novo obljubo, novo etapo, pa se mi ne da več. Samo še eno stvar preizkusim. Samo še tole. Začel sem s 1. septembrom.

1. teden, prva vaja: 1 ura ležanja - 2 uri sedenja 8 ponovitev. Vmes pa basanje s hrano. Uspelo mi je priti na 92, še deset pa bomo tam, kjer smo bili. Nič treniranja torej. Morda bo pa delovalo? 12 dni popolnega mirovanja, lenarjenja, poležavanja, žretja, branja, igranja, spanja. Bom lahko v nedeljo po prvem teku po dolgem času lagodno zazehal in rekel: pismu, nič nisem treniral, pa lej, kako mi je šlo dobro?

Ha. Kumi čakam.

torek, 24. avgust 2010

Jah, še en nedokončan in neuresničen cilj. Premalo srca ali pretiravanje, kdo bi vedel. Ali pač prevelike ambicije in precenjevanje. Ok, vem da nisem superman ampak par kilometrov pa menda že lahko pretečem s tempom manjšim od sprehajalnega. Pa ne gre. Je res tako zelo narobe, če si želim preteči Ljubljanca in njegovih 42 v karajšem času, kot sem tako razdaljo že pretekel. Pred tremi leti recimo, na Sladkih6. Včerajšni tek je bil na ravni teka na taistih Sladkih6 izpred štirih let.

Mislim, da si bom sedaj vzel malo počitka.

Se slišmo.

torek, 17. avgust 2010

Okrevanje

Od tiste katastrofe na dolgem teku se nisem več kaj dosti oglašal, pa ne zato, ker bi v resnici nehal teč ampak enostavno nisem našel volje. Kar sem napisal v komentarjih je čisto res: vse skup sploh ni hec. Vem, vam, ki ste normalni je vse skup malo čudno ampak eh, Wega je Wega. Ni šlo samo za to, da nisem zmogel dolgega teka, šlo je predvsem zato, zakaj ga nisem zmogel. Ajd, slab dan, nizek pritisk, čudno vreme, mlada luna, položaj Marsa v zodiakalnem krogu, napačne spodnjice... ni da ni, izgovorov vam natrosim za polno naročje v trenutku. Ampak nekje v sebi pa vem in mi kljuva: ti enostavno nisi resen. Spet ne treniram kot je treba, spet se ne trudim. Ker hja, program teka je pač program teka, pač, ampak to najbrž ne pomeni, da je vse kar moraš storiti to, da na določen dan lepo greš in odtečeš predpisano vajo. Tek je potrebno tudi živeti. Se pripravljati. Se opazovati. Premišljevati o vadbi. Analizirati počutje. Načrtovati. Cel kup stvari. In jaz? Jaz pa hja, malo začnem cepetati gor pa dol po stanovanju, ker se mi lih ne da, to je pa od priprave, opazovanja, premišljevanja, analize, načrtovanja in ostalega tudi vse. Če bi bil resen, bi že dan, dva prej začel načrtovati recimo prehrano in počitek. Ne pa, da če pač tako nanese, žingamo pozno v noč ali pa se še dopoldne bašem s čevapčiči, da bo ja zgaga pekla. In ne pa, da brez potrebe računalim pozno v noč, namesto da bi šel bolj zgodaj v posteljo in se dodobra spočil za podvig. In ne nazadnje, ne pa, da premišljujem o možnostih za prilagoditev in popravek programa treninga, na preložitev ta dolgega na, recimo, jutri. Potem je pač flop. Kaj pa naj bo drugega? Za tega zadnjega pravzaprav niti ne vem, kaj je bilo krivo. Pa niti ni važno: vem samo, da sem se odpravljal popolnoma nepripravljen, zato seveda ves tečen in jezen na ves svet in kar je sledilo, je moralo slediti. Svet je enostavno postal drugačen, fizika je popustila vajeti in vse se je spremenilo, drugačna težnost, krajše sekunde in raztegnjeni metri. Z vsakim korakom. In jaz, popolnoma brez volje. Obupal sem že po nekaj kilometrih, se obrnil nazaj in nekje pri domu končal tek. Po nekaj minutah pa me je do ušes zalil val obupa.  

Vse skup nima smisla. Jebi se, Wega, ti in tvoj maraton. Nisi zmožen. Nisi zmožen ničesar. Drugi se lotijo in potem vztrajajo, ti pa - ušivih 26 jih ne spraviš skupaj na določen dan. Ko moraš. Ko je treba. Ker v tem je štos ne? Gremo se lahko šetkakt po PSTju v levo in desno, 33 jih ni problema ane, saj če bo, bo, če ne pač ne, ampak tokrat je drugače. Tokrat je določen dan in določen tempo. Kot bo na Ljubljancu. Boš tudi takrat rekel, ah, bom šel raje jutri? Boš po prvem krogu raje zavil v cilj, kot da bi šel sanjam naproti? Saj sanjaš, ane? Kolikokrat si že sanjal o prihodu na cilj? A? Žal mi je, stari, ampak nič ne bo. Nobenih dvignjenih rok, nobenih nasmeškov in solza v očeh. Nobenega zmagoslavja, nobene evforije. Nič tistega norega občutka "pa sem ga!". Nič prijetne bolečine v nogah, ki te kasneje opominja, kaj si zmogel. Nič "dajmo Wega!" med drugim krogom. Nič razposajenega in zmagoslavnega Wega šprinta v zadnjih stotih metrih. Nič. Nič. Nič. Ker ne zmoreš, ne znaš in se ti ne da. V bistvu si ena sama zguba.

Ja, res je: v tistem trenutku sem vse skup vrgel v koš. K sreči se je do doma župca malo ohladila in jasno mi je bilo, da ne morem nehat. Če neham je to pot nazaj, tja pa nočem.Tja pa nočem. Nikoli več.

6. teden, 1. vaja: Lahek tek 3 km s tempom 6:23

Začel pa se je 6. teden. In spet: niti ena vaja ni šla po planu. Ampak tokrat je bilo razpoloženje popolnoma drugačno. Najprej torek: 3 kilometre? TRI? A se mal norca delajo? Sem kar takoj vedel, da ne bo šlo. Ne po tistem porazu v nedeljo. Moral sem. Za dušo. Tako sem v žep vtaknil urbano in se odpravil na obisk na Rudnik. Programskim trem sem pritaknil še devet dodatnih kar naprej po PSTju. Joj je pasalo. Ajd, že mogoče, da ne bom nikoli pretekel maratona na Ljubljancu v nekem spodobnem času ampak teli tekci so pa zakon.  Vedno znova me fascinira: iz Šiške na Rudnik, pa kar takole, na nožni pogon. Ne, res si ne želim nazaj, nočem več v tisti svet kjer sem udobno gnil pred davnim januarjem leta 2007.

6. teden, 2. vaja: Intervali 3x1600 po 5:08, skupaj 11 km

In seveda jaz ne bi bil jaz, če ne bi zamuštral tudi druge vaje. Prvo kot prvo: intervalov pa res ne morem izvajat na Borštu (edino če hitri tek natempiram ravno tam mimo tistega psa) zato sem s četrtka prestavil tek na petek zjutraj, ko sem šel v Ljubljano. Ajd, pa saj zaradi tega ne bo konec sveta. Potem sem zamutil z ogrevanjem in sem malce skrajšal vse skup, sicer samo za 600 metrov ampak jebi ga. Predpisi so zato da se jih držimo, kajne? In za konec: namesto predvidenega tempa hitrih tekov 5:08 je na koncu izpadlo 5:12. Ampak tokrat pa res ne bom jokal. Vseeno je namreč dober občutek če veš, da si zmožen skoraj 5 kilometrov preteči tako hitro. Nazadnje sem bil tako hiter na štafeti v Velenju. Ajd, naj bo: mogoče intervali res niso najbolj nujna stvar za trening maratona, ampak občutek je pa dober.  Enostavno paše.

6. teden, 3. vaja: Dolgi tek, 29 km v tempu 6:23

No, pa da vidimo. Tokrat sem se pripravil malo bolje: po dolgem času sem si spet oprtal ruzak z bidonom in izostarom, temeljito napolnil walkmana (ki mi je prejšni teden crknil in tako še podkrepil odločitev o odstopu), celo zamenjal baterijo na footpodu, da ja ne bi crknila na sredini.  Tečkaril sem sicer spet, ampak to je že malo obredno. Še celo lučko sem si dal v ruzak, čeprav je po PST redko uporabljam (in je potem res prav prišla pri iskanju footpoda, ki mi je pri 10 km odletel v travo). Potem pa ogrevalna hoja na točko X in - gremo! Po prvih korakih ponavadi že dobim občutek kako bo šlo. In tokrat je šlo... hja, tole je bilo pa že sumljivo. Resno sem po nekaj kilometrih začel sumit, da sem si footpod namontiral prenizko in da kaže narobe. Kako je letelo!! Kmalu mi je bilo jasno, da tudi današnjega treninga ne bom opravil do konca. Bilo je namreč prelepo. Nič, tekel bom, dokler bo letelo. Še pravi čas sem se obrnil proti domu, saj me je nekje pri 23. kilometru začelo pobirati, v 24. pa me je malo črvičilo po želodcu - ves ta izotonik in dve dekstrozi sta naredili svoje. Tako sem zaključil tek 5 kilometrov prej, kot je bilo predpisano. Ampak tokrat diametralno nasprotnega počutja, kot prejšni teden. Čisto zavestno sem se zaletel v prehiter tempo in vedoč kaj bo, užival. Roko na srce: kakšen polmaratonček smo že pretekli hitreje, ampak tisto so bile vendarle tekme.

In tako, vidite, zaniham od čistega obupa na popolno euforijo. Kaj bi govoril, to sem pač jaz. Malce pavze si privoščimo, potem pa horuk v sedmi teden. Začne se s 5 kilometrskim lahkotnim v torek, potem me čaka en konkreten tempo tek v četrtek in potem jagoda na tortici: 32 km dolg nedeljski matronc. Najbrž bom spet kar eno celo PST obrnil. Ampak tokrat počasi in previdno. Malo resnosti ne bo odveč. Saj še na polovici nismo...

nedelja, 08. avgust 2010

četrtek, 05. avgust 2010

5. teden, 1. in 2. vaja, lahki tek 6:23, 6 km in tempo tek 6 km 5:28

Malo je bilo že preluštno: peti teden se je začel z že četrtim zaporednim lahkim tekom in treba si je bilo malo zakomplicirati zadevo. Na misel mi ni prišlo čisto nič drugega, kot da grem vse skup izvest sredi dneva v največji vročini. Da bo še lepše, se je bližala nevihta in je bilo sopaaaarno, pa tudi za cepetanje in postopanje pred odhodom ni bilo časa. Naslednji problemček je bil spet čisto po moje: kako naj zadevo odtečem po tem mojem Borštu, da bo kolikor toliko normalna pot. Nazadnje sem jo mahnil pač kot ponavadi le tam pri tistm pesku, ki se vedno zbudi, ko sem že skoraj mimo sem zavil v hosto na majhen čez drn in strn.. Teklo pa je od mene kot da bi bil na drobno naluknjan balon vode. Morda se kdo spomne mačka Toma, ki se je, da bi ostal buden nalival s kavo, potem pa ga je preluknjal kaktus? No približno tako je teklo. Ampak pod črto: tek je bil kar v redu.

Današnji tek pa sem na srečo lahko opravil kar na PSTju. Trema je bila spet popolna: tko neki švoh sm zadne cajte. Pa spal sem total zanič. Po moje sem šele ob ene treh zares zaspal. Pa tempo tek je kilometer daljši in kar 4 sekunde na kilometer hitre- Koliko??? Bedne štiri? Oh če bi pa to vedel se pa ne bi tako gnal. Oh pa da vidimo še nedeljskih 26. To bo izziv! Kjerkoli že, na Borštu ali pa v Ljubljani. Sem že kar malo nestrpen.

nedelja, 01. avgust 2010

3. teden, 3. vaja, dolgi tek, 22 km 6:31 in 4. teden, 1-3. vaja, 3x lahki teki 11 km 6:31

Zadnji tek tretjega tedna je bil tisti dolgi tek, zaradi katerega sem imel cmok v želodcu. Pa ne zaradi razdalje, saj 22 km pa že zmorem. Cmok sem imel zaradi tega, ker sem se ga namenil opravit v Borštu. Malček sem bil sicer res zaskrbljen ker gre vendarle za klance, ampak ta pravi cmok sem imel zarad psov. Borškega kroga se zadnje čase kar izogibam zaradi tistega rotvajlerčka na 8. kilometru, prav tam, kjer sem se na zadnje usral zaradi pobeglega konja v temi sredi ceste. Pravzaprav me tistega bevskača, ki me je takrat dejansko ugriznil sploh ni toliko strah, kot tega, ki se zapodi za mano, kot da sem ravnokar vdrl v njegovo svetišče. Pa je čisto navadna cesta madona!
Kakorkoli, prvi krog je minil v umirjenem ritmu in kar zadovoljen sem bil s sabo. V bistvu sem bil celo zelo hiter. V drugi krog sem se podal še bolj umirjeno. Tam na osmem kilometru so imeli družinsko srečanje z majhnimi otroki, ni pa mi ušlo, da je pesjak odprt, zverinice pa nikjer. Ajd, dokler so vsi na kup ga bodo menda že ustavili, preden bo prirenčal do mene. V drugem krogu se je začelo že mračiti, ko sem ponovno pritekel do tiste hiše. Seveda je bilo dvorišče že prazno - pesjak pa tudi. In potem spet - renčanje, in galop za mano. Pa nikjer nikogar. Kaj naj rečem? Na kurac mi gre. Ne, ni me prišel ovohavat, ni prišel zaradi firbca, ni se prišel igrat. Ne briga me da "saj ne bo nič naredu", jaz hočem v miru tečt. Brez da bi študiral ali lahko naredim hiter gib, dvignem roke v zrak, obrnem hrbet, tečem naprej ali obstojim na mestu. Skinite mi tega psa s proge Borških 10000. Naprej sem tekel šele ko sem bil kar spoštljivo oddaljen od njegovega teritorija.  Tekel sem kar dobro in tretji teden se je zaključil.

Četrti teden pa sem deloma odtekel na morju. Na srečo je predvideno, da je vsak četrti teden manj inteziven, namenjen počitku in regeneraciji. Navodila za vse tri vaje so preprosta: lahkoten tek, 11 km s tempom 6:31. Malo me je skrbelo, če bom sploh našel vsaj 5 - 6 km spodobne poti da odtečem svoje, pa se je izkazalo, da bo deloma po poti ob obali, deloma pa po cesti poleg plaž kar spodobna proga. Seveda ne bi bil jaz, če nebi obakrat vseeno zamočil: ker zjutraj pač ni šlo, sem čakal na večer, da se spodobno ohladi. Vmes pa se je pooblačilo in postalo čisto znosno hladno. Idealno za tek, pa še svetlo bo. Kar pa nisem računal je bilo to, da bodo tudi vsi ostali zaradi oblakov prej zapustili plažo in se na večerni šeting odpravili kar takoj. Tako sem kar dobršen del teka slalomiral med otroki s ogromnimi sladoledi, zaljubljenimi parčki, družinicami in pohajkajočimi in hihitajočimi najstnicami. Pri drugem teku pa se mi je zdelo, da bo tik po plohi ravno pravšnji čas za hiter skok tja in nazaj. Izkazalo se je da plohe še ni bilo čisto konec ampak si je samo vzela malo pavze. Kaj kmalu sem bil premočen do kože, kar me pravzaprav ne bi motilo, če si ne bi pozabil polepiti bradavic in me je mokra majica v nekaj minutah ožulila do krvi. Tako potem nisem bil en tak fit frajer ki pozno popoldne skrbi za svoje telo in peca dekleta ampak sem moral izgledati prav ubogo, moker ko cucek in z majico spodvito tja nekam pod vrat.

Danes me čaka še zadnja vaja četrtega tedna in ker sva se že vrnila nazaj na Boršt bo to klasičnih Borških 10000, z enim kratkim podaljškom da bo okroglih 11. Potem bo prve četrtine programa konec in začel se bo 5 teden, ko se vse skupaj pomakne na malo višji nivo. Hitrejši hitri teki, daljši dolgi teki in intervalnejši intervali. V bistvu kar kumi čakam. Vsekakor bolj kot današnji tek. Glede na to, da grem danes spet mimo tiste hiše bo morda najbolje, da ne oblečem svojih najboljših tekaških spodnjic...

petek, 23. julij 2010

3. teden 2. vaja, tempo tek 5 km z 5:32, ogrevanje in iztek

Mislim da imam bulmijo, s to razliko, da jaz potem ne bruham. Ampak res. Včasih se mi zgodi, da v službi pozabim it na malico in je niti ne pogrešam. Ko se spomnim mi je edino žal, da nisem šel vsaj vzet kakšnega priboljška, ki pripada malici - za domov, tako pa žal propade. Če pa se spmomnim in grem, pa sem še tik pred zdajci odločen, da ker itak nisem lačen bom vzel samo solato, pa morebiti še župco. Oh. Ko sem enkrat tam, je pa Indija Koromandija. Solatka? Testeninska solatka??? Uh, sem s skledo. Gobova župca? Uh, nalij do vrha. Meni 1, meni 2, meni 3, glavna jed, priloga, dodatek... V glavnem čez pol ure kot en tak zadovoljen pujsek podrem kupčka in sklenem, da jutri pa res ne bom nabral toliko.

Včeraj, ko sem imel na programu hitri tek je bilo podobno. Popoldne - potem ko sem dopoldne opravil s spet eno zgoraj opisano službeno požrtijo - je bila čisto dovolj odlična zelenjavna juhca. Tudi ko sem prišel s teka me ni spopadla kakšna huda lakota. Če... Ah, treba se je bilo rehidrirati ane, saj sem ja tekel danes, a nisem? In to več kot uspešno. Zaslužim si ta pravo hidriranje o ne pa en požirček. In sva šla z Darjo na eno pivce. Ker je bilo reeees soparno in ker sem najbrž reeees dehidriran sem potem še enega in da bo ziher še enega za konec. Potem pa doma, ko je enkrat začel delat glikemični indeks piva pa seveda v hladilnik. Jasno mi je bilo, da ni nobene potrebe po pozni večerji ampak kaj, ko je bilo v glavi naenkrat toliko čisto prepričljivih argumentov. Ravno včeraj sem na TF bral, da večerje po teku res ni za izpuščati. V bistvu je bolje če ješ. In to ful. Ne čisto malo. Beljakovine, mmmm, saj zakaj sem si pa kupil tisle prekajeni sirček, če ne za takole priložnost. Pa da ne bo samo sirček, še ene rio mare, ne šparaj vendar, saj itak ne bo nič kruha zravn. Pa fetka? Koliko časa je že odprta? Na krožnik z njo! Ne ene žlice! Dobro porcijo! Je pa ja ne boš sedaj za eno žlico puščal v embalaži in hladilniku. Bo splesnela. Kar vse daj na krožnik. Opala, kaj pa je tisto? Paradižnik? Ni boljšega za osvežitev kot hladen paradižnik. Dva pravzaprav. Pa tega prekajenega sira je bilo malo malo. Saj si ja tekel danes, a nisi? In to več kot uspešno. Zaslužiš si ta pravo malico ne pa en grižljajček. Daj še navadnega sira nekaj rezin poleg. Nekaj, ne pa dve. Ok, pri salamci pa šparaj. To pa redi. Dve rezini lahke puranje posebne bo čisto dovolj. In da ne bo presuho, malo tistega kao džuveča al kaj je že od Ete. Samo to pa ne moreš jest brez kruha. En kos bo dovolj. OK, dva. Majhna...

In smo spet mljaskali in zadovoljno mommmmmljali in uživali. In na koncu s čisto malo slabe vesti sklenili, da tole je bilo pa malce tu mač. Saj ne bo vojne!

O, ljubi blog. Meni ni pomoči. Še ko sem pisal tole vse skupaj so mi prišle sline v usta. Čeprav... Morda bi pa tole kazalo sedajle ponoviti? Saj navsezadnje se je treba pripravit na nedeljski dolgi tek. Prazna vreča pa menda ne stoji pokonci.
Oh saj. V nedeljo bo šlo vse skup ven - 22 kilometrov in to po Borštu. Kumi čakam.

sreda, 21. julij 2010

3. teden, 1. vaja, lahkoten tek 8 km, 6:31

Uh. Včeraj me je pa prvič malo zaskrbelo. Ni šlo tako zelo zlahka, kot sem si predstavljal. 8 kilometrčkov z razmeroma počasnim tempom, pa sem se moral kar priganjat. Pa tudi posebnega užitka ni bilo. V želodcu sta mi  klompala pica in radler, kar vsekakor ni prava izbira za pred tekom. Sredi teka me je začelo še malo skrbet glede izvedbe plana: za četrtek je na vrsti hitri tek, kar upam, da ne bo prehuda, bolj pa me skrbi nedeljski dolgi tek. Prejšno nedeljo sem se kar matral, to nedeljo so pa še trije kilometri več. Povrh vsega pa bo treba ta dolgi tek izvesti na Borštu, ker se začne dopust in se ne vračam v Ljubljano. Ne skrbijo me klanci ampak dejstvo, da bo treba štirikrat mimo psov. Pa dejstvo, da bo treba dan prej nekajkrat mimo zidanic... Potem, za na morje, pa je na srečo na vrsti četrti, regeneracijski teden, trije lahkotni teki. Tisto bo pa menda šlo? Hja, opremo bomo vzeli sabo, potem pa kar bo, pa bo. Ko bo konec četrtega tedna pa se intezivnost prvič pomakne stopničko višje. Mimo bo četrt programa in vse gre višje, močneje, hitreje. Joj, kolk kumi čakam.

ponedeljek, 19. julij 2010

2. teden, 3. vaja; dolgi tek, 19 km s tempom 6:31

Vikend je bil naporen. vročina je naredila svoje in žeja je bila huda. Tako da me je v nedeljo upravičeno skrbelo kako bo zvečer. Malo sem sicer upal, da je ponoči na Borštu pristal leteči krožnik, iz katerega  so prišli Vesoljci, pokosili travo, nato pa s posebno mašino izsevali vame posebno energijo, ki me je v celoti regenerirala in naredila iz mene enega takega na pol supermana, ki bo v prihodnje lahko poležaval, popival, lenuharil in se pretegoval na plaži, ko bo šel pa teč bo pa dosegal vrhunske rezultate. Ko sem se dopoldne prebudil sem takoj skočil k oknu in bil seveda razočaran, trava je bila še vedno nepokošena. Uh.

Dolgi tek. A ni tako, da pravzaprav sploh ni potreben. Vem, da mi je Vreme nekaj razlagal, kako nekaj s tem dolgim tekom ni treba. Če pa že, a je res treba nujno danes? Vročina je sicer res malo popustila ampak soparno je pa še bolj. Morda bi šel jutri in cel plan malo prestavil, za en dan pač, pa potem ne grem na letošnjega ljubljanca ampak na naslednjega. Saj bo kmalu. In joj, koliko kje že ura! Če grem sedajle bom doma šele ob desetih. Uh.

Potem sem seveda demonstrativno planil pokonci, se na hitro oblekel in obredno pocepetal po stanovanju in šel.

Prav mi je cepcu. Odvihral sem namreč v najbolj platnenih spodnjicah, kar jih premore moj predal s spodnjicami (kot da ne bi ravno prejšni teden šel posebej za ta dolge teke kupit ta prave Odlice, da ja ne bo ritka trpela) in seveda brez prelimanih bradavic. Kmalu me je vse peklo tako spredaj kot zadaj, da je bilo joj. Po nekaj kilometrih pa sem razočarano ugotovil tudi, da Vesoljci niso samo pozabili pokositi trave ampak, da jih najbrž sploh ni bilo v Borštu.

Nič. V torek bo vseeno potrebno začeti s tretjim tednom Programa. Če sem čisto pošten v bistvu... kumi čakam.

petek, 16. julij 2010

2. teden, 2. vaja: Intervalni trening. Skupna razdalja 8 km: ogrevanje, 2 x 1600m intervali v času 8:24 min, odmor med intervali 800m lahkotnega teka, iztek

Jooooj. Kolk bi se lahko pohvalil, da take natančnosti pa še ne, če ne bi bil ker cepec. Namreč zapoved se je glasila: 2 x 1600 m v času 8 minut in 24 sekund. To pomeni tempo 5:15 in takega sem si tudi naštimal na uro (+/- 15 sekund). In, opala, ko sem potem doma še prešvican študiral čase sem pogruntal, da sem za 2 x 1600 m pokuril natančno 16 minut in 48 sekund. Niti sekunde več, niti sekunde manj. Mejduš se mi je fino zdelo. Bi se mi fino zdelo. Če... Če ne bi poštrenal vsega ostalega. Nič namreč ne piše koliko in s kakšnim tempom naj bi trajala ogrevanje in iztek. Ok, skupna razdalja naj bo 8 km, za intervale porabiš 1,6 + 0,8 + 1,6 = točno 4, torej moraš za ogrevanje in iztek narediti še 4 km. Po občutku sem si jih razdelil na 3 za ogrevanje in 1 za iztek.

takole je potem šlo vse skup. Kljub temu, da zadeva ne bi smela biti prehuda zame,  na trening nisem šel čisto brezbrižen. Človek nikoli ne ve. Navsezadnje je zunaj sopara in vročina in zvečer se ni nič pretirano ohladilo. Pa tudi - s takim tempom nisem tekel že 100 let. Bo danes šlo? Vse sem še enkrat preštudiral, tabelco luštno dopolnil, pobarval, okranjcljal, prestavil, oblikoval in še enkrat preveril vse skupaj s podatki s tek.si. In seveda vse pobrkal. Najprej sem si ogrevanje skrajšal za cel kilometer. Namesto 3+1 sem bil v trenutku prepričan, da sem si napisal 2+1. Pa še tako luštno se izide ravno na začetek makadamskega PSTja pri bajerju. Potem sem se ves interval ukvarjal z mislijo, kje se bom obrnil nazaj, da bo vsaj približno na polovici. Ker sem pozabil izklopit samodejno beleženje "krogov" na kilometer, mi je ura skoz piskala - poleg opozorila da grem prepočasi ali prehitro še piskanje na polne kilometre in opozorilo med menjavo iz intervala na vmesni tek in nazaj na interval. Najbrž pa so me zmedle še tekačice, ki so se glede na vremenske razmere res potrudile z oblačili - niti kvadratnega centimetra tkanine preveč. Ni čudno, da sem na koncu drugega intervala kar pozabil nehat teč s hitrim tempom in sem namesto 1600 pretekel 1900 m (jep, ker kao piska za okrogli km ane, pametnjakovič, ne pa za konec intervala)... No, teh dodatnih 300 sem prištel k izteku, kaj pa čem...

Ampak suma sumarum zadeva se je iztekla uspešno. V nedeljo me čaka dolgi tek 19 km s tempom 6:31 in ravno prav sem že objesten, ker mi gre tako dobro, da bi me najbrž že moralo začeti skrbeti. Pa še vreme me skrbi, kaj pa če bodo nevihte? Kaj pa če bo pripeka? Kaj pa če bo sneg? Skratka, kumi čakam.

sreda, 14. julij 2010

2. teden, 1. vaja Lahkoten tek (10 km; 6:31 min/km)

o, pa smo postali malček objestni. Kaj bi se omejevali, ko pa niti zvede za nas niso več predaleč. Ja, ja, saj je res, tisti čisto prvi dan (1/1) je bil malo mimo ampak samo poglejte si potem! 1/2 hitri tek u nulo, 1/3 dolgi tek pa - zeh zeh, smo se že malo dolgočasili ane? In to dan kasneje po solidni Blejski... JAz zmorem vse! Za začetek drugega tedna smo imeli lepo predpisanih 6:31 na kilometer, ampak ne, ko je pa tako fino šlo! In če je na začetku res šlo kar samo od sebe proti 6:00, sem zadnja kilometra pospeševal čisto na silo. Oj dete obledno, kot da ihtavost in nestrpnost nista nikdar še nikogar pokopale! V četrtek bo pa intervalni jok in stok!

Ampak to je šele jutri. Za danes pa še - a sem že povedal kaj o moji novi pridobitvi? Moram se pohvalit, ker je pa tole res nekaj, kar sem iskal štiri leta. Najbrž sem že kaj omenil, kako mi včasih paše teč z mp3jem, včasih pa čisto nič. kdaj mi bo pasalo skoraj nikdar ne vem vnaprej, tako da mi je dostikrat manjkal, dostikrat pa mi je bil v napoto. Sploh dolgo nisem našel ustreznih slušalk, ko pa sem jih končno dobil so me pa motile te presnete opletajoče žice. Kar nekaj časa sem iskal nekaj brezžičnega, bluetooth recimo, karkoli. Na Balatonu pa sem jih zagledal in bile so ljubezen na prvi pogled. Kot je s takimi ljubeznimi navada nisem imel nobenih podatkov, kaj sem pšravzaprav videl,samo vedel sem da je to - to in da obstajajo. Doma sem začel iskat in jih našel, še lepše, odpornejše in kmalu so bile moje. Gre za slušalke z vgrajenim mp3jem, kar pravzaprav ni neka huda novost, očarala pa me je njihova preprostost. Če mi ne paše jih enostavno (in popolnoma nemoteče) spustim za vrat, ali pa zložim in spravim v žep. Med tekom pa so neverjetno stabilne in res uživam. Brez odvečnih dodatkov, gumbov, nastavitev - enostavno in učinkovito. Kok sem jaz en srečen človek...

ponedeljek, 12. julij 2010

11.7.2010 1. teden, 3. vaja, Dolgi tek (16 km; 6:31)

Ah! Evo, the Program že deluje. Pa še prvi teden ni bil čisto dokončan! Namreč v soboto je bila na sporedu (po mojem štetju) četrta nočna desetka, kar je vedno svojevrsen praznik. Nekaj pač seva od teh Vitezov in toliko pozitivne energije na kupu redko čutiš. Od vsega so mi najbolj ostali v spominu nasmehi tekačev rekreativnega teka 1600 m, ki se je začel ob devetih. Točno vem, kaj so čutili, ko so tekli skozi špalir navijačev. To niso tisti nasmehi, ki jih nastaviš fotoaparatu, ali pa jih zaigraš, sebi in drugim v vzpodbudo. To so nasmehi ki jih ne moreš prekriti, tudi če bi si tega morda zaželel. To so namreč nasmehi, za katere sploh ne veš da ti jasnijo lice. Žareče oči, rdeča potna lica. Zmorem, zmorem, zmorem! V takem vzdušju je šlo tudi naprej. Na izi. Nekateri so se mi celo smejali, ko sem španciral kot turist proti startu. Saj mi ne bo nikamor ušel! Malo me je v slabo voljo spravil samonek soforumovec, ki se je počutil dolžnega me podučiti, kakšno katastrofo sem naredil z požirkom che guarane. Da to je pa doping zaradi katerega te na tekmovanjih lahko celo diskvalificirajo in kako nevarno je za srce in sploh. Tega predavanja res nisem potreboval. V trenutku me je cepca sugestibilnega res začelo ščipati pri srcu. Najbrž se moram odvadit da vsako reč, ki jo kdo reče jemljem smrtno resno. Sploh sem Guarano sem imel seboj in sem jo spil zgolj zaradi vedenja, da me čaka še dolga noč in tudi vožnja domov. Da bi mi pa pretirano pomagala pri teku doslej ni bilo opaziti. No, v prijetni družbi drugega forumovca, raziskovalca, sem misli odgnal in preostanek je bil spet fantastičen. Proga je bila letos malce drugačna- en klanec več - sicer pa prijetnejša za tek. malce gužve sicer, 2000 tekačev je vendarle fantastična cifra ampak klub temu super.Kot rečeno se trening že pozna:  pretekel sem jo namreč kot se šika: natančno v ritmu četrtkovega hitrega teka. Tudi po končani tekmi je prijeten občutek ostal in vesela energija je lebdela v zraku. Takele prireditve, skupaj s tisto, ki so jo organizirali zadnjič podnevi, še daje upanje, da za človeštvo še ni vse izgubljeno. Še so ludje dobre volje, vitezi pozitivne energije in ljudje, ki jim je mar. Da bi le bilo tako še dolgo časa. Da bi le trajalo.

V nedeljo pa zaključek prvega tedna priprav in na vrsti je bil dolgi tek. No, dolgih tekov se ravno ne bojim, me je pa vseeno malo skrbelo: ritem teka je bil določen nekje na šest in pol in človek nikoli ne ve. Treba je vedeti tudi, da je bil vikend kar naporen. Iz petka na soboto sva s piskcem imela momačko veče, iz sobote na nedeljo smo preživeli opisano blejsko desetko, ki se je končala na prav po mladostniško razigrano - na horsburgerju in to kot se spodobi, na tivolski klopci. V nedeljo je bila vročina vendarle prehuda, da ne bi podlegel skušnjavi in si s sosedi odprl kakšnega pivca. Kljub temu pa je zvečer kar šlo. Odpravil sem se kar pozno zvečer, temnilo se je že in že po prvih korakih sem vedel, da ne bo flopčka. Tempo je bil celo boljši, kot sem imel predpiano, problem je namreč ta, da me je vedno, ko sem se približal mejni vrednosti kar pognalo naprej. Seveda sem bil kmalu prehiter. Kakorkoli, občutek sem imel, da me je v zadnjem kilometru vendarle začelo malo zmanjkovati, tako da imam skrb za prihodnjo nedeljo že pripravljeno. Bom zmogel v takem tempu še tri kilometre več?

Sicer pa imam za sredo skrb že zdavnaj na zalogi. V prihodnjem tednu me čaka namreč ena novost: intervalni tek. Tega nisem počel še nikoli. Sliši se rahlo grozljivo, namreč 1600 m v 8 minutah in 24 sekundah. To pomeni 5:15 na kilometer in to več kot 3 km. No, s premorom vmes, pa vendarle. Ne rečem, da je čisto nemogoče, tako razdaljo sem navsezadnje celo z boljšim tempom že pretekel v decembru lani na štafetnem Barbarinem teku v Velenju. Ampak... Hja, bomo videli.

Končuje se torej 1. teden programa in takole bo izgledal naslednji:

2. teden od 12.7. do 18.7.

Lahkoten tek (10 km; 6:31 min/km)
Vaje za moč in gibljivost (20 do 30 minut)

Intervalni trening Skupna razdalja: 8 km:
- ogrevanje
- 2 x 1600m intervali v času 8:24 min
- odmor med intervali 800m lahkotnega teka
- iztek

Dolgi tek 19 km; 6:31, Raztezne vaje

V torek torej začnemo z kakor lahkotnimi 10 km in vajami za moč. V torek? To je že jutri?

Kumi čakam.

četrtek, 08. julij 2010

8.7.2010 1. teden, 2. vaja: Tempo tek (skupaj 8 km); ogrevanje - 5 km tempo tek (5:32 min/km) - iztek

Bom našel nekaj primerov, ni hudič. Recimo, ko ste šli zobarju. Ali ste se že kdaj z upanjem ozrli na vrata, če bi tam zagledali lisek s sporočilom, da zaradi bolezni, žal, dr.Zobar danes ne obratuje. Ali pa čakali asistenta na faksu, da bo prišel povedat da ustni del izpita - žal - zaradi zadržanosti profesorja odpade. Pač nekaj, kar bi tisti trenutek z veseljem prestavili na jutri. Čeprav je jasno, da je brez veze. Čez pol ure bi mi bilo žal. Neprespana noč zaradi zobobola, pa gužvanje v prometu pa vse to, potem pa zobarja ni. Ali pa - neprespane noči za knjigo, vsa ta nervoza, zadnje utrjevanje nejasnosti tik pred zdajci, potem pa izpit odpade. Bi bili jezni ane?

Ampak evo mene. Zadnje čase sem se polenil da je joj in - prisežem! pojma nisem imel ali sploh še zmorem 5 km preteči s tempom 5:30. Bodimo pošteni: Radenci so bili trikrat daljši, pa je šlo 5 :45, tako da se zdi moj dvom malo tko-tko. Ampak danes ni šlo za tekmo. Spravil sem se v Program in si ga poskusil privzeti smrtno resno in potem je že prav, da me malo grize.

Pa je bil flop takoj zjuitraj. Jok. Torkova izkušnja me je položila. Uro sem si že naštimal ob štirih in tudi v luft me je vrgla pravi čas ampak mislim, da sem že zvečer vedel kako in kaj, tako da je bilo tisto štimanje čisto brez veze (in bi s tem prihranil nekaj spanca preljubi mi ženki). Enostavno je preveč proti in premalo za. Povrhu še za vsak za najdem protiargument, za proti pa nobenega. Takole:

Proti:
- ura je ubijalska; ob štirih, lepo prosim in to jaz, ki oživim okoli pol enajstih dopoldne (Res je. Tudi drugih še ni na spregled, čeprav se vsi tako hvalijo kako odtečejo svoj tek že zjutraj. Očitno imajo službo ob desetih! Šele okoli petih začno od vsepovsod kapljati upokojenci in nekaj kolesarjev, sicer pa prazno!)
- sredi poti me pritisne na stran. In to zelo. (Tako je. Žal imam črevca tako navajena, da morajo na praznenje v približno eni uri, ko sem pokonci. Po eni strani je to fino, ker takle red je po svoje čisto koristna zadeva, po drugi strani pa imam cel dan pokvarjen, če se zaradi česarkoli ne izide. Na Bledu, recimo, je bilo že tako. Ne morem pa vstati ob POL štirih samo zato, da se mi bodo zganila še preden grem od doma. Je pa tudi res, da sem čisto zadovoljen, da se ne izpraznijo vsak dan ob določeni uri pa če vstanem ali ne... )
- na začetku je tema (in še bolj bo) in enostavno ne vidim na uro. (Res je. Vsaj na začetku programa bi rad vsaj približno sledil zapovedanemu tempu programa, pa ne morem skoz lučke prižigat, pa še z lučko se ne vidi vedno najbolje)
- s sabo moram tovorit prtljago za preobleč (Jep. Da bi  šel potem še domov pod tuš in se preoblekel je spet izguba časa. Poštudiral sem, da lahko sabo nesem zadeve za tuširat in preobleč, pa se potem v službi zjutraj na hitro stuširam, ko se preoblečem v službeno obleko in potem generalno, ko grem domov in se preoblečem v "civilko". V teoriji je to v redu, v praksi me je pa precej čudno videt cepca prešvicanega v tekaških oblačilih in z ruzakom na rami, kako gre skozi fabrška vrata. Še dobro, da jih ni veliko ob tej uri na poti do pisarne. Pa če zanemarimo to, kam potem z mokrimi in kam s prešvicanimi cunjami? Še en razlog je, da skok domov pod tuš ni najboljša opcija: tri dekleta čakajoč na kopalnico bi mi kmalu skrile budilko in superge.)
- prazen želodec (nekateri sicer prisegajo na to, meni pa ni takole na suho teč. Pa je spet premalo časa. Da bi se takoj ko se vzdignem začel basat s kosmiči ne gre, pa tudi v pol ure, kolikor bi največ vzel "lufta" do teka je malo, da bi se želodec vsaj malo izpraznil.)
- ne da se mi (Čisto legitimen razlog. Če mi je v torek še nekako izgledalo da bom "Lahek tek" pač zmogel mi je predstava, da bi iz postelje takoj prešaltal v četrto prestavo na "tempo tek" orosila čelo. Tempo tek, jebenti. Kaj pa če...)

Kaj pa če bi šel zvečer?

Potem je bilo vse lažje. Malce slabe vesti, to že ampak nič hujšega. V bistvu sta bila ZA razloga samo dva: zjutraj je hladneje (pa kaj. zvečer je tudi) in: VSI tečejo zjutraj in menda je fuuuul dobr (ja pa jade, kje pa so bili v torek??)

Vseeno pa sem se zvečer na tek odpravil malo s strahom. Nekako sumljivo prešerne volje sem bil, ravno toliko preveč euforičen, kot sem ponavadi, da prikrijem živčnost in tremo, potem gre pa vse narobe. Ampak vseeno. Začne se itak z ogrevanjem in čisto nikjer ne piše, kakšen tempo naj bi imelo ogrevanje. Sam sem potem vzel nekaj na počez in izkazalo se je, da sem ta dva km tekel s torkovim tempom lahkega teka. Potem pa - gremo. Pospešek in špeganje na uro. Tempo na uri sem si naštimal na ta velke številke, da ja ne bom šel kaj mimo. Pa je kar šlo. Malo bolečin v golenih ampak te sem pričakoval. Drgač pa -hvala, dobro. Aja, to sem pozabil povedat: kako resno sem vzel reč morda kaže tudi to, da sem si po skoraj desetih mesecih spet nadel pas za merjenje srčnega uripa. Med ogrevanjem sem ga imel v povprečju 147, teh 5 km 168 in zadnji km 155. Sploh ni slabo. Sploh ni slabo.

V nedeljo me čaka dolgi tek, 16 km s tempom 6:31. Pravzaprav ne bi smel bit problem, se mi zdi, ampak po tistem začetku v torek ne vem več nič. Ker sedaj je drugače. Ne grem teč na kar bo, pa bo, saj ni važno, če bo špičasto bo bodo vile, če bo okroglo bo pa lopata. Marsikomu še sedaj verjetno ni čisto jasno, kaj se grem s tem programom pa kaj ga tako sviram in kompliciram ampak vam povem, pri meni stvar deluje. Sedaj imam tri tekme na teden. Ko moram biti v nedeljo popoldne pripravljen za 16 km v eni uri in dvainštirideset minut moram biti  nedeljo ob 16h pripravljen za 16 km v eni uri in dvainštirideset minut. Ne, ah, v soboto, ne, ah,  v ponedeljek. Ne, ah, v dveh urah. In ne, ah, 10 km.

16 km, 1:46:00, v nedeljo.

Ki jo že kumi čakam.

torek, 06. julij 2010

Ne levo, ne desno, ne naprej (in pravzaprav nazaj tudi ne čisto)

Kam torej po vsem skupaj? I, saj sem že zdavnaj napisal: naprej v preteklost.

Priprave so bile tokrat manj temeljite. Človek se po tolikem času počuti dovolj pametnega, da ne potrebuje več ne vem kakšne procedure in priprav. Vstaneš s kavča in greš, kajneda?
Narobe, narobe, narobe. Saj se še spomnimo kaj si mislim o mojem smislu za odločitve? Jep, še vedno ni za v nebesa.

Če grem čisto po vrsti: da bo Ljubljanski maraton maraton in ne polmaraton, to je bilo menda že dolgo jasno. Ampak na takle način, kot smo se šli mi vse skupaj letos, pač ne gre. Roko na srce, že Radenci bi morali biti, pa je tisti moj deseti brat vseskozi prišepetaval, da Ljubljanc je pa le Ljubljanc in tko. Pa še pol leta dlje je... Kar nas pripelje do razpotja torej.

Pripravil sem si torej program, šestnajsttedenski program, tak razumen in na pogled izvedljiv. Pojma nimam več, kod sem ga snel, teh strani je cel kup. Morda runner word, morda kaj drugega, vem samo da sem krvavi pot potil da sem vse tiste milje pretvoril v kilometre in pogruntal, kaj pomeni kaj. Exelovo datoteko sem potem lično spravil v Documents and setings\Rado\Rekreacija\Tek\Programi\maraton.xls in pozabil nanj. Za kakšno leto. Potem me je zadnje čase spet začel prijemat Ljubljanc, čedalje bolj sem se zavedal tudi da "bo treba nekaj začet", in sem na www.tek.si našel en tak program, razumen in na pogled izvedljiv. In ti odkrijem, da je popolnoma enak kot tisti ki ga imam spravljenega tam nekje spodaj v datotečnem arhivu.

Nič. Bo treba začet. Dan nič za začetek programa je bil 5.7.2010, ker se točno na nulo izteče na Ljubljanski maraton.
Skratka:

6.7.2010 1. teden, 1. vaja, Lahkoten tek (10 km; 6:31 min/km) Vaje za moč in gibljivost (20 do 30 minut)

Tole je pa bilo. Spet sem si nekaj vbil v glavo in spet se je izkazalo, da z glavo skozi zid ne gre. Priprave so bile na pogled kar temeljite:
- poiskal sem eno pametno povprečje polmaratonov, na podlagi katerih je nastal izračun
- pripravil program v lični obliki, da bo vedno na volju in pri roki
- določil datume...

e, tule se je pa že zataknilo. Namreč Program je bil naravnan na ponedeljek, sredo in soboto, kar meni nekako ne znese. Ponedeljek (lahki tek) še nekako, sreda z intervali in hitrimi teki pa že malo težje - ob sredah sem velikokrat na Borštu. Sobote z dolgimi teki pa sploh ne. Zato sem zadevo prestavil na torek - četrtek - nedeljo.

- določil datume in čase teka...

tule sem bil pa malo žleht. Odločil sem se da vsaj en tek tedensko izvedem zjutraj. Pa saj ne more biti tako strašno! En mit sem že ovrgel, namreč ta, da tek ni zame, morda bom tudi tega da jutra v mojem vesolju ne obstajajo. Živčen sem bil kot mlada nevesta. Navsezadnej ne bi bilo prvič, da bi z velikim pompom začel program, potem pa štrbunknil.

Lepoo sem vstal ob štirih, nekaj malega pojedel, se oblekel in zamežikal skozi okno. Bo treba it.

Pa sem šel.

Cela katastrofa, jasno. Najprej nisem nič videl na uro, ker je bila še tema in sem po dveh kilometrih pod ulično svetilko zgroženo ugotovil, da se vlečem čisto prepočasi. Zdelo se mi je ravno obratno. Potem me je, oh, kaj vse človek pozabi, ane?, seveda začelo zvijat v črevescih. In za krono vsega je tempo samo še padal. Noge so postale težke, kar bi gre nasploh na živce, saj se mi zdi, da imam v plučih še ogromno rezerve, ampak moči pa nobeene. Vrh vsega sem, ker cepec, pozabil pogledat kakšna razdalja me sploh čaka. 10 ali 11? Kar je bilo na koncu tako ali tako vseeno. Če bi štel 10 km, bi zadevo opravil s tempom 6:48 v 11 km pa sem naklepal uro in petnajst minut, se pravi 6:52. Čisti flop torej. Pa še vaje za moč in vzdržljivost sem prešprical, ker se je že mudilo v službo...

Kasneje sem, malo žalosten v program pod "Rezultat, ki ste ga dosegli na tekmovanju v zadnjem času:" vnašal razne vrednosti in prišel do zanimive ugotovitve: če bi vpisal letošnje povprečje in ne samo Radencev bi danes naredil vajo kot bi bila predpisana.

In evo ga, novo razpotje. Naj prilagodim program, ali pa se poskusim raje malo bolj pomatrat.

Oh, odločitve odločitve. Ampak  ne glede na vse skup...

Kumi čakam četrtka.