nedelja, 20. december 2009

Ker cepec

Ha, tale je bila pa moja najboljša. Mislim da sem presegel samega sebe. Najprej - najbrž vam je znano, da se zaženem v nek plan, recimo trinajsttedenski program teka in hoje in se ga potem držim kot hiperventiliran cepec  plota. Za to je dober razlog: če se ne prepričam, da se je nujno nečesa držati čisto po vojaško potem pač počasi zbluzim. Sicer ste o tem lahko že brali. To, da sem šel teč in any circumstances po trinajsttedenskem programu je sploh razlog da mi je uspelo. Če bi takrat tisti torek zaradi dežja prestavil zadevo na ugodnejši čas bi se vse skupaj najbrž končalo precej klavrno. In udobno. 


Skratka. Že od trinajstehga tedna dalje iščem nek program, ki bi se ga držal, pa mi nekako ne uspe. Vsi so tako čudno natrpani, prenaporni, prehudi, prezahtevni in sploh. Nekako ne najdem in ne najdem programa ki bi za pripravo na maraton zahteval lagodno izmenjavanje teka in hoje. Vsi bi neke daljše teke, pa intervale... Ah. No, pa sem si pač zloudal enega, saj so pač vsi podobni. In sem rekel, da se ga bom držal. Razdeljen je na 16-dnevne cikle in to je to. Nekaj dolgih tekov, nekaj intervalnih tekov, nekaj srednjih tekov in končn, kar mi je po svoje najbolj simpatično, v 16 dnevih sta prosta samo dva dneva, ostali počivalni dnevi so 5 kilometrski lagodni teki. Kar se mi zdi v redu: sploh se dostikrat zalotim, da si naprosti dan zaželim teka, takega nenapornega - in to je to.


Program sem se odločil najprej malo preizkusiti. Prvi 16 dnevni cikel se ne bom držal kot pijanec hiperventiliranega cepca ki se drži za plot, ampak da vidim kako gre. Vmes sta namreč tudi dva 38 km teka in nisem prepričan če sploh zmorem tako razdaljo. Čisto prosta teka pa sta samo dva dneva. To je res malo. Res res res zelo malo. Vmes so pa taki, 14 kilometrski.


In je prišel tisti dan. Četrek. Najprej - očeta so odpustili iz bolnice in v ponedeljek, ko je bilo po treh, štirih urah čakanja na rešilca, ki ga naj bi odpeljal v dom že malo eee, bogi, sem mu, da ga malo zamotim, obljubil, da pridem na obisk že ta četrtek. Takjo je bilo treba v Cerknico, kar se je zavleklo ko kurja čreva, ker so mu dali prati copate in so se mu skrčile in on sedaj nima copat in sem šel ponje in mu niso bile prav in sem jih šel zamenjat pa so imeli samo take s zaprto peto in - skratka, prijetno preživljanje popoldneva. Potem šibam domov, ker imam danes ja 14 kilometrov. Že tako se mi ne da kaj dosti po teh neskidanih pločnikih poplesavat, pol pa še 14 kilkometrov. Arrgh. ZAprt predor in na cesti sem celo večnost. Ravno toliko, da me ujame mesič, če bi imel danes kaj časa za inštrukcije fizike. Od vseh inštrukcij mi je tale najljubša: dekletce bi rado pisalo 5. Danes je težko najt takega otroka - še vse dosedanje inštrukcije so bile vlečenje cveka na suho, tretji roki popravnega izpita in take stvari Tale nečakinja bi pa rada pisala pet in nečesa ne razume. V bistvu razume ampak ne čisto. Ok. Je pa temeljita in če ne razume, potem hoče razumeti. Zadnji avtobus za Rudnik gre iz Šiške k sreči že ob devetih. Sedaj pa salamonska: ura je devet čez, mraz, zmrznjeni ostanki snega, četrtek, ko ima človek res že poln kufer vsega. In 14 km. 


No sedaj me pa glejte: v sobo: če se česa držiš, se držiš pa ni važno. Iz sobe: mater pa pozno je že, sedajle pa res ni ven za hodit. OK, če bi bilo par kilometerčkov, ne pa 14. V sobo: ja ampak če danes spustim, potem je vseeno če sploh nikdar več ne tečem. Iz sobe: pa saj je samo generalka, saj ne gre zares, pa v sobo: klinc, saj ti bo pasal, iz sobe: klinc, nič ti ne bo pasal, zmrzoval boš in spodrsaval in te reči, pa v sobo - hopla, od kod pa na meni komplet tekaške cunje??? Oh ja. In sem šel. In odtekel. In bil srečen, ponosen, važen, euforičen.


Seveda tek ni končan, dokler ga ne zapišem v razpredelnicop. Res je, da sem v zadnjem letu nekajkrat vpisal podatke šele naslednji dan ampak vedeti je treba, da na Borštiu ne lovim podatkovnega signala, To je moj gušt: klik, klik, klik, vstavi novo vrstico, vpiši podatke. In pridem do zadnjega zavihka, kjer pogledam, kaj me čaka po programu naslednje dni.


Jebi ga, tipkovnica je bila itak že stara. Tako šibak udarec s čelom dobre tipkovnice že ne bi kar tako polomil.


Danes sploh ni bilo na vrsti 14 km, ampak je bil prost dan. 

9 komentarjev:

  1. Po naslovu sodeč, si ne moreš oprostiti nadstandardnih dni. Ampak, lahko se boš hvalil, da si naredil program ultra plus. To pa ni kar tako. Hej,čestitke!

    OdgovoriIzbriši
  2. V bistvu si ne morem oprostiti, da se po takem dnevu delam športnika na silo in vrh tega še brez veze... ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Če se mi slučajno zgodi, da sem slabe volje, moram samo na tvoj blog pokukat ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Nana, samo priznaj, pri nečem sem pa vztrajen. Cepec sem ravno takšen kot prvi dan.

    OdgovoriIzbriši
  5. Faca si, kot prvi dan :) Pa všeč mi je, da imaš spet poln akvarij ;)

    OdgovoriIzbriši
  6. Hahha še dobro,da nisi imel v plau 38 km, čaki čaki upam, da jih nimaš v sooboto???

    OdgovoriIzbriši
  7. Vreme emmm, nisi dobil maila?

    OdgovoriIzbriši
  8. Dobil,samo predlagaš plavutke ne pa dolžino ;)

    OdgovoriIzbriši