torek, 29. december 2009

[Schrödingerjeva mačka] Ne razumem

Na svetu je vse več ljudi. Vsak dan več. Menda jih je starih med 15 in 65 let že več kot 4 miljarde.

Tehnologija je neverjetno napredovala. Računalniki in pametni stroji napravijo stvari hitreje kot kdajkoli prej, vložiti pa je potrebno manj truda.

Pa vendar... Namesto, da bi več ljudi delalo manj, raje manj ljudi dela več.

O Borških 10000 pa nič?

Ja, saj ni dosti za povedat. Letos nam je zagodlo vreme - ponavadi smo imeli namreč vsaj nekakšno vreme, ali je bilo 35 stopinj in neusmiljeno žgalo ali pač pošteno pod nulo, da je rezalo, letos pa - bljak. Megla. In to prav tod okoli, ko se tako visoko dvigne res poredko.

Vsekakor pa nam ni manjkalo športnega duha. Rajko nas je usmerjal, da v primerjavi z lani nismo šli prepočasi, prehitro pa se nam nekako ni dalo. Tako je tek ostal, kar je že tako ali tako: en skupni izzivček in uvertura v prijetno druženje. Za slednje znamo vedno poskrbeti in tudi letos je bilo tako. Menda sem se letos celo malo preveč sprostil pa nič ne de, naslednje leto bo pa kdo drug na vrsti ;)

Pa srečno 2010!!

sreda, 23. december 2009

To je najbrž vreme, ane?

Pozdravljeni!

Še en tak plofek. Generalka za 16 dnevni program namreč. Niti enega samega dne nisem prelaufal tako kot je treba. Popolnoma zablokiralo je pa pri intervalih. Kaj imam toliko proti intervalom nimam pojma. Ko bi moral začeti z intervali – in to takimi izi intervali – sem najprej začel mešati dneve in “kaj je na vrsti” podatke, potem sem si naštimal snežno ujmo in, ker sneg ni ravno nevem kakšna ovira, še zoprn dež in mega plundro. Da se ja ne bi spravil ven v takem pa sem še nekaj kao zbolel, da je zaziher. Ker čisto zares zbolel nisem: nekaj me kao grabi, ravno dovolj za izgovor in ne zadosti, da ne bi kakšen pir šel po grlu. Po tem istem grlu, ki me kao nekaj praska, za danes recimo sem si zamislil še hripavost, ker se okolici ne smilim dovolj. Drugače pa: nobvene vročine, nič, še iz nosa mi ne teče kaj dosti, samo en tak nedoločen “čuden občutek za očmi” in ah, malo hripav.

Sedaj seveda že srfam po netu in se prepričujem, kako program sploh ni dober, v bistvu originala sploh ne najdem, da bi si preračunal za 30 km Medeo – oh, pa jaz sem umetnik! Te zadeve izmikanj sem pripeljal na višji nivo, to je za priznati. Kajti malo tuhtam, ane, ker je itak brez veze, ane, pa je itak treba en pameten program najt, ane, da bi začel z enim pametnim programom takoj 1. januarja. To, da sem že davno pogruntal, da je čisto vseen klinc kakšen program je, samo da je in da se ga držiš, najbrž sploh ne drži. Lepo pavza, pa res en PAMETEN program pa je. Do takrat se pa orenk pocajtam in spočijem in vmes samo še tistih Borških 10000 pretečem, to je pa tudi vse. Hudiča, saj so vremenske razmere izredne – vsepovsod poplave in sploh, kdo bo pa tekel v takem???

Aaaah, kako se sovražim takega.

Drgač pa: kar v redu, hvala.

ponedeljek, 21. december 2009

Ne tečem več! (manj pa tudi ne)

evo mene. Iz kožwe bi se dal in se začel uničevati na vse možne načine, ki jih je kdaj skusil Kojot Mrko S. Genijalac (ok, amerikanci so ga prevajali kot Coyote). Evo, od petka imam že ene glupe izgovore. Najprej petek, ko mi odmor itak pripada. Mislm, če sem v četrtek za brezveze 14 sklepal ne? Nooo, v soboto je snežilo kot iz škafa, če se za sneženje sme uporabit ta prispodoba. Z Rojem sva prešetala tko na oko, približno, kaj pa vem, ene 8,23 kilometra, to je bilo pa tudi vse. V nefdeljo, tak lep sonček, jaz pa... Je treba kidat. Nujno. Če ne ne bomo mogli z Boršta. Potem po kidanju pa ... se me je začelo nekaj lotevat. En tak kreh, kreh, pa tak čuden občutek za očmi pa te stvari. Nič vročine ampak... No danes pa - pfuj, pfej plundra in ta čudni snež. In res se me nekaj loteva.

Ohoho, mi že vemo, kaj se me loteva. Čuden občutek vrtoglavice nekje za očmi pa še kaj!! En tak lenoritis bi temu strokovno rekli. Smo ta mesec že skoraj 150 km naklepali, anede in se nam zdi to ful dovolj, anede, še če Šentiljsko odštejemo bo do konca meseca sigurno en tak pošten zalogaj.  In ZAKAj za boga milega bi rinil v to vreme??


Wega kaj pa je danes, čuj! 
Kaj ti to ptička prepreva? 
Po vsej dobravi odmeva: 
“Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, 
Cicifuj, fej in fuj!” 

nedelja, 20. december 2009

Ker cepec

Ha, tale je bila pa moja najboljša. Mislim da sem presegel samega sebe. Najprej - najbrž vam je znano, da se zaženem v nek plan, recimo trinajsttedenski program teka in hoje in se ga potem držim kot hiperventiliran cepec  plota. Za to je dober razlog: če se ne prepričam, da se je nujno nečesa držati čisto po vojaško potem pač počasi zbluzim. Sicer ste o tem lahko že brali. To, da sem šel teč in any circumstances po trinajsttedenskem programu je sploh razlog da mi je uspelo. Če bi takrat tisti torek zaradi dežja prestavil zadevo na ugodnejši čas bi se vse skupaj najbrž končalo precej klavrno. In udobno. 


Skratka. Že od trinajstehga tedna dalje iščem nek program, ki bi se ga držal, pa mi nekako ne uspe. Vsi so tako čudno natrpani, prenaporni, prehudi, prezahtevni in sploh. Nekako ne najdem in ne najdem programa ki bi za pripravo na maraton zahteval lagodno izmenjavanje teka in hoje. Vsi bi neke daljše teke, pa intervale... Ah. No, pa sem si pač zloudal enega, saj so pač vsi podobni. In sem rekel, da se ga bom držal. Razdeljen je na 16-dnevne cikle in to je to. Nekaj dolgih tekov, nekaj intervalnih tekov, nekaj srednjih tekov in končn, kar mi je po svoje najbolj simpatično, v 16 dnevih sta prosta samo dva dneva, ostali počivalni dnevi so 5 kilometrski lagodni teki. Kar se mi zdi v redu: sploh se dostikrat zalotim, da si naprosti dan zaželim teka, takega nenapornega - in to je to.


Program sem se odločil najprej malo preizkusiti. Prvi 16 dnevni cikel se ne bom držal kot pijanec hiperventiliranega cepca ki se drži za plot, ampak da vidim kako gre. Vmes sta namreč tudi dva 38 km teka in nisem prepričan če sploh zmorem tako razdaljo. Čisto prosta teka pa sta samo dva dneva. To je res malo. Res res res zelo malo. Vmes so pa taki, 14 kilometrski.


In je prišel tisti dan. Četrek. Najprej - očeta so odpustili iz bolnice in v ponedeljek, ko je bilo po treh, štirih urah čakanja na rešilca, ki ga naj bi odpeljal v dom že malo eee, bogi, sem mu, da ga malo zamotim, obljubil, da pridem na obisk že ta četrtek. Takjo je bilo treba v Cerknico, kar se je zavleklo ko kurja čreva, ker so mu dali prati copate in so se mu skrčile in on sedaj nima copat in sem šel ponje in mu niso bile prav in sem jih šel zamenjat pa so imeli samo take s zaprto peto in - skratka, prijetno preživljanje popoldneva. Potem šibam domov, ker imam danes ja 14 kilometrov. Že tako se mi ne da kaj dosti po teh neskidanih pločnikih poplesavat, pol pa še 14 kilkometrov. Arrgh. ZAprt predor in na cesti sem celo večnost. Ravno toliko, da me ujame mesič, če bi imel danes kaj časa za inštrukcije fizike. Od vseh inštrukcij mi je tale najljubša: dekletce bi rado pisalo 5. Danes je težko najt takega otroka - še vse dosedanje inštrukcije so bile vlečenje cveka na suho, tretji roki popravnega izpita in take stvari Tale nečakinja bi pa rada pisala pet in nečesa ne razume. V bistvu razume ampak ne čisto. Ok. Je pa temeljita in če ne razume, potem hoče razumeti. Zadnji avtobus za Rudnik gre iz Šiške k sreči že ob devetih. Sedaj pa salamonska: ura je devet čez, mraz, zmrznjeni ostanki snega, četrtek, ko ima človek res že poln kufer vsega. In 14 km. 


No sedaj me pa glejte: v sobo: če se česa držiš, se držiš pa ni važno. Iz sobe: mater pa pozno je že, sedajle pa res ni ven za hodit. OK, če bi bilo par kilometerčkov, ne pa 14. V sobo: ja ampak če danes spustim, potem je vseeno če sploh nikdar več ne tečem. Iz sobe: pa saj je samo generalka, saj ne gre zares, pa v sobo: klinc, saj ti bo pasal, iz sobe: klinc, nič ti ne bo pasal, zmrzoval boš in spodrsaval in te reči, pa v sobo - hopla, od kod pa na meni komplet tekaške cunje??? Oh ja. In sem šel. In odtekel. In bil srečen, ponosen, važen, euforičen.


Seveda tek ni končan, dokler ga ne zapišem v razpredelnicop. Res je, da sem v zadnjem letu nekajkrat vpisal podatke šele naslednji dan ampak vedeti je treba, da na Borštiu ne lovim podatkovnega signala, To je moj gušt: klik, klik, klik, vstavi novo vrstico, vpiši podatke. In pridem do zadnjega zavihka, kjer pogledam, kaj me čaka po programu naslednje dni.


Jebi ga, tipkovnica je bila itak že stara. Tako šibak udarec s čelom dobre tipkovnice že ne bi kar tako polomil.


Danes sploh ni bilo na vrsti 14 km, ampak je bil prost dan. 

sreda, 16. december 2009

Za prgišče kilometrov

Zadnjič tam nekje med Krtino in Murovico me je spreletelo - pismo, lej nas, cepce. Kar laufamo in kar grizemo navkreber. In - ja, še vedno sem vsakič znova presenečen - kar gre nam. Vsem trem. Koliko je kdo zadihan so odtenki, ampak če se samo spomnim tiste moje kalvarije na Šmarno nekega davnega, davnega januarja:
"...Ob vznožju Šmarne gore me je pa zagrabilo: mislm, tisti klanec je gotovo v rangu triglavske severne stene. Po prvih stotih metrih sem preklinjal, da se nisem raje odločil za obisk Rožnika, po drugih 100 metrih sem klel, da se nisem raje sprehodil okrog Mosteca prek Šišenskega hriba in v Tivoli, po tretjih 100 metrih pa sem bil popolnoma prepričan, da bi za prvič takole zadostoval tisti hribček pred vrtcem, kamor se otroci hodijo sankat. Čakalo pa me je še 1550 metrov vzpona (sicer pa je višinska razlika 360m)."
Sedaj pa kar gre. Pokažite mi hrib in spravil se bom gor. Morda na kakšnega ne bom zmogel, ne vem, ampak to ni pomembno. Ne bo me ga strah.  Zadnja reč, tista Rajkotova Šentiljska je nama z Alešem sploh dala krila. Ne bom lagal, da je bilo komot in da bi jo zlahka stisnil uro hitreje. Tudi se ne slepim, da smo postavili nevemkakšen rekord in se pridružili slavnim gorskim tekačem ob bok. Ne. Ampak občutek, da zmorem tako razdaljo, tako popolnoma nepredstavljivo, abstraktno razdaljo in to, prosim lepo z za dober Grintovec višinske razlike, to je čisto poseben občutek. In kar je najslajše, že naslednji dan brez težav konkreten sprehod po ljubljani in tretji dan hop na Murovico čisto od spodaj, menda 400 m nižje, in to, prosim lepo, s tekom vmes. Pravzaprav ne s tekom vmes ampak s hojo vmes. Tako se človeku ne zdi čisto nič več nepredstavljivega, da bo nekega dne pretekel gor in dol brez da bi vmes preklel vse kar se znajde v njegovi bližini.

Kar je sicer pri meni znak za preplah. Ko postanem takole otroško euforičen vedno flopnem kakšen štuk nižje. Po drugi strani pa - ah, saj itak flopnem kakšen štuk nižje, zakaj pa ne bi dotlej še malo užival. Zato je padla dokončna: v Medeji v sredi januarja grem na 30. Bojanm me je že skenslal, ker sem zadnjič na zasebnega poslal moje (tipično) mencanje in cincanje, pa ne vem, pa limit, pa 30 je le 30 ampak - ah, saj ne bo konec sveta če mi ne uspe. Če se zgodi en tak flopek bom pač nekaj dni slabe volje in bom tule gor pisaril prošnje za vodoodporne rame, če pa mi uspe pa fijuuuu! Kako vaz bom gledal z višlka! Zeh, zeh, ja, na eni tekmi sem bil v soboto. V italiji (zeeeeh). Na kolk? Na 30. (Zeeeeeeeeeeeeeh). Ja 30. Mah kr šlo je, no.

Saj gre samo za ušivih 9 kilometrov več.

nedelja, 13. december 2009

Za meter več.

V bistvu mi ni ravno enostavno tole zapisat. Nekako se mi zdi da bi moral biti to prispevek, ki bi prikazal za kaj je v resnici šlo in koliko je bilo vredno, ki bi znal pričarat občutke, ves ta čas ponotranjenih in globoko v srcih tlečih in čemečih želja, strahov, treme, vseh teh reči. Pa mi je nelagodno, ker je nekaj tagega težko pereliti na papir. Najprej zato, kjer je nekaj takega tako ali tako težko preliti na papir, pa zato, ker vsega skup sploh še nisem čisto dojel in misli šele urejam, pa seveda tudi zato ker je v teh trenutkih vedno prisoten en tak vakuum, kot bi se ve skup dogajalo nekomu drugemu in nekim drugim, ne pa meni in nam. Že začeti ne vem kako: naj bo to tista famozna ura, nov rekord v jutranjem mežikanju v avtu? Ker zgledalo je takole:


Priznajte: grozno. Vsaj zame.


Ali bi moral morda začet malo prej? Ko sem takole kot kupček nesreče sedel na weceju in z grozo ugdojel, da ko potegnem vodo ne grem nazaj spat!

Ali pač še prej, ko je še vse skupaj izgledalo kot nekakšna igrica. Ping! Pošta:




Pozdravljena maratonca!
Počasi se približuje zimsko spanje, vajini rezultati pa me kar naprej navdušujejo in nima smisla,da bi kar tako zaspali tam nekje za zapečkom. No ja vidva več kot očitno pridno trenirata tudi v nočnih urah, zato je skrajni čas,da se skupaj podamo na Šentiljsko pot, v celoti seveda! Pravico do ugovora zato nimata.



V bistvu mi je to zgledalo čisto paranormalno oziroma abstraktno, da sem kar takoj rekel da ja, jasno, zakaj pa ne, v bistvu z telimi besedami: 


Kar se tiče zgodnjega vstajanja - pol štirih tole je bilo najbolj zgodaj doslej. Ampak za the Šentiljsko se žrtvujem
Ne vem pa od kod tebi 12 - 13 ur??? Midva z Alešem bova rabila pol manj.
Pravno obvestilo:
Privolitev je bila dana brez predhodnega posvetovanja z Darjo.Vse informacije so, če ni drugače določeno informacije splošnega in neobvezujočega značaja.Vse informacije, ki so vključene ali dosegljive  se lahko kadarkoli spremenijo. Wega deluje z največjo skrbnostjo pri objavi informacij in skrbi za njihovo pravilnost in ažurnost. Njegova kazenska in civilna odgovornost za stvarne in pravne napake na informacijah je popolnoma izključena in ne odgovarja za nikakršno neposredno ali posredno škodo ali neprijetnosti,ki bi lahko uporabniku nastale zaradi uporabe morebitnih napačnih ali netočnih informacij, ki bi se znašle v tem obvestilu. Čisto mogoče, da je pozabil na kaj nujnega ali že davno planiranega in bo problem.



Sem pa pošto pomotoma vrnil samo Alešu in ekola, sva že naredila plan, kao bova midva vse zrihtala, da ne bo treba it. Od zvitih gležnjev so nevemčesa pač. Do tiste kritične Aleševe pošte: 


Klinc. Jaz sem za.
Me boš pa nesel, če ne bom mogel. Sicer je pa Rado prava korenina in
najbrž ne bo problemov!
Pejmo ja! Če bomo obležal, se bomo vsaj smejal!




Ampak bodimo pošteni. Vse je bil itak samo blef. Od vsega začetka sva vedela da bova šla. Vse drugo je bilo lepotno okrasje in del ritualov. Jamranje, strah, trema, dvomi, kljuvajoča bolečina v kolenu dan pred odhodom, prekomerna fešta v sredi tedna v katerem bi se moral pravzaprav pripravljat in se čimbolje spočiti in take reči.
Ampak v srcu smo že bili na poti. Kot majhni otroci, še enkrat gremo spat, pa bomo šli.
In eto mene zbeganega na veceju in v avtu pred zeleosevajočo uro. Gremo.
Ja, blef sicer že blef, ampak ko sem vmes začel gledati s čem drugim, kot s srcem, me je kar zvilo. Šlo bo za najdaljšo razdaljo v življenju, kii sem jo kadarkoli naredil s pomočjo svojih mišic v enem kosu, brez počitka. To je tako fino prebrati še enkrat, pa razčleniti:
najdaljša
razdalja
v življenju
ever.

Potem je šlo. Ob 3:30 v Krtini, ob 5:00 (punktlih) v Sladkem vrhu. In štart. Hoja in malo teka za vzorec, gor pa dol pa blato in levo in desno in naokroooog in štemplji, pa objemanje drevesa in menjava tečnobnih uric...

Ter nepopisna in neopisljiva sreča na koncu. Res se ne da razložit in napisat.

Pa se je bilo potrebno prehitro posloviti, utrujenost je začela nadomeščati vzhičenost in potrebno se je bilo pripeljati še domov. V avtu sva z Alešem še nekaj časa podoživljala vse skupaj, pa sva morala kmalu tudi midva vsak na svoj konec domov.

Mene je še kar razganjalo in bi proslavljal in skakal in delil občutja, pa ni bilo prave prilike. Pravzaprav sem šel kar spat. In sanjal čisto druge reči...

sobota, 12. december 2009

Šentiljska - prvi vtis

Na hitrco prek gsm:
V neki čudni fazi plavajoč nekje zgoraj. Mater smo face.

nedelja, 06. december 2009

e-kipa srčnih znova napada.

To pa smo! Bolj ko jamramo boljši smo. Tek ki ni po naši meri, kot pravi Vreme, pa vseeno izboljša lanskega za minuto, pa Hana, ki se ji očitno odpira obdobje, ki ga izkorišča z vso dušo, pa piskec, ki spet kaže, da zadnji leti (ha skoraj tri) ni stran vrgel. Nismo bili zadnji, no pa mordfa kdaj drugič. Če bomo s takim tempom izboljševali rezultate, bomo čez 9 let prvi.

torek, 01. december 2009

Rekord

Najbolj mi gre na živce, če neko stvar že zapišem, potem pa pomotoma izbrišem. Pisati drugič isto reč mi je enostavno neprijetno. Kot bi prepisoval od nekoga, kot bi delal svoj lasten plagiat. To je seveda čista bedarija ampak pri meni je zmerom vse malo bedasto. Torej, če na hitrco obnovim, kaj sem že spisal in zbrisal – začel sem s tem, da sedaj pa imamo, ko smo bili tako brihtni, češ, kakšna jesen pa je to, ko pa je tako lepo in toplo in evo ga takoj: dež, dež, dež. In še zagrozil sem tistemu, ki si bo drznil jamrat da je čisto pretoplo za ta letni čas, da mu lastnoročno odprem marelo v ta zadnji. To je bil en tak uvod in bo dovolj če ponovno spišem samo povzetek, toliko da pripravim teren za naprej: dež bo imel pač še vidno vlogo. Od tu moram pa vse na novo spisat – upam da bom našel nit, kot sem jo našel prej. Morda ne bo težko, saj bo dovolj pogled skozi okno: seveda dežuje. Kar me takoj spomni na moj nov rekord. Tole je res en PB v kategoriji »mencanje«. Tisto mencanje preden se odpravim tečt. Saj se še spomnimo: tisto španciranje gor pa dol po stanovanju, iskanje kakega svetlega izgovora, da mi ne bi bilo treba it tečt. Tu ne gre za to, da ne grem tečt, ker sem se tako odločil, morda zaradi pavze, poškodbe, bolezni ali kar tako. Ne, tu gre za tisto mencanje, ko sem trdno odločen, da grem teč, da grem trenirat in da je tek dobra reč, pa mencam. 10 minut, pol ure, celo dopoldne, kakorkoli. No tokrat, kot rečeno, sem (spet) presegel samega sebe: mencam že od Palmanove dalje. Lahko bi sicer rekel, da pravzaprav že od skoraj najbolj žalostnega teka ampak to bi bilo že hvalisanje. No, saj je bilo po Palmanovi še nekaj brcanj, v ponedeljek Šmarna in v torek Cicelj za Alešem, Heleno in Darjo, ampak to ni to. Pravzaprav to je to, saj smo bili kar dobro zmatrani, celo teklo se je malo navkreber, ampak to je sicer to, ni pa tisto. Kajti tisto, ki je pravzaprav tisti je plan teka, katerega se pripravljam držat enkrat v prihodnosti. Bilo je že nekaj bednih poskusov in flopov v to smer ampak saj so bili tudi v prejšnih časih pred vstajenjem s fotelja. Enkrat že rata. Če rata, ampak tejle slabo kaže. Najprej, jasno, da že od začetka delam napako: nič obelodanjanja načrta, nič najave, nič obljube. Samo kao – bom začel tečt po programu in huuu! kakšno presenečennje bom na naslednji tekmi, ko bom izboljšal rezultat za 7,5%. Kot da ne bi vedel, da to ne deluje. Ni delovalo pri prenehanjih kajenja, ni delovalo pri poskusih da bi se začel rekreirat. Če se nekaj odločiš je potrebno pojasniti okolici, da se ve ravnati in po svojih močeh prilagoditi. Da ti recimo ne ponujajo cigareta pod nos, ravno ko imaš največjo krizo. Da ti daje podporo in te spodbuja. Da te tvoji najbližji praktično prisilijo, da greš zvečer na planiran trening, saj prilagodijo svoje (skupne) plane tvojim – in bi bilo potem res malce neodgovorno, če ne bi šel. Da te povprašajo, kako je šlo, te vspodbudijo če si v krizici in take reči. Potem so tu še druge reči. Dvomi in strah – sem zastavil preobilno, prenaporno, preneumno? Po eni strani – tudi v trinajsttedenskemu programu s katerim sem začel se mi je nekoč zdelo, da obstajajo rahlo nemogoče reči – ena ura teka vkup recimo. Po drugi strani pa, pretiravanje je smrt za vsako odločitev. Kako potem najti srednjo pot in kar je še huje – kako vedeti da si našel pravo pot? Skratka – mencam torej že da je joj. V ponedeljek je bilo itak en dan po Palmanovi, potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. En dan Po Palmanovi je potrebno počivat. Čeprav, če danes premišljujem, bi se dolgi zen tek čisto lepo pokril s počitkom. V torek Cicelj z e-kipo srčnih, potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Čeprav bi se drugi programa pravzaprav čisto lepo poklapal s tem tekom, torej je izvirni greh bil tako ali tako to, da nisem začel v ponedeljek. V sredo – oh ta je pa bila nekaj! – v sredo sem si rekel da je Borških 10000 pravzaprav preveč razgibana, pa še deževati bo začelo vsak hip, potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Seveda, če danes premišljujem – bla, bla, bla. Tole z dežjem je sploh perla, nove GTX inovke so kao »bolj za treking tek po blatu in makadamu« za asvalt jih je škoda. In pa – kot da me je nekdaj motil dež. Ampak sedaj pa kar naenkrat… Oh. Četrtek. V četrtek sem bil že kar nekaj pameten, kao, itak je, saj ne vem čisto kaj ampak ta teden itak ni tak, tekaški al kaj, potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Ne vem. Niti na običajnih 10 se nisem spravil. Cepetal sem gor in dol in se sam sebi smilil, ko pa sem cel dan vozil okoli, pa Cerknica, pa obisk pri mami, pa je potem spet padal dež, mam pa menda pravico en dan malo zase, malo počivat, malo kaj vem kaj. Kar nekaj. Petek – Boršt, petek pač, zakurit je treba, prec je tema, dež pada, vse te reči. Potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Lahko bi šel sicer en normalni borški krogec ampak emm, mah, ta dež, pa tema, pa nobene pametne lučke nimam, pa nobene pametne muzke nimam, pa saj itak počivam ta teden (???) in sploh. V soboto potem dopoldne nič, pa prmejduš da se pri najboljši volji ne utegnem spomniti zakaj – razen dežja - ne. Vem samo to, da je bilo jasno, da popoldne ne bo nič, saj sta me čakali dve fešti. Tako je sobota minila v ubijanju s hrano, ne pa s programom, ki se začne z dolgim tekom. V nedeljo je notranja borba dosegla vrhunec. To je tisto, kar že stoletja opisujejo veliki umetniki, notranji boj, borba med dvema poloma duše in tragični junak v sredi. Doma sem poštimal že vse, kar nisem prej v nekaj letih, kapljanje na Wcju, zatikanje kuhinjskih vrat, tuš v kopalnici, filtre pomivalnega stroja, celo vse kuhinjske predale sem stresel na kup in jih lično zložil nazaj. Že rahlo opsesivno manično shizopresivno, ne? Kajti nedelja res ni dan za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Na koncu sem že kar poskakoval po stanovanju. Ja, ne s programom ampak vsaj tečt bi šel. En sam majhen tekec. Prooosim! Končno sem se zmigal ven in naredil tistih 10 km, niti centimetra več. Napetost je malo popustila in lahko sem v miru čakal na ponedeljek, ko začnem. Ko pa res začnem.

Kaj je bilo potem v ponedeljek ne vem. Najprej morda, da se je izkazalo, da tisti včerajšni tek ni bil naklučje ampak priročen izgovor, da morda ni za začet s programom, ki se začne z dolgim tekom če si ipa že tekel en dan prej (????). Piškav izgovor itak, ker program niti ne predvideva kakšnih prostih dni ampak večinoma kratke tekce namesto njih. Potem zobar, oh, saj je menda nemogoče začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom, časa do zobarja je pa samo 2 uri. Potem je potrebno še nečakinjo inštruirat. In se zavleče in je ura 9. In tako je prepozno za dolgi tek sploh. Pa jutri. V bistvu ne jutri, jutri je srčni kRožnik, ampak v sredo. Pravzaprav ne v sredo, v sredo gremo po šihtu sodelavcu na vikend »nekaj pogledat«. V četrtek pač. Če bo šlo z vso tisto cerknicijado in človek je malo zmatran. In če ne bo dežja. V petek? Boršt? Sobota? Pred velenjsko štafeto sv. Barbare? Naslednji ponedeljek torej. Zaprmej in zaziher. Pa še v miru prilagodim program planiranim tekmam, naštimam muziko za dolge teke (sem že povedal, da se začne z dolgim tekom?) in pripravim oblačila za dež. Če ne bo že sneg takrat…