četrtek, 29. oktober 2009

Ne pa ni

Jaz sem res perla. Lepo zaključim spisek z enim takim prepričljivostnim vzdihom "... jutri je nov tek" in se vsedem na kavč in to je o. Nobenega teka, kaj šele novega.

Kaj bi si mislili o človeku, ki dan za dnem pušča odklenjeno kolo sredi promenade in je potem osupel in presenečen, celo nekoliko nejeverno razočaran, ko mu ga ukradejo? No evo. Prav tako osuplo presenečen, celo nekoliko nejeverno razočaran sem bil v ponedeljek ko se je šmrkanje razvilo v tisti prabi dahod z dabašenib nosob in kupom robčkov in čajčkov in samousmilovanja in teh reči. Hočem reč, ja, po moje si nekje v betici predstavljam, da sem si s tekom in kislim zeljem naštimal klingonski ščit proti napadom virusov in bakterij. Ker se me je itak že v petek nekaj na rahlo lotevalo ampak jok, jaz se ne bom sedaj za eno figo čajčkal in žajblčkov in lekadolov s tistim njegovim Cejem vred. Jok, mi bomo to lepo po možakarsko.

Tako je bil potem ponedeljek in torek in včerajšni dan bol kavčarski, danes pa... No evo. Danes pa samo še malo šmrkam in bi lahko šel malo trenirat ane? Da si ja še sladkih6 in Palmanovo sfižim.

Ker cepec.

nedelja, 25. oktober 2009

To je to

Noja, nisem ravno blestel - ljubljanca sem zmogel že pod dvema urama. Tokrat se mi zdi sem ga malo podcenjeval in se je maščevalo, končal sem daleč od želja in napovedi. Pa nič hudega. Saj bodo še novi izzivi in morda kmalu naredim korak naprej.
Jutri je nov tek.

sobota, 24. oktober 2009

torek, 20. oktober 2009

XIV. 50 1000

Odštevamo dneve do nedelje, pričakovanje in nestrpnost naraščata. Ne vem zakaj mi je ta ljubljanski maraton tako pri srcu ampak vsako leto ga kar malo komaj čakam. Letos tudi, morda zadnje dni še bolj: forma mi namreč narašča. Žal mogoče malo pozno ampak spet ne toliko pozno, da bi me skrbelo. Z ljubljancem imam en tak dogovor, da ta pa res šteje in pokaži kaj znaš! Letos štartam na nov osebni rekord. Vsaj 1:55, če ne še manj. Žal sicer nisem temu primerno treniral in nisem tekel dolgih tekov sploh – od kar me je nekje julija potrlo, ker sem komaj 18 km skup spravil, ampak jebi ga. Najdaljša reč, ki sem jo opravil v zadnjem času je bil včerajšni tek. Ha, ta je pa bil nekaj. Sedaj imam recept, kako si vrnit formo: najprej moraš imeti kake pol leta orenk krizo, pa jaaaaamrat, da so te že vsi siti, pa depro, pa te reči. Potem se mora približat kakšno pomembno tekmovanje. MKM, Radenci, Sladkih6, Ljubljanc, pač nekaj posebnega. In potem – ker pri meni pijača in tek res ne gresta skupaj – moraš zakoličit dan, ko začneš čistiti telo. En teden prej recimo, zaprmej nič alkohola! Potem to namero gladko prekršiš. In to tako prekršiš, da jo RES prekršiš. Naj se ve! Zaradi pijače potem prvi dan ne greš tečt, ker ne moreš, drugi dan pa zarad mačka. In to en teden pred tekmo!! Potem pride slaba vest. Res una, ta naj naj slaba vest. Potem kolebaš, a se sploh splača it trenirat, saj je ta teden bolj počivalni. Ok, 5 kilometrčkov. Ravno toliko da pomiriš slabo vest. 5 pa konec. Do TJA pa nazaj. In potem greš kot veter. In greš še malo pa malo naprej. Pa še malo čez kot ponavadi. The best tek zadnjega pol leta! Boljši od TF 10ke, boljši od blejske nočne. Na evo. Skratka, pazi se 14. LM, prihajam!!

ponedeljek, 19. oktober 2009

MMMM 1, 1, 1, 1, 1, 0, 1, 0, 0, 0, 0, 0

A sem perla? O moji okrogli v četrtek ne bu ne mu. Kako se je razpletla drama treh krogov? Koliko kremšnit se je pojedlo? Same take reči. Hja, najprej morda malo opravičilce: nikakor mi ni uspelo prej vkup sklepat vabilo, saj pravzaprav še sam nisem vedel če bom sposoben. Tako zgodnja ura pa pač zato, ker je potem že tema.

Pa je kar šlo. Najprej nekaj živčnosti – kamorkoli se človek obrne same kolone in gužva, tako, da sem zamudil za 15 minut. Na srečo ni še nihče čakal. Potem so prišli moji dragi Krtinci, Aleš je celo pritekel (!) iz Krtine in potem tekel z mano, Helena in Leander pa so skupaj z Darjo sprehajali Roya.

Štos je v tem, da je šlo brez problema. Še za enega je bilo moči, ni panike. Družba ogromno pomeni. Skratka lušno. Za kremšnite smo se potem povabili kar k njim domov, saj sem seveda pozabil na pribor.

Vse lepo in prav? Ne čisto. Po vpisu v tabelo sem najbrž nekje v kotičku zavesti registriral da sem v 15 dneh naredil že toliko km, kot prejšni mesec skupaj. Že v soboto sem potem to dobro izkoristil - namesto teka je teklo po grlu in v nedeljo je bil tak maček da bog pomagaj. Saj je itak samo še teden do maratona in je itak treba počivat, ker se itak ne smeš prenaprezat. Hja, že res. Če ne bi počival že zadnje leto…

četrtek, 15. oktober 2009

Boj za kremšnite na požiralniku

To, da te med tekom tako zvije na veliko potrebo da je treba tek prekinit ni nič pretirano čudnega, čeprav se je meni doslej to zgodilo le enkrat. Tokrat pa je bilo drugače. Namen je bil trden: v torek odpikat eno tako lepo desetko, da bo v četrtek po enem krogu okoli Gradiškega jezera(4,2 km) padla nova okrogla obletnica 4000 km. In kremšnite seveda. Vse je zgledalo čisto kot običajno, ni se mi dalo nikamor, odpravljal sem se cepetajoč gor in dol po stanovanju, po eni uri pa sem le krenil od doma. Kot vedno torej. Na poti k točki "nič" (to je točka, ko iz hoje nezavedno preidem v tek) pa se je zgodilo: v trebuhu me je zvilo, kot bi mi kdo prebodel črevca. Nič ni kazalo da bi me želelo pognati na stran, samo en tak ultra krč. Ah, bo že. Ni da bi se obrnil, pomembnih 10 je pred mano, bom že nekako. Če čmo v četrtek kremšnite jest. Potem sem, kot običajno na pol odsotno zamišljen tekal po običajni poti, premišljeval o vesolju, kaosu, učinku metulja in teh rečeh, skratka spet vse kot vedno, ko me je vžgalo drugič. Tako vžgalo, da sem moral malo postati in tokrat je že kazalo, da ne gre le za krče ampak da bo treba nekam. Potem se je začel strašen notranji boj, kaj naj sedaj? Naj poskusim odtečt, naj se obrnem, naj počepnem kar tamle za stebrom javne razsvetljave? Ko me je vsekalo tretjič kakšnih hudih dvomov ni bilo več. Naredil sem še par korakov, ravno toliko da sem zaokrožil razdaljo in - gremo nazaj. Počasi, peš. Pooočasi. Peeeš. Čez nekaj časa sem klel vsak meter ki sem ga prej odtekel v nasprotno smer. Ključno vprašanje sedaj ni bilo več ali naj odtečem 10 km ampak ali sem se obrnil še dovolj zgodaj? Odgovor sem izvedel kmalu(1).

Potem je noč minila na poti od kavča do WCja. V posteljo si nisem upal, ker je predaleč. Jutranja vožnja v službo se je vlekla. Sodelavce ki sem jih srečeval od avta do pisarn sem dobrojutral skozi zobe. Naprej ne bi. Saj ste si ustvarili sliko?

Skratka da preidem k bistvu: Do 4000 km mi manjka natančno 12,6 km. To nanese 3 kroge Gradiškega jezera. Če čmo danes jesti kremšnite bom potreboval pomoč, saj sam ne bom imel volje... Danes nekje ob 17h bom začel in potem bom v približno pol ure obkrožil jezero prvič, po eni uri drugič in če bo šlo po uri in pol tretjič. 15 minut gor - dol. Skratka, vsi sladkosnedi, vabljeni danes na Gradiško v pomoč, spodbudo in skupni tek (en, dva ali vse tri kroge) ali pa samo na kremšnite.

(1) S tekom sem prenehal kaki 2 sekundi prepozno

ponedeljek, 12. oktober 2009

(Prazno)

Morda je praznine res več, ali pa je vse to pač del procesa staranja. Kot na primer čedalje daljši odmik lista od nosu, ko želim kaj prebrati.

Na primer.

Na primer na dopustu sem si na telefon naložil knjigo 3333 vicev in jo prebiral na plaži. Ne verjamem, da sem se zasmejal več kot dvakrat. Pa še od tega sem enkrat narobe razumel poanto vica. Drugi je bil tisti z ježem: ločiti se hoče, ker ima dovolj ženinega zbadanja. Vsi ostali, seksistični, nacionalistični, rasistični, morbidni in absurdni vici so se mi zdeli enostavno žaljivi brez potrebe ali pa čisto brez soli. Itak sem jih pa že 3312 že poznal od prej, 15 pa se jih je ponovilo bodisi dobesedno, bodisi malce obrnjeno. Skratka prazno.

Potem je naneslo, da me je zagrabila peta sezona Housa. Buljil sem po 3 epizode naenkrat – ali pa še kakšno več. Saj veste, zaključek epizode vedno obeta skrivnostno nadeljevanje. Kakšen napor! Brez reklam in prekinitev, brez nategovanja, brez suspenza. Nenadoma me je spreletelo – kakšna praznina! In to pri eni najkvalitetnejših nadaljevank. Ni kaj. Obrtniki manipulacije ampak takole na šus – prazno. Kot bi gledal rokohitčeve trike v ultra počasnem HD posnetku. Brrr. Me kar zmrazi, koliko slame moramo požreti sicer tam v oglasnih blokih nadaljevanke.

Je pa zadeva udobna. Človek si izprazni glavo, manipulatorji mu jo nafilajo s svojo sluzjo in potem je tako udobno obležati. Nikamor iti. Preložiti na jutri. Poiskati izgovor. Dež recimo. Živeti prijetno, udobno, prazno življenje.

Nedelja zjutraj. Saj je itak dež kajneda? Kar pasalo je. Zdaj zdaj bo prišel SMS da zadeva odpade. Pa vendar: ob nekaj čez sedem je prenehalo in ker je bilo že kar pozno sva se s spominčico prav na hitro spakirala z Boršta v Krtino. Kar je sledilo, je bil en najlepših dni letos. Ne samo po vremenu. Izziv, ne kakršenkoli, tak, Krtinski iziziv je bil letos nekaj posebnega. E-kipi srčnih se je pridružilo ŠD Krti in imeli smo hudo nalogo: čisto pravi treking! Res je sicer da sva z Vremenom dosegla bolj turistični čas (ajd, bila sva čisto odtazadnja), ampak je že tako da je tudi to čar takih tekem: na pol poti mi je uspelo izgubiti karto in navodila in tako sva pretrekala 4 do 5 km več kot bi bilo treba. O organizaciji ne bi: jasno da je vse klapalo, jasno da je bilo vse tipi topi, jasno da ni druge kot čista desetka ampak tu gre za nekaj drugega. Toliko pozitivne energije, (naj se sliši še tako iz(lo)rabljen, toliko sonca,toliko polnosti...
Sluz je ostala nekje v tistih hribih, življenje pa spet dobilo smisel. A da pretiravam? Ja, pa ne prav dosti.

torek, 06. oktober 2009

Kakšna lepa jesen

Tole nisem čisto prepričan, da bo v redu. Nisem čisto prepričan če imam sploh kaj za napisat. Še naslova nimam. Ene par stvari se mi je sicer motalo danes med tekom po glavi ampak nič pametnega. Recimo o dopustu. Koga pravzaprav briga moj dopust. Še jaz sem že skoraj pozabil, da sem bil kje. Razen zjutraj seveda ko za bzzbzja budilka na telefonu. Cel dopust je nisem izklopil. Tak neverjeten užitek je bil zjutraj poklopit alarm in se obrnit na drugo stran. Nemara it lulat, ok, ampak to je to. S pisanjem sem kar odlašal, to ste opazili, kajne? Mogoče zaradi slabe vesti. Nobenega izziva ne vidim več v teku in na dopustu sem iskal vzroke da mi ni bilo treba it tečt namesto obratno. Saj vem, saj vem, kao malo pa si lahko privoščim počitka in te fore ampak... Ampak počitek kar traja. September je bil katastrofa. Še 70 kilometrov nisem nabral skupaj. Vrh vsega se mi zdi to čisto kul, nobena reč. Seveda se je poznalo, če je šlo v eno smer bo šlo tudi v drugo. Ležat, malo čofotat in se malo sprehajat, zdraven pa samo za zajtrk zmazat pol ponudbe kot da grozi sodni dan - to ne more biti brez posledic. In se kavbojke zapenjajo malo bolj na tesno. Ne, niso se skrčile. Neprijetna slutnja se je potrdila potem v službi na "moji" vagi. Praktično se nisem skoraj za nič poredil. Morda pol kilce. Sranje. So že začele plahneti (težje) mišice in se nabirat (lažja) maščoba. Klinc pa tako življenje: sem mar sedaj obsojen na 150 km vsak mesec če nečem postati 120 kilski kit nasedel na kavču pred tv?

Drugač pa, u redu. Prijavil sem se na en krog Ljubljanca in Sladkih6, čakam pa še na zbiranje prijav za Palmanovo. To še opravim letos, potem pa mir do Radencev. Al je Sežana prej? Kakorkoli. To nedeljo me čaka ena super uživancija s Krti in tako naprej.

Saj mi ni nič hudega, res ne.