petek, 04. september 2009

Tisti, ki vam gre že malo na živce.

No, pa je začelo malo popuščati. Z eno nogo sem že na tleh, z drugo bom vsak čas. Med malico čedalje težje najdem koga, ki bi me bil pripravljen spraševati o podvigu in me občudovati, pa tudi v pisarni so me že malo siti. Tudi nivo hormonov, adrenalina in teh reči se je počasi normaliziral in do ponedeljka bom po moje že čisto normalen. No, kolikor sem pač normalno normalen. Seveda sem te dni prebiral vse živo o poteh na Triglav in mnenjih in nasvetih in te reči in sem seveda spet odkril da vedno počnem vse narobe: lepo nam je naša vođa puta dala dan prej za prebrat vse o planirani turi ampak ne, jaz sem pameten in lep in skromen in te reči. Ker cepec! Če bi prebral prej bi tam na Kredarici morda manj zaskrbljeno španciral gor in dol in pogledoval proti vrhu. Morda pa je bilo tako bolje. Kaj pa vem, mogoče pa mi lahko stari mački celo zavidajo tako doživljanje vsega skupaj, ko sem neprestano odprtih ust in na široko odprtih oči. Kot otroci, ko jih pelješ v lunapark.

Tečem pa te dni raje ne. Naj se mišice odpočijejo. Kot možgani tudi one potrebujejo malo miru, da se spravijo v red.

Dotlej pa v pokušino še preostale fotke iz vseh vertrov, čisto nekritično zmetane skupaj, za vas morda ne preveč zanimivo meni pa – vsaka posebej mi bo pač za vekomaj ostala nekaj posebnega.

1 komentar:

  1. Bravo Wega tja gor me ne mika bolj sem ti za tek. Pocajti mišice se kak torek pojavi na Krožniku vabljen ob nedeljah na PST. LJ maraton se bliža.
    LP

    OdgovoriIzbriši