torek, 28. julij 2009

Pa brez zamere

Ne morem takole na brzaka kar nekaj sklanfat. Na tiste fore kao "v bistvu je bilo kar v redu" tudi ne nmorem več nategovat. Sobotni dvodnevni izlet v gore si zasluži, da ga opišem kot se spodobi. Ampak ko sem pa tako nekaj nenaštelan za pisanje. Tako čudno je vse skupaj.

Pa nikarte no kaj zamerit.


četrtek, 23. julij 2009

torek, 21. julij 2009

V bistvu...

Ne da se mi več.
Ne da se mi hodi v službo, ne da se mi vozit v cerknico, ne da se mi po nakupih. Ne da se mi kosit, ne da se mi odločat, ne da se mi vozit avta, ne da se mi pisat bloga, ne da se mi pospravit balkona. Ne da se mi zjutraj vstat, ne da se mi odpisat komentarja, ne da se mi poslušat, ne da se mi potrudit. Ne da se mi gledat filma, ne da se mi zložit drv, ne da se mi srfat, ne da se mi poslušat radija, ne da se mi inštalirat sedemke RC, ne da se mi uredit dokumentov, ne da se mi učit. Ne da se mi tečt.

Ne da se mi.

sobota, 18. julij 2009

Še vedno: jutri začnem.


Ja, še kar caga. Pa tako rada ima sonce...
Ampak jutri pa res. Prav?

četrtek, 16. julij 2009

Kekec in Mojca in Kosobrin

Najbrž smo vsi nekdaj bili ali pa smo še Kosobrini
Kosobrin je majhen, dobrosrčen in zelo strahopeten možiček. Prav zaradi te značajske lastnosti mu je Bedanec nagajal in ga ustrahoval. Lik majhnega človeka je v pravljicah in pripovedkah precej pogost. Predstavlja revščino, ponižnost in nesamozavest. Tak lik potrebuje ob sebi oporo in varnost, ki jo najde v človeku, ki je značajsko močan. Kosobrin jo najde v liku Kekca in pa v svojem domovanju, saj se v njem počuti varno, kajti Bedanec ne more najti skrivnega rova, ki bi ga popeljal do njegove revne koče. Kljub temu, da se Kosobrin hoče upreti Bedancu, se zaradi svojega strahu ne more. Na pomoč mu pride Kekec, ki ga reši vrvi, s katero ga je Bedanec privezal k bukvi. Tako postane rešen, a le za kratek čas. Bedanec ga ulovi, ko je izven svojega domovanja nabiral zdravilne rože. S svojim močnim prijemom okrog pasu ga ubije. V razmislek nam je Bedančeva misel, da je Kosobrin umrl zaradi lastnega strahu, ker se ga je tako močno bal. To bi pomenilo, da ga je umorila njegova značajska lastnost. Šibek karakter, kot ga predstavlja Kosobrin, je v pripovedki pomemben tudi za to, da je še bolj očiten močan značaj glavnega junaka, v tem primeru Kekca, ki po Kosobrinovi smrti reši siroto Meno in prežene Bedanca. Vir Wikipedia
Ampak danes smo tekli in kolesarili na Vršič. Od spodaj do gor. Zmogli. Ta isti bojazlivci, ki smo se z liftom vozili en štuk višje. Ki smo šli na Ljubljanski grad raje z avtom. Ki se nam ni dalo v knjižnico, ker je bilo z avtom preblizi, peš pa predaleč. Ki smo Rožnik jemali za vzpon meseca.
Pretekli, prekolesarili, prepešačili. Od spodaj do gor. Ali apč gori anokoli. (ej ampak tole se mi pa zadnje čase ful dogaja. Mešam črke. Jebenti EŠMO)
V vročini. Ni je bilo take letos. Praktično opoldne. 800 metrov in čez višinske. Eni celo še nazaj.
KAj smo zeeni slovenski junaki? Kekci in Bedanci ne. Kosobrini menda ne več? Meni je še najbolj všeč misel na Krpana. Pa jebeš Vandota.



torek, 14. julij 2009

Staropramen

U madonca kako sem ga stresel. Čisto mrzlega. Rosnega. Kssssk pa ga je bilo konec.
Evo, ravnokar sem kupčka podrl.

nedelja, 12. julij 2009

da klinc gleda vse skujpa

Malo me vedno potem vest peče. Ravno se uspem prepričat da je čas da vse skup pustim, pa tek, pa blog pa virtualno druščino pa vse skup, ravno se nameravam spustit nazaj na stare prastare tire lagodnega življenja, ravno ko začnem premišljevati da ko jebe , se začne spet dogajat.
Najprej ta velka tamala kljub vsem gripam tega sveta vendarle odfrči v Mehiko. In če čmo bit v kolikor toliko spodobni komunikaciji je treba požret nazaj Facebook.
Potem dobimo na Borštu obiske naših ljubih krtincev in po čudovitem dnevu pomislim, da takega dneva sploh ne bi bilo brez vse te virtualne druščine takega dneva nikoli ne bi bilo.
In po Blejski 10-ki se spet zavem, da takih čudovitih dni ne bi bilo brez teka. Kot ne bi bilo Bistrice, Velike in Male, Sedla.
In za konec dve izjavi obe z včerajšnje desetke:prva, oh, ful si včasih dobro pisal, ful sem te rad/a bral/a - kar pomeni včasih. Če včasih zakaj ne več danes? A res nimam več česa povedat? Kaj se je pa spremenilo? Samo ne da se mi - to je vse. Ne da.
In druga: najprej je treba shujšat, da lahko začnem tečt. Tole potrebuje širšo obravnavo. Ker sem ravno na tem. Bil na tem. Ko sem se zavihtel nazaj proti devedesetim so se poslabšali tudi tekaški rezultati. Tako je vsaj izgledalo. Pa res?
Ja. Spet bom pisal.

četrtek, 09. julij 2009

Bučka

V bistvu nisem na dopustu, da ne bo pomote. Samo v eni taki čudni recesiji sem, pa se mi nič ne da. Niti pisat. Sorry. Tudi danes ne bi, pa moram povedat, da že nekaj dni ne morem do enega mojih najljubših blogov - dnevnika naše Bučke in ostalih živali. Enostavno me ne poveže. A drugi lahko, al ni samo pri meni problem?