torek, 16. junij 2009

S čudežnimi čeveljčki preko mavrice

Seveda sem takoj, ko sem si zaprmej obljubil, da se bom držal Lista27 že flopnil. Ampak nič ne de! Saj ni bilo nič takega: en cel sobotni tek sem spustil ker sem šel raje lovit veter na vrh planin, potem sem flopnil en tempo, ampak to zato ker sem se šel kRožnik in Rožnik je Rožnik, kaj čmo. Potem pa še ena dolžina je šla v franže – s tempom vred, ker sem tekel po Borštu in potem še en tempo je šel prav zaradi istega razloga. Morbit bi bilo lažje če bi rekel, da sem doslej od šestih reči v redu opravil samo prvi dve :) . Ampak kot sem rekel: nič ne de! Sem pa zato spet malo boljše volje in tisti jaz, ki mi je načeloma simpatičen. Na primer v soboto smo vzvišeno odklanjali pijačo po obiskih, ker nas je še čakal tek. In prosim lepo, ne hvala, bi raj vodo ker moram zvečer tečt. Ker moram! Ne ker bi rad, ali ker želim ali ker bi bilo dobro ampak ker moram: nobenega maneverskega prostora si ne puščam za 'ah bom šel pa jutri'
Pa tudi tečem kar lušno. Na splošno malo počasneje, to bojo najbrž kile al kaj, ampak zmučen pa nisem. Razen če ne grem s piskcem na Šmarno. Saj gor je še šlo, ampak ta živ'c se ti spomni, da bi šla dol pa tud hitro, na pol v šprintu. Pa jade. Sem bil čisto scuzan.
Z Vremenom sva malo podebatirala o željah in ciljih, no prišel sem do zaključka, da ne znam prav dobro razločevati obojega. Želje mešam z cilji in cilji postajajo želje, potem je pa jok. Želja in cilj morata nekako postati eno, en tak žilj ali celja. Pa še pri teh ne smeš prehitevati. Počasi mora rasti in zoreti, da ima žlahten okus in ne zagreni. Pa saj v bistvu lahko kar povem, ne vem zakaj bi skrival: kar mi je res želja in cilj je, da bi enkrat naredil v kosu en cel krog okoli Ljubljane po PSTju – z Golovcem vred, pa da bi enkrat pretekel od doma do Boršta, morda celo z ekipo srčnih skupaj. Ampak kot rečeno. Počasi. Tako mi sedaj pravzaprav tale maraton v 2:30 ni neka huda srčna želja. Bilo bi fino in sploh in najbrž bi se na cilju stopil od sreče in bi za mano ostala zgolj lužica pomešana z ljubljanskim nalivom ampak – kaj pa vem. En tak rešpekt imam pred tem, ki me bremza. Sem sploh vreden česa takega? Mislim, maraton je pač uf zadeva, u pišuka, sto mater, to pa je, ni kaj!, reč In pravi maratonci se pripravljajo in ne pijejo, pravilno jejo, zavzeto trenirajo in so tam nekje med dvema in tremi urami. Sem sploh že vreden prestopit stopničko in se pridružiti carjem? Tu ne gre za to, če sploh že zmorem ampak a je sploh že čas? Potem vse tole filozofiranje propade z mojo tipično wegarijo: kot ponavadi začnem želje kompezirati in si mislim, mah saj bo šlo, sploh ni panike samo tiste nove štumfke rabiš. Tiste, ki jih vsi tako hvalijo, menda potem kar samo od sebe teče(š). In sem si jih kupil. Sedaj pa čakam, da me poneso nekam za mavrico.

11 komentarjev:

  1. Ja, sam bistveno pa spustiš.
    Namreč to, da si prvič v življenju in to ne več čisto rosno mlad SPOSOBEN preteči maraton. Da ti je to lahko čisto realen cilj (če bi ti bilo to pač dovolj pomembno). Pa pustmo zdej ure in minute...k sva bla midva mlada :-), sta bila Nurmi in Bikila LEGENDI, nedosegljiva carja, nekaj, kar ni za navadne smrtnike. In ti se boš zdej jokal, da ne sfolgaš 2.30?
    Ala marš ke v kot klečat...pa razmišlej o tem.

    OdgovoriIzbriši
  2. Boš povedal kakšne barve ma mavrica, ki jo vidiš v ta novih štumfkih, prosim! Da vem, če se splača... Hvala! :-)

    OdgovoriIzbriši
  3. Ma saj se nerabiš gnat za 2:30, lepo na izi pa 4:30! ;)

    Sicer pa sem jaz v nedeljo naredil čisto en iz iz iz tek, 21tko v 2:30, čisto paočasi, kljub vreočini se mi je zdelo, da bi še kar šlo in šlo. Saj veš ko sva se pogovarjala, kako daleč bi lahko prišel s takim tempom. Očitno kar nekam ;)

    Ampak moja nora glava kar ne more nehati mislit na Biel, pa še pametnega maratona nisem pretekl!!!!!

    OdgovoriIzbriši
  4. @ sestrca - se parv fino sliš kot ...saj če bi hotu bi lahko. Mmmm, paše mojemu egu ;)

    @:-) zaenkrat malo modre, pa zeleno, pa rumeno pa oranžno pa rdečo. Po moje se splača če misliš da se ti splača. Ni musthave ampak za nas ultramaratonce ni nič predobro.

    @Vreme saj veš, blagor tistim, ki verujejo, ki te niso videli, pa živijo v trdnem upanju, da te bodo nekoč gledali. Daj mi, Gospod, najgloblje prepričanje,
    da bom uničil svojo prihodnost,če ne bo vedno navzoče upanje vate.
    Daj mi globoko razumeti, da kljub neredu, ki me obdaja,
    kljub noči, ki me obdaja, kljub utrujenosti mojih dni
    moja prihodnost vendarle počiva v tebi
    in da bo zemlja, ki mi jo kažeš
    na obzorju jutrišnjega dne, boljša in lepša.

    OdgovoriIzbriši
  5. O, gospod Kaos, daj mi poguma, da zaobjamem ta red in ga podredim svojim željam in potrebam! Ker le moje sebične potrebe oblikujejo moje želje, ki nimajo stika z realnostjo in so ravno zato povsem uresničljive.

    Do Boršta, kaj? Jaz sem ZA! Ker Kaos je moj.

    OdgovoriIzbriši
  6. Do Boršta in nazaj? OK zmenjeno. Bi pa predlagal, da takšni in podobni projekti pridejo v poštev ob posebnih priložnostih!

    OdgovoriIzbriši
  7. Ej ampak res. Ker cepec. Šele sedajle ko sedmič čekiram komentarje sem porajtal da sem napisal 2:30. Ojoj, seveda je želja molto pikolinejša, gre za 4:30. 2:09 pa šparamo za kenijce ;)

    Za Boršt pa... A vidva to resno? Ne se hecat. To je 70 kilometrov.
    Hmm, 12 ur... hja... emmm...

    OdgovoriIzbriši
  8. Ja 70 km pač še nismo pretekli ;)

    OdgovoriIzbriši
  9. Ja, tele ''cepke'' si bom tudi jaz enkrat omislil. Najprej pa kamelčka...Z željami in cilji pa ni prav nič narobe. Vsaj mislim, da nas ''tekače'' v kakšne čudne, da ne rečem ''distrojerske'' sfere ne odnaša. Tudi sam imam ogromno želja...letos Triglav, v 2010 Berlin, v 2011 42 K na Celje - Logarska in Garda, pa še kakšen Formaraton vmes, v 2012...ja kurc,tudi jaz bi bil rad nekoč v Biel-u. A veš, da se mi za zgoraj našteto tudi cilj že prikazuje. To je menda dobro.
    Zdravja in bistre glave naj nam bo v izobilju...pa bo.

    OdgovoriIzbriši