nedelja, 21. junij 2009

torek, 16. junij 2009

S čudežnimi čeveljčki preko mavrice

Seveda sem takoj, ko sem si zaprmej obljubil, da se bom držal Lista27 že flopnil. Ampak nič ne de! Saj ni bilo nič takega: en cel sobotni tek sem spustil ker sem šel raje lovit veter na vrh planin, potem sem flopnil en tempo, ampak to zato ker sem se šel kRožnik in Rožnik je Rožnik, kaj čmo. Potem pa še ena dolžina je šla v franže – s tempom vred, ker sem tekel po Borštu in potem še en tempo je šel prav zaradi istega razloga. Morbit bi bilo lažje če bi rekel, da sem doslej od šestih reči v redu opravil samo prvi dve :) . Ampak kot sem rekel: nič ne de! Sem pa zato spet malo boljše volje in tisti jaz, ki mi je načeloma simpatičen. Na primer v soboto smo vzvišeno odklanjali pijačo po obiskih, ker nas je še čakal tek. In prosim lepo, ne hvala, bi raj vodo ker moram zvečer tečt. Ker moram! Ne ker bi rad, ali ker želim ali ker bi bilo dobro ampak ker moram: nobenega maneverskega prostora si ne puščam za 'ah bom šel pa jutri'
Pa tudi tečem kar lušno. Na splošno malo počasneje, to bojo najbrž kile al kaj, ampak zmučen pa nisem. Razen če ne grem s piskcem na Šmarno. Saj gor je še šlo, ampak ta živ'c se ti spomni, da bi šla dol pa tud hitro, na pol v šprintu. Pa jade. Sem bil čisto scuzan.
Z Vremenom sva malo podebatirala o željah in ciljih, no prišel sem do zaključka, da ne znam prav dobro razločevati obojega. Želje mešam z cilji in cilji postajajo želje, potem je pa jok. Želja in cilj morata nekako postati eno, en tak žilj ali celja. Pa še pri teh ne smeš prehitevati. Počasi mora rasti in zoreti, da ima žlahten okus in ne zagreni. Pa saj v bistvu lahko kar povem, ne vem zakaj bi skrival: kar mi je res želja in cilj je, da bi enkrat naredil v kosu en cel krog okoli Ljubljane po PSTju – z Golovcem vred, pa da bi enkrat pretekel od doma do Boršta, morda celo z ekipo srčnih skupaj. Ampak kot rečeno. Počasi. Tako mi sedaj pravzaprav tale maraton v 2:30 ni neka huda srčna želja. Bilo bi fino in sploh in najbrž bi se na cilju stopil od sreče in bi za mano ostala zgolj lužica pomešana z ljubljanskim nalivom ampak – kaj pa vem. En tak rešpekt imam pred tem, ki me bremza. Sem sploh vreden česa takega? Mislim, maraton je pač uf zadeva, u pišuka, sto mater, to pa je, ni kaj!, reč In pravi maratonci se pripravljajo in ne pijejo, pravilno jejo, zavzeto trenirajo in so tam nekje med dvema in tremi urami. Sem sploh že vreden prestopit stopničko in se pridružiti carjem? Tu ne gre za to, če sploh že zmorem ampak a je sploh že čas? Potem vse tole filozofiranje propade z mojo tipično wegarijo: kot ponavadi začnem želje kompezirati in si mislim, mah saj bo šlo, sploh ni panike samo tiste nove štumfke rabiš. Tiste, ki jih vsi tako hvalijo, menda potem kar samo od sebe teče(š). In sem si jih kupil. Sedaj pa čakam, da me poneso nekam za mavrico.

sreda, 10. junij 2009

List 27

Eden mojih problemov je ta, da si ponavadi postavim previsoke cilje, potem mi pa ravno toliko zmanjka, da se spotaknem namesto da bi stopil gor. Podproblem je ta, da pri postavljanju nadciljev ne gre za kakšno mojo ambicioznost ampak zgolj za gnil(len)obo, potem pa kar nekaj »bi« čeprav sem že globoko v zamudi. Če se omejim samo na moje tekaške želje+, jaz bi na šmarno pod 18, jaz bi na Vršič pod 1:20, jaz bi maratom, ta prav maraton pod 4:30, jaz bi s kolesom naokoli, jaz bi kile pod 80, jaz bi kajvem kaj še vse. Žal pa vse to zahteva nek red in disciplino. Sistematičnost, voljo, znanje. Že dolgo recimo vem, da bi moral temeljito prevetriti moje prehranjevalne navade, moje pivske navade, moje spalne navade, navade kar tako. Štos je v tem, da potem jaz to »sedaj pa resno« zastavim nekaj pa mi zmanjka poguma, sistematičnosti, volje in znanja, da bi to speljal. Zadnjič sem nekaj kalkuliral, kako bi moral teč, če bi želel na ljubljancu narediti dva kroga v 4:30:00. Malo matematike, nič posebnega, v bistvu je povprečni tempo malo pod polsedmo minuto, in to je to. Na začetku začneš en tak ogrevalni tempo, potem šibaš kolikor ti gre in na koncu spet lepo izi in počasi. Pisofkejk. Trening gre seveda v tej smeri, malo iščeš tempo, malo trenuiraš hitrost in malo delaš na razdalji. Vsak četrti teden počivaš in to je, kot pravim, to. Vreme je seveda takoj našel ta List 27 v moji razpredelnici in ugotovil, da malo pretiravam tam na koncu. Kar je seveda res. Jaz vedno pretiravam tam na koncu, saj pravim. Da se lahko potem spotaknem, namesto da bi se še malo potrudil in stopil gor. No, pa ni samo to. Počasi je potrebno podaljševati razdaljo in prejšni teden je bila 14ka, ta teden je na vrsti 16. Kar je načeloma čisto v redu, samo če mi ne bi spet zmanjkalo poguma, sistematičnosti, volje in znanja, namreč na ta dan bi se moral malo ahtati kaj pojem, spijem, kao spim, kaj vzamem sabo, take reči. Ampak ne. Ajd gremo na horuk, bo že nekako. Še vode nimam. Spet se vračam k isti reči o kateri zadnje čase pišem tule že večkrat: kje je tista volja in motivacija kot se je iz nič utelesila tam na začetku trinajstedenskega The programa, ko sem se temeljito pripravil, pregledal in naštudiral program, zrihtal baterijo za uro, pripravil obleko, pregledal »teren«, srfal okoli za dodatne informacije, predvsem pa brezkompromisno izvajal program. Skratka brez naključij in brez spotikanj. Tako pa sem sedaj spet nekako skeptičen, morda bo šlo za kakšen slab dan, morda celo za slab teden. In bo List 28.

ponedeljek, 08. junij 2009

Ko ptiči umolknejo

Naslov je bil sprva namenjen ptičem, ki se zjutraj zgražajo nad mojo neodločnostjo in poležavanjem do zadnje minute, kljub večnim obljubam o jutranji aktivnosti. Res, ti ptiči že ob štirih začnejo nabijati in nabijati da je groza. Čiv čiv gor in čiv čiv čiv dol, glej ga, tipčka, včeraj se je še tako zaklinjal kako bo šel teč zjutraj, sedaj pa spet prestavlja budilko naprej. Čiv čiv čiv naprej in čiv čiv nazaj, ja iz tega fanta pa res nikoli nič ne bo.
Ampak res: jutranji tek bo postal nuja, ker me v tem času čakajo določene obveznosti zaradi katerih bo popoldne težko najti čas za tek. Pa še vročina in popoldanske nevite… Skratka trdno sem se odločil, da pojdem na rajžo zjutraj in tako zaprl kljun tem ptičem. A veste: ravno ko bodo sredi debate kako večno poležavam in lenarim (c, c, c, današnja mladina) bom prikorakal ven praktično sredi noči v popolni tekaški opremi in šel teč. Čez jutro se bo razlegla tišina, ptiči bodo osramečeno umolknili. Ja, prav zato je bilo napisano »umolknili«in ne »obmolknili«, kajti živost jezika nam omogoča, da z majhno spremembo popolnoma spremenimo pomen. Umolknili bi in ne obmolknili, saj bi zaprli gobec oziroma kljun sredi stavka iz same osuplosti.
Seveda pa s tem ni bilo nič. Vsakič sem še zvečer sveto obljubljal jutranji skok iz postelje, pa se je vse skupaj čez noč stopilo in razdišalo. Svet bo name še malo počakal.

Zgodilo pa se je, da sem postal pozoren na drugo vrsto tišine: tisto zloveščo. Ko nad naravo leže čudna tišina. Potem najprej vetrc, vter, prve kaplje in nevihta. Ko ptiči obmolknejo je čas, da pobegneš na varno. Na to drugo vrsto tišine smo bili te dni pozorni trije: po tolikih odlašanjih sem se zaprmej in zatrdno odliočil da se Alešu in Heleni končno pridružim na drugem osvajanju Kamniškega sedla. Zaradi slabe vremenske napovedi smo pozorno poslušali naravo in vedno znova olajšano prikimali: ptiči se še vedno veselo oglašajo.

Ah ta motivacija! Krtinca sta imela s Sedlom neporavnane račune in to motnjo je bilo potrebno čimprej zgladiti. Sam sem se že ves teden pripravljal na dan D – po dolgih letih bo to moj prvi izlet v visokogorje, pa še tisto v otoštvu so bili bolj izleti z avtobusom ali gondolo ne pa tak taprav planinski pohod. Trema in želja sta bili višji od same planine.

Tako sem si na telefonu naravnal kar tri alarme: 3.59, 4.00 in 4.01, za vsak slučaj. Pa je bilo že vse spakirano! Ampak se poznam: zjutraj je pri meni vse nekako čudno, kot bi mi nekdo čez noč naredil formatiranje možganskih klastrov in sedaj nalaga varnostno kopijo. Plus: obvezno praznenje črevc, da me ne bi slučajno sredi poti prijelo. Da jih v pogon spravim najbolj pomaga vonj po kavi. Skratka: popolnoma buden in že kar malo nestrpen sem minuto pred pol peto že vrtel volan po Borških klancih.

Iz Kamniško sedlo


Tam nekje pri tretjem in četrtem ovinku je ponavadi čas, ko se spomnim, kaj sem pozabil. Ah, kapo seveda, ampak to sem pozabil v Ljubljani tako da je bilo tako ali tako vseeno. Oh, in pa energetski napitek seveda. Tega imam med vožnjo ob mrtvaški uri rad pri roki: enakomerna in samotna vožnja po avtocesti zna biti dolgočasna in včasih postanem ves matast. Takrat prav pride malo krilc. Ruknem ga kar na bencinski.
Ampak po pravici: jutro ni ravno obetalo...

Iz Kamniško sedlo


Pri domu Kamniške Bistrice sem celo prezgodaj – deset do šestih. Malce žalostno izgleda: vrhovi so komaj vidni in kdo ve, če se vreme ne bo čisto skisalo. Bomo videli. Ampak kot rečeno, motivacija je močno pozitivna in poguma nam ne vzame niti tik pred nosom zamenjana tabla ki nam je pokazala jezik rekoč, da je koča na vrhu zaprta. Ja fino. Pa gremo vseeno probat. Nisem se zastojn z Boršta pripeljal ane? Če bo šlo bo šlo, če ne se pa obrnemo. Malo nervoze je prisotne ampak iz minute v minuto smo bolj razposajeni. Čisto brez kondicije pač vem da nisem: Šmarna gora, Vršič, borški klanci pač niso kar tako. Bolj me je skrbelo kako bo s snegom, morda kakšno plezanje in take stvari, skratka brez veze. Človek si mora delati skrbi sicer je dolgčas. Če sem to jaz toliko bolj. Res je kar šlo. Vsake toliko smo prisluhnili gozdu, da slišimo če prtički še prepevajo in kar naenkrat smo pri Pastirjih.

Iz Kamniško sedlo


Tu se bo treba odločiti: vseeno do vrha ali je dovolj? Ma nevihte ni, malo vetra nas pa tudi ne bo odpihnilo. Odločitev poplača čredica gamsov

Iz Kamniško sedlo


ki beži na drugo stran. Na vrhu smo kljub vetru neverjetno hitro.

Lepota ima mnogo obrazov. Lahko romantično občudujemo sončni zahod na morju ali mesečino v jasni zvezdnati noči. Lahko občudujemo kozolec poln sena sredi travnika, zlato žitno polje, ki valovi v vetru. Lahko odprtih ust občudujemo postavnega jelena z ogromnim rogovjem, ali nežno košuto na robu travnika. Lahko občudujemo lepoto mladega para, ki se sprehaja v parku, zrelo jabolko v košari, zaradi jeze zardelo, nekoliko zadihano dekle ali pač razgled z vrha planine. Pa res, kaj pa je osvojeni vrh brez razgleda? Smo sploh tu, smo sploh kam prišli? Je sploh lahko lepo?

Tam na vrhu, na sredi med Brano in Planjavo v vetru in oblakih sem zagledal ptico, ki se je v vsem tem igrala jadranje. Lebdela je čisto na miru in z malenkostnimi premiki kril lovila ravnotežje. Premagovala je sunke vetra in nenadna zatišja, menjavo smeri in moči in uživala v svoji igri. Na poti na rob, kjer se prevesi v Logarsko dolino sem tudi sam nenadoma vse skupaj začutil čisto drugače. Tudi to je bilo Kamniško sedlo. Ne sicer tako, kot bi moralo biti na razglednici, ni se kopalo v soncu ali snegu, ni se postavljalo z razgledi. Bolj kot sončnemu zahodu na morju je bilo podobno jelenu ali pa še bolj tistemu jeznemu dekletu. Malce se bojiš, pa vendar je tako lepo, da ti ne preostane drugega kot da obmolkneš.

ponedeljek, 01. junij 2009

Vzroki posledic

Velika Vremenova ljubezen nas je pripeljala na nov izziv Mure, MC2009 smo opravili kar kot pohod po delu Šentilske poti. S štemplji in vsem kar paše poleg. Slikce in te reči boste gotovo kmalu našli na obeh krtinskih blogih in seveda pri organizatorju, jaz nimam kaj dosti dodati. Žal je zadnje čase z mano tako, da povsod v zraku vidim nekakšno naelektrenost in napetost in tudi tokrat se mi je jutro zdelo čudno. Potem se pa posedemo tam okrog po parceli, brnenje v zraku pojenjuje, smeh, sproščenost in dobra volja. Malo sem presenečen, da sem na koncu tako utrujen (konec koncev je šlo le za 13 km) po okrepčilu z picami velikankami pa še veliko prekratko druženje na parceli – žal nas čaka dolga pot domov. Roy srečen mrkne v spanec, on jih je, kilometrov, naredil gotovo še enkrat več. Skupaj z otroki, katerim energije zlepa ne zmanjka.
Skratka poezija.

Teme o hujšanju in podobnem so bile tisti dan prepovedane. Sem pa zato premišljeval o tem domov grede. Vedno ko sem presit se mi misli začno motati okrog tiste nesrečne hui-shi energije, ki me je letos tako skrivnostno zapustila. Namreč nekaj bi moralo biti vendarle res: več kot ješ, bolj se rediš in obratno. Pa vendarle se izkaže, da ni vedno: post, stradanje, diete, odrekanje – nič od tega nas ne pripelje do rezultata. Vedno se ujamemo v bumerang, oziroma jo-jo učinek, hipna izguba in še hitrejši povratek nazaj in še čez. Spomnim se, kako je mene izgubljanje teže na začetku presenetilo. Kar 14 kilogramov je šlo praktično v šusu in se ustavilo nekje pri 16 kilogramih minusa. Tu se je potem nekako ustalila. V nekem trenutku je šlo celo do 23 ampak sedaj sem pač tu nekje.

Vsaj nekaj sem se v vsem tem času naučil: ne verjemi. Ne verjemi temu kar vidiš, kar čutiš, kar misliš, kar veš, kar dvomiš, v kar si prepričan, ničemur. Narejeni smo tako, da izredno težko ločimo vzroke od posledic, preplavljajo nas čustva in nas slepijo, podzavest nam dela zmedo, sugestije nas medejo in navade in predsodki nas hromijo. Dostikrat reagiramo kot tisti otrok, ki je na vprašanje zakaj je udaril prijatelja odgovoril 'ker me je on nazaj'. Kar je najbrž res: otroci se ne obremenjujejo z časovno premico. Grmi ker se je zabliskalo, ali se bliska ker grmi? Žal sami lahko le poskušamo in tu smo štorasti kot otrci, ki morajo vtakniti pletilko v vtičnico, da končno verjamejo da je res 'ajs' in da te elektrika strese. In ogenj opeče, voda zaduši, skok v prenizko vodo ohromi, droga zasvoji. Seveda znajo dobičkarji zadevo hitro obrniti v svoj prid: ni je revije, ki ne bi imela priloge o zdravem življenju in še priloge prilogi – o hujšanju. Ali pa kar revije, ki se ukvarja samo s hujšanjem. Potem jemo 0% jogurte, se nadejamo rezultatov od čudežne sedemdnevne diete, celo tiste tabkletke bi morda poskusili, tiste iz celostranskega oglasa. Z ananasom. S koencimom. S čudežno sestavino testirano na ameriškem inštitutu. Pa ne samo to: le stran naprej nas čakajo pilule za povečanje spolne moči pa še dolžine kurca za povrh, potem pa si lahko samo dve strani naprej, naročimo še srečni talisman pri vedeževalki. In smo srečni in veseli do konca svojih dni.

Ampak sedaj me je malo zaneslo. Vedno me zanese, se oproščam. Skratka naučil sem se, da ne verjamem. Dostikrat pravimo, da je treba verjeti svojim občutkom, no mislim da tudi tem ne bi smeli verjeti kar na slepo. Takole sem prmišljeval sit in napokan na poti domov: trenutno si sicer zadovoljen čisto zadovoljen s težo, ampak v čem je štos? Zakaj ne gre več dol? Torej premislimo: trenutno si torej zadovoljen s težo. Ali je to res? Recimo da je: mar potem to pomeni, da je šel motiv h vragu. Kajti a ni čudno, kako ti je včasih dišalo kislo zelje za večerjo, prav pretiraval si že s tistim kislim zeljem, sedaj pa ga odmikaš po hladilniku in gledaš, če je še kaj suhe salame in sira in kruha. Na debelo narezane in narezanega ob 11h ponoči. Kar me tu dejansko moti ni to, da ne zmorem volje za odrekanje pozni požeruški povečerji pač pa me moti ker mi ni jasno, kako prej pravzaprav nisem potreboval nobene volje, kislo zelje mi je naravnost dišalo, pa malo bučnega čez, mmmm, kakšna dobrota!

Potem pa tale tek in rekreacija: kajti če je že karkoli na tem svetu res je gotovo res to, da je potrebno migati. Manj miganja več sala, več miganja manj kil. Če sem včasih še želel verjeti, da je vse samo stvar dolžine dneva sem si te dni hočeš nočeš dokazal da dolžina dneva bolj vpliva na intezivnost miganja in ta naprej na težo. Neposrednega vpliva pa žal ni. Ampak spet: kaj me je včasih gnalo, da sem z lahkoto šibal več in več, danes pa evo – maja se je nabralo neverjetnih, prosim lepo, 90 kilometrov. Polovička tistih dolžin iz najboljših časov…

Pa se sedaj vrnimo nazaj:
Torej premislimo: trenutno si torej zadovoljen s težo. Ali je to res? Recimo da ni. Motiv torej je, želiš si, hočeš, veš za vse pozitivne učinke, groza te je, da se boš spet razlezel čisto na začetek in še čez. Kako to, da je nehalo dišati kislo zelje in da je konec s dolgimi in pogostimi teki po PSTju?

Oh ti vzroki in posledice. Zmedeni smo in nemočni, lutke v rokah industrije, ujetniki čustev in navad. Adijo pamet.

***

Še nekaj podatkov in razpredelnic, brez teh jaz ne morem. Za mnoge od vas so brez pomena zato jih mirno preskočite.

Iz blogovje


Klasična hui-shi razpredelnica, kjer izgubljene kile na začetku presenetljivo natančno sledijo dolžini dneva, potem pa se izgubijo.

Iz blogovje

Iz blogovje

Iz blogovje


Tu pa so primerjave izgube kil z številom tekov na mesec, pa enako s pretečeno razdaljo na mesec. Zdi se, da je tudi tui nekakšna korelacija ampak ker dvomim v vse, dvomim tudi v to: morda spet mešam vzrok in posledico? Morda pa ni res da sem z več treninga bolj hujšal ampak obratno: opogumljen z izgubo teže sem povečal intezivnost vadbe? Kdo bi vedel…