petek, 03. april 2009

Še dve več.

Sem mislil pisat o dveh urah več, ki sem si jih nakopal s prijavo na 8 urni formaraton v Tivoliju, pa se mi ne da kaj dosti. Morda samo toliko, da sem pohitel s prijavo prav zato ker sem maloprej premišljeval o teh rdečih noskih pa otrocih v bolnici in teh rečeh – evo, res, če se mi pa že za kaj orosi oko se mi pa vedno zarad otrok. Potem sem tuhtal dalje, kako sem len pa to, da nikoli nič ne naredim pomembnega da bi komu pomagal, raznih dobrodelnih Mariotov za pediatrične klinike pa iz principa ne maram – prvič zato, ker se mi zdi to (od)kupovanje slabe vesti, drugič pa zato, ker ne verjamem da je denar pravilno uporabljen, oziroma imam vedno nek neprijeten občutek, da gre v napačen žep. Ostanejo torej simbolna dejanja kot je krvodajalstvo in pa takle dobrodelni tek. Morda pa kdaj začnem početi tudi kaj konkretnega. Teklo se bo torej še dve več, kot na Sladkih6. Ekipa je sestavljena (TF – Sladkih6).

Je pa sicer tale teden tko. Malo smotan. Vse se mi zdi še bolj sivo kot je že itak zarad dežja, tek mi nikakor ne zalaufa, enostavno se zalotim, kako sem postal iznajdljiv pri iskanjih izgovorov, da mi ni treba teč. Bojim se, da se moja tekaška kariera končuje, kot so se končale ostale avanture – jih ne bom našteval, da ne bo kera užaljena, če jo pozabim. Nobene volje ni pred, nobene potešitve po, edino vmes med tekom, če mi ravno uspe spoditi misli je lušno. Namesto da bi se ogibal pijankam zaradi teka so le te postale izgovor, da ne morem it teč. Še dve več sta bili, odkar sem z užitkom polokal zmešanega temnega in svetlega v pičerju. Obakrat z jutranjim mačkom in obakrat s prestavljenim tekom – kao zarad dežja. Zgodilo se mi je tudi, da me je zvečer vrtelo po postelji, glava se nikakor ni želela izprazniti. Poslušajte tole: natočil sem si ta kratkega in ga ruknil, v upanju da bom lažje zaspal. Halo? Kakšno bedno, strahopetno in destruktivno bežanje pred življenjem.

Še dve več, tokrat kili, pa sta se nabrali tudi v vsem tem času v mojem telescu. Čudim se ne preveč – tolažbo nisem začel iskati samo v pijankah ampak tudi v hrani in oh, kako tipično, v sladkarijah. Tako ko se bašem zadnje čase je že grdo.

Ni pa vse tako strašno. Imam še moje punce in včasih sem enostavno tiho in jih gledam.
Da imam nekaj o čemer lahko premišljujem.
Da grem lahko teč.

6 komentarjev:

  1. Jada. Jada. Jada. Jada.

    Več kot vabit te ne morem. Izgovorov imaš pa res veliko in dovolj.

    OdgovoriIzbriši
  2. Jest se pa čudim, kam je izginil ves pepel
    izpred hiše, kamor sem ga vso zimo metala...

    Ok, no, saj ga ni treba vrnit..

    OdgovoriIzbriši
  3. sestrca, pijanski moralni maček je pa itak še ena od faz, ki jih (pri sebi) zaničujem.
    piskec - ne nisi, jaz sem

    OdgovoriIzbriši
  4. vse kul, sam pit ti pa res ni treba začet!

    OdgovoriIzbriši
  5. Sej ne začet. V bistvu nadaljevat.

    OdgovoriIzbriši