torek, 07. april 2009

Nemara sanjati?

Naj enkrat za vselej pojasnim, kaj je to s temi mojimi jutri. Morda je kdo dobil vtis, da nisem jutranji tip - kar sploh ni res, Jutra so prav čudovita in lepa reč in mnoga sem prebil veliko boljše volje kot mnogi od tistih ki se tako radi zjutraj postavljajo s prešernim in glasnim govorjenjem, ki "se zbudijo na 'tlesk s palcem' in so brihtni" in ki na splošno radi poudarjajo, kako zjutraj postorijo cel kup reči "še preden si umijejo zobe" in odidejo po opravkih ali v službo. Nekateri, recimo, zjutraj celo zajtrkujejo in take stvari. Zjutraj jesti se mi ne zdi nek poseben podvig, zajtrkovati pač. V tem je kleč.

Nemalokrat doslej sem bil buden po 30 ur in več vkup. Moj rekord se mi zdi je več kot 48 ur, ali nekaj podobnega, ne spomnim se več točno. Pred časom je bilo to zaradi službe in žurk, pri čemer je šlo bolj za to, da sem zjutraj - oziroma enkrat opoldne normalno vstal, šel zvečer v nočno 12 urno izmeno, zjutraj pa smo se namenili še na "en pir", kar se je potem zavleklo do večera. Zadnja leta se je zadeva izrodila; če je bilo včasih bedenje zaradi službe in žurk, je sedaj zaradi službe in službe. Ah saj vem, pa zaradi službe in novega leta, tistega mi menda ne boste sedaj metali pod nos?

Tako sem imel nedolgo nazaj priložnost opazovati jutranje sodelavce po dolgem času spet iz budne prespektive. Minevala je 24. ura kar nisem šel domov in večina tega pravzaprav niti ni vedela. Svet je pa čisto drugačen. Kot bi se postavil malo v levo od sebe in opazoval vse skup iz distance. Li pa če gledaš narobe obrnjene diapozitive, tako da se projicira zrcalna slika. Vse je enako in spet tako čudno drugače. Sodeloavci so bili vsi po vrsti čudni in čemerni. Morda glasni in prešerni a več kot očitno na silo, kot manekenkin nasmeh na odru. Meni pa se je zdelo vse tako smešno tuje, jutranji rituali, zaganjanje možganov, čudna počasnost okolice. In pogled skozi okno - to me še vedno vedno preseneti: namesto da bi se postopno mračilo je vse svetleje. Čisti narobe svet. Obrnjen čas.

Potem postaja vse skup počasi zoprno. Telo vse pogosteje zahteva svoje in se ne pušča več speljati na led treba je osdspati svojo porcijo. To pa je vse kaj drugega...

Spati. Obstaja otroška pesmica ki gre nekako takole (pojma nimam kako gre zares:)

Joj kako so grdi z mano
ko me spat podijo
le zakaj ljudje na svetu
tako veliko spijo?

Ampak so še grši z mano
zjutraj ko me prebudijo
le zakaj ljudje na svetu
tako malo spijo?

Pri meni so šle stvari v ekstreme. Sedaj ko je jasno, da sem čisto spodoben jutranji tip je treba vendarle še pojasniti, kaj pa je to zaena madona s tem mojim jutranjim nevstajanjem, netekom, poležavanjem in podobno.

Takole je: ne gre za to, da sem zjutraj ves povožen in zaspan in da ne morem vstat. Ne. Gre za to da meni zjutraj ni jasno zakaj bi sploh moral vstat. A ima kak smisel? A je res treba? Kaj sje smisel tega realnega sveta, če pa je spati čisto v redu? Dobro, dobro, saj kakšna res dobra motivacija me sicer vrže v luft ampak samo toliko, da opravim najnujneje. Da se spravim zjutraj lulat recimo - potem bom lahko čisto v miru potegnil tja do desetih, ne? Če so zvečer stvari popolnoma jasne in razlogi zakaj je treba zjutraj vstati tudi, so zjutraj razlogi zakaj ni treba še jasnejši. Svet lahko vendar počaka, kaj rabi mene? Že to, da sem se rodil je čisti slučaj in če me ni milo milijone let prej in me ne bo milijone let po smrti me tudi sedaj teh nekaj dni ni treba. Samo kot primer: se zmenimo za škarpo ob osmih. Ti cepci Borški so že ob pol osmih vsi v luft in mešalce v kup vozijo. Takrat jaz s povštrom čez glavo upam da se bo morda razbesnela taka nevihta da danes pa res ne moremo nič s to škarpo.

Skratka, ko grem enkrat spat je to to. Sploh če je namesto škarpe, kar je vendarle svojevrstna zabava na dnevnem redu kaj neprijetnejšega. Kot recimo nekaj, kar bom morda moral početi do 65 leta in sovražim iz dna srca.

Bzzz, bzzz naredi prvič. In še enkrat in še enkrat. Kako lepo bi bilo danes ves dan preležati in spati. Spati. Ne nujno sanjati.

12 komentarjev:

  1. Vsi drugačni, vsi samosvoji, kaj? Tvoje teorije o tem, da te svet ne potrebuje, res ne razumem. Ker gledam na svet z druge strani. Jaz ga potrebujem, kot prvo zadevo zjutraj, ko se predramim. Sem še vedno kot otrok, ki se zbuja zato, da ne bi kaj zamudil. In na tem svetu je tooooliko stvari, ki jih nikakor nočem zamuditi.

    In verjemi, da zna biti v določenih situacijah to ravno tako zoprno, kot tvoja obratna slika. Na primer v torek zjutraj, ko smo po maturancu šli spat le nekaj uric prej. Zaspala sem z mislijo, da ne bom zjutraj vstala, ne bom hitela v službo, bom šla, ko se naspim, itd.. In kaj se je zgodilo? Zbudila sem se kot običajno in se mukoma trudila zaspati nazaj še kakšno urco. Enkrat mi je uspelo, potem pa nič več. Nakar sem nejevoljna raje vstala, se oblekla ter odšla. Kaj naj počnem v postelji, če ne morem spati?

    OdgovoriIzbriši
  2. Po krajšem razmisleku sem ugotovila, da je moj komentar polovičen, nedosleden in nasploh zavajajoč. Ker se fokusiram samo na jutra. Zakaj se torej dnevno pripravljam na ogled drugega dnevnika ali kakšnega filma ali česarkoli na velikem ekranu. Ko že vsi vedo izid, jaz trmasto migriram po vsakodnevni poti. In preden uspem karkoli videti, že spim. Na kavču seveda.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz bi pa najraje hodil spat ob 20h in vstajal ob 4h. Pa mi ne dajo... Šmmmmmrcccc.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ma ne. Jaz sveta čisto nič ne potrebujem. Vsaj (zjutraj) ko spim ne. In niti potem ne, ko se že matram, da bi spal in sanjam vse tiste čudne neprijetne polbudne stvari. Čisto NIČ ga ne potrebujem in čisto nič nisem firbčen. Mazohistično se matram dalje - bova že zdražala drug brez drugega. Sicer pa, hja, lahko si sicer domislim cel kup stvari, ki se jih da početi v postelji, če ne moreš spati ampak vse vključujejo povratek v ta zoprni svet. In kar se te postelje tiče - in spanja, prišlo je že tako daleč, da zadnje čase bežim od tega tako, da se matram na kavču z daljincem v roki toliko časa, da me zmanjka kar tam. Če se potem zbudim sredi noči mi še na misel ne pride da bi se potrudil in uredil za normalen spanec. Bom že zjutraj. Po sedmem bzzz, bzzz, bzzz.

    OdgovoriIzbriši
  5. V tejle temi o spanju te pa tkoooooooo razumem. Tudi jaz težko najdem razlog, zaradi katerega bi bilo vredno vstati. Ja, jutra so lepa, celo najlepša so, ampak če jih prespim, se sploh ne sekiram, da jih nisem doživela.

    OdgovoriIzbriši
  6. Jutra, najlepši dan dneva, ki si ga ne dam vzeti, kaj šele prespati!!!

    OdgovoriIzbriši
  7. Zvečer ne spat, zjutraj ne vstat, kaj?

    A si kdaj razmišljal, da bi zamenjal službo?

    OdgovoriIzbriši
  8. O tem razmišljam takrat ko sem buden in sanjam ko spim.

    OdgovoriIzbriši
  9. Pejt z nami kdaj v hribe. Boš videl da pomaga proti službi. Res pa je, da se boš moral zgodaj zbrcat iz postelje. Brez pardona, to paše k zdravljenju!

    OdgovoriIzbriši
  10. Te čist razumem. Več sploh ni treba rečt :)

    OdgovoriIzbriši
  11. Zadeva mi je nekako poznana, če jo seveda pravilno razumem. Meni zelo draga oseba je nekoč dejala...''ko se zbudim imam občutek, da bi lahko premikal gore, naredil revolucijo, spremenil svet...samo vstati ne morem.''

    OdgovoriIzbriši
  12. Classix, tale je pa enkratna!!! :)))))

    OdgovoriIzbriši