četrtek, 30. april 2009

Navijmo nitke, že klas dozoreva

Tale mesec je bil bolj poden kot ne. Če ne bi šel na formaraton in bi tisti dan samo normalno potreniral bi bil to najkrajši mesec ever. Pa ne vem, a je bilo res krivo le kislo vreme ali pa se uresničuje moj strah pred koncem. Ker te stvari gredo pri meni rade na tak način – ful zagnan, pol me pa mine. Ne bi bilo prvič. Sploh ne bi bilo prvič.

Namreč – teh stvari ne moreš kontrolirat. Se pač zgodijo. Kdo ve kakšen vzgib je bil takrat v zraku, da me je pognal začeti – začeti! – s tekom v najslabših možnih pogojih, kratek dan, mraz, nevihte, luže, nobenih polarjev, nobenih izkušenj, še znancev in prijateljev sotrpinov ne. Pa sem kar vztrajal in je kar šlo, takratno pisanje pa je bilo celo spodbuda še enemu ali dvema da sta začela (in danes še vztrajata). Kar pa danes životari po tem blogecu je sama žalost – prej za štrik kot za vzpodbudo. Najhuje je, ker sem kar obtičal nekje v teh nesrečnih vicah, zjutraj komaj čakam popoldneva, da bom šel spet teč, popoldne sem pa prav vesel ko najdem izgovor da mi ni treba. To je bistvena razlika: če si nekaj želiš narediti se boš potrudil to narediti kljub vsemu, če ne pa pač izgovore iščeš, pa magari na pasjem repu. V bistvu bi bil lahko ponosen, kaj sem si izmislil to sezono: pa ja ne bom po dežju (med dežjem) tekel, bom raje po tem. Potem pa: pa ja ne bom po dežju (po dežju) tekel, ko so same luže na tleh, jaz pa NIMAM GORATEX superg. Uaau! To sem se dobro spomnil: dva para novih, pa nobenega nepremočljivega!

Tako sem ta teden dokončno prešprical: v torek dež, včeraj dež, danes pa – eh, nekaj se me loteva, pa moram počivat. Včeraj sem imel tistih zoprnih 37,2 vročine in ni da bi si zdravje kvaril zaradi nekakšnih principov. Drug teden pa RES. Drug teden pa nabrusimo kose in odločno v boj. Radenci? Pha, pod 1:50 se sploh ne pogovarjam.

torek, 28. april 2009

Ne daj se, regeneracijo moja

Take stvari, kot je recimo Sladkih6, Šentiljska in formaraton in podobno nas navadne smrtnike spomnijo, da nismo profesionalci in da delamo bolj po vzgibih kot po pameti in načrtovanih pripravah. Med samim dogodkom nas euforija tako napolni s pozitivnimi čustvi, da hitro pozabimo da spet malo pretiravamo. Pred startom nam je bilo vse jasno, gre za obremenitev ki ni, ni in še enkrat ni nekaj običajnega in se bo nekje pač moralo poznati. Potem pa štart in skrbi kar zvodenijo: družba, adrenalin, vzdušje, hormončki sreče, vse skup nas požene v še en krog in še eno uro. Dokler ne gremo čez mejo. Lani in predlani po Sladkih6 se mi je oglasilo koleno, piskec, Vreme in Clasixx vsak po svoje preživljajo posledice letošnjih želja. In Točno vemo, kako (ne) bomo storili naslednjič.

Ampak je pa… Je pa nekako, kako naj rečem… Eh, saj že veste. En teden ali 14 dni se bomo malce kislo držali, ko bomo regenerirali svojo glavo, nekaj časa bomo morda tekli po pameti. Potem pa se bo začelo, najprej tam med želodcem in srcem – majčken škratek se bo prebudil in nam zašepetal na uho nekaj besed. Niti razumeli ga ne bomo dobro ampak nemir bo vsejan in vsajen. Potem nam bo škratek nosil na ušesa novice o čudnih priredidtvah kot je 24 ur Primoža, nenadoma se nam bo zdelo, da bi morda letos lahko Radence pretekli hitreje kot lani, čedalje pogosteje nekje za ušesi slišimo šepetanje da bi morda pa letos, zakaj pa ne?, Ljubljanca pretekli kar celega, kaj bi se ozirali na to, da je še prezgodaj, veliko prezgodaj. Saj res. Evo prav sedajle prav jasno slišim: pa saj ne napadaš svetovnega rekorda! Lepo počasi pa je…

Ojoj. Pri štiridesetih in čez, pa še vedno verjameš v škratke…

nedelja, 19. april 2009

Kalvarija

No, morda je zadnje čase res videti da je moje življenje eno samo trpljenje in siva sivasta sivinska sivina. V resnici je bilo par preteklih tednov tud čisto lušnih.
Gradnja škarpe skupaj z vaščani je bila pravzaprav nekaj lepšega, pa izleti na Plešivico, "pucanje" sosednje parcele, da se je kar dan naredil, ponoči pa smo občudovali kup žerjavice

da je bilo kot bi gledal v pravesolje. Vmes še skok po Koželjevi Kamniški bistrici kjer je bilo seveda luštno
Iz Kamniška bistrca


Kot pikica na i in sladka jagoda na vrhu sadne kupe pa še včerajšnji osemurni tek v Tivoliju, kjer sem preživel sladkih8 z Vremenom in piskcem da imam še danes musklfiber v trebuhu - od smejanja.

Čeprav, evo, je že pol enih in čez par ur spet - kalvarija.

torek, 14. april 2009

Velika moč

Letos me pa ne prime pa ne prime. Kakšno gromozansko moč kaže narava te dni - vsako leto ob tem času - pa me nekako ne gane. Če sem še lani obstal ob prvem popku in jokal z drevesi, letos le opazujem, neprizadeto, kot bi gledal tista mašila, ki jih je TV Ljubljana včasih predvajala ob preklopu na drugo tv mrežo in so bile rožice in drevesa in narava in potočki in take reči.

Velika moč se napaja s soncem, kakor so ga potrebna drevesa in podrast da ozeleni, tako ga potrebujem tudi sam. Zadnji tek po sončku mi je dobro del - in nič več kot to. Malo se prepričujem da je to pravzaprav čisto v redu ampak telo mi namiguje da ni čisto tako. Pogled na razpredelnico je žalosten, najhuje pa je, ker kar lezem in lezem v not v tekaško recesijo, kot v tiste moraste sanje, ko se ti zdi da bežiš po kot med gostem zraku.

Tako čisto brez vznemirjenja, morda le z malo nelagodja čakam tudi na sobotni tek po za rdeče noske v Tivoliju. Jaz bi, se razume. Jaz bi rad zadel na lotu, dokončal faks, zamenjal službo, dokončal škarpi na borštu, še malo shujšal, šel na izlet na Kamniški vrh, in odtekel v soboto vsaj 50 km. Kaj 50; toliko jih je bilo skoraj že lani na Sladkih6. Jaz bi, a ne, jaz bi kar 60, 70 nemara, jaz bi svašta. In odtod tiste krčevite reakcije, maši ručicama, ultrahitra prijava prek TF na Radence magari kar na celega zakaj samo na pol, premišljevanje o 24urnem Primožu, uuu, jaz bi šel 100x gor pa dol, pa še na Blaguško bi vmes skočil, jaz bi miljon reči, pa še žarnice ne poštimam v kopalnici.

Jaz bi.

torek, 07. april 2009

Nemara sanjati?

Naj enkrat za vselej pojasnim, kaj je to s temi mojimi jutri. Morda je kdo dobil vtis, da nisem jutranji tip - kar sploh ni res, Jutra so prav čudovita in lepa reč in mnoga sem prebil veliko boljše volje kot mnogi od tistih ki se tako radi zjutraj postavljajo s prešernim in glasnim govorjenjem, ki "se zbudijo na 'tlesk s palcem' in so brihtni" in ki na splošno radi poudarjajo, kako zjutraj postorijo cel kup reči "še preden si umijejo zobe" in odidejo po opravkih ali v službo. Nekateri, recimo, zjutraj celo zajtrkujejo in take stvari. Zjutraj jesti se mi ne zdi nek poseben podvig, zajtrkovati pač. V tem je kleč.

Nemalokrat doslej sem bil buden po 30 ur in več vkup. Moj rekord se mi zdi je več kot 48 ur, ali nekaj podobnega, ne spomnim se več točno. Pred časom je bilo to zaradi službe in žurk, pri čemer je šlo bolj za to, da sem zjutraj - oziroma enkrat opoldne normalno vstal, šel zvečer v nočno 12 urno izmeno, zjutraj pa smo se namenili še na "en pir", kar se je potem zavleklo do večera. Zadnja leta se je zadeva izrodila; če je bilo včasih bedenje zaradi službe in žurk, je sedaj zaradi službe in službe. Ah saj vem, pa zaradi službe in novega leta, tistega mi menda ne boste sedaj metali pod nos?

Tako sem imel nedolgo nazaj priložnost opazovati jutranje sodelavce po dolgem času spet iz budne prespektive. Minevala je 24. ura kar nisem šel domov in večina tega pravzaprav niti ni vedela. Svet je pa čisto drugačen. Kot bi se postavil malo v levo od sebe in opazoval vse skup iz distance. Li pa če gledaš narobe obrnjene diapozitive, tako da se projicira zrcalna slika. Vse je enako in spet tako čudno drugače. Sodeloavci so bili vsi po vrsti čudni in čemerni. Morda glasni in prešerni a več kot očitno na silo, kot manekenkin nasmeh na odru. Meni pa se je zdelo vse tako smešno tuje, jutranji rituali, zaganjanje možganov, čudna počasnost okolice. In pogled skozi okno - to me še vedno vedno preseneti: namesto da bi se postopno mračilo je vse svetleje. Čisti narobe svet. Obrnjen čas.

Potem postaja vse skup počasi zoprno. Telo vse pogosteje zahteva svoje in se ne pušča več speljati na led treba je osdspati svojo porcijo. To pa je vse kaj drugega...

Spati. Obstaja otroška pesmica ki gre nekako takole (pojma nimam kako gre zares:)

Joj kako so grdi z mano
ko me spat podijo
le zakaj ljudje na svetu
tako veliko spijo?

Ampak so še grši z mano
zjutraj ko me prebudijo
le zakaj ljudje na svetu
tako malo spijo?

Pri meni so šle stvari v ekstreme. Sedaj ko je jasno, da sem čisto spodoben jutranji tip je treba vendarle še pojasniti, kaj pa je to zaena madona s tem mojim jutranjim nevstajanjem, netekom, poležavanjem in podobno.

Takole je: ne gre za to, da sem zjutraj ves povožen in zaspan in da ne morem vstat. Ne. Gre za to da meni zjutraj ni jasno zakaj bi sploh moral vstat. A ima kak smisel? A je res treba? Kaj sje smisel tega realnega sveta, če pa je spati čisto v redu? Dobro, dobro, saj kakšna res dobra motivacija me sicer vrže v luft ampak samo toliko, da opravim najnujneje. Da se spravim zjutraj lulat recimo - potem bom lahko čisto v miru potegnil tja do desetih, ne? Če so zvečer stvari popolnoma jasne in razlogi zakaj je treba zjutraj vstati tudi, so zjutraj razlogi zakaj ni treba še jasnejši. Svet lahko vendar počaka, kaj rabi mene? Že to, da sem se rodil je čisti slučaj in če me ni milo milijone let prej in me ne bo milijone let po smrti me tudi sedaj teh nekaj dni ni treba. Samo kot primer: se zmenimo za škarpo ob osmih. Ti cepci Borški so že ob pol osmih vsi v luft in mešalce v kup vozijo. Takrat jaz s povštrom čez glavo upam da se bo morda razbesnela taka nevihta da danes pa res ne moremo nič s to škarpo.

Skratka, ko grem enkrat spat je to to. Sploh če je namesto škarpe, kar je vendarle svojevrstna zabava na dnevnem redu kaj neprijetnejšega. Kot recimo nekaj, kar bom morda moral početi do 65 leta in sovražim iz dna srca.

Bzzz, bzzz naredi prvič. In še enkrat in še enkrat. Kako lepo bi bilo danes ves dan preležati in spati. Spati. Ne nujno sanjati.

petek, 03. april 2009

Še dve več.

Sem mislil pisat o dveh urah več, ki sem si jih nakopal s prijavo na 8 urni formaraton v Tivoliju, pa se mi ne da kaj dosti. Morda samo toliko, da sem pohitel s prijavo prav zato ker sem maloprej premišljeval o teh rdečih noskih pa otrocih v bolnici in teh rečeh – evo, res, če se mi pa že za kaj orosi oko se mi pa vedno zarad otrok. Potem sem tuhtal dalje, kako sem len pa to, da nikoli nič ne naredim pomembnega da bi komu pomagal, raznih dobrodelnih Mariotov za pediatrične klinike pa iz principa ne maram – prvič zato, ker se mi zdi to (od)kupovanje slabe vesti, drugič pa zato, ker ne verjamem da je denar pravilno uporabljen, oziroma imam vedno nek neprijeten občutek, da gre v napačen žep. Ostanejo torej simbolna dejanja kot je krvodajalstvo in pa takle dobrodelni tek. Morda pa kdaj začnem početi tudi kaj konkretnega. Teklo se bo torej še dve več, kot na Sladkih6. Ekipa je sestavljena (TF – Sladkih6).

Je pa sicer tale teden tko. Malo smotan. Vse se mi zdi še bolj sivo kot je že itak zarad dežja, tek mi nikakor ne zalaufa, enostavno se zalotim, kako sem postal iznajdljiv pri iskanjih izgovorov, da mi ni treba teč. Bojim se, da se moja tekaška kariera končuje, kot so se končale ostale avanture – jih ne bom našteval, da ne bo kera užaljena, če jo pozabim. Nobene volje ni pred, nobene potešitve po, edino vmes med tekom, če mi ravno uspe spoditi misli je lušno. Namesto da bi se ogibal pijankam zaradi teka so le te postale izgovor, da ne morem it teč. Še dve več sta bili, odkar sem z užitkom polokal zmešanega temnega in svetlega v pičerju. Obakrat z jutranjim mačkom in obakrat s prestavljenim tekom – kao zarad dežja. Zgodilo se mi je tudi, da me je zvečer vrtelo po postelji, glava se nikakor ni želela izprazniti. Poslušajte tole: natočil sem si ta kratkega in ga ruknil, v upanju da bom lažje zaspal. Halo? Kakšno bedno, strahopetno in destruktivno bežanje pred življenjem.

Še dve več, tokrat kili, pa sta se nabrali tudi v vsem tem času v mojem telescu. Čudim se ne preveč – tolažbo nisem začel iskati samo v pijankah ampak tudi v hrani in oh, kako tipično, v sladkarijah. Tako ko se bašem zadnje čase je že grdo.

Ni pa vse tako strašno. Imam še moje punce in včasih sem enostavno tiho in jih gledam.
Da imam nekaj o čemer lahko premišljujem.
Da grem lahko teč.