ponedeljek, 02. marec 2009

Otroci, psi in upokojenci

Tole ne bo hec. Že v prejšnem prispevku sem povedal (in sta oba komentatorja spregledala) da ne maram psov. Žal je tako. Kdor sedaj pričakuje, da bo tule prispevek o tem kako jih ne maram ampak v bistvu nekje globoko v meni pa vendarle tli brezmejna ljubezen in naklonjenost - naj kar prenehaj brati. Bučka in Žiža, hov, hov, vedve sploh, doslej sem bil čisto prijazen stric. Ker ne tako, ne drugače to ne bo prijeten prispevek o psih. V bistvu jih ne maram. To moram povedati jasno in glasno, ker bo v nadaljevanju vendarle nekaj misli navidez naklonjenih psom in njihovim skrbnikom in bi lahko potem rekli ja, da sem pristranski ko mam pa tega Roya in pač ne morem biti objektiven. Ampak še enkrat: jaz si nikdar nisem želel psa, nisem ga hotel imeti in nimam jih rad. Na splošno menim, da je vsa stvar zgrešena. Povodci, pobiranje kakcev, pasjemrzneži, pitbul zakompleksani postavljači, komisar Rexi, stoen dalmatinec, zapuščenčki, čuvaji na ketni, mladički v vrečah, izrezane glasilke, roza čivave v cekarčku, podivjanci v krdelu, vse skup je zgrešeno, narobe, neumno. Seveda so tod okoli nekje tudi vsi ti normalni psi z ograjenim prostornim vrtom, s sprehodi, veliko sprehodi, veliko ljubezni, s skrbnimi skrbniki, pa psi reševlaci, psi v domovih za ostarele psi ki se lahko userjejo kjer hočejo in gredo povoha tisto kar jim ta trenutek zapaše.

Ne gre za to, da na splošno ne maram živali (in psov) kar poprek. Saj tudi majhnih otrok ne maram, ko skačejo in cvilijo okoli, izsiljujejo in se mečejo v tla, saj mi gredo na živce tudi penzionisti ki nergajo v vsakem trenutku ob vsaki priložnosti, ko se jim zdi, da jih ne streže cel svet in se ne znajo več smejati. Pač ne maram konfliktov, to je najbrž to. Ko imaš enkrat psa - in res sem se ga na vse kriplje otepal - neizbežno naletiš na pasjemrzce, po večini iz vrst zgoraj omenjenih penzionistov ali mamic malo višje omenjenih otrok. Neizbežno te čakajio anonimke v nabiralniku in strup v klobasi na dvorišču. In povodec, ker pes je pes in mu ne zaupam, robota, ki bo delal na tlesk prstov ne maram, Royu pa ne zaupam, da ne bo švignil nekam na priboljšek pa čeprav ve da ne sme. Vmes je cesta, vmes so vaški psi, vmes so lovci, vmes so cepiva proti steklini za lisice, vmes so mački veterani, mene pa je strah, ker ta cepec bi se šel božat k tistim prijaznim ljudem, takoj ko ga minutko nimam na očeh. Deca pa - saj veste. Še zase nimajo več časa, od doma so, kot je za njihova leta tudi prav in čedalje manj ostane čohanja še za psa. Nič ne očitam, samo povem kako je. Ker me pa sicer pojezi, kako se čisto vsak časopis, ki ravno ne ve kako bi zapolnil stran enkrat letno spomni na pasje kakce. Na zadnje v Delu spet. Od vseh problemov so pasji kakci največja katastrofa slovenije. Članka sedaj na internetu ne najdem, pa saj je bil tipičen: o travnikih, kjer namesto otroškega živžava poslušamo lajež psov, kako otroška igrišča ograjujemo, da jih varujemo pred psmi, namesto da bi ogradili pse, kako je groza, ko potem kosijo travnik in je treba kosilnico očistit, ker se zabaše - seveda s pasjim drekom. Ah. KAdar me vendarle doleti, da moram Roya peljat na sprehod v mestu in se sprehodiva čez pasji travnik me ni nikdar strah pasjih kakcev na čevljih. Tole prisežem da je res: v vseh teh letih sem stopil v človeškega(*) že dvakrat. V pasjega še ne. Tudi sicer o kakcih na pločnikih - ne vem al sem slep ali kaj. Prvič: ni ga psa, ki bi se prostovoljno posračkal sredi pločnika. Drugič, če vidite lastnika ki je a) prisilil psa da se je podelal na pločnik in b) povrhu vsega tega ni počedil za psom - prijavite ga. Tak si psa ne zasluži. Ne vem, kaj si sicer misli Roy, ko dolgo časa skrbno ovohava, išče izbira, opazuje in tehta, kje bo pustil kupček potem mu ga pa jaz ročno pobašem in vržem v vrečko - ampak na kmetih si da duška, po moje cel teden špara za konec tedna. Ker tam me je pa kmet čisto zaprepadeno gledal kaj počnem, pa sem mu nekaj razlagal, da krave menda potem tam okoli nočejo trave jest in me je hitro poučil (o ti kreteni meščanski) da pasjega dreka v manj kot desetih dneh ni nikjer več. Potem sem res naredil eksperiment. Na zemljo poleg hiške sem postavil tri kupčke: prvega iz vsebine rojevih črevesc, drugega iz kupčka v pepelniku in tretjega iz - no tretjega pravzaprav predstavlja stisnjena plastenka zale. Zanimiva reč, vam rečem. Ga bom enkrat ponovil in pofotkal. Čike in flaško mi ne bo treba iskati na novo.

Skratka psov ne maram. Na živce mi gre ko se gre takoj ko ga malo spustiš, da se razmiga takoj povaljat v svež gnoj, pa ve da ne sme, in je ves poklapan ampak ko je pa tako pasalo. Na živce mi grejo anonimke, prestrašeni čuvaji, ki se trgajo s ketne ko tečem mimo po javni poti, posebno doplačilo "za živali" med stanovanjskimi stroški, naveličanci, ki odpeljejo svojega odljubljenčka in ga vržejo iz avta nekje daleč od doma, bevskarji, ki se zaganjajo pod avto, neodgovorneži, ki so pustili da je njihov pes pustil večni neizbrisljiv strah na otroški duši čeprav "doslej še nikoli ni nikogar ugriznil".

Ne maram. Ne maram psov, otrok in penzionistov.

(*) ja, sigurno je bil človeški.

8 komentarjev:

  1. O moj dragi Wega kako zelo se strinjam s teboj! Čisto zares, z vsako besedo, ki si jo zapisal. Posebaj potem, ko so Žižo napadli psi...

    Ps.: Edina razlika med nama je, da sem si jaz psa želela.

    OdgovoriIzbriši
  2. Uh, ja, tisto je šele bila izkušnja... Morda bi sedaj zgoraj dopisal "...Pač ne maram konfliktov, to je najbrž to. In velike odgovornosti!"

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, sej smo vsi isti.
    Jaz tudi močno ne maram:
    - več kategorij šoferjev (ata s čepico, kreten v
    BMWju, blinkarji na AC...)
    - ljudi, ki smetijo po gozdu (če se navežem na
    enega prejšnjih zapisov...poleti še gre, se
    svinjarija malo skrije, pozimi je pa gozd eno
    samo smetišče...in to tu v hribih :-(
    - ljudi, ki so jim živali samo se ena od
    "stvari", ki jih ob sobotah nagrmadiš v
    voziček v Interšparu in odvržeš po uporabi..

    Ja no. Pse imam pa rada. mogoče zato, ker
    niso ljudje?

    OdgovoriIzbriši
  4. Da ne bo pomote tudi jaz imam rada pse ampak ne vseh in ne za vsako ceno (pred napadom na Žižo je bilo to malo drugače). Ponavadi je pa tako, da imajo, pardon izrazu, kreteni tudi sebi podobne pse... In ne morem trditi, da imajo vsi ljudje, ki imajo radi pse, radi tudi mojo Žižo.

    Takle mamo...

    OdgovoriIzbriši
  5. Sliši se, kot da te sploh ne motijo psi, ampak ljudje, ki nimajo pravega odnosa do njih. V teh točkah se popolnoma strinjam.
    Sama mrcine obožujem. Seveda pa morajo biti to odgovorno vzgojene, uravnovešene in zadovoljne mrcine, ki jih imajo lastniki, ki zadevo jemljejo resno. V drugačnih okoliščinah pride do katastrofe, mnogo večje od pasjega prispevka na pločniku.

    Z otroki in penzionisti je pa, boga mi, podobno. :)

    OdgovoriIzbriši
  6. http://picasaweb.google.com/rado.mikolic/Roy?feat=directlink

    OdgovoriIzbriši
  7. Jst tut ne maram psov, obvezno mora bit psička!

    OdgovoriIzbriši