ponedeljek, 30. marec 2009

Šokantno!!

Kljub poskusom blokade serverja nam je uspelo objaviti slike:

Wega pridno prazni ....

sicer pa si oglejte:

nedelja, 29. marec 2009

Debeluhi

Ni kaj. Recesija je požrla tiudi mojo hui-shi energijo. Ni čudno. Bliža se brezposelnost, morda celo vojna in lakota, hrane je začelo primanjkovati celo v skladiščih RK. Treba se je pripravit. Telo se že - kot na novo ledeno dobo. 

Jebiga.

sreda, 25. marec 2009

Nazadovanje. Upadanje.

Ne, nič ne bomo jamrali. Vseeno, ker je bilo nekaj začudenih frisov in skomiganj z rameni naj pojasnim, da sem s Sežano res čisto zadovoljen. Zdej, lahko mi verjamete ali pa ne, lahko si tudi mislite svoje, lahko se pa res samo tolažim, ampak dejstvo je da sem pretekel cel polmaraton z zaprtimi usti, kar se mi zdi prav hecno. Moram pač povedat kar takoj, da ne bo nesporazumov, ne gre za kakšno novo modno muho, vpliv gibanja sproščeni tek ali celo nevemkakšno foro. Odkril sem samo, da se z dihanjem skozi nos veliko manj zmatram. Pri meni je pač tako, da mi mišice niso sledile kardiovaskularnemu napredku in sape mi ne zmanjka tako hitro kot mi zmanjka mišic, tetiv, vezi in sklepov. Zato sem se omejil z dihanjem skozi nos – le tega sem se doslej otepal, ker je veljalo, da se samo skozi nos ne predihaš in prezračiš dovolj, no sedaj pa sem prebral da se tudi tako prezračiš čisto v redu. Da bi se bolje, kot trdijo v 'Sproščenem teku' še ne verjamem.


Da sem lahko pristal na recesijo* je trajalo in ni bilo lahko. Kajti definitivno recisija je in to za četrt ure. Celo od lanske Sežane sem počasnejši za par minutk. Pa ni bilo najtežje odločiti se za počasnejši tek ampak je kljuvalo klju(v)čno vprašanje: ali gre zgolj za klasičen wegovski psihoshizopresiven izgovor ala ne da se mi več, pa dejmo raj počasnej, ali je pa res bolje malo razšponati in začeti s stopničke nižje? Ali gre spet za klasičen wegovski psihoshizopresiven popadek, kakršnih je bilo zadnje čase že cel kup in so se vsi po vrsti klavrno končali, ali pa bodo učinki ugodni? Ali gre torej za wegovski psihoshizopresiven zaključek tekaške ere ala Ah, saj je vse skup brez veze, kaj se čem gnat, kar tako ne morem nehat, se grem pa 'dihanje skoz usta' foro.

Ekola – same hamletovske. Na koncu je prevagala lenoba. Treba je vedet, men gre vse skup preveč do srca. Berem poročila na forumu, kako se tip odloči »po treh letih« da gre spet malo polauffat in ima čase po 1:50, raje manj. Pa druga: treniram že tri mesece in sem šla poskusit na Ljubljanca, sem kar zadovoljna, 1:48:27, naslednjič štartam na ful, ker sem se sedaj malo bala. In imam čeljust do tal. Kaj jebenti jaz počnem že tri leta, pa celo zimo bazo nabiram pa tabele rišem in grafe slikam, razpredelnice polnim, izračune delam in – ništa. Pride palmanova pa flop. Skratka, stari, ne ženi se več, se ne splača. Tek je zen in užitek. Ne lovljenje polmaratonov pod dve uri pa pod 1-50, pa pod 1-45, pa 1:06:00…

So sladkih6, pa je Borških10000, pa fotrov tek in opla, sedajle gledam – 8 ur teka za rdeče noske. To bi znalo biti nekaj zame. Skozi nos.


(*)recesija -e ž (i) ekon. nazadovanje,
upadanje gospodarske aktivnosti:
gospodarstvu grozi recesija; zaradi
recesije se je brezposelnost povečala;
obdobje recesije; recesija, depresija in
kriza / med recesijo je podjetje propadlo
/ gospodarska recesija

nedelja, 22. marec 2009

Brez.

ure in footpoda
merilca srčnega utripa
dihanja skozi usta
predpriprav
treme
hitenja
nervoze

3 minute počasneje kot lani ;)


petek, 20. marec 2009

Kam tekači preko polja, kam?

V starih časih sem sem pa tja opazil kakšnega tekača. Bil sem še otrok in takrat sem še opazoval svet okoli sebe, tekačev pa skorajda ni bilo. Vsaj takih ne, ki bi se podili v naravi. Mi smo se v pomanjkanju TV programa in virtualnega sveta seveda cele dneve podili po šišenskem hribu in Tivoliju gor pa dol in tam na potkah čez Mostec in Rožnik in tam smo včasih opazili kakšnega. Bili so malo čudni. Hecno oblečeni za odraslega (ah, kar v spodnji majici!) in vsi blazno napeti – niti ustavil se ni, če si ga vprašal koliko je ura – pa jo je imel na roki! Ta čudak je kar švignil mimo in se ustavil šele čisto na koncu poti, ponavadi pri znaku za trim stezo in tam buljil in buljil na uro – pa je bil že predaleč, da bi nam povedal. Radenci se bodo pojavili šele čez nekaj let, Ljubljanski pa uh, šele čez desetletji. Tek v naravi je bil skratka čudaštvo.

Z leti je bilo tekačev vse več, sem pa zato jaz zgubil zanimanje za okolico in sposobnost opazovanja. Sem pa tja se je pojavil tisti učinek »kar naenkrat«, recimo, ko je bila spominčica noseča sva kar naenkrat povsod opažala nosečnice, ko sva kupila avte jih je bilo teh enakih kar naenkrat polno na cesti.

Zadnje čase pa spet opažam – tekače. Peljem po avtocesti in glej, tam daleč po iški teče dekle ki bi rada shujšala. Vidi se, da je še okorna, zaželim ji, da bi vstrajala, da bi začela uživati, upam da jo želja ne bo pripeljala do pretiravanja in opustitve. Tamle čez nadvoz pa rutinirano poskakuje profi. Vidi se mu, da točno ve kaj dela. Pogleda na uro in neha poskakovati. Namesto tega se požene v šprint. Malo kasneje se mi odpre pogled na Brdo in tisti del PSTja. Tam šele vrvi. Levo, desno, počasi, hitro, raznih barv.

Čeprav za tisti dan nimam namena trenirati me prime, da bi zavil s ceste, parkiral in stekel z njimi.

Enkrat najbrž bom.

torek, 17. marec 2009

Sproščeni tek

Takole odkar tečem so mnogi v veliko manjši zadregi, kaj mi podariti za rojstni dan, pa tudi Dedek Mraz ne čaka več mojega pisemca. Kar mi je kar prav - glede na to, da bi mi bilo načeloma prav tudi če bi me kdo objel praznih rok. Ampak, kot sem že pisal tule, paše pa vseeno.

Tudi tokrat je bilo fino, še več, letos sem dobil vedno eno pred-kao-fora-darilo, potem pa še tapravo, povečini tekaško. Vključno s portretom srečnega tekača in - eno knjigo.

Morda naj, še preden začnem razpredati in boste poznavalsko kimali, da že veste kam pes poriva zajca v grm, pojasnim eno stvar, ki je morda doslej še nisem dovolj jasno narisal. The Knjiga je bila sicer The Knjiga, ampak nimam je pa za biblijo - češ, jes! the Knjiga mi je odprla oči in me popeljala na sveto pot teka in novega življenja! V resnici nobene take knjige ne jemljem pretirano resno. Priročniki so priročniki in naslovi kot recimo "I vi možete biti veliki hipnotizer" ali pa "100 korakov do uspeha" me ne ganejo. Z leti sem postal zagrenjeni skeptik in tudi The Knjiga je samo knjiga. Resnici na ljubo - program je odličen. V sami knjigi je tudi nekaj svetlih sporočil, ki so mi dejansko pomagali do uspeha. Ampak če si ne bi želel, če ne bi bil pravi trenutek, če ne bi bilo takrat tisto res to, mi še taka Knjiga ne bi pomagala. Nasvete najdeš povsod, programe - takšne in drugačne tudi. Ali če povem drugače - kar nekaj se jih je sposodilo mojo čudežno paličico, moj skrivni amulet, moj kamen modrosti. Od vseh teh zatrdno vem, da vztrajata samo še dva - in še pri teh dveh za enega nisem čisto prepričan, ker ga že lep čas nisem videl, drugi pa si Knjige, kot je priznal kasneje, sploh ni prebral. Skratka, če lahko še malo pofilozofiram, čas pravzaprav v resnici nima smeri, noben dogodek nima prednosti. V resnici nisem začel teči, ker sem prebral knjigo, ampak sem jo prebral (in ji verjel), ker sem pozneje začel teči.

Sedaj, ko sem malce razjasnil pojme pa lahko začnem razpredati o novi knjigi - naslov je seveda Sproščeni tek. Nenaključje je hotelo, da je bil prvi stavek, ki sem ga prebral retorično vprašanje avtorjev "zakaj sploh teči?" Avtorja imata seveda odgovor na to vprašanje. Izkaže se, kot ste nemara zaslutili,  da tudi na vsa druga. Kar me vedno malce razdraži pri takih knjigah, ki ne sedejo v mojo časovno premico ne v eno ne v drugo smer je, kako so avtorji vedno blazno brihtni. Lejte, vse nam je bilo pred nosom pa sploh opazili nismo. A veste, tisto tipično nakladanje - tek je naravno gibanje človeka, otrok najprej teče, šele nato se nauči - oziroma ga prisilimo - hoditi. Ja, vemo. Potem sem malo listal v eno in drugo smer in odkril, da je - po mnenju avtorjev - še ena reč, ki smo se je prisilili naučiti proti naravi: dihanje skozi usta. V bistvu dojenček ne zna dihati skozi usta, razen ko zajoka. Ah. Kmalu mi je bilo jasno, da bom notri našel še cel kup cvetk. Kar pa me je najbolj razdražilo je bilo, da dobim vse skup v roke kakšno leto prepozno, Ravno vse lepo preštudiram in vse mi postane jasno, ravno resnično in s srcem odkrijem, da sta dve uri čisto umetna reč in 2:00:00 ni - če odmislimo okroglost, mejo, stvari, ki smo si jih ustvarili čisto umetno - čisto nič drugačna kot 1:53:22,30 recimo ali 2:23:11,56. Ko ravno preneham premišljevati o napredku, dihanju, matranju, tremi pred tekmo, ko se mi vse tako krasno poklopi, da mi niti totalno tetrakubično službeno sranje ne kvari več ne družinskega, ne intimnega ne tekaškega življenja - prideta dva pametnjakoviča in mi solita pamet kot da sta vse skupaj ona dva odkrila.

Še huje: če sem The Knjigo prebral, ker sem v prihodnosti začel teč, mi je ta knjiga spremenila preteklost.

nedelja, 15. marec 2009

Kaj?! Že spet?

Evo. Ja nisem se dvakrat okol obrnil, odkar sem skoraj solzico potočil ob presenečenju, ki so mi ga pripravile moje ženske - v bistvu, kaj bi skorej govoril, kar potočil sem jo - in evo je že leto mimo in nov rojstni dan. Bah! Ampak je pa po eni strani fino: ob rojstnih dnevih vedno dobim kaka fina darila. Pravzaprav sem kar se tega tiče hecen. v bistvu bi mi bilo vseeno če bi prijatelji in znanci prišli praznih rok, še največ mi namreč pomeni druženje, ampak sem pa potem vedno tako vesel ko kaj dobim. In letos so me spet na finto metali, skoraj vsi so prinesli dve darili - eno kao za foro in potem še eno tako super za povrh. In čisto vsakič sem bil čisto zadovoljen že s prvim. Ne bom sedaj ne vem kaj našteval

Evo dobil sem tudi svoj portret -

Iz blogovje

Nekdo mi je omenil da na sliki nisem čisto takšen kot sem v resnici ampak povem vam da bi za dokumetarno vrednost dal pač povečati fotografijo. Jaz pa vem kako sem se počutil po tisti enaindvajsetki

Iz 13. Ljubljanski maraton
in slika to čuti z mano.

O ostalih darilih ne bom govoril. Same lepe reči. Komaj čakam 44....

torek, 10. marec 2009

ponedeljek, 09. marec 2009

Na kri-žišču zavij levo - cilj čez dve - sto metrov

Bogme, še ena reč, za katero vedno pravim da je bezveze. Teli garmini po avtih. Hočem reč: kamorkoli že v tej naši Sloveniji greš se ne moreš izgubit; pač voziš še deset minut naravnost pa si že nekje. OK, ne rečem, za svetovne popotnike, biznismene službenopotce morebiti prav pride ampak za navadnega človeka pa res ne. Pa še pustolovskega duha ubija: z mojo spominčico marsičesa ne bi doživela če bi se vedno po garminu ravnala. Tokrat se je pripravljal izlet čez čes bivše meje v Avstrijo. Naša je ila seveda malo na trnih - eno se je zgubit okrog Zlatega polja pri Viru, drugo pa v industrijski coni klagenfurtski. Ampak jaz pač ne, jaz se že ne bom sekiral. Gremo za nosom, bomo že našli. Hvala bogu je vsaj spominčico pamet srečala in tako se je odločila da sama poskrbi za zadevo. Ok, malo ji je brat pomagal, ker se spozna. Jaz sem bil pač modro tiho - tako potem vsaj lahko pametno zmigujem češ, jaz že nisem nič kriv.

In sem potem prve pol ure tudi trmasto odklanjal vsako uporabo - niti pogledec! Madonca, čez Ljubelj bomo pa ja znali prit, kolikokrat nam je že stoenka zakuhala v teh klancih! Do KGMa smo včas znali miže mar ne? Ampak sedaj gremo drugam. Do Do Hajderja je šlo gladko potem pa... Eh, nič bo treba pogledat.

Ja nič, kaj naj rečem. Seveda je šlo potem gladko. Končno sem moral priznati, da je zadevica vredna svojega denarja.

Evo še slikca:

četrtek, 05. marec 2009

Čisto majhen kraški maraton

Sedaj je pa dovolj gluposti in filozofiranj, madona, a smo resen blog al kaj? A tale naš jamrov'c sploh še kaj teče ali samo bluzi o nekakšni kozmološki energiji, psih in vplivu ultravijoličnih žarkov na reproduktivne sposobnosti navadnega polskega pižmovca?

Eeee, no, seveda tečem. Kaj ne bi. Samo malo sem emmm, v bistvu planirano ane, takorekoč namenoma, ane, a veste, baza pa to, pa zima pa dež pa, emmm, v bistvu je imel februar manj dni ane, in je bilo malo manj. Pa malo počasneje. Deset tekcev. Povprečni tempo šest pa pol.

Kakorkoli, bliža se Sežana. Kaj čmo sedaj? Naj kar takoj povem, da ne dolgovezim: nekaj sem tuhtal o osmici pa sem pogruntal, da na osmici ne bom nič hitrejši kot na enaindvajsetki. Saj nimam problemov z vzdržljivostjo ampak s hitrostjo ane? Skratka ta odločitev je hitro padla. Večji problem je bila taktika za MKM. Napasti dve uri ali se prepustiti toku KBPB(*)? namreč za eno spodobno poddvojko jepotrebno začeti vsaj z 5:40 (in to držati do konca) ali pa po tretjinah teč 5:20, 5:40, 6:00. Kar je sedaj malo znanstvena fantastika. Morda 6:20, 6:40 in 7:00?

Če povem po pravici - in tu sem osupnil samega sebe - sem se odločil da bomo videli. Štartal bom z najboljšim tempom, ki ga bom do same Sežane dosegel med 10 km vadbami.

Navsezadnje je Sežana ena taka uvodna zabava a ne? Pejmo se zabavat!

ponedeljek, 02. marec 2009

Otroci, psi in upokojenci

Tole ne bo hec. Že v prejšnem prispevku sem povedal (in sta oba komentatorja spregledala) da ne maram psov. Žal je tako. Kdor sedaj pričakuje, da bo tule prispevek o tem kako jih ne maram ampak v bistvu nekje globoko v meni pa vendarle tli brezmejna ljubezen in naklonjenost - naj kar prenehaj brati. Bučka in Žiža, hov, hov, vedve sploh, doslej sem bil čisto prijazen stric. Ker ne tako, ne drugače to ne bo prijeten prispevek o psih. V bistvu jih ne maram. To moram povedati jasno in glasno, ker bo v nadaljevanju vendarle nekaj misli navidez naklonjenih psom in njihovim skrbnikom in bi lahko potem rekli ja, da sem pristranski ko mam pa tega Roya in pač ne morem biti objektiven. Ampak še enkrat: jaz si nikdar nisem želel psa, nisem ga hotel imeti in nimam jih rad. Na splošno menim, da je vsa stvar zgrešena. Povodci, pobiranje kakcev, pasjemrzneži, pitbul zakompleksani postavljači, komisar Rexi, stoen dalmatinec, zapuščenčki, čuvaji na ketni, mladički v vrečah, izrezane glasilke, roza čivave v cekarčku, podivjanci v krdelu, vse skup je zgrešeno, narobe, neumno. Seveda so tod okoli nekje tudi vsi ti normalni psi z ograjenim prostornim vrtom, s sprehodi, veliko sprehodi, veliko ljubezni, s skrbnimi skrbniki, pa psi reševlaci, psi v domovih za ostarele psi ki se lahko userjejo kjer hočejo in gredo povoha tisto kar jim ta trenutek zapaše.

Ne gre za to, da na splošno ne maram živali (in psov) kar poprek. Saj tudi majhnih otrok ne maram, ko skačejo in cvilijo okoli, izsiljujejo in se mečejo v tla, saj mi gredo na živce tudi penzionisti ki nergajo v vsakem trenutku ob vsaki priložnosti, ko se jim zdi, da jih ne streže cel svet in se ne znajo več smejati. Pač ne maram konfliktov, to je najbrž to. Ko imaš enkrat psa - in res sem se ga na vse kriplje otepal - neizbežno naletiš na pasjemrzce, po večini iz vrst zgoraj omenjenih penzionistov ali mamic malo višje omenjenih otrok. Neizbežno te čakajio anonimke v nabiralniku in strup v klobasi na dvorišču. In povodec, ker pes je pes in mu ne zaupam, robota, ki bo delal na tlesk prstov ne maram, Royu pa ne zaupam, da ne bo švignil nekam na priboljšek pa čeprav ve da ne sme. Vmes je cesta, vmes so vaški psi, vmes so lovci, vmes so cepiva proti steklini za lisice, vmes so mački veterani, mene pa je strah, ker ta cepec bi se šel božat k tistim prijaznim ljudem, takoj ko ga minutko nimam na očeh. Deca pa - saj veste. Še zase nimajo več časa, od doma so, kot je za njihova leta tudi prav in čedalje manj ostane čohanja še za psa. Nič ne očitam, samo povem kako je. Ker me pa sicer pojezi, kako se čisto vsak časopis, ki ravno ne ve kako bi zapolnil stran enkrat letno spomni na pasje kakce. Na zadnje v Delu spet. Od vseh problemov so pasji kakci največja katastrofa slovenije. Članka sedaj na internetu ne najdem, pa saj je bil tipičen: o travnikih, kjer namesto otroškega živžava poslušamo lajež psov, kako otroška igrišča ograjujemo, da jih varujemo pred psmi, namesto da bi ogradili pse, kako je groza, ko potem kosijo travnik in je treba kosilnico očistit, ker se zabaše - seveda s pasjim drekom. Ah. KAdar me vendarle doleti, da moram Roya peljat na sprehod v mestu in se sprehodiva čez pasji travnik me ni nikdar strah pasjih kakcev na čevljih. Tole prisežem da je res: v vseh teh letih sem stopil v človeškega(*) že dvakrat. V pasjega še ne. Tudi sicer o kakcih na pločnikih - ne vem al sem slep ali kaj. Prvič: ni ga psa, ki bi se prostovoljno posračkal sredi pločnika. Drugič, če vidite lastnika ki je a) prisilil psa da se je podelal na pločnik in b) povrhu vsega tega ni počedil za psom - prijavite ga. Tak si psa ne zasluži. Ne vem, kaj si sicer misli Roy, ko dolgo časa skrbno ovohava, išče izbira, opazuje in tehta, kje bo pustil kupček potem mu ga pa jaz ročno pobašem in vržem v vrečko - ampak na kmetih si da duška, po moje cel teden špara za konec tedna. Ker tam me je pa kmet čisto zaprepadeno gledal kaj počnem, pa sem mu nekaj razlagal, da krave menda potem tam okoli nočejo trave jest in me je hitro poučil (o ti kreteni meščanski) da pasjega dreka v manj kot desetih dneh ni nikjer več. Potem sem res naredil eksperiment. Na zemljo poleg hiške sem postavil tri kupčke: prvega iz vsebine rojevih črevesc, drugega iz kupčka v pepelniku in tretjega iz - no tretjega pravzaprav predstavlja stisnjena plastenka zale. Zanimiva reč, vam rečem. Ga bom enkrat ponovil in pofotkal. Čike in flaško mi ne bo treba iskati na novo.

Skratka psov ne maram. Na živce mi gre ko se gre takoj ko ga malo spustiš, da se razmiga takoj povaljat v svež gnoj, pa ve da ne sme, in je ves poklapan ampak ko je pa tako pasalo. Na živce mi grejo anonimke, prestrašeni čuvaji, ki se trgajo s ketne ko tečem mimo po javni poti, posebno doplačilo "za živali" med stanovanjskimi stroški, naveličanci, ki odpeljejo svojega odljubljenčka in ga vržejo iz avta nekje daleč od doma, bevskarji, ki se zaganjajo pod avto, neodgovorneži, ki so pustili da je njihov pes pustil večni neizbrisljiv strah na otroški duši čeprav "doslej še nikoli ni nikogar ugriznil".

Ne maram. Ne maram psov, otrok in penzionistov.

(*) ja, sigurno je bil človeški.

Vi se kar norca delite.

Prav neverjetno je, kako nekateri hui-shi energije nočejo sprejeti. Ker ne vključuje mučeniškega trpljenja, odrekanja in trdne, odločne volje kot taka najbrž preveč spominja na celostranske oglase s čudežnimi pilulami, ki kurijo maščobe in oblikujejo zadnjico. Naj vendarle zapišem še par besed, da prepričam kakega nejevernega Tomaža – pa ne da bi začel hujšati po tej metdi ampak da se ji enostavno prepusti, če seveda želi.

Najprej moram konkretno, ne samo v komentarju nameniti par besed našemu megasrčnemu, ki me v prejšnem prispevku kar malo užaljeno ošteva češ, kakšna hui shi neki, jaz stradam! In to že dva meseca! Kar pri tem bode v oči je, da je šlo en mesec lepo počasi pšo planu – sedaj pa kar naenkrat štrbunk. Točno v sredini februarja – ko, kot vam je najbrž že znano, izbruhne vrelec energije v vsej svoji veličasnosti. Je potem stradanje, spuščanje večerje, malicanje maščobno osiromašenih jogurtov, nič tortic, nič mesa pa krompirja skupaj, jabolko za kosilo, dieta po luninih menah, glikemično uravnovešanje hrane, jemanje tabletk z inštituta iz Švice, vse skupaj ali posamično – je to potem res odveč? Samo prepustiti se je treba?

Ja in ne. Enostavnega odgovora ni moč dati, če ne poznamo načela nedoločenosti, morda pa naj samo na kretko omenim, da so lastnosti materije (in antimaterije) lahko precej nejasne, v bistvu jih določa sama meritev in šele takrat se nekaj zgodi – ali pa ne. Ker je težko verjeti v tako načelo seveda ni čudno, da se hui-shi tako čudno sliši. Namreč res: kaj je potem recimo spuščanje večerje (zelo popularni način hujšanja: “po šesti uri ne jem več” z različico”manj pa tudi ne”) res brez veze in se je potrebno prepustiti hui-shiju? Ni tako enostavno. Vprašanje je namreč potrebno postaviti drugače: zakaj mi v nekem trenutku uspe brez truda spuščati prigrizke po večerji, še nekaj dni nazaj pa je bil vsak sprehod mimo hladilnika po šesti uri križev pot z skušnjavčkom na ramenih. Kaj nas požene raje ven na sprehod ali tek kot da bi se tolažili z “jutri pa res začnem” oziroma “jutbi pa ees aem”! ker imamo polna usta slastnega sendviča. To je pravzaprav tista resnična energija: raste nam moč, telo se privaja na dneve obilja ki prihajajo in neha varčevati. Kar je bilo prej panika pred žalostnim koncem od lakote – saj kje pa bomo po tej temi in mrazu dobili kaj za jest je naenkrat obet novega cikla življenja, ko je potrebno utrditi mišice, da bomo pripravljeni za lov in nabiranje in bomo pripravljeni za naslednjo zimo.

Seveda pa je potrebno to energijo usmeriti in redno merjenje nam počne točno to, usmerja (beseda “kanalizira” se mi zdi grda) energijo v željeno smer. Tehnica je medij, ki nam pomaga doseči konkretni cilj. V načelu nedoločenosti verjetnost nagniti v željeno smer. Sliši se lahko in tudi je: usmerjanje ni tak hud problem. Problem je določiti cilj. Kaj si res želimo? Pred tekom sem tuhtal o vsem mogočem (pa bom kolesaril [pa nisem imel dobrega kolesa], pa bom v planine hodil [pa nisem poznal planinskih poti], pa bom recimo kakšnega psa nabavil in ga sprehajal [mi ni dišalo, ker psov v bistvu sploh ne maram] pa bom to in ono), dokler nisem začel teč. Meritve, meritve, meritve – in presenečenje. Nenadejan fantastičen uspeh pri izgubi teže.

Skratka, hui-shi ni hec in se lahko še tako režite. Res pa je, da bodo čisto sveži nekadilci morali še malo potrpeti – njihovo telo se šele raztruplja in trenutno mu je, kot bi ga čakala ena velika ledena doba.