sreda, 25. februar 2009

Izbruh hui-shi energije

Končno še en dokaz moje teorije 19/2: hui-shi energija očitno deluje tudi pri Vremenu - preverjeno na "tehtam se" (PS, popravi napačen datum 15.5 na 15.2 da bo graf lepše videti...)

ponedeljek, 23. februar 2009

Vse moje zgodbice

Ah, sem mislil, da bom napisal eno tako fotoreportažo s PSt, omiljene mi moje miljonkrat pretečene, pa se tako hitro zmrači da bi bile fotke preveč klavrne. Na tej poti imam skoraj za vsak kamen svojo zgodbo, tisti kozolec in oni ovinek sta mi stara prijatelja ki me vsakič prijazno pozdravita. Pa drugič

Sem si potem rekel, da bom povedal kakšno o svojih zgodbicah, ki sem jih rad pisal v mladosti, pa kaj bi to, objavljene so bile na blogu, sedaj je pa menda že čas da se poslovim od njih. Mladost je mladost, sedaj mi pa že deca vozijo avto in nove in drugačne so ta čas njihove ljubezni. Pač gremo naprej.

Zgodbic mi pač ne manjka, vsak dan jih nabiram in vsaka je zgodba čisto zase. Na plaži na morju berem o Classixovi drugi desetki, grizem nohte ob bobrovih bolečih izkušnjah. Se smejim ko se Žiža roga svoji skrbnici, da se sprašuje, če jo sploh jemlje resno:)). nekatere se potrudim prebrati celo v angleščini, vedno je kaj finega vmes. Potem se še malo odklapljam, vsako fotko si je treba povečan čez cel ekran, ko se potem nasloniš nazaj vedno znova najdeš kak nov detajl. Če sem res slabe volje poiščem kakšno Vremenovo sliko na njegovem Mqarakoju, res zna narest tako mučeniško... ;) . Pa naprej po stranskem okvirčku navzgor pogledat kako je z Bučko. Tak sočen jezik, slikoviti opisi in ojoj, tako neposredno in res je vse skupaj, tudi če "sam pove" da me je vedno sram, ker sem jaz vedno hotel pisat takole bolj na široko pa se mi nikoli ne da. Želeti in moči sta dve reči. Še en klik višje pa sem že med krti polnimi energije. Kako tadva zadnje čase napadata okoliške planine je kar - no, kaj pa vem kako, ker nikoli ne preberem, ker imam mega slabo vest, še ena reč namreč ki bi takooo rad počel pa se mi ne da in jutra med vikendom raje preživljam tako, da si tlačim povšter čez glavo češ, ne še, ne še, nisem še buden! Potem pa piskec kakšno iskreno razdere in sem spet dobre volje :)). Še h hirkani skočim na pokuk, če ravno o spletnarijah ne razpravlja, ker me ne zanimajo in to je to. Več jih ne rabim...

Tako. Še svoje nove zgodbice so z mano, včasih jih grem pogledat nazaj in me spomnijo kako sem spremenljiv in muhast, kako je včasih vse skup čudno in me spomnijo kako bo jutri drugače in naj počakam, naj ne skačem in naj se ne zaletavam. Včasih bi sam sebe okoli ušes, ko se berem, včasih dobim odziv in mi je lažje.

Kako sem bogat.
(Bljaki, kako sluzast zaključek ampak če je pa res.)

četrtek, 19. februar 2009

Namesto srca

Naj kar takoj povem, da tale zapis ni namenjen opozarjati na brezbrižen odnos do okolja. Njet. To znajo drugi bolje, prepričljiveje in nazorneje. Tule bo zgolj eno veliko (za)čudenje, osuplost, nekako tisto, ko enostavno buljiš in študiraš s katerega planeta si.  Zapis o psihi. O možganih. O duši. Nič ne obsojanja, nič moraliziranja, samo izgubljenost. Sem sicer tiste vrste človek, ki  redko zares obsoja. Ampak tokrat pač... bolj kot tuhtam, manj mi je jasno.

Bilo je še jeseni, ko sem spet malo zavil s običajne poti po svoje. Tam na Brdu pri veterinarski, kjer običajno delam kroge če je tek daljše sorte, sem se kar naenkrat odločil in zavil gor proti živalskem vrtu in še pred Večno po kolesarki nazaj v smer Šiške.  Pa se mi je tam, kjer cesta prečka kolesasko (in malo naprej tudi PST) stožilo po PSTju in sem zavil dol proti brdu. Tečem tam ob cesti, prav prijetno je bilo, ker je bilo leno popoldne in ni bilo prometa, kar naenkrat zagledam - akomulator. Slonel je tam v gozdu ob drevesu, tako nenavadno, kot bi ga nakdo namenoma postavil v tak položaj, kot bi umetnik hodil okoli modela in ga prestavljal zdaj sem zdaj tja, nezadovoljen z učinkom dokler - končno! točno takole mora stati - zadovoljno začne foto seanso... Tako me je osupnila ta slika, da sem obstal in gledal, kot bi gledal vrh gore prekrasen razgled v dolino, še dihati sem začel plitvo, čeprav sem še malo prej tekel..  

Gozd, drevo, akumulator. 

Kaj se mora motati po glavi človeka, ki sredi Ljubljane zavije na gozdno pot in iz avtomobila odstrane odsluženi akumulator? V čem je štos? Ni lažje, ni cenejše, ni praktičnejše, ni elegantneje. Karkoli drugega storiš je lažje, ceneje, bolj praktično in z manj truda.  Vsak Petrol ti z veseljem sprejme odslužen akomulator. Z veseljem pravim iz prve roke - ja, seveda gospod, ni problema gospod, pustite, bom jaz, ker imam rokavice, takole, izvolite, hvala lepa, nasvidenje! Sredi Ljubljane zaviti na Večno, pa proti Brdu, pa na zdelano gozdno pot in odložiti zadevo malo bolj not... Res ne štekam. 

To je v bistvu to. Ko se mi je vse skup motalo po glavi je zgledalo malo bolj zanimivo, no sedaj ko tole berem ni tako zelo. Včasih me kakšna zadeva obsede in tako me je tokrat ta instalacija v gozdu ob Večni poti. Takrat sem tudi sklenil da grem ob prvi priliki ponj, da ga odpeljem nekam kjer mu bo prijetneje. Kot je običaj, se je prva prilika odmikala in odmaknila do danes, ko sem sklenil da grem preverit kje pravzaprav točno je, in kje blizu lahko pustim avto. ŽAl pa nisem računal da je vse skup zasuto s snegom in drevesa z akumulatorjem nisem našel. Se je pa zgodilo nekaj zagonetnega. Gor grede ob poti sem iščoč akumulator ob drevesu zagledal - štedilnik. Spet sem bil osupel, navsezadnje v Ljubljani ni dneva, ko ne bi bilo kod odvoza kosovnega, pa tudi do cesarjev je verjetno prav tako daleč kot do sem. 



No, kar je bilo skrivnostnega je bilo to, da je, ko sem šel nazaj štedilnik stal pokonci!!


Morda umetnik išče najlepši položaj???





ponedeljek, 16. februar 2009

Misli tečejo intervale

Treba se je bilo odločiti. Danes še ena klofuta, kaj klofuta, naravnost na gobec. 

Pa sem šel vseeno na tek. Tak kratek, počasen. Misli pa so tekle in tekle se napihovale in postavljale. V finišu pa sem jih nascal.  

Al se mi je fino zdelo!

nedelja, 15. februar 2009

Hoče, noče, ljubi, vara

Najhuje pred dolgimi teki je občutek, da mi bo dolgčas.

V bistvu ne. Ni najhujši pred dolgimi teki občutek, da mi bo dolgčas. Sploh ker gre za lažni občutek. Najhuje je, da me je strah, da bom ostal sam s svojimi mislimi. Tako kot zvečer odlašam z odhodom v posteljo, kakor ne znam sesti k obedu (na začetku ali pri koncu) brez da bi se s čem zamotil, kakor ne znam več mirno sedeti z mislimi na paši. Ker misli ne gredo na pašo. Ker misli ostanejo z mano. Ker sem takrtat sam z mojimi mislimi. In se začne vračati vse skupaj, bolj ko tečem, bolj jasno se mi vse skupaj začne motati po glavi, slike preteklega tedna, dogodki ki me čakajo, služba spet, jasno, kaj pa drugega, ko misliš da si vendarle na dnu in želiš stopiti stopnničko navkreber se odpre nov jašek še globje greznice in potem tečem in premišljujem in si tlačim mp3 v ušesa, pa ni nič, ker omiljena glasba me prej zasanja kot pomaga.

Tako sem spet šprical dolgi tek. Naj še tako filozofiram, kaj hočem, kaj si želim, kaj bi rad, kaj morem in moram, naj še tako spoznavam česa nočem, česa mi ni mar, česa mi ni treba ali ne zmorem vedno je na koncu skrit čisto drug razlog. Nobene hude nuje ni, ne zavračanja, tek mi paše in ne obremenjujem se ali ga sploh hočem ali ne. Nobenega bolečega kolena ni več. Nič me ne boli peta. Hrbtenici, ki me je uščipnila v četrtek se nasmiham in je sploh ne opazim. Superge so ta prave, vreme je idealno. Jaz grem pa le na kratek sprehod. Ne na dolgi tek, predolg je in med tekom se mi misli običajno prevetrijo in zbistrijo in so jasne in neposredne in ponavadi lepe. Danes pa ne. Bojim se jih. Sprehod bo čisto v redu.

torek, 10. februar 2009

Jebiga.

Te stvari se mi zdijo vedno malo brrrr, skrivnostno bedaste, da tako rečem. In sem čisto preč. Namreč včeraj. A ni bil lep dan? A ni bil po dolgem času sonček pa to? Nič ni dol tlačilo, naspali smo se čez vikend, kaj pa bi po tistem dežju delal? Prav vesel sem bil nedeljske borške odločitve, da 26 km prešpricam. Dež, pa že tretjič klanci pa še nedelja, pa sem si rekelmah, jutri je nov dan. In je bil res: prav lep prešeren ponedeljek, uuuu, sem se veselil, sonček, greeemo! Še cepetal pred odhodom nisem nič, celo nasprotno, ker sem imel neke opravke sem šel po opravkih kar v tekaško napravljen, da ne bom potem zgubljal časa.

Potem pa plof! Tečem, tečem, fino tečem in kar naenkrat ne morem več. Bolijo golenice, tempo pa seveda pada krepko čez sedem, kaj čez sedem, skoraj osem! Srčni utrip na "nuli", zadihanosti nobene, hojla, ajde, če že ne 26, deset jih pa bomo ane? Ne. Še za četrtega zaključit sem na uro pogledoval. Potem sem takole malo presenečen pešačil proti domu, spet malo potekel, spet nehal pa spet raje kar hodil, je šlo hitreje ;) , kaj čmo.

No sedaj pa naj mi ena brihtna glava pove kaj je bilo to? Dalo se mi je, nobenega mačka nisem imel, še službena nadštala me zadnje čase ne more več spraviti v depresijo, copatki preizkušeni (200 km), edino na štumfku se dela luknja na palcu. Mogoče malo preveč oblečen, ok, pa tudi dvojni štumfi ne bi bili ravno več nujni ampak ok. Vezalke niso bile pretesne, vreme idealno, morda me malo odvrne gužva in člobodra na PST, ampak tempo je padel že pred PST.

Kaj pa vem. Morda sem padel v eno goščavo ukrivljenih dimenzij, ki so že res morda Planckove velikosti ampak če jih je ogromno, kdo ve. Te stvari namreč zadnje dni (spet) prebiram v Čudovitem vesolju, Tkanini vesolja, Vesolju v orehovi lupini in take.

Je pa čisto možno tudi to, da je bil pač tak dan.

Kaj čmo.

petek, 06. februar 2009

Drobcena zrnca veselja

Že mora biti tako, da v osnovi običajno pričakujemo veliko. Pravijo, da tri ponovitve nekega dejanja v nas sprožijo navdušenje. Recimo na košarkaški tekmi: dvorana bo v resnici eksplodirala po tretji zaporedni trojki – ah, si govori kolektivni duh, to je to. Trikrat zaporedoma, smo že zmagali! Veliko pričakujema tudi od iger na srečo, čeprav so naše možnosti precej klavrne. Če pa bo na primer ena številka izžrebana tri kroge zapored – oh, našli smo ključ!!!

Ampak tokrat ne bom govoril o teh usodnih pričakovanjih. Rad bi povedal nekaj o mojih osebnih pričakovanjih. Tudi ta so običajno prevelika. Sam sebe redko ocenim realno. Ali se podcenujem ali pa precenjujem. Najbolj očitno je to v časih osebne stiske. Takrat se nekateri zatečejo k molitvi, talismanom, ritualom, vraževerju in kar je podobnih reči. Jaz takrat začnem z odločitvami. Problem teh odločitev je ta, da jih rodi stiska in so najmanj nerealne, če ne pretirane, nepotrebne in se od njih preveč pričakuje. Potem je razočaranje seveda veliko.

Recimo. Recimo, zaključek s slabo navado. Kajenjem, poležavanjem, bruhanjem po obedu, špeganjem v sosedino spalnico, krajami nepotrebne krame v supermarketih, vrtanjem po nosu in podobnim. V bistvu ni problem: rečeš konec je in to je to. Problem je v tem, da imam občutek, da sem se res nečemu odpovedal, da sem res nekaj naredil. In čakam nagrado. Čau se nič ne mudi. Kar naenkrat imam ure in ure časa in priložnosti, ko bi lahko počel TISTO, pa ne more, ker sem se kreten tako odločil. Kaj je bilo tega treba? Se počutiš kaj bolje? Si prej komu škodoval, sedaj pa ne? Si srečnejši? Bolj zdrav? Še enkrat: imaš SPLOH kaj od tega, razen neizmerne neizpolnjene želje…

Zato pravim, da se ne da nekaj odločiti ampak te odločitev posvoji. Šele takrat bo zadeva uspešna. Zdeti se ti mora, da boš nekaj dobrega začel oziroma slabega nehal, vendar zgolj zato, ker se ti to zdi prav, ne pa zato ker moraš. Izgube morajo biti majhne in ne smejo se ti zdeti pomembne. Izguba časa s tekom, recimo. Potrebno je bilo pripraviti teren, ko mi ure teka ne bodo pomenile bistvenega odpovedovanja mojim radostim. In res: časa sem imel zadnja leta čedalje več, predvsem pa sem si zreduciral čas, ki sem ga porabil za službo. Dovolj nadur, dovolj nekih žrtvovanj za kdovekakšne cilje. In izgube časa nisem več čutil preveč obremenjujoče. Celo narobe, zamenjava se mi je zdela kar ugodna kupčija.

Druga reč pa so bila pričakovanja. Ta, priznam, so bila kar naenkrat napihnjena. Pa ne takoj. Začel sem teč čisto brez nevemkakšnih ambicij. Trinajstedenski program je bil odlična reč: na oko čisto uresničljiva zadeva. Potem pa… Kdove kaj sem si slikal v obeh mojih sivih celicah – kaj bo s tem tekom. Ful bom ne vem kaj. Zdrav, močan, vzdržljiv, zagorel, pameten, samozavesten, priljubljen, zadovoljen in kajvem kaj še vse. Žel ne gre: vse to so reči, ki ne ratajo z operacijo nosu ali jošk, s shujšanjem, z spremembo kar tako. Ni čarobne palčke, ni brezplačnega kosila.

Potem sem bil kar malo razočaran, če priznam po pravici. Vsake toliko sem po blogu zaprosijačil za kakšno ramo in kakšno trepljajočo roko in tolažilno in vzpodbudno besedo ampak tak lek je kratkotrajnega učinka.

Do nekega dne, ko sem se znašel v četrtem nadstropju.

Najbrž sem že omenil kako sem v službi prenehal uporabljati dvigalo. Preračunal sem namreč da v enem tednu samo po stopnicah naredim eno Šmarno, če začnem uporabljati stopnice. Pa to ni bilo prvič. To, da sem se odločil, da začnem uporabljati stopnice. Pa se mi potem zjutraj vsemu zaspanemu ni dalo, ajd, samo zjutraj grem z liftom, potem pa štenge, pa sem enkrat pozabil pa drugič pozabil in tako vse do ponovne odločitve… Ker seveda so bile odločitve moje ne jaz njihov. Potem pa sem se nekega dne, kot rečeno, znašel v četrtem nadstropju. Peš. Moral bi it do tretjega, pa sem bil tako zamišljen in sem kar nadaljeval (tu je morda za omenit da gre za visoko pritličje in dvojna nadstropja) in namesto da bi v vsakem nadstropju pogledoval zadihan navzgor »a-je-že« sploh nisem vedel da greem po štengah. Pa me je spreletelo.

Koliko drobnih radosti imam sedaj na voljo, pa še vedel nisem! Samo delček izmed vseh: rade volje se odpravim peš po opravku, tudi če je opravek nekaj kilometrov proč. Sprehodi so mi v veselje, ne v napor, ne sopiham za vsako figo, mnoge stvari opravljam lažje in bolje. Dlje zdržim pri opravkih brez premora, vse skupaj mi je v večje veselje. Zvečer lažje zaspim, tudi spim bolje, zbujam se spočit. Zjutraj ne kašljam več. Bolj sem samozavesten in verjamem da bom dosegel cilje. In vsak dan se zavem kakšnega novega zrnca veselja. Oh, ja, boste rekli, a to, da si pozabil, da se vzpenjaš po stopnicah te tako razveseli. Se ti pa res dogaja.

Ja, ful se mi dogaja.

sreda, 04. februar 2009

Suhe sanje

Najbrž se mnogi spopadate s problemom množice gesel. Nekdo je nekoč rekel, da nam bodo možgani zakrneli, ker se nam ni potrebno več ničesar zapomniti in naučiti na pamet, češ, še telefonske številke imamo sedaj vsi lepo na SIM kartici. Sam pravim, da to ni res, ravno obratno. Pin kode, uporabniška imena, gesla in kombinmacije vsega tega so čisto dovolj trdi sodobni orehi za možgane.


Sam imam največ problemov z gesli. V službi uporabljam celo množico aplikacij, ki zahtevajo svoje uporabniško ime in geslo, povrh vsega pa še vsak drugi, tretji mesec zahtevajo, da ga moram spremeniti. Gesla in imena imam potem še na Kliku, na forumih, na Blog.ih Vsak posebej tudi nekaj pametuje, kakšno naj bo geslo, pa mora imeti velike in male znake, pa ne sme imeti posebnih znakov, pa ne sme biti podobno zadnjim dvajsetim, pa mora biti daljše od šestih znakov, pa mora to, pa ne sme ono…

Potem sem razvil sistem. Geslo vsebuje številke, črke, vsakič je drugačno in lahko si ga zapišeš na listek, pa ne bo nihče vedel za kaj gre. Takole sem se spomnil. Začnem v zgornji vrstici, na enki in na tipkovnici odtipkam zaporedje v obliki črke Z. Tako pride geslo »1234esyxcv«. Poskusite na svoji tipkovnici pa vam bo takoj jasno. Ko je potrebno geslo zamenjati se pač pomaknem za eno v desno: »2345rdxcvb« in tako dalje. Na listek je potrebno torej samo zapisati prvo in zadnjo tipko (recimo 5, za »5678uhbnm,«), pa je. Vendar nič ni popolno: problem je, ko pridemo recimo do devetke in se v zaporedje vpletejo pike, vejice, črtice in tipka shift (»dvigalka«). Pa sem tudi za to našel rešitev dokler…

Naši paranoiki so zapovedali tudi nekajminutni screen saver zaklep, se pravi, da se po nekaj minutah nedejavnosti pojavi ohranjevalnik zaslona iz katerega ven brez gesla ne moreš. Tisti teden sem se prijavil gotovo že stokrat. Tudi tisto dopoldne že večkrat. Potem pa še tiskanje: zadnja pogruntavščina je namreč ta, da so zakodirali še tiskalnike (!) in se je treba prijavit če hočeš, da ti iztiska tvoj tajni recept za kokakolo in atomsko bombo. Tipkovnica na tiskalniku je seveda virtualna in kot taka ima rahlo drugače postavljene tipke. NA običajni tipkovnici človek sčasoma geslo odtipka čisto mehansko tak-tak-tak-tak, tak-tak-tak, tak-tak-tak. Na virtualki je pa potrebno kar malo pomisliti. Da se ne bi zgodilo tako kot s pin kodo. ko so številčnico POSa (ali bankomata) postavili na glavo (123 v zgornji vrstici namesto 789) in mi je skoraj požrlo kartico. Skratka: dobro pomislim, potapkam in - dostop zavrnjen. Opa. Še enkrat. Spet zavrnjen. Uf. Grem preverit. Najprej listek – »4m« in poskus na računalniku – dostop zavrnjen! Uf! Še enkrat listek, pregled caps locka (velike črke), pregled qwertz in qwery razporeditve, in – hopla, vaše uporabniško ime je zaklenjeno, pokličite administratorja.

Klicati help desk zaradi pozabljenega gesla mi je vedno nerodno. Tokrat pa sploh – ne, da sem se zatipkal pa ga mora odkleniti in lahko naprej uporabljam starega – ne, tokrat nimam pojma kaj je narobe. Zdi se mi neverjetno, da sem pozabil geslo, pri mojem sistemu je to vendar nemogoče. Poskusil sem še eno v levo in eno v desno, češ, štirica 4567zgvbnm mi je potekla, pa sem jo zamenjal v 5678uhbnm, in pozabil da sem jo zamenjal in pozabil zapisati na listek… Ampak ne! Čist šlus. Čist pozabu. V petih minutah od računalnika do tiskalnika in nazaj. To se lahko zgodi samo meni.

Dodelitev novega gesla je potem cela procedura ampak ok, smo preživeli. Ponk, se prijavim, vse ok, hvala za pomoč, nasvidenje. Ko menjam gesla menjam za vse, da ni zmede. Grem torej v pošto, da nastavim novo geslo. Hopla! Najprej odtipkaj starega! Čer sem dotlej še upal da se je kje kaj zgodljalo v naši mreži in me zablokiralo je bilo sedaj jasno, da se je zgodljalo nekaj v moji glavi: starega gesla ni sprejelo! Ojoj. Spet help desk, za Lotus je procedura še daljša… In še cel dan traja (podpisi, odobritve…).

Kasneje sem zamenjal gesla še za nekaj aplikacij, nekaj pa, ki jih ne uporabljam več pa sem kar pustil. Bom šel težit le, če bom res rabil. Sem se pa vseskozi po malem žrl. Vsesplošna sistemska napaka je bila nemogoča, prav tako neverjetno pa mi je bilo, da mi je v nekaj minutah iz glave izpuhtelo ne samo geslo ampak cel sistem in princip, ki sem ga uporabljal že kar nekaj časa. Vse česar sem se domislil v zvezi z gesalom je bil tisti vic, ko tipček neuspešno tipka geslo, na koncu iz jeze vpiše za geslo »kurac«, pa mu je takoj vrnjeno »Vaše geslo je prekratko«.

Potem pa sem te dni neko noč malo razdražen, ker nisem mogel it tečt zarad plundre, imel prav hude sanje. Saj ne, da me tlači mora kadar imam take hude sanje, ampak kar nekaj se dogaja, recimo bi rad nekam prišel pa se vse skupaj neprestano izmika , nekaj iščem, nekaj čakam in podobno. Skratka v sanjah sem se, jasno, spet hotel prijavit v računalnik, spet seveda ni šlo in spet sem besno vtolkaval svoj sistem, ko se meni nič, tebi nič nekdo nagne čez rame in mi jezno odtipka geslo češ – na, tle maš, pa nehi težit, ker te imamo že vsi polhn kufer.

Oh. Saj res.

Mali »z«. Jasno. 4m pomeni "4, mali z" ne pa "začni s 4 in končaj z m" (4567zgvbnm), ker sem moral sčasoma, ko sem prišel do konca in nazaj začet uporabljat mali z. »456«, pa dol »tf« in desno »gh« in vse skupaj še nazaj. »456tfghgft654«. Tako simpl. Ojoj.

Sedaj v sanjah sedim za mizo in pred sabo imam neizpolnjen listek za loto. Čakam in čakam, pa se mi nihče noče nagniti čez ramo. Ampak do rekordnega sklada je tako ali tako še dosti časa.

ponedeljek, 02. februar 2009

Določitev odločitve

Ja tole danes je pa bilo! Mislim da sem danes presegel samega sebe. Kaj samega sebe! Bil sem večji od zgodovine. Kaj rdeča ali modra pilula, kaj kupi sena, kaj življenje in smrt, nemara sanje, kaj dileme in senčna črta, vse to se skrije pred mojim današnjim cepetanjem. Treba je vedeti, da sem že sredo in petek prevalil na četrtek in danes bi me čakalo bednih 11 kilometrov, morda 13 če bi se mi ravno dalo. Skratka štejmo: peeetek, soboooota, nedeeeelja in evo prstanček je na vrsti ravno na danes - četrti dan torej!  Povrh vsega sem včeraj reprogramiral plan teka, da se izteče do 22.3., ko je mali kraški - in po novem ni prostora niti za dan lenobe več. 

Naj kar povem: teči med tem ko pada sneg mi ni problem. Nasprotno: ponavadi je prav luštno, tako tiho in mehko je vse skupaj. V bistvu se je potrebno prav obleči pa je. MAlo večji problem je plundra. Te ne maram: ne samo da nimam več the superg in te ta nove (nove nove nove) premočijo "čist prec", ampak tudi užitka ni ravno nobenega, noga kleca, spodrsava, čofota in vse tako. Ni ravno užitek torej, ni pa tudi katastrofa, pač malo bolj po asvaltnih potkah tečeš in manj po PSTju. Njega dni me ni ustavil niti led, lepo prosim, in to po temi in koreninah! 

Ampak tole... Svež sneg, ki niti sneg ni ampak še malo dež poleg, na napol potlačeno in zdrizasto plundro, ki se prijemlje redkih skidanih potk... Arghhhh! Pa k oknu, pa k omari pa nazaj k oknu paspet k omari. Pa na balkon. Pa mrmranje nekaj o sobnem kolesu, pa spet omara... 

Zdej, a si ti en tak tekač al nisi? A jemlješ tale tvoj tek resno ali ne??? Če smo čisto pošteni že tole hendlanje s sredo, četrtkom in petkom zadnje tedne malo smrdi... Ampak plundra, sneg, čofotanje... Mogoče bo pa nehalo? Mogoče bo pa do večera taka odjuga, da se bo vse posušilo? Res, res, res se mi ni dalo ven v ta sneg in pika. Bistvo je bilo vprašanje: ali gre za izgovor ali za racionalno odločitev. Ni bolečega kolena, niti pete, ni kihanja, še šmrkca ne, počutje in energij ana vrhu pa tudi... prav pasalo bi malo prevetriti službeno zatohlost v glavi.  Ampak tole zunaj je... Bljak.

In
    sem 
              ostal
                                   doma. 

nedelja, 01. februar 2009

Nova abstinenca

Po cigaretah in pivu sem se odločil, da se odpovem še nečemu:

- Žurnal in Žurnal24 (tudi spletna verzija)
- Svet na kanalu A
- spletna izdaja 24ur.com

Zaenkrat sem samo na teh zasledil da so razgalili identiteto posiljene deklice s Ptuja - sicer zaenkrat samo posredno z imenom in priimkom očeta, njihovimi sosedi, sliko njihove hiše in podobno. Če veste da so podobno storili tudi Delo, Dnevnik, RTV Slovenija na spletu ali drugje, tv oddaja 24 ur na pop tv in/ali Vest.si na spletu pa mi prosim sporočite. Ne bo mi težko popolnoma brez njih.