petek, 30. januar 2009

...in ena čisto nič smešna.

Daljši teki so izredno matranje. Pa ne zaradi teka samega - tisto je pač že kako. Včasih je malo hitreje, včasih malo počasneje, če pa ne gre se pa obrneš in odpujsaš domov. Celo obratno: bolj ko gre tek lahko od nog, večje je matranje. Takole sem ujet sam s sabo v svoji glavi in nikamor ne morem pobegniti - potem pa, naprimer, še mp3 crkne in smo tam. Veselih tem je hitro konec sploh danes, ko niti konzerve ne morem odpreti ne da bi se mi sardine zjokale nad recesijsko krizo, ampak res: ni je teme več ne na blogih, ne na teh kretenskih instant radijih, ne v RSS novičkah, ki je ne bi začeli z kakšno ala "kljub krizi... blabla." Ampak jaz ne bom o tem. Dokler nas ima večina prepolno rit je jamranje najmanj neokusno, kaj šele umestno. Pa še ultra slab dan v službi (o ja, vsak dan me presenetijo, lahko je še slabše kot včeraj.) in negativno nastrojene misli so tu. Res je sicer, da jih sam tek prevetri in obrne, ampak ko je koncentracija prehuda nobeno prepihavanje ne pomaga več. Saj veste: ko nardiš presladek sok za razredčit lahko še tako mešaš pa ne bo nič bolje. Potrebno ga je malo odpiti (ali odliti, ampak jaz sem škrtuh) in doliti svežo vodo. 

Tako se za začetek sprehodim mimo naše osnovne šole. Okoli in okoli so postavili visoko, grdo kovinsko ograjo. Kakšni časi so torej, da živa meja ni več dovolj? Kaj varuje ta ograja? Čemu je potreben ta tujek? Kaj se je spremenilo, da jo je po 30 letih potrebno postaviti v kletko? In oh, se spomnim, lepo so nas naterali ven, če smo imeli srečo med matematiko, če pa ne pa med telovadbo in smo očistili okolico. Ne, sedaj se to ne sme. Najprej zaradi strahu pred iglami, potem pa pač, ker učni proces tega ne predvideva, lahko pridrvi poptv in se zjoka nad krutim izkoriščanjem ubogih otrok. In je svinjsko. In je podjetje ki čisti. In podjetje je treba plačat. In podjetje raste, ker umazanih travnikov je čedalje več, neumnih upraviteljev pa tudi. In raste. In balonček poči. In je kriza. 

Naj nadaljujem? RAje ne. Ko so misli črne so črne in ni da bi trosil seme okoli. Čisto običajne neumnosti me tarejo, saj gre veriga vedno po isti poti, kako je vse skup brezveze, samo še nekaj čvekamo po čvekalnicah v takšni ali drugačni transformaciji in še ko gremo na pivo vsaj enemu zazvoni telefon in prereže pogovor. Ta je sploh neumna: nekdo ki ga sploh ni poleg, ki te morda sploh ne potrebuje zares, ki sploh ne ve kaj počneš prestopi vse meje dobrega okusa in brez da bi počakal da si prost, brez da bi pozdravil, ti stisnil roko, te vprašal po zdravju - poseže kot z neba v sredo besede, nekomu nekaj pripoveduješ, v pogovoru se trudiš, da bi povedano nekako oblikoval, nek smisel, da bo sporočilo doseglo namen, vse to zahteva določeno mero truda - pa opaziš, da te sogovornik že pol stavka ne posluša več, nekaj mu brni v žepu in adijo. Cak!

Če ima sploh smisel it na pivo. Kako pa naj poteka pogovor?
- Živjo! Ti a veš da sem zadnjič sreč-
- bivšo sošolko, vem ja, sem prebral na kurniku.
- Ah. Aja. Pa ti?
- Ma ne vem, nekaj me-
- Hrbet? Še vedno? To si že predvčerajšnim napisal na zid facebooka.
- Aja? Pa me je že-
- Žena zmasirala? Je napisala na svojem blogu, ja.
- Mhm. 
- ...
- ...
- Ja, ja. Tko je.
- Mhm, mhm, tko je.
- Ti a veš da mi je soseda pok- sam mal, Halo? Ja? Tle sem s prijatlom ma pivu. (bla bla bla)
- ...
- No..., eee.., o, a že greš?
- Ja se mi mudi, moram aploudat slike na profil.
- Ok, čao, te najdem na gmailu.
- Čao.

Pol pa bod vesel. 

In da zamorim čisto do konca, če nas žđe vreme ne more, evo še eno fotošopane slikce. 
NA tistem forumu je zmagovalec dal gor naslednjo sliko, ki jo je bilo potrebno predelati in ostali so potem ocenjevali predelave. Ta je bila ena prvih in o gimpanju ali fotoshopu seveda nisem imel pojma. Kako torej uspetei med profesionalci? Slika, ki jo je bilo potrebno predelati je bila takale:

 

Predelava pa takale:



7 komentarjev:

  1. Najti sotrpina za tek in prijatla za pijačko je danes dragocena pridobitev in beseda, kjer zreš v oči sogovorniku (pa ne prek kamere) je vredna zlata. Se vidiva kmalu na kakšnem teku iz oči v oči, pa brez telefona in iskricami v očeh.
    Pa nič ne zamoriš, samo dejstva prikažeš še ostalim. Držim pesti za kakšen dan, ki bo boljši kot prejšnji :-)
    LP, Lenči

    OdgovoriIzbriši
  2. Mogoče pa imam samo kakšno blago (?) obliko itifobije...

    OdgovoriIzbriši
  3. Lenči ima prav. To kar je naštela je postalo huda redkost...poleg tega me ''tolče'' po glavi še to, da sem se popolnoma odpovedal raziskovanja bifejev, saj sem kompleten alko za nekaj časa odrinil stran. Zanima me koliko mi ta ''abstinenca'' lahko pripomore k tekaškemu napredku. Zamislil sem si, da prvo pivo spijem v Radencih. Po teku. Upam, da boš letos zraven in obljubim, da bom morebitno vibriranje na telefonu ignoriral.
    LP
    Classix

    OdgovoriIzbriši
  4. Ah, saj menda nisem sedaj videti kot da bom ustrelil vsgkega, ki se bo v moji prisotnosti prijel za telefon... :)
    Veš sam sem že en od teh dveh,.ki ju imajo mobiji v krempljih. S tem zapisom sem se pravzaprav jezil nad samim sabo. Prav te stvari bodo namrecč naslednje katere bom temeljito spremenil pri sebi.

    OdgovoriIzbriši
  5. Tebi se samo po pivu toži, to je vse! In že v prvem stavku si sam sebe zanikal! Seveda nima smisla it na pivo, če ga pa ne piješ!

    Jaz sem mislim, da eden redkih, ki uživa, ko pušča telefon zvonit. Pa mi ga doma kar naprej nosijo povsod za mano... Pa se ne dam. Odgovarjam, ko jaz hočem. Tudi lastni otroc me majo za čudaka...

    Drugače pa - včeraj je bil en tak grozen petek, to je bilo to! Meni so šle zelo podobne misli po glavi. Jebela cesta, hvala bogu, da je naslednji dan bolje... :)

    OdgovoriIzbriši
  6. No, jaz sem pravzaprav pisal o četrtku.

    OdgovoriIzbriši
  7. Saj. Vedno imam malo zamika...

    OdgovoriIzbriši