torek, 29. december 2009

[Schrödingerjeva mačka] Ne razumem

Na svetu je vse več ljudi. Vsak dan več. Menda jih je starih med 15 in 65 let že več kot 4 miljarde.

Tehnologija je neverjetno napredovala. Računalniki in pametni stroji napravijo stvari hitreje kot kdajkoli prej, vložiti pa je potrebno manj truda.

Pa vendar... Namesto, da bi več ljudi delalo manj, raje manj ljudi dela več.

O Borških 10000 pa nič?

Ja, saj ni dosti za povedat. Letos nam je zagodlo vreme - ponavadi smo imeli namreč vsaj nekakšno vreme, ali je bilo 35 stopinj in neusmiljeno žgalo ali pač pošteno pod nulo, da je rezalo, letos pa - bljak. Megla. In to prav tod okoli, ko se tako visoko dvigne res poredko.

Vsekakor pa nam ni manjkalo športnega duha. Rajko nas je usmerjal, da v primerjavi z lani nismo šli prepočasi, prehitro pa se nam nekako ni dalo. Tako je tek ostal, kar je že tako ali tako: en skupni izzivček in uvertura v prijetno druženje. Za slednje znamo vedno poskrbeti in tudi letos je bilo tako. Menda sem se letos celo malo preveč sprostil pa nič ne de, naslednje leto bo pa kdo drug na vrsti ;)

Pa srečno 2010!!

sreda, 23. december 2009

To je najbrž vreme, ane?

Pozdravljeni!

Še en tak plofek. Generalka za 16 dnevni program namreč. Niti enega samega dne nisem prelaufal tako kot je treba. Popolnoma zablokiralo je pa pri intervalih. Kaj imam toliko proti intervalom nimam pojma. Ko bi moral začeti z intervali – in to takimi izi intervali – sem najprej začel mešati dneve in “kaj je na vrsti” podatke, potem sem si naštimal snežno ujmo in, ker sneg ni ravno nevem kakšna ovira, še zoprn dež in mega plundro. Da se ja ne bi spravil ven v takem pa sem še nekaj kao zbolel, da je zaziher. Ker čisto zares zbolel nisem: nekaj me kao grabi, ravno dovolj za izgovor in ne zadosti, da ne bi kakšen pir šel po grlu. Po tem istem grlu, ki me kao nekaj praska, za danes recimo sem si zamislil še hripavost, ker se okolici ne smilim dovolj. Drugače pa: nobvene vročine, nič, še iz nosa mi ne teče kaj dosti, samo en tak nedoločen “čuden občutek za očmi” in ah, malo hripav.

Sedaj seveda že srfam po netu in se prepričujem, kako program sploh ni dober, v bistvu originala sploh ne najdem, da bi si preračunal za 30 km Medeo – oh, pa jaz sem umetnik! Te zadeve izmikanj sem pripeljal na višji nivo, to je za priznati. Kajti malo tuhtam, ane, ker je itak brez veze, ane, pa je itak treba en pameten program najt, ane, da bi začel z enim pametnim programom takoj 1. januarja. To, da sem že davno pogruntal, da je čisto vseen klinc kakšen program je, samo da je in da se ga držiš, najbrž sploh ne drži. Lepo pavza, pa res en PAMETEN program pa je. Do takrat se pa orenk pocajtam in spočijem in vmes samo še tistih Borških 10000 pretečem, to je pa tudi vse. Hudiča, saj so vremenske razmere izredne – vsepovsod poplave in sploh, kdo bo pa tekel v takem???

Aaaah, kako se sovražim takega.

Drgač pa: kar v redu, hvala.

ponedeljek, 21. december 2009

Ne tečem več! (manj pa tudi ne)

evo mene. Iz kožwe bi se dal in se začel uničevati na vse možne načine, ki jih je kdaj skusil Kojot Mrko S. Genijalac (ok, amerikanci so ga prevajali kot Coyote). Evo, od petka imam že ene glupe izgovore. Najprej petek, ko mi odmor itak pripada. Mislm, če sem v četrtek za brezveze 14 sklepal ne? Nooo, v soboto je snežilo kot iz škafa, če se za sneženje sme uporabit ta prispodoba. Z Rojem sva prešetala tko na oko, približno, kaj pa vem, ene 8,23 kilometra, to je bilo pa tudi vse. V nefdeljo, tak lep sonček, jaz pa... Je treba kidat. Nujno. Če ne ne bomo mogli z Boršta. Potem po kidanju pa ... se me je začelo nekaj lotevat. En tak kreh, kreh, pa tak čuden občutek za očmi pa te stvari. Nič vročine ampak... No danes pa - pfuj, pfej plundra in ta čudni snež. In res se me nekaj loteva.

Ohoho, mi že vemo, kaj se me loteva. Čuden občutek vrtoglavice nekje za očmi pa še kaj!! En tak lenoritis bi temu strokovno rekli. Smo ta mesec že skoraj 150 km naklepali, anede in se nam zdi to ful dovolj, anede, še če Šentiljsko odštejemo bo do konca meseca sigurno en tak pošten zalogaj.  In ZAKAj za boga milega bi rinil v to vreme??


Wega kaj pa je danes, čuj! 
Kaj ti to ptička prepreva? 
Po vsej dobravi odmeva: 
“Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, 
Cicifuj, fej in fuj!” 

nedelja, 20. december 2009

Ker cepec

Ha, tale je bila pa moja najboljša. Mislim da sem presegel samega sebe. Najprej - najbrž vam je znano, da se zaženem v nek plan, recimo trinajsttedenski program teka in hoje in se ga potem držim kot hiperventiliran cepec  plota. Za to je dober razlog: če se ne prepričam, da se je nujno nečesa držati čisto po vojaško potem pač počasi zbluzim. Sicer ste o tem lahko že brali. To, da sem šel teč in any circumstances po trinajsttedenskem programu je sploh razlog da mi je uspelo. Če bi takrat tisti torek zaradi dežja prestavil zadevo na ugodnejši čas bi se vse skupaj najbrž končalo precej klavrno. In udobno. 


Skratka. Že od trinajstehga tedna dalje iščem nek program, ki bi se ga držal, pa mi nekako ne uspe. Vsi so tako čudno natrpani, prenaporni, prehudi, prezahtevni in sploh. Nekako ne najdem in ne najdem programa ki bi za pripravo na maraton zahteval lagodno izmenjavanje teka in hoje. Vsi bi neke daljše teke, pa intervale... Ah. No, pa sem si pač zloudal enega, saj so pač vsi podobni. In sem rekel, da se ga bom držal. Razdeljen je na 16-dnevne cikle in to je to. Nekaj dolgih tekov, nekaj intervalnih tekov, nekaj srednjih tekov in končn, kar mi je po svoje najbolj simpatično, v 16 dnevih sta prosta samo dva dneva, ostali počivalni dnevi so 5 kilometrski lagodni teki. Kar se mi zdi v redu: sploh se dostikrat zalotim, da si naprosti dan zaželim teka, takega nenapornega - in to je to.


Program sem se odločil najprej malo preizkusiti. Prvi 16 dnevni cikel se ne bom držal kot pijanec hiperventiliranega cepca ki se drži za plot, ampak da vidim kako gre. Vmes sta namreč tudi dva 38 km teka in nisem prepričan če sploh zmorem tako razdaljo. Čisto prosta teka pa sta samo dva dneva. To je res malo. Res res res zelo malo. Vmes so pa taki, 14 kilometrski.


In je prišel tisti dan. Četrek. Najprej - očeta so odpustili iz bolnice in v ponedeljek, ko je bilo po treh, štirih urah čakanja na rešilca, ki ga naj bi odpeljal v dom že malo eee, bogi, sem mu, da ga malo zamotim, obljubil, da pridem na obisk že ta četrtek. Takjo je bilo treba v Cerknico, kar se je zavleklo ko kurja čreva, ker so mu dali prati copate in so se mu skrčile in on sedaj nima copat in sem šel ponje in mu niso bile prav in sem jih šel zamenjat pa so imeli samo take s zaprto peto in - skratka, prijetno preživljanje popoldneva. Potem šibam domov, ker imam danes ja 14 kilometrov. Že tako se mi ne da kaj dosti po teh neskidanih pločnikih poplesavat, pol pa še 14 kilkometrov. Arrgh. ZAprt predor in na cesti sem celo večnost. Ravno toliko, da me ujame mesič, če bi imel danes kaj časa za inštrukcije fizike. Od vseh inštrukcij mi je tale najljubša: dekletce bi rado pisalo 5. Danes je težko najt takega otroka - še vse dosedanje inštrukcije so bile vlečenje cveka na suho, tretji roki popravnega izpita in take stvari Tale nečakinja bi pa rada pisala pet in nečesa ne razume. V bistvu razume ampak ne čisto. Ok. Je pa temeljita in če ne razume, potem hoče razumeti. Zadnji avtobus za Rudnik gre iz Šiške k sreči že ob devetih. Sedaj pa salamonska: ura je devet čez, mraz, zmrznjeni ostanki snega, četrtek, ko ima človek res že poln kufer vsega. In 14 km. 


No sedaj me pa glejte: v sobo: če se česa držiš, se držiš pa ni važno. Iz sobe: mater pa pozno je že, sedajle pa res ni ven za hodit. OK, če bi bilo par kilometerčkov, ne pa 14. V sobo: ja ampak če danes spustim, potem je vseeno če sploh nikdar več ne tečem. Iz sobe: pa saj je samo generalka, saj ne gre zares, pa v sobo: klinc, saj ti bo pasal, iz sobe: klinc, nič ti ne bo pasal, zmrzoval boš in spodrsaval in te reči, pa v sobo - hopla, od kod pa na meni komplet tekaške cunje??? Oh ja. In sem šel. In odtekel. In bil srečen, ponosen, važen, euforičen.


Seveda tek ni končan, dokler ga ne zapišem v razpredelnicop. Res je, da sem v zadnjem letu nekajkrat vpisal podatke šele naslednji dan ampak vedeti je treba, da na Borštiu ne lovim podatkovnega signala, To je moj gušt: klik, klik, klik, vstavi novo vrstico, vpiši podatke. In pridem do zadnjega zavihka, kjer pogledam, kaj me čaka po programu naslednje dni.


Jebi ga, tipkovnica je bila itak že stara. Tako šibak udarec s čelom dobre tipkovnice že ne bi kar tako polomil.


Danes sploh ni bilo na vrsti 14 km, ampak je bil prost dan. 

sreda, 16. december 2009

Za prgišče kilometrov

Zadnjič tam nekje med Krtino in Murovico me je spreletelo - pismo, lej nas, cepce. Kar laufamo in kar grizemo navkreber. In - ja, še vedno sem vsakič znova presenečen - kar gre nam. Vsem trem. Koliko je kdo zadihan so odtenki, ampak če se samo spomnim tiste moje kalvarije na Šmarno nekega davnega, davnega januarja:
"...Ob vznožju Šmarne gore me je pa zagrabilo: mislm, tisti klanec je gotovo v rangu triglavske severne stene. Po prvih stotih metrih sem preklinjal, da se nisem raje odločil za obisk Rožnika, po drugih 100 metrih sem klel, da se nisem raje sprehodil okrog Mosteca prek Šišenskega hriba in v Tivoli, po tretjih 100 metrih pa sem bil popolnoma prepričan, da bi za prvič takole zadostoval tisti hribček pred vrtcem, kamor se otroci hodijo sankat. Čakalo pa me je še 1550 metrov vzpona (sicer pa je višinska razlika 360m)."
Sedaj pa kar gre. Pokažite mi hrib in spravil se bom gor. Morda na kakšnega ne bom zmogel, ne vem, ampak to ni pomembno. Ne bo me ga strah.  Zadnja reč, tista Rajkotova Šentiljska je nama z Alešem sploh dala krila. Ne bom lagal, da je bilo komot in da bi jo zlahka stisnil uro hitreje. Tudi se ne slepim, da smo postavili nevemkakšen rekord in se pridružili slavnim gorskim tekačem ob bok. Ne. Ampak občutek, da zmorem tako razdaljo, tako popolnoma nepredstavljivo, abstraktno razdaljo in to, prosim lepo z za dober Grintovec višinske razlike, to je čisto poseben občutek. In kar je najslajše, že naslednji dan brez težav konkreten sprehod po ljubljani in tretji dan hop na Murovico čisto od spodaj, menda 400 m nižje, in to, prosim lepo, s tekom vmes. Pravzaprav ne s tekom vmes ampak s hojo vmes. Tako se človeku ne zdi čisto nič več nepredstavljivega, da bo nekega dne pretekel gor in dol brez da bi vmes preklel vse kar se znajde v njegovi bližini.

Kar je sicer pri meni znak za preplah. Ko postanem takole otroško euforičen vedno flopnem kakšen štuk nižje. Po drugi strani pa - ah, saj itak flopnem kakšen štuk nižje, zakaj pa ne bi dotlej še malo užival. Zato je padla dokončna: v Medeji v sredi januarja grem na 30. Bojanm me je že skenslal, ker sem zadnjič na zasebnega poslal moje (tipično) mencanje in cincanje, pa ne vem, pa limit, pa 30 je le 30 ampak - ah, saj ne bo konec sveta če mi ne uspe. Če se zgodi en tak flopek bom pač nekaj dni slabe volje in bom tule gor pisaril prošnje za vodoodporne rame, če pa mi uspe pa fijuuuu! Kako vaz bom gledal z višlka! Zeh, zeh, ja, na eni tekmi sem bil v soboto. V italiji (zeeeeh). Na kolk? Na 30. (Zeeeeeeeeeeeeeh). Ja 30. Mah kr šlo je, no.

Saj gre samo za ušivih 9 kilometrov več.

nedelja, 13. december 2009

Za meter več.

V bistvu mi ni ravno enostavno tole zapisat. Nekako se mi zdi da bi moral biti to prispevek, ki bi prikazal za kaj je v resnici šlo in koliko je bilo vredno, ki bi znal pričarat občutke, ves ta čas ponotranjenih in globoko v srcih tlečih in čemečih želja, strahov, treme, vseh teh reči. Pa mi je nelagodno, ker je nekaj tagega težko pereliti na papir. Najprej zato, kjer je nekaj takega tako ali tako težko preliti na papir, pa zato, ker vsega skup sploh še nisem čisto dojel in misli šele urejam, pa seveda tudi zato ker je v teh trenutkih vedno prisoten en tak vakuum, kot bi se ve skup dogajalo nekomu drugemu in nekim drugim, ne pa meni in nam. Že začeti ne vem kako: naj bo to tista famozna ura, nov rekord v jutranjem mežikanju v avtu? Ker zgledalo je takole:


Priznajte: grozno. Vsaj zame.


Ali bi moral morda začet malo prej? Ko sem takole kot kupček nesreče sedel na weceju in z grozo ugdojel, da ko potegnem vodo ne grem nazaj spat!

Ali pač še prej, ko je še vse skupaj izgledalo kot nekakšna igrica. Ping! Pošta:




Pozdravljena maratonca!
Počasi se približuje zimsko spanje, vajini rezultati pa me kar naprej navdušujejo in nima smisla,da bi kar tako zaspali tam nekje za zapečkom. No ja vidva več kot očitno pridno trenirata tudi v nočnih urah, zato je skrajni čas,da se skupaj podamo na Šentiljsko pot, v celoti seveda! Pravico do ugovora zato nimata.



V bistvu mi je to zgledalo čisto paranormalno oziroma abstraktno, da sem kar takoj rekel da ja, jasno, zakaj pa ne, v bistvu z telimi besedami: 


Kar se tiče zgodnjega vstajanja - pol štirih tole je bilo najbolj zgodaj doslej. Ampak za the Šentiljsko se žrtvujem
Ne vem pa od kod tebi 12 - 13 ur??? Midva z Alešem bova rabila pol manj.
Pravno obvestilo:
Privolitev je bila dana brez predhodnega posvetovanja z Darjo.Vse informacije so, če ni drugače določeno informacije splošnega in neobvezujočega značaja.Vse informacije, ki so vključene ali dosegljive  se lahko kadarkoli spremenijo. Wega deluje z največjo skrbnostjo pri objavi informacij in skrbi za njihovo pravilnost in ažurnost. Njegova kazenska in civilna odgovornost za stvarne in pravne napake na informacijah je popolnoma izključena in ne odgovarja za nikakršno neposredno ali posredno škodo ali neprijetnosti,ki bi lahko uporabniku nastale zaradi uporabe morebitnih napačnih ali netočnih informacij, ki bi se znašle v tem obvestilu. Čisto mogoče, da je pozabil na kaj nujnega ali že davno planiranega in bo problem.



Sem pa pošto pomotoma vrnil samo Alešu in ekola, sva že naredila plan, kao bova midva vse zrihtala, da ne bo treba it. Od zvitih gležnjev so nevemčesa pač. Do tiste kritične Aleševe pošte: 


Klinc. Jaz sem za.
Me boš pa nesel, če ne bom mogel. Sicer je pa Rado prava korenina in
najbrž ne bo problemov!
Pejmo ja! Če bomo obležal, se bomo vsaj smejal!




Ampak bodimo pošteni. Vse je bil itak samo blef. Od vsega začetka sva vedela da bova šla. Vse drugo je bilo lepotno okrasje in del ritualov. Jamranje, strah, trema, dvomi, kljuvajoča bolečina v kolenu dan pred odhodom, prekomerna fešta v sredi tedna v katerem bi se moral pravzaprav pripravljat in se čimbolje spočiti in take reči.
Ampak v srcu smo že bili na poti. Kot majhni otroci, še enkrat gremo spat, pa bomo šli.
In eto mene zbeganega na veceju in v avtu pred zeleosevajočo uro. Gremo.
Ja, blef sicer že blef, ampak ko sem vmes začel gledati s čem drugim, kot s srcem, me je kar zvilo. Šlo bo za najdaljšo razdaljo v življenju, kii sem jo kadarkoli naredil s pomočjo svojih mišic v enem kosu, brez počitka. To je tako fino prebrati še enkrat, pa razčleniti:
najdaljša
razdalja
v življenju
ever.

Potem je šlo. Ob 3:30 v Krtini, ob 5:00 (punktlih) v Sladkem vrhu. In štart. Hoja in malo teka za vzorec, gor pa dol pa blato in levo in desno in naokroooog in štemplji, pa objemanje drevesa in menjava tečnobnih uric...

Ter nepopisna in neopisljiva sreča na koncu. Res se ne da razložit in napisat.

Pa se je bilo potrebno prehitro posloviti, utrujenost je začela nadomeščati vzhičenost in potrebno se je bilo pripeljati še domov. V avtu sva z Alešem še nekaj časa podoživljala vse skupaj, pa sva morala kmalu tudi midva vsak na svoj konec domov.

Mene je še kar razganjalo in bi proslavljal in skakal in delil občutja, pa ni bilo prave prilike. Pravzaprav sem šel kar spat. In sanjal čisto druge reči...

sobota, 12. december 2009

Šentiljska - prvi vtis

Na hitrco prek gsm:
V neki čudni fazi plavajoč nekje zgoraj. Mater smo face.

nedelja, 06. december 2009

e-kipa srčnih znova napada.

To pa smo! Bolj ko jamramo boljši smo. Tek ki ni po naši meri, kot pravi Vreme, pa vseeno izboljša lanskega za minuto, pa Hana, ki se ji očitno odpira obdobje, ki ga izkorišča z vso dušo, pa piskec, ki spet kaže, da zadnji leti (ha skoraj tri) ni stran vrgel. Nismo bili zadnji, no pa mordfa kdaj drugič. Če bomo s takim tempom izboljševali rezultate, bomo čez 9 let prvi.

torek, 01. december 2009

Rekord

Najbolj mi gre na živce, če neko stvar že zapišem, potem pa pomotoma izbrišem. Pisati drugič isto reč mi je enostavno neprijetno. Kot bi prepisoval od nekoga, kot bi delal svoj lasten plagiat. To je seveda čista bedarija ampak pri meni je zmerom vse malo bedasto. Torej, če na hitrco obnovim, kaj sem že spisal in zbrisal – začel sem s tem, da sedaj pa imamo, ko smo bili tako brihtni, češ, kakšna jesen pa je to, ko pa je tako lepo in toplo in evo ga takoj: dež, dež, dež. In še zagrozil sem tistemu, ki si bo drznil jamrat da je čisto pretoplo za ta letni čas, da mu lastnoročno odprem marelo v ta zadnji. To je bil en tak uvod in bo dovolj če ponovno spišem samo povzetek, toliko da pripravim teren za naprej: dež bo imel pač še vidno vlogo. Od tu moram pa vse na novo spisat – upam da bom našel nit, kot sem jo našel prej. Morda ne bo težko, saj bo dovolj pogled skozi okno: seveda dežuje. Kar me takoj spomni na moj nov rekord. Tole je res en PB v kategoriji »mencanje«. Tisto mencanje preden se odpravim tečt. Saj se še spomnimo: tisto španciranje gor pa dol po stanovanju, iskanje kakega svetlega izgovora, da mi ne bi bilo treba it tečt. Tu ne gre za to, da ne grem tečt, ker sem se tako odločil, morda zaradi pavze, poškodbe, bolezni ali kar tako. Ne, tu gre za tisto mencanje, ko sem trdno odločen, da grem teč, da grem trenirat in da je tek dobra reč, pa mencam. 10 minut, pol ure, celo dopoldne, kakorkoli. No tokrat, kot rečeno, sem (spet) presegel samega sebe: mencam že od Palmanove dalje. Lahko bi sicer rekel, da pravzaprav že od skoraj najbolj žalostnega teka ampak to bi bilo že hvalisanje. No, saj je bilo po Palmanovi še nekaj brcanj, v ponedeljek Šmarna in v torek Cicelj za Alešem, Heleno in Darjo, ampak to ni to. Pravzaprav to je to, saj smo bili kar dobro zmatrani, celo teklo se je malo navkreber, ampak to je sicer to, ni pa tisto. Kajti tisto, ki je pravzaprav tisti je plan teka, katerega se pripravljam držat enkrat v prihodnosti. Bilo je že nekaj bednih poskusov in flopov v to smer ampak saj so bili tudi v prejšnih časih pred vstajenjem s fotelja. Enkrat že rata. Če rata, ampak tejle slabo kaže. Najprej, jasno, da že od začetka delam napako: nič obelodanjanja načrta, nič najave, nič obljube. Samo kao – bom začel tečt po programu in huuu! kakšno presenečennje bom na naslednji tekmi, ko bom izboljšal rezultat za 7,5%. Kot da ne bi vedel, da to ne deluje. Ni delovalo pri prenehanjih kajenja, ni delovalo pri poskusih da bi se začel rekreirat. Če se nekaj odločiš je potrebno pojasniti okolici, da se ve ravnati in po svojih močeh prilagoditi. Da ti recimo ne ponujajo cigareta pod nos, ravno ko imaš največjo krizo. Da ti daje podporo in te spodbuja. Da te tvoji najbližji praktično prisilijo, da greš zvečer na planiran trening, saj prilagodijo svoje (skupne) plane tvojim – in bi bilo potem res malce neodgovorno, če ne bi šel. Da te povprašajo, kako je šlo, te vspodbudijo če si v krizici in take reči. Potem so tu še druge reči. Dvomi in strah – sem zastavil preobilno, prenaporno, preneumno? Po eni strani – tudi v trinajsttedenskemu programu s katerim sem začel se mi je nekoč zdelo, da obstajajo rahlo nemogoče reči – ena ura teka vkup recimo. Po drugi strani pa, pretiravanje je smrt za vsako odločitev. Kako potem najti srednjo pot in kar je še huje – kako vedeti da si našel pravo pot? Skratka – mencam torej že da je joj. V ponedeljek je bilo itak en dan po Palmanovi, potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. En dan Po Palmanovi je potrebno počivat. Čeprav, če danes premišljujem, bi se dolgi zen tek čisto lepo pokril s počitkom. V torek Cicelj z e-kipo srčnih, potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Čeprav bi se drugi programa pravzaprav čisto lepo poklapal s tem tekom, torej je izvirni greh bil tako ali tako to, da nisem začel v ponedeljek. V sredo – oh ta je pa bila nekaj! – v sredo sem si rekel da je Borških 10000 pravzaprav preveč razgibana, pa še deževati bo začelo vsak hip, potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Seveda, če danes premišljujem – bla, bla, bla. Tole z dežjem je sploh perla, nove GTX inovke so kao »bolj za treking tek po blatu in makadamu« za asvalt jih je škoda. In pa – kot da me je nekdaj motil dež. Ampak sedaj pa kar naenkrat… Oh. Četrtek. V četrtek sem bil že kar nekaj pameten, kao, itak je, saj ne vem čisto kaj ampak ta teden itak ni tak, tekaški al kaj, potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Ne vem. Niti na običajnih 10 se nisem spravil. Cepetal sem gor in dol in se sam sebi smilil, ko pa sem cel dan vozil okoli, pa Cerknica, pa obisk pri mami, pa je potem spet padal dež, mam pa menda pravico en dan malo zase, malo počivat, malo kaj vem kaj. Kar nekaj. Petek – Boršt, petek pač, zakurit je treba, prec je tema, dež pada, vse te reči. Potemtakem res ni za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Lahko bi šel sicer en normalni borški krogec ampak emm, mah, ta dež, pa tema, pa nobene pametne lučke nimam, pa nobene pametne muzke nimam, pa saj itak počivam ta teden (???) in sploh. V soboto potem dopoldne nič, pa prmejduš da se pri najboljši volji ne utegnem spomniti zakaj – razen dežja - ne. Vem samo to, da je bilo jasno, da popoldne ne bo nič, saj sta me čakali dve fešti. Tako je sobota minila v ubijanju s hrano, ne pa s programom, ki se začne z dolgim tekom. V nedeljo je notranja borba dosegla vrhunec. To je tisto, kar že stoletja opisujejo veliki umetniki, notranji boj, borba med dvema poloma duše in tragični junak v sredi. Doma sem poštimal že vse, kar nisem prej v nekaj letih, kapljanje na Wcju, zatikanje kuhinjskih vrat, tuš v kopalnici, filtre pomivalnega stroja, celo vse kuhinjske predale sem stresel na kup in jih lično zložil nazaj. Že rahlo opsesivno manično shizopresivno, ne? Kajti nedelja res ni dan za začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom. Na koncu sem že kar poskakoval po stanovanju. Ja, ne s programom ampak vsaj tečt bi šel. En sam majhen tekec. Prooosim! Končno sem se zmigal ven in naredil tistih 10 km, niti centimetra več. Napetost je malo popustila in lahko sem v miru čakal na ponedeljek, ko začnem. Ko pa res začnem.

Kaj je bilo potem v ponedeljek ne vem. Najprej morda, da se je izkazalo, da tisti včerajšni tek ni bil naklučje ampak priročen izgovor, da morda ni za začet s programom, ki se začne z dolgim tekom če si ipa že tekel en dan prej (????). Piškav izgovor itak, ker program niti ne predvideva kakšnih prostih dni ampak večinoma kratke tekce namesto njih. Potem zobar, oh, saj je menda nemogoče začet s programom, ko pa se začne z dolgim tekom, časa do zobarja je pa samo 2 uri. Potem je potrebno še nečakinjo inštruirat. In se zavleče in je ura 9. In tako je prepozno za dolgi tek sploh. Pa jutri. V bistvu ne jutri, jutri je srčni kRožnik, ampak v sredo. Pravzaprav ne v sredo, v sredo gremo po šihtu sodelavcu na vikend »nekaj pogledat«. V četrtek pač. Če bo šlo z vso tisto cerknicijado in človek je malo zmatran. In če ne bo dežja. V petek? Boršt? Sobota? Pred velenjsko štafeto sv. Barbare? Naslednji ponedeljek torej. Zaprmej in zaziher. Pa še v miru prilagodim program planiranim tekmam, naštimam muziko za dolge teke (sem že povedal, da se začne z dolgim tekom?) in pripravim oblačila za dež. Če ne bo že sneg takrat…

četrtek, 26. november 2009

Poišči tri razlike

Gornja in spodnja sličica sta na videz enaki, vendar pa se razlikujeta v treh podrobnostih. Jih lahko najdeš?



 

ponedeljek, 23. november 2009

Zmeden.

Res nimam česa za napisat? Se zgolj izogibam? Mnja. Evo še sedajle mi ne steče. Kot bi bilo vse skup brez smisla. Kaj pa čem tule jokat pa stokat pa rame za zjokat iskat… Človek pride v eno tako stanje, ko mu je kao vse jasno, dejstva so dejstva, fakti so fakti. Tko je. Takle mamo. Nič obrobnega, nič nijans, enostavno črno-belo, nobenega smisla ni in kaj bi se sekirali, gnali, in matrali. Nekako tako, kot tisti naši najstniki, ko naenkrat ratajo tako zelo pametni, ko vse vejo, ko jim je vse jasno. In sem v enem takem alfa stanju, vse mi je jasno, vse vem, tako zelo sem pameten. Ko se v miselnem toku zatakne, zadevo elegantno obidem. Kaj bi z malenkostmi.

Saj je menda jasno, da letos vse skup ni vredno niti smrdljivih dingovih ledvičk? Vsak meni je to jasno. Niti ene tekme ni bilo, niti ene, ki bi bila boljša kot lani. Mali kraški 2:45 počasnejši, na Blaguško sploh šel nisem, Radenci slabe 4 minute, Blejska nočna dobre 3, ljubljanc pa kar osupljivih 13 minut zaostanka. Sladkih 6 namesto da bi šel čez lanskih (skoraj) 50 km, z muko naklepljem 5 km manj. Da o raznih Vršičih, izzivih, cooperjevih testih in podobnem raje ne govorimo. Skratka – leto 2009 bo za pozabit. Itak je vse skupaj jasno kot beli dan: za en klinc sem treniral, spet padam tja v eno lagodno v vatko zavito življenje. Pa ne gre za ugibanje, ne, črno na belem je: letos je bilo pretečenih kar 500 km manj kot lani. 500 km!! Sladkih6 za naslednjih 10 let! In če je že tako, potem najbrž niti nima smisla da bi se sploh gnal in sekiral in matral, iskal smisel, nijanse, menjal dejstva, premagoval fakte.preveč energije za nič. Nič.

Seveda me nekje od zadaj mora nekaj kljuvat. Človek se navadi. To so ti prekleti dolgi teki, ko imam preveč časa za razmišljat in potem kljuva. To so bili recimo tisti zadnji kilometri Sladkih6, ko ti ne preostane drugega, kot da spustiš v prve vrste tudi tiste neprijetne misli. Tiste, ki kazijo resnico in jasnost in vsevednost. Ne pašejo v mozaik in so zato nekje zadaj za rezervo. Ko recimo začneš premišljevat o povsem novih doživetjih meglenega in jeznega Kamniškega sedla, pa žgancev z Velike planine, ko se spomniš svojega prvega čisto tapravega prenočevanja v planinskem domu pred naskokom na Storžič, pa premaganih več kot 1600 m Grintovških padajočih dreves… Kakšno leto! Kakšna doživetja! Kakšno čudovi-. Bah, pa kaj, planine kot planine! Enega poštenega teka pa ne znaš spravit skupaj. Ok, ok, saj je res, na Triglav si res prišel ampak ko je pa bilo treba malo pomigat okrog Ciclja si pa scagal. Še dobro da sta te Rajko in Aleš zvlekla do cilja. Ti bi se, če bi bil sam, vsedel tja na tla in taki klical. 

Skratka buuu.

Čeprav – tisto glodanje in končni preobrat s Sladkih ne da miru. Kar neke mevle imam ves čas v riti. Za tole Palmanovo? Mnja, ne vem. Nekakšna mešanica tistega »pišmevuh vse mi je jasno« in »a se ne bi malo v roke vzel« skrajnosti. Najprej prevlada seveda tista – »ma ko jebe vse skup« varjanta. V Palmanovo se bom odpravil na izlet in tako tudi je. Prešerna družba na avtobusu, nič posebne vročice, gre pač za eno tako piko na i in druženje. Krasno vzdušje na štartu, tako sproščeno, italjansko. Kar gužva sicer. Do neto štarta rabim skoraj minuto. Palmanova je sila lepo mesto, zanimivo za tem svojim obzidjem, tako da za trenutek kar pozabim, da sem na tekmi ampak se ogledujem naokoli. Potem se reka zredči in zapustimo obzidje in začne se tek. In seveda klasika. Vse me nekaj boli, tolažim se, da morda zaradi prtehitrega štara, nakar pri oznaki dveh kilometrov pogruntam da sem štartal sila počasi. Navijačice so že na mestu. Tudi prav. Pomaham. Tretji, četrti km, tempo za krepko čez dve uri. Navijačice Cormi, 5rca in Mateja se zopet prilkažejo. En tak navijaški Copy/paste… ;) Še enkrat tudi prav. Pomaham. Nakar, evo jih spet pri sedmem, kar me malo predrami. Še malo prej imam namreč že vsega dosti. Spet me bolijo piščali in sopiham in smrkam in te reči. Ampak en hec za navijačice pa lahko izvedem, ne? Ker so res vztrajne in srčne. Ker doživljajo tek, ki bi ga raje same tekle. Izvedem en tak Wega šprint, kot v cilj, češ – sem mislil da smo že na cilju, ko sem navijačice zagledal… Potem mi je vse skup postalo že malo v zabavo: ob vsaki naslednji kilometerski oznaki sem izvedel mali pospešek, kot bi dobil eno brco v ta zadnjo. Saj tek je zabava, ne? In letos sploh, trdo delo tole letos pač že ni bilo. Na desetih km so postavili kontrolno točko s štoparico in sedaj se poženem v šprint še, da bi ujel okroglo uro. Sfalim za 2 sekundi. Malo kalkuliram – takle tempo znese na koncu nekje 6 minut čez 2 uri. Skratka še en flop – kar nekaj minut počasneje od lani. Potem pride dolgočasnejši del proge. Še vedno se igram s pospeševanji ob izteku kilometrov. Kmalu ugotovim, da mi gre vsakič hitreje, očitno sem se končno malo ogrel. Nekje na »ultimo kilometro« začnem študirat, da bi morda lahko ujel 2 uri. Akhm. Ne, sej ne morem. Ampak probam lahko? Brez veze. Zakaj brez veze, kaj te pa košta? Kaj pa zen tek pa to, kaj bi se pretegoval. Dobra stran mojega miselnega pregovarjanja je ta, da imam ponavadi že vse odločeno in tudi tokrat seveda že od začetka tečem vse bolj na škrge. V takem posebnem Wega-finiš stilu: tek s pogledom na uro in prstom na gumbu STOP.

Oh, čisto bez veze sem se matral. Sem imel še 11 sekund fore…

torek, 10. november 2009

Najbolj žalosten tek v življenju

Pričakovanja so bila velika in nerealna. Že na ljubljancu. Glavo je imel nekje v oblakih in slepe pege so ga uspavale v prijeten demež. Saj sicer bi opazil številke iz svojih razpredelnic, ki so mu ves čas govorile svoje, ga opozarjale, mu napovedovale neizogibno. Skoraj vsak dan je buljil v tiste celice, vpisoval rezultate in jih komentiral, vendar je komentiral otročje neresno, brez pomena. Številke je sam oblikoval tako, da so mu lahko sporočale svoja mnenja, sedaj ko so začela pa se za svarila ni menil. Jasno se vidi: pretečena dolžina v letošnjem letu je krajša kot pred dvemi leti, ko je prvič stopil v tekaške superge. S tem da je tisto leto začel šele konec prvega meseca, torej je imelo tekaško leto koraj mesec dni manj. In je prvih trinajst tednov hodil in tekel.

Razpredelnica ne laže. Vsi tisti strahovi o katerih je mnogokrat pisal so se uresničili takoj, ko se je nehal bati. Toliko prijetnih izgovorov se skriva, toliko samoprevar, toliko truda vloženega v vrnitev v mirovanje. Vse tako postopoma, nevidno, previdno. Zidak po zidak. Ni mu treba. Drugi tudi ne. Počitek je koristen. Daljši počitek je še bolj koristen. Dolgi teki nimajo pomena. Dolgčas mu je brez glasbe. Nikjer se ne dobi tapravih slušalk. Vroče je. Dež je. Obiski so. In iskanje potrditev za vse laži. Glej jih. Nič ne trenirajo, pa tečejo bolje kot ti kadarkoli. Recimo poročila na TF z ljubljanca: Po treh mesecih teka (treninga) sem odtekla svoj prvi polmaraton. Zadovoljna sem s časom (1:56:13), mislim, da je za začetnico in bivšo kadilko to odličen čas. Evo tri mesece. Lepo bo spal in počival tja do sredine februarja in potem malo potreniral za Radence. Kaj mu je treba trikrat tedensko rinit ven celo leto? In potem bere dalje in je cel kup samih takih, ki ne vlagajo prav nič truda pa jim vedno znova uspe. To ga malo žre. Potem ga žre, ker ga žre. Kdaj je postal tak cepec? Kaj ga brigajo drugi? Ali ne teče iz užitka? In če ga že brigajo drugi, kdaj je začel zganjati fovšarijo?? Ampak vseeno. Malo bo izpregel. Malo bo počival. Pa še malo bo počival. In še malo.

Vmes enkrat ima preblisk: zave se vsega skupaj, zave se nitk, ki se mu ovijajo okoli telesa in odločen je, da se ne bo dal. Nekaj treningov je nepričakovano dobrih. Na ljubljancu bi se rad vrnil vsaj na raven lanskega leta. Še nobene tekme letos ni tekel vsaj tako dobro kot lani… In je seveda flop. Ne toliko zaradi časa. Saj čas niti ni tako slab. Slabe volje je, ker vidi kako zelo je nazadoval. Takoj na začetku ga bolijo piščali, kar je jasen znak nepripravljenosti. V zaključku nima nobene energije. Ciljni iztek ga ne gane. Kakšna zoprna otopelost…

Na Sladkih6 se odpravi pripravljen. Vse je premislil. To bo odločilni tek – po njem se bo odločil za spremembo. Misel je namreč vabljiva: prenehati z tekom na tak način kot doslej. Z vsemi tistimi razpredelnicami, obsedenostjo z rednim treningom, s polarji, footpodi, tekmami in temi rečmi. Teči za zabavo – ko se ti teče, pač vstaneš s kavča in greš. Ko se ti ne pač ne. Nič ne veš koliko si pretekel, nič si ne zapisuješ in nič ne planiraš koliko še boš. En sam užitek… V znak dobre volje se napravi v staro uniformo: prve tekaške hlače, prva tekaška majica, prve tekaške superge. In se zažene. Lahkotno. Premišljuje o tem novem teku. Veseli se ga. Nič več odhajanja od doma, ko se mu ne da, nič več prelaganja opravkov ker »mora« iti tečt. Pa vendar… odkod mu potem nek čuden cmok v trebuhu? Kot da nekaj ni prav, tisti občutek, ki ga včasih opozarja da je kaj spregledal in se potem izkaže da je res. Ah, cmok kot cmok. Ga bo že minilo. Polovico sladkih je pretekel lahkotno. Po 8 krogov na uro, to bo na koncu naneslo ravno enak čas, kot lani. Morda na koncu stisne še tisti krogec za okroglih 50. To je torej to. Preobuje se iz starih superg, da ga ne bodo preveč ožulile. Posladka se in nadaljuje. Potem nenadoma ne gre več. Saj bi moral vedeti. Nobenega pametnega dolgega teka letos, saj ne more biti drugače. Ok, tole še stisne. Naj bo zadnjič malo trpljenja, odslej bo tako ali tako drugače. Iz kroga v krog je huje. Vmes nekaj krogov prehodi. Ne samo da ne bo ponovitve lanskega, še predlanskega bo težko ujel. Maraton bo dovolj. Zapre se vase in spet začne teči. Še nekaj krogov. Zadnji trije krogi se daljšajo in daljšajo. Vse skupaj ga čedalje bolj čudi. Presenečeno dela korak za korakom. Čudi se, kot bi to doživljal prvič. Saj za to vendar gre pri vsem skupaj ali ne? Da se premagaš, da daš vse od sebe. Da zmoreš navkljub pomanjkljivim treningom. Da se česa naučiš. Misli so čiste in slika je jasna. Teči za zabavo, ko se ti teče – predobro se pozna. Mine teden, dva, nazadnje mesec. In potem se mu tako ali tako ne bo dalo, ker ne bo zmogel. Ker ne bo užitka. Pa superge so nekje v tisti omari zunaj. Nobene zabave več. Nobenega teka. Potem se nasmehne. Oh saj res. Zabava je v tistem cepetanju, ko menca pred odhodom na tek in se potem vendarle določi in gre. Zabava je pred tisto točko ko se iz hoje požene v tek. Zabava je ko pride domov in pohiti k razpredelnici vpisat nove kilometre. Zabavno mu je opazovati kako se premakne kazalček na števcu kilometrov. Zabavno je odteči tek s prijateljem in iti potem na pivo. Cel kup zabave ga čaka…

Kasneje je zmeden. Vse je tako dobro premislil, vse se mu je tako dobro izšlo, sedaj pa spet ti novi zmedeni občutki. Pretekel je skoraj 45 kilometrov, kakšna nepredstavljiva razdalja. Kakšen užitek. V odločitvah je spet izvedel prekuc vreden cirkuškega saltomortale.

Malo ga je pa še strah. Če bi tekel malo bolje, bolj z lahkoto bi lahko bilo vse skupaj drugače. Lahko bi bil to najbolj žalosten tek v njegovem življenju. Pa še vedel ne bi…

četrtek, 29. oktober 2009

Ne pa ni

Jaz sem res perla. Lepo zaključim spisek z enim takim prepričljivostnim vzdihom "... jutri je nov tek" in se vsedem na kavč in to je o. Nobenega teka, kaj šele novega.

Kaj bi si mislili o človeku, ki dan za dnem pušča odklenjeno kolo sredi promenade in je potem osupel in presenečen, celo nekoliko nejeverno razočaran, ko mu ga ukradejo? No evo. Prav tako osuplo presenečen, celo nekoliko nejeverno razočaran sem bil v ponedeljek ko se je šmrkanje razvilo v tisti prabi dahod z dabašenib nosob in kupom robčkov in čajčkov in samousmilovanja in teh reči. Hočem reč, ja, po moje si nekje v betici predstavljam, da sem si s tekom in kislim zeljem naštimal klingonski ščit proti napadom virusov in bakterij. Ker se me je itak že v petek nekaj na rahlo lotevalo ampak jok, jaz se ne bom sedaj za eno figo čajčkal in žajblčkov in lekadolov s tistim njegovim Cejem vred. Jok, mi bomo to lepo po možakarsko.

Tako je bil potem ponedeljek in torek in včerajšni dan bol kavčarski, danes pa... No evo. Danes pa samo še malo šmrkam in bi lahko šel malo trenirat ane? Da si ja še sladkih6 in Palmanovo sfižim.

Ker cepec.

nedelja, 25. oktober 2009

To je to

Noja, nisem ravno blestel - ljubljanca sem zmogel že pod dvema urama. Tokrat se mi zdi sem ga malo podcenjeval in se je maščevalo, končal sem daleč od želja in napovedi. Pa nič hudega. Saj bodo še novi izzivi in morda kmalu naredim korak naprej.
Jutri je nov tek.

sobota, 24. oktober 2009

torek, 20. oktober 2009

XIV. 50 1000

Odštevamo dneve do nedelje, pričakovanje in nestrpnost naraščata. Ne vem zakaj mi je ta ljubljanski maraton tako pri srcu ampak vsako leto ga kar malo komaj čakam. Letos tudi, morda zadnje dni še bolj: forma mi namreč narašča. Žal mogoče malo pozno ampak spet ne toliko pozno, da bi me skrbelo. Z ljubljancem imam en tak dogovor, da ta pa res šteje in pokaži kaj znaš! Letos štartam na nov osebni rekord. Vsaj 1:55, če ne še manj. Žal sicer nisem temu primerno treniral in nisem tekel dolgih tekov sploh – od kar me je nekje julija potrlo, ker sem komaj 18 km skup spravil, ampak jebi ga. Najdaljša reč, ki sem jo opravil v zadnjem času je bil včerajšni tek. Ha, ta je pa bil nekaj. Sedaj imam recept, kako si vrnit formo: najprej moraš imeti kake pol leta orenk krizo, pa jaaaaamrat, da so te že vsi siti, pa depro, pa te reči. Potem se mora približat kakšno pomembno tekmovanje. MKM, Radenci, Sladkih6, Ljubljanc, pač nekaj posebnega. In potem – ker pri meni pijača in tek res ne gresta skupaj – moraš zakoličit dan, ko začneš čistiti telo. En teden prej recimo, zaprmej nič alkohola! Potem to namero gladko prekršiš. In to tako prekršiš, da jo RES prekršiš. Naj se ve! Zaradi pijače potem prvi dan ne greš tečt, ker ne moreš, drugi dan pa zarad mačka. In to en teden pred tekmo!! Potem pride slaba vest. Res una, ta naj naj slaba vest. Potem kolebaš, a se sploh splača it trenirat, saj je ta teden bolj počivalni. Ok, 5 kilometrčkov. Ravno toliko da pomiriš slabo vest. 5 pa konec. Do TJA pa nazaj. In potem greš kot veter. In greš še malo pa malo naprej. Pa še malo čez kot ponavadi. The best tek zadnjega pol leta! Boljši od TF 10ke, boljši od blejske nočne. Na evo. Skratka, pazi se 14. LM, prihajam!!

ponedeljek, 19. oktober 2009

MMMM 1, 1, 1, 1, 1, 0, 1, 0, 0, 0, 0, 0

A sem perla? O moji okrogli v četrtek ne bu ne mu. Kako se je razpletla drama treh krogov? Koliko kremšnit se je pojedlo? Same take reči. Hja, najprej morda malo opravičilce: nikakor mi ni uspelo prej vkup sklepat vabilo, saj pravzaprav še sam nisem vedel če bom sposoben. Tako zgodnja ura pa pač zato, ker je potem že tema.

Pa je kar šlo. Najprej nekaj živčnosti – kamorkoli se človek obrne same kolone in gužva, tako, da sem zamudil za 15 minut. Na srečo ni še nihče čakal. Potem so prišli moji dragi Krtinci, Aleš je celo pritekel (!) iz Krtine in potem tekel z mano, Helena in Leander pa so skupaj z Darjo sprehajali Roya.

Štos je v tem, da je šlo brez problema. Še za enega je bilo moči, ni panike. Družba ogromno pomeni. Skratka lušno. Za kremšnite smo se potem povabili kar k njim domov, saj sem seveda pozabil na pribor.

Vse lepo in prav? Ne čisto. Po vpisu v tabelo sem najbrž nekje v kotičku zavesti registriral da sem v 15 dneh naredil že toliko km, kot prejšni mesec skupaj. Že v soboto sem potem to dobro izkoristil - namesto teka je teklo po grlu in v nedeljo je bil tak maček da bog pomagaj. Saj je itak samo še teden do maratona in je itak treba počivat, ker se itak ne smeš prenaprezat. Hja, že res. Če ne bi počival že zadnje leto…

četrtek, 15. oktober 2009

Boj za kremšnite na požiralniku

To, da te med tekom tako zvije na veliko potrebo da je treba tek prekinit ni nič pretirano čudnega, čeprav se je meni doslej to zgodilo le enkrat. Tokrat pa je bilo drugače. Namen je bil trden: v torek odpikat eno tako lepo desetko, da bo v četrtek po enem krogu okoli Gradiškega jezera(4,2 km) padla nova okrogla obletnica 4000 km. In kremšnite seveda. Vse je zgledalo čisto kot običajno, ni se mi dalo nikamor, odpravljal sem se cepetajoč gor in dol po stanovanju, po eni uri pa sem le krenil od doma. Kot vedno torej. Na poti k točki "nič" (to je točka, ko iz hoje nezavedno preidem v tek) pa se je zgodilo: v trebuhu me je zvilo, kot bi mi kdo prebodel črevca. Nič ni kazalo da bi me želelo pognati na stran, samo en tak ultra krč. Ah, bo že. Ni da bi se obrnil, pomembnih 10 je pred mano, bom že nekako. Če čmo v četrtek kremšnite jest. Potem sem, kot običajno na pol odsotno zamišljen tekal po običajni poti, premišljeval o vesolju, kaosu, učinku metulja in teh rečeh, skratka spet vse kot vedno, ko me je vžgalo drugič. Tako vžgalo, da sem moral malo postati in tokrat je že kazalo, da ne gre le za krče ampak da bo treba nekam. Potem se je začel strašen notranji boj, kaj naj sedaj? Naj poskusim odtečt, naj se obrnem, naj počepnem kar tamle za stebrom javne razsvetljave? Ko me je vsekalo tretjič kakšnih hudih dvomov ni bilo več. Naredil sem še par korakov, ravno toliko da sem zaokrožil razdaljo in - gremo nazaj. Počasi, peš. Pooočasi. Peeeš. Čez nekaj časa sem klel vsak meter ki sem ga prej odtekel v nasprotno smer. Ključno vprašanje sedaj ni bilo več ali naj odtečem 10 km ampak ali sem se obrnil še dovolj zgodaj? Odgovor sem izvedel kmalu(1).

Potem je noč minila na poti od kavča do WCja. V posteljo si nisem upal, ker je predaleč. Jutranja vožnja v službo se je vlekla. Sodelavce ki sem jih srečeval od avta do pisarn sem dobrojutral skozi zobe. Naprej ne bi. Saj ste si ustvarili sliko?

Skratka da preidem k bistvu: Do 4000 km mi manjka natančno 12,6 km. To nanese 3 kroge Gradiškega jezera. Če čmo danes jesti kremšnite bom potreboval pomoč, saj sam ne bom imel volje... Danes nekje ob 17h bom začel in potem bom v približno pol ure obkrožil jezero prvič, po eni uri drugič in če bo šlo po uri in pol tretjič. 15 minut gor - dol. Skratka, vsi sladkosnedi, vabljeni danes na Gradiško v pomoč, spodbudo in skupni tek (en, dva ali vse tri kroge) ali pa samo na kremšnite.

(1) S tekom sem prenehal kaki 2 sekundi prepozno

ponedeljek, 12. oktober 2009

(Prazno)

Morda je praznine res več, ali pa je vse to pač del procesa staranja. Kot na primer čedalje daljši odmik lista od nosu, ko želim kaj prebrati.

Na primer.

Na primer na dopustu sem si na telefon naložil knjigo 3333 vicev in jo prebiral na plaži. Ne verjamem, da sem se zasmejal več kot dvakrat. Pa še od tega sem enkrat narobe razumel poanto vica. Drugi je bil tisti z ježem: ločiti se hoče, ker ima dovolj ženinega zbadanja. Vsi ostali, seksistični, nacionalistični, rasistični, morbidni in absurdni vici so se mi zdeli enostavno žaljivi brez potrebe ali pa čisto brez soli. Itak sem jih pa že 3312 že poznal od prej, 15 pa se jih je ponovilo bodisi dobesedno, bodisi malce obrnjeno. Skratka prazno.

Potem je naneslo, da me je zagrabila peta sezona Housa. Buljil sem po 3 epizode naenkrat – ali pa še kakšno več. Saj veste, zaključek epizode vedno obeta skrivnostno nadeljevanje. Kakšen napor! Brez reklam in prekinitev, brez nategovanja, brez suspenza. Nenadoma me je spreletelo – kakšna praznina! In to pri eni najkvalitetnejših nadaljevank. Ni kaj. Obrtniki manipulacije ampak takole na šus – prazno. Kot bi gledal rokohitčeve trike v ultra počasnem HD posnetku. Brrr. Me kar zmrazi, koliko slame moramo požreti sicer tam v oglasnih blokih nadaljevanke.

Je pa zadeva udobna. Človek si izprazni glavo, manipulatorji mu jo nafilajo s svojo sluzjo in potem je tako udobno obležati. Nikamor iti. Preložiti na jutri. Poiskati izgovor. Dež recimo. Živeti prijetno, udobno, prazno življenje.

Nedelja zjutraj. Saj je itak dež kajneda? Kar pasalo je. Zdaj zdaj bo prišel SMS da zadeva odpade. Pa vendar: ob nekaj čez sedem je prenehalo in ker je bilo že kar pozno sva se s spominčico prav na hitro spakirala z Boršta v Krtino. Kar je sledilo, je bil en najlepših dni letos. Ne samo po vremenu. Izziv, ne kakršenkoli, tak, Krtinski iziziv je bil letos nekaj posebnega. E-kipi srčnih se je pridružilo ŠD Krti in imeli smo hudo nalogo: čisto pravi treking! Res je sicer da sva z Vremenom dosegla bolj turistični čas (ajd, bila sva čisto odtazadnja), ampak je že tako da je tudi to čar takih tekem: na pol poti mi je uspelo izgubiti karto in navodila in tako sva pretrekala 4 do 5 km več kot bi bilo treba. O organizaciji ne bi: jasno da je vse klapalo, jasno da je bilo vse tipi topi, jasno da ni druge kot čista desetka ampak tu gre za nekaj drugega. Toliko pozitivne energije, (naj se sliši še tako iz(lo)rabljen, toliko sonca,toliko polnosti...
Sluz je ostala nekje v tistih hribih, življenje pa spet dobilo smisel. A da pretiravam? Ja, pa ne prav dosti.

torek, 06. oktober 2009

Kakšna lepa jesen

Tole nisem čisto prepričan, da bo v redu. Nisem čisto prepričan če imam sploh kaj za napisat. Še naslova nimam. Ene par stvari se mi je sicer motalo danes med tekom po glavi ampak nič pametnega. Recimo o dopustu. Koga pravzaprav briga moj dopust. Še jaz sem že skoraj pozabil, da sem bil kje. Razen zjutraj seveda ko za bzzbzja budilka na telefonu. Cel dopust je nisem izklopil. Tak neverjeten užitek je bil zjutraj poklopit alarm in se obrnit na drugo stran. Nemara it lulat, ok, ampak to je to. S pisanjem sem kar odlašal, to ste opazili, kajne? Mogoče zaradi slabe vesti. Nobenega izziva ne vidim več v teku in na dopustu sem iskal vzroke da mi ni bilo treba it tečt namesto obratno. Saj vem, saj vem, kao malo pa si lahko privoščim počitka in te fore ampak... Ampak počitek kar traja. September je bil katastrofa. Še 70 kilometrov nisem nabral skupaj. Vrh vsega se mi zdi to čisto kul, nobena reč. Seveda se je poznalo, če je šlo v eno smer bo šlo tudi v drugo. Ležat, malo čofotat in se malo sprehajat, zdraven pa samo za zajtrk zmazat pol ponudbe kot da grozi sodni dan - to ne more biti brez posledic. In se kavbojke zapenjajo malo bolj na tesno. Ne, niso se skrčile. Neprijetna slutnja se je potrdila potem v službi na "moji" vagi. Praktično se nisem skoraj za nič poredil. Morda pol kilce. Sranje. So že začele plahneti (težje) mišice in se nabirat (lažja) maščoba. Klinc pa tako življenje: sem mar sedaj obsojen na 150 km vsak mesec če nečem postati 120 kilski kit nasedel na kavču pred tv?

Drugač pa, u redu. Prijavil sem se na en krog Ljubljanca in Sladkih6, čakam pa še na zbiranje prijav za Palmanovo. To še opravim letos, potem pa mir do Radencev. Al je Sežana prej? Kakorkoli. To nedeljo me čaka ena super uživancija s Krti in tako naprej.

Saj mi ni nič hudega, res ne.

sreda, 30. september 2009

Sem. Še malo več me je...

Smo nazaj.
Ker je ke grede bil avijon prelahek in ga je treslo smo cel teden pridno nabirali kilograme, da smo bili domov grede lepo obloženi. Mater je blo lušn.

Nobenga teka, nobenga hitenja...

Svojih slik še nisem uredil, pa za pokušino ena iz youtuba,

ki nas je spremljala ob večerih

petek, 18. september 2009

Me ni.

Ta mesec bom najbrž dosegel nov rekord. Po moje ne bom prilezel niti do tistih kilometrov z začetka trinajsttedenskega programa.

Pa nisem kaj strašno nesrečen, ker grem na dopust in se mislim odklopit od teka, virtualnega sveta in sploh vsega. Še telefona ne bom kaj dosti čekiral.

He he he.

Kumi čakam.

torek, 15. september 2009

Meje so samo v naših glavah

Ozadje

Kdo ve kdaj v otroštvu nam začno postavljati meje. Ne verjamem da šele takrat, ko se začnemo plaziti in shodimo. Zapore se začno že mnogo prej. Ne, ljubezen moram deliti še z drugimi, ne, sedaj je čas za spanje in ne za bubl-bubl-bubl komunikacijo. In ne, jedel boš kasneje, ker najprej je potrebno previjanje, kopanje, obisk pri zdravniku, pot domov, segrevanje stekleničke, pogovor z prijateljem, naše spanje. In tako naprej.

Nekje pri štiridesetih nas začne metati druga puberteta. Nekateri si končno omislijo neizživete težke motorje (in mnogi se potem izživeto sesujejo z njimi), eni pa vstanemo s kavča in gremo podirat meje. Slišati je blazno enostavno. Ker če so bile doslejšne meje razdalja s palcem od plusa do minusa na gumbu TV daljinca, potem takšne meje ni hudo podreti. Že podvig, da greš sam do hladilnika je doživetje. Kakšna štala! Reklam je konec in čisto nihče ni stopil po kozarec pijače in bi ga lahko napadel "A lohk še men prineseš..." karkoli že, ko je "že pokonci". A veste: ko je že pokonci. Ker je že opravil ta herkulovski podvig in dvignil rit s kavča. In bo sedaj ja tako solidaren in še meni pripravil recimo sendvič. Pa saj ni treba nič posebnega: pol čajne (jebeš kolobarčke,saj moja usta niso jukebox) pa konkreten kos sira in četrt kruha. Bo čisto ok. Pa kaj za pomakat not, da ni presuho. Načo, ali kaj podobnega. Pa špeha je še kaj? Ni treba na tanko, ti sam odrež.

Potem te nekega dne zadane božje. Meje. Premakniti meje. Bi se dalo prit dlje od hladilnika?? Saj se spomnim je tam zunaj še tako imenovani "zunanji svet" Vozičke s slinavčki smo včasih pojali tam okrog Rožnika, pa peš smo šli v živalskega. Pa na izlete, se mi zdi, tko mal okrog. Cela družinca skup. Al pa je to bilo v prejšnem življenju? Kaj če bi enkrat spet poskusil... ah šit, reklam je konec. Bom o tem premišljeval jutri.

Potem pa res.
Minuta. Ne kar ena minuta. Minuta teka. Tek, a veš, to je tisto za tiste cepce v smešnih kratkih hlačah. Uh. Minuta teka. Potem dvakrat toliko hoje. Pa spet minuta teka. Dvakrat. Trikrat. Dvanajstkrat! Dvanajst minut teka. Dvansjst minut teka in štiriindvajset minut hoje in - ojoj! - štirje kilometri. Ampak res! V dobre pol ure sem naredil štiri kilometre. Ali zmorem še več?

Ja, ja. Sedajle se tole bere, kot da se malo norca delam. Kao, pomilovalno, pha, bednih 9 minut na kilometer, bruhahahaha. Pa ni res. To je bila prva meja. Najtežja. Najhujša. Mnogi je ne zmorejo. Mnogi je ne poskusijo doseći. Mnogi je niti ne vidijo. In potem tri mesece in teden in dan... nobene hoje več. Niti minute. Še pol meseca naprj - 10 km. Še ne pol leta, 20 km. Oh, to je treba napisat: d v a j s e t. Ne štiri v pol ure. Dvajset v dveh in pol.

In znova se začno iskati meje. Sladkih šest. Petdesetka. Vršič. Za kaj daljšega še nisem psihično pripravljen. Zmorem v planine. Zmorem preplesati celo noč. Zmorem brez zadihanosti v stopnice. Zmorem s kolesom kamorkoli. Ok, vem. Sladkih6 zmorejo preteči še enkrat hitreje kot jaz. Petdesetko dosežejo še enkrat prej kot jaz. V planine stopajo hitreje in s sigurnejšim korakom. O kolesu (letos) ne bi. Ampak kaj mi mar. Jaz si postavljam meje in jih dosegam. To je to mar ne?

Dokler mej ne zmanjka ali pa so previsoke. In po tem lepega dne nekje naključno ćez cesto in se na sredi preklopi rdeča. In me spreleti. To bo to.

Izziv

Končno nekaj kar še nisem niti pomislil poskusiti. Kolikor vem tudi nihče ekipe srčnih ne. In TFja tudi ne. Pa je tako enostavno . Samo postaviti si je treba cilj, mejo, izziv in to doseči. Vse je v glavi.

Naredil bom to

Dan se je obrnil v sončnega. V ruzaku je bilo vse od mojih legendarnih dolgi hlač do kape ki sem jo še v Kamniško sedlo pozabil. Tokrat ne. Tokrat naključja ni bilo. Dež, toča, sneg, karkoli. Na vse sem bil pripravljen. Odločen in neomajen. Malo tuhtam če bi še malo zaostril. Ampak ne. Zx prvič bo dovolj. Ena - šest. ZA danes naj bo. Naslednjič morda ena - dve? Nehajmo sanjarit. Gremo!


Tri

Dva

Ena

Štart:





Štart uspešen

Seveda sem se vsega skup lotil sam. Brez postaj z vodo in prigrizki.

Takle sem potem prilezel na cilj:





MAlo utrujen, a zadovoljen.

Podrta je še ena meja.

Pretekel sem najkrajši tek v svojem življenju.

1,2 metra (120 cm) 0:0:00,495 v tempu 6:53 min/km

Si kdo upa z mano na 1 meter??


edit: dodana mapa in potek teka:

sreda, 09. september 2009

Sem bil sploh gor?

Nič (več) o Triglavu, tokrat bo govora o Šmarni. Skratka, teden je okoli in malo sem si (spet!) privoščil počit(e)ka kar je verjetno čisto v redu. Na začetku novega tedna pa plan, kot sem ga imel že prejšnič: v ponedeljek en tak tekec, morda malo daljši, v torek pa Šmarna. V ponedeljek sem torej naredil en tak tekec, nič podaljšan, v torek pa Šmarna torej. Ena sama, ne šestkratna. Zdej, o Šmarnih že dolgo ne pišem več posebej, ker pač niso nič posebnega. Bi pa ravno na tej včerajšni lahko doktoriral na temo »Wega in njegov v bistvu kar v redu dvig s kavča«.

Namreč, če grem kronološko, kot prvo sem se v avtu zavedel, da sem pozabil uro, telefona pa itak ne jemljem sabo. Tole s telefonom bi bila lahko posebna tema, saj sem nekje globoko v sebi mnenja, da pa če kje prav telefon pride je pa to ravno med treningi – če se ti kaj nepredvidenega pripeti. Ampak vsakič posebej ga »nimam kam vtaknit« kot bi sodeloval v neki skrivni mednarodni igri »kdo vzame sabo manj«. Iz istega razloga sem potem na parkirišču gledal naglavno lučko in jo gledal in jo gledal in jo končno zaprl nazaj v predal. Ker cepec. Vračajoč se najprej v poltemi potem pa v konkretni temi sem se seveda klel, kot se itak vsakič. Ampak sedaj smo pri uri, ne? Skratka, če gremo čez mojo tekaško zgodovino je jasno, da se v prvem letu to ne bi moglo zgoditi, če pa že, bi to opazil že v dvigalu in se takoj vrnil nazaj. V naslednjem letu bi šel nazaj v vsakem primeru, pa če bi bil že tik pred točko nič, kjer štartam. No, kaj pa tokrat? Tokrat sem neverjetno hitro sprejel dejstvo, da je nimam. Ponavadi bi se še malo tipal po žepih, pa še enkrat pregledal zapestji, pa po tleh avta, če se ni slučajno odpela in take reči. Tudi sem kar na hitro prešel zavijanje z očmi češ, a si mogu, a si res tak cepec, a je blo treba dajat uro dol pred tuširanjem, a je še kdo na tem svetu tak bebec. Potem sem približno 3 sekunde in 45 stotink premišljeval, kaj bi pomenila vožnja nazaj domov, kje bi lahko šel, kako dolgo bi trajalo. Pa, morbit je pa kje v predalu kakšna stara ura, morda jo je Darja pozabla ali kaj podobnega. Potem sem se 6 minut in pol boril z mislijo, da je it na Šmarno čisto brez ure v bistvu čisto kul. Nakar me je tam na ovinku proti Gameljnam spreletelo: če greš na Šmarno brez ure, a si potem sploh bil gor? Hočem reči, v razpredelnico nimam kaj napisat, z rekordom se ne morem borit, samo takole greš gorpadol in to je to. A je to sploh kaj? A sploh šteje da sem šel gor? A sem sploh šel gor? kakšen smisel ima? Potem pa končno parkirišče. Pa ven pa gor. Skratka krasen izlet. Bi bil pa zelo vesel, če bi ne bi bilo treba vedno čez vse te faze, kot če bi umiral ne pa šel na eno Šmarno.

Naslednja reč za doktorat. Bom sploh zmogel gor? Ampak res. To je za ustrelit. Po dveh letih, sedmih mesecih in sedemnajstih dnevih, po 3854 kilometrih, po v zadnjih treh mesecih prehojenih 6303 višinskih metrih še vedno gruntam, kako me bo kar zablokiralo. Tam na vznožju Šmarne bom kar obstal ves zadihan in ne bom mogel nikamor več, tam na PSTju bom skrušeno obsedel na klopci po pretečenih 300 metrih in ne bom mogel nikamor več, s kolesom bom po nekaj obratih kar v kraj zapeljal in ne bom mogel nikamor več, v bazenu ne bom zmogel niti dolžine, pa bom že ob robu in ne bom mogel nikamor več, tam na klinih neke planinske poti mi bo kar naenkrat zmanjkalo moči v nogah in rokah in bom zdrsel dol dol dol dol in ne bom mogel, seveda, nikamor več. Aaaargh! Hej, jaz to čisto resno! Dvomdvomdvomdvom jebemu sunac. Nek odmev zadnjih 40 let al kaj? A imam kakšne travme iz otroštva, ko sem omagal ravno pred tisto sošolko? Naj grem na recesijsko psihoanalizo al kaj? Je pa res. Evo. Tisti dvomčas se vse bolj krajša. Morda pa nekoč le pridem na nulo.

Če se mi (in to je tretja reč za doktorat) sploh da it. In če se mi že da it, a se mi sploh da matrat. Saj kot rečeno: Šmarna je bila kar v redu. Nič enega hudega švica, še posebej ker itak ni bilo ure na roki. Ja, malo se sicer zaženem ampak ko bi bilo pa treba malo zadihat pa hopla konopla, že malo počasneje lezemo. Saj je vseeno, a ni? Važno da se malo rekreiramo. Kaj bi se naprezal ko pa je čisto lušno. Napredek? Jutri. Jutri pa res. Jutri ta dolgega, jutri ta hitrega. Kot obližek si potem nalepim kakšen boljši rezultat, recimo iz TF10ke, češ no, vidiš, saj je čisto v redu. In gladko spuščam take reči kot je recimo Logarski ultramaraton, za akterega si že od lani obljubljam, da moram iti, pa evo, kao mam glih musklfiber po triglavu pa te reči. Pa bi bilo tako luštno, moj prijatelj šahist in njegova bodoča bivša zaročenka sta ga opravila s prav takim veseljem in užitkom, kakršna pri sebi pogrešam že od formaratona dalje. Da ne govorim o sladkih6. Ampak ne, mi smo sedaj lušno spet na komot. Na Ljubljanca smo se na varnih 21 prijavili, za palmanovo že malo kalkuliramo če bomo sploh šli. Še dobro, da je karta za Sladkih6 že v žepu.

Takole, če bi še malo brskal bi še našel ampak prihranimo kaj za drugič. sicer pa ni hudega

petek, 04. september 2009

Tisti, ki vam gre že malo na živce.

No, pa je začelo malo popuščati. Z eno nogo sem že na tleh, z drugo bom vsak čas. Med malico čedalje težje najdem koga, ki bi me bil pripravljen spraševati o podvigu in me občudovati, pa tudi v pisarni so me že malo siti. Tudi nivo hormonov, adrenalina in teh reči se je počasi normaliziral in do ponedeljka bom po moje že čisto normalen. No, kolikor sem pač normalno normalen. Seveda sem te dni prebiral vse živo o poteh na Triglav in mnenjih in nasvetih in te reči in sem seveda spet odkril da vedno počnem vse narobe: lepo nam je naša vođa puta dala dan prej za prebrat vse o planirani turi ampak ne, jaz sem pameten in lep in skromen in te reči. Ker cepec! Če bi prebral prej bi tam na Kredarici morda manj zaskrbljeno španciral gor in dol in pogledoval proti vrhu. Morda pa je bilo tako bolje. Kaj pa vem, mogoče pa mi lahko stari mački celo zavidajo tako doživljanje vsega skupaj, ko sem neprestano odprtih ust in na široko odprtih oči. Kot otroci, ko jih pelješ v lunapark.

Tečem pa te dni raje ne. Naj se mišice odpočijejo. Kot možgani tudi one potrebujejo malo miru, da se spravijo v red.

Dotlej pa v pokušino še preostale fotke iz vseh vertrov, čisto nekritično zmetane skupaj, za vas morda ne preveč zanimivo meni pa – vsaka posebej mi bo pač za vekomaj ostala nekaj posebnega.

torek, 01. september 2009

Šest Šmarnih z neba.

Evo. Bi moral it spat, pa sem moral počohat psa, poljubčkat svoje punce in malo po kopalnici rovarit in - sem šel še na facebook. Mi je bilo koj jasno. Signal pač ne vleče povsod in vse skup zato ni čisto v redu dokumentirano. In vidim da ne smem it kar spat, ker bo zamera. To pa ne gre? Ampak po vrsti.

Ponedeljek je bil v resnici čisto ponedeljkast. Pozna se zatišje po viharju, tisti najhitrejši so si uredili čez poletje skenslane dopuste, eni pač koristijo +ure. Sploh pa zadnji dan v pred šolo. Tisti, ki nismo uspeli zahakljat dopusta pač pucamo zaostanke, v bistvu prav pride. Kakšnega prav hudega projekta pa se pač ne lotevam - venomer se mi vrne "Out of office" na kogarkoli se že obrnem z mailom. Tako se raje lotevam finiširanja pred viharjem prekinjenih projektov. Pravzaprav je potrebno in še ljubi mir je.

In takole ti čisto mirno prčkam po dokumentaciji in programju in se niti najmanj ne mernim za okolico - še več, zadnje čase si ob kakšnem delu kjer je treba malo več koncentracije nataknem kar slušalke in si predvajam svojo muziko. Je trajalo da so nehali bit malo užaljeni, ker "njihova" postaja na skupnem radiju ni vedno po mojem okusu. Skratka frkir po pisarni me v takih trenutkih ne moti. Pogled z moje pisarne sega čez cele kamniške, če pa stopiš na požarni balkon in če je dobro vreme pa se vidi celo do Triglava.



Frker na balkon, frker nazaj in te stvari, kaj mi mar. Nekaj se menijo in pač navržem nazaj nekaj vljudnostnih fraz. Itak me vsi malo postrani gledajo zarad slušalk. In potem se začne vse odvijat kot bi film zavrtel fast forward. Telefoni gor in dol, "a vela, pol?" pogledi, "ok, zmenjeno" in te stvari, "te pol Edo pokliče, kje se dobimo" priplava nekje med slušalke in Knopflerja, jaz pa pisano gledam. Kaj vela? Kaj je zmeneno? Skratka, da ne dužim: evo, prisežem, da nisem rekel prav nič drugega kot "Saj jaz bi pa tud šel enkrat" Tam na balkonu so porajtali Triglav, pomodrovali, da bo "še dans, pa jutr, pol pa spet cel teden nč" dobro vreme, pa Edo, ki se že 100 let odpravlja gor in seveda "a gremo kar jutr" in šele potem jaz tam nekje vmes "Saj jaz bi pa tud šel enkrat"

Ker če smem povedat, jaz bi na Triglav res rad šel enkrat. Ampak enkrat. Enkrat pol. Ker, kot je bilo danes na FB skomentirano, me Aleš in Helena res peljeta oziroma vodita okoli po hribih in kar sem junija začel s Sedlom, pa potem Planina, Storžič, Grintovec sem vedno dihal za nahrbtnik enemu ali pa drugemu pa se človek počuti lušno in varno in nekako sem si tudi Triglav predstavljal ves čas v povezavi z njima. Ampak enkrat pol. Po Brani, recimo. Po kakšnih klinih recimo, da vsaj vidim kaj je to "Zavarovana plezalna pot."

Potem pa je bilo kar naenkrat vse zmeneno. Še zvečer sem pošiljal SMS kdaj pa kje smo pravzaprav "zmeneni". Pred tem pa cela panika. Pazite: jaz se ponavadi blagovolim povabit na kakšen sobotni izlet in potem pridem ali ne pridem, ne pa kar takole. Na vsak način pa imam vso opremo na Boštu. Horuk, cela turneja. Najprej k mami na obljubljeni obisk. Pa dediju vse do Cerknice na tedensko tlako. Potem pa naravnost na Boršt po čevlje in čelado in mmmm, sveže paradajze in v nedeljo pečen kruh, ki ponavadi počaka na lačne duše med tednom. In čimprej nazaj. Vseeno je potem čas samo še za dežurno štacuno. Eneretske napitke, ker štartamo sredi noči, izotonik za moč in elektrolite, malo svežih narezkov za sendviče. Priprava ruzaka, vse za zjutraj oblečt na stolu zloženo, sveže baterije v polnilec, mobi naštimat, pa spat. Povratni SMS namreč pravi, da oni štartajo ob 3:30 iz Kamnika in da gremo iz vrat čim bolj zgodaj. Zjutraj seveda spet moja stara zgodba, če ne grem dovolj na stranišče imam pokvarjen dan in to traja. Zato štartam šele ob

In to je to. Evo mene na parkirišču pod zvezdami, kako se preobuvam v gojzerje in mežikam v noč.

Glede same kondicije me že nekaj časa ni več strah. Nekako že prideš. Sploh, ker je bilo napovedano bolj počasno vzpenjanje. KAr je tudi obveljalo: veliko smo se ustavljali in uživali v soncu, nikamor se nam ni mudilo. Pot je bila Tominškova - menda za take kot smo mi. Ampak... Uh. Klini in zajle - marsikaterega sem preprijemal sede na riti. Kar stopi na poličko, ja, saj imaš štengce... Aja?

Prvič me je pa zares začelo šraufat na Kredarici. Nekje v ozadju se je (ha, ha ha!) skrivala opcija, da bi bila Kredarica čisto dovolj. Naslednjič pa na do vrha! Kar mencal sem in hodil do ograje in nazaj in stopical gor in dol, oni so pa še kar nekaj kartice nabavljali pa se sončili pa čvekali, čisto flegma. Jaz pa sem gledal tiste pike v steni, madonca a so normalni in enostavno nisem vedel kaj bi. Zavarovana plezalna stena, pa še kaj. Kaj pa dol??? Ojoj! Potem so kar naenkrat nehali nabavljat kartice, se sončit in čvekat in - kaj je zdej, a gremo? Gulp. Ja nč, gremo. Ampak res. Vso to pot, in tale tominškova je čisto dovolj zaribana, da je ne bi ponavljal kar tako, pa že ne bo zastonj! Saj v bistvu gre za zavarovano plezalno pot kajne??

In smo šli. Naj kar takoj povem: meni se je kar vrtelo. Vsa ta višina, bistvu vsa ta globina, širjave veličina.... Kako se tod lahko sprehajajo čisto flegma? Enostavno mi ni bilo čisto nič do tega, da bi se oziral navzdol, kar stiskalo me je v grlu, ko sem s pogledom opalazil kod plezamo. Ojoj! Malo mi spodrsne, malo me zagrabi panika, malo se zaplezam, malo ne najdem te jebene poličke za stopit in klina za prijet... pa bo moral helikopter pome v steno, če mi bo sreča mila i bom sploh še v steni, ne pa nekje spodaj razmazan... Kaj naj rečem: strah me je bilo. Ko smo se ustavili na sredi nekje med enim in drugim korakom ker se je ustavil tisti pred mano pa me je... ma ne ravno panika. Ampak rees res mi je bilo neprijetno. Jaz ne bom zdržal. Jaz sem vendar kavč krofek, ki se ne zmore držat za zajlo 17 sekund skupaj. Tisti tek, pa izleti s Krti pa te reči, ok, ampak to je bilo že davno v prejšnem življenju. Evo, v nedeljo sem tekel čisto nikakvo. Kako si domišljam, da lahko postopam po teh klinih in zajlah??? In bolj je šlo gor, bolj je bila tista Kredarica majhna, in bolj so bili previsi in zaplate snega grozljivi in - Oh, aja, ta Triglav. Bolj plezaš bolj je skoz nekje tam daleč. Še ta vzponček, še ta grebenček, še ta zajlica... On pa tam nekje. Evo eno zapoznelo opravičilce. Draaagi otroci. Žal mi je, da sem se vam v bazenu odmikal korak po korak nazaj, ko ste se učile plavati. Ker sedaj vem kakšen beden občutek je to. Jaz tvegam življenje po zajlici, Triglav pa se spet odmakne za korak. Aaargh!!

In potem naenkrat. Evo ga.


Tu sem, to je to, uspelo je. Kar malo zmedeno hodim gor pa dol okrog stolpa. Kot da ne morem verjeti. Spet začnem špilat tisto faco kao, ah saj ni bilo nič. Ampak ne gre. To je noro. Kamorkoli se obrneš hribi, planine, gore. Spodaj!. Ker je ruzak ostal na Kredarici slikam z mobijem ampak ga potem skurim s poskusi pošiljanja na FB. Zaradi slabega signala pač ne gre, žal pa mi pobere tudi baterijo. Kot otrok hodim okoli: lej ga Grintov'c! Lej ga Blejsko. Lej - v bistvu vse skup. Kaj pa vem kaj vse. Vse tiste globočine mi postajajo kar nekako, kako naj rečem, normalnejše. Navajam se jih. Gore so to. Za občudovat, za spoštovat, ne pa za bat. Pa se vseeno ne morem sprostit: treba bo še dol. Tik po prihodu namreč premišljujem samo o tem. Kako bom prišel dol? Pred očmi se mi vrtijo vsi tisti čudni odseki, ko sem komaj našel klin. Ampak dol! Dol bo treba gledat dol. Dol se bo treba spuščat. In prestopat. In pazit. In se držat za zajle, kline, štange. To kar bingljaš malo, ane, dokler ne najdeš opore?? Spodaj pa....

Ampak gora ni nora. Ko te enkrat sprejme, je to to. Med daljšim postankom se vsega tega razgleda počasi navajam. Ne stiska me več v grlu. Glej: tam je ta koča, tam druga, tam se gre tja, tam pa se, če je res čisto ozračje, vidi morje. In res: spust se mi zdi veliko lažji kot vzpon. Še sam ne morem verjet. Sicer sem štorast in kadar koli se obrnem v steno in iščem poličke za dol se butnem v koleno, da je že čisto potolčeno. Ampak gre, in to je važno. Ko je mimo še en kos, za katerega mi - ko sem šel gor - sploh ni bilo jasno, kako naj bi ga preplezal nazaj dol postanem že kar malo razposajen. Čedalje bolj mi je jasno da mi je nekaj uspelo. Naša ta glavna je že naprej, hiti, da bo pred nami vsemi in nam naročila pijačo. Drugi sodelavec je malo zadaj in ga spremlja izkušenejši. Jaz sem nekje pet minut vmes.

Ko je bilo že jasno, da je glavnina za nami se pri domu oglasi muzika, očitno gre na pot večja organizirana skupina. Res jih med steno in domom začnem srečevati. Večina starejših žensk po skupinah z vodniki, nekaj samih, večina pa v navezi z vodniki po dve ali tri. Čisto na koncu, že skoraj pred zadnjim vzponom do doma pa vodnik in z njim preplašena gospa. Čisto odločno stopa za vodnikom ampak vidi se ji da je še malo prej stopicala in premišljevala kaj naj. Ampak Triglava ne da - nepretano pogleduje proti njem. Mora ga imeti. Vodnik pokliče drugega. Poslušaj reče, jo bova dala vmes da bo navezana na oba. Prisežem, da sem zagledal nekaj v njenih očeh. Vse skupaj je bilo v tenutku tako čudno. Jaz ki se vse te tedne kar nisem zmogel do konca odpreti, te ženske, ki so negotovo stopale proti steni, gospa, ki se je odločila - in spet jaz, ki sem zmogel vse te reči, vse skupaj se je tako čudno zlilo v ta trenutek, Stol, ki nas je tako bahavo opozoril, da smo majhni, pa prijazna Planina z žganci in mlekom pa veseljaški Storžič, za njem pa težaški Grintovec in jaz na vrhu Triglava in dol iz njega in spet tisti njen pogled najprej prestrašen potem pa tak čuden(*), gor grem... Evo, zajokal sem. Tako, čisto zares. Kar privrelo je iz mene, tak čisto taprav, ko ga ne moreš zadržat. Trije kratki ihtavi vdihi in solze v očeh, potem pa šmrkanje... Najprej sem ga dušil nazaj potem sem pa vseeno popustil. Klinc gleda, moji so bili pet minut pred in za mano za ostale pa me ne briga. Dajmo si duška!

Potem je bilo kmalu spet vse normalno. Na vrhu stopnic me je že čakalo pivo in kmalu smo nazdravljali. Uha. Bravo. A ti je ratal. Super. A s kej ponosen. Po lepem sončnem dnevu pa še nazaj kar čez Prag. Mala malca (razen enkrat tam vmes, jebenti. Tam sem pa spet dobil malo sračke). Na koncu že utrujeni. Vsaj jaz. V bistvu se je že malo vleklo. Na poslovilno pijačo v dolini gremo že v mraku.

Hvala vama, čeprav vaju ni bilo zraven. In hvala vse, ki ste bili.

Aja, slike: ( se bodo še dodale)

Triglav010909


(*)Kasneje so mi pojasnili, za kaj je šlo in mi je bilo bolj jasno zakaj se mi je vse to zdelo. V tistem trenutku pa vsega tega še nisem vedel.

ponedeljek, 31. avgust 2009

Odpade!

Danes sem vse dopoldne planiral en daljši tekec, za jutri pa sem imel v mislih Šmarno goro, morda celo naskok na rekord.

Pa je oboje padlo v vodo. Šmarna sigurno, za tek danes pa malo premišljujem ampak ne bom teral nekaj na silo.

Je pa res, da se čisto nič ne sekiram. Zadnje čase mi takale kenslanja kar pašejo.

sobota, 29. avgust 2009

Tudi kratki štejejo!

Danes me je pregnal naliv, še preden sem dokončal drugi kilometer. Za razliko od običajnih reakcij sem bil tokrat s tekom čisto zadovoljen. Prav luštno je blo. Saj vem, da je dolžina pomembna ampak včasih paše tudi takle kratek.

sreda, 26. avgust 2009

[recenzija] ODKLOPI

Odklopi so nenavaden blog že v svoji osnovi: zgodb nam ne pripoveduje beseda ampak fotografija, ki se v osnovi pretvarja da je dokumentarna in prav zato izkorišča formo bloga za svoje izražanje. Ta občutek potrjujejo tudi občasne čisto prave dokumentarne teme (“Članica Kluba prijateljev GM4O”), ki prav to, namreč dokument, v resnici so. Vendar pa tudi v dokumentarnem prispevku ne skrivajo druge dimenzije svojega pojavljanja.

Kaj kmalu namreč ugotovimo da Odklopi s svojimi fotografijami razgrinjajo refleksijo sveta v njegovi lepoti, nenavadnosti in fragmentiranosti. Pogosto zato komentirajo skozi popolnoma obrnjeno perspektivo, ki jo dojemajo v dialogu z vsakdanjikom, iz katerega črpajo zaklade idej in jih razkrivajo v sozvočju z opazovalsko refleksijo o svetu skupaj z njegovimi dognanji ter travmami. Svet skozi oči Odklopov je tako včasih kaotičen in grotesken včasih urejen in spokojen, pogosto prežet tudi s hudomušnostjo ali ironijo ravno v tolikšni meri, da je dopustno celo tragičnost prežemati s humorjem. V osnovi prav toliko angažiran kot slikovit radoživ izraz usklajevanja protislovij v duhovite fantastične organizme pa v vsej celoti zaživi šele skupaj z temo prispevka v blogu. Šele naslov pričujoče fotografije (ki je običajno tudi tema) povezuje nasprotja ter jih z dinamično gibljivo uvito geometrizirano formo impulzivno organizira in sproti preraja v fantastične privide. Le redko neznačilno kadriranje in eksperimentiranje, na katerem te podobe slonijo, nas za trenutek zmedejo dokler združeno z naslovom ne uvidimo kako v njej pa utripa ideja, saj prava vsebina izhaja iz zamisli ali ustrezno izbranega realnega motiva, kakršni so na primer cvet z žuželko (“Nadure”), ali popolnoma banalna izložbena lutka (“Razsvetljena”). Pogosto nas Odklopi presenetijo z fotografijo, kjer je motiv formaliziran v nemirni preplet oblik in učinkuje z abstraktnimi formami in z njimi usklajenimi barvami, ki so prav tako vse prej kot naravne; docela manieristično irealna pa je tudi njegova nezemeljsko umetelna in včasih magično čarovniška osvetljava, zato je učinek takih ekspresivnih prepletov in prividov že sam po sebi, še posebej pa v povezavi z motivi, fantazijsko irealen (“Vodna arhitektura”) in kot taki ne potrebujejo simbioze z naslovom oziroma temo prispevka. Podobe Odklopov niso običajen izraz realne atmosfere in občutja marveč so pisano impulzivne fate morgane, v katere pa je ob vsej bizarnosti in eksotičnosti v kvintesenci krčevitih razmerij vendarle zajeta tudi vnema resničnega človeškega življenja.

Tako nas lahko zmoti le okolje v katerem podobe doživljamo in opazujemo. “Galerija”, kjer Odklopi razstavljajo in ustvarjajo je pač običajna forma bloggerjevih prednastavljenih elementov in ti nas tako lahko zmotijo, kot nas v pravi galeriji lahko zmotijo razigrani otroci ali neprimerna razsvetljava. Fotografije zato velja prenesti v nevtralno okolje in se jih naužiti do sitega.

Ocena: * * * * * *

Povezava na Odlope:
ODKLOPI
Recenzija je osebno mnenje in morda ne odseva realnega stanja.
Kriterij ocene: več zvezdic je boljša ocena.
Vir strokovnih izrazov kot je
kvintesenca in ostalega izrazoslovja : Dr. Milček Komelj
kvintesenca: knjiž., navadno s prilastkom bistvo, jedro: kvintesenca problema; umetnost kot kvintesenca kulture

nedelja, 23. avgust 2009

Zmagovalci


And nau samting komplitli diferent.



Lahko vsaj malo vazelina?

Tole mora gor, da bo šlo hitro dol, ko bo takoj nato prišel naslednji prispevek. Dol (mislim nižje) mora zato ker nima smisla, da bi kvaril še moja nova doživetja. Naj se malo izkašljam, pa bo boljše. In ko grem v planine se jih želim spominjati po tem, kako sem bil v fini družbi, kako smo zmogli in ja, celo po tem, da takrat je pa en cepec padel ko je šel navzdol in bi se skoraj fental. Takih stvari se pač spominjaš, ne pa kako v "celi Gorenjski" nimaš kje kaj pametnega pojest.

Ampak po vrsti. Najprej: a ste opazili kako so začeli vsi nonšalantno dvigat ceno piva na 2,20? Zakaj že? Ampak danes je že normalno. 2? U, poceni. In ali ti ga prinesejo v belih rokavičkah, na pladnju mogoče? So dodali kaj zanimivega poleg? Recimo postrežbo v kriglu iz zmrzovlnika? Karkoli? Ne. Nekje sposojeni otroci, ki nimajo pojma zakaj sploh morajo pomagat pri strežbi zavijajo z očmi, če bi slučajno zavrnil narobe prinešenega Laškega, ko si naročil Uniona (ali obratno). Naj pojasnim, da sem še iz tistih časov, ko kupec in gost ni bil zakon. Prodajalke so nas nagonile iz trgovine, ko smo otroci kupovali Gringota, da smo ga lizali in imeli vse vnete jezike, mame pa so nam to prepovedale. Niti danes nočem in ne maram, da se mi priliznjeno in hinavsko klanjajo. V naš DM sem nehal hodit, odkar so uvedli zvonček, s katerim prikličeš na blagajno deklico, ki ravno polni in pospravlja police, zlaufa na blagajno in "prosim in hvala" prijazno streže na-bruhanje-mi-gre zatežene slinaste dece in jarogosposke gospe, potem pa laufa nazaj med police. Ne. Ne maram tega. Ne maram zvončka, ne maram biti Kralj in ne maram strahospoštovanja - pravzaprav strahoprijaznosti.

In ne maram te jebene požrešnosti novpečenih podjetnikov. Racionalizacije. Več z manj. In ne maram zaslužkarstva kar povprek. Ne vem a samo tod okoli Kamniške Bistrice, ampak vse kar imajo, imajo od narave dane hribe in od entuziastov označene poti, posebnežev ki furajo koče in to je to. Tiste gor še razumem, čeprav mi ni jasno zakaj bi moralo biti pivo na vseh ampak čisto vseh kočah pa celo na Šmarni - in na čisto vsakem drugem kuclju z Rožnikom vred - po visikogorskih cenah. Ker jih ne trogajo gor več z osli in v nahrbtnikih. Praktično do povsod pelje že cesta ali žičnica. Ampak zadnje izlete pa doživljam stvari, ki me puščajo odprtih ust. Že na Velki, ok, tam pač naj bo. Domačnost in prijaznost odtehta svoje. Pa tudi slabi niso bili žganci, kislo mleko, lesene žlice in še repete in smo dobili. Naj bo. Se znajdejo, se trudijo. Potem pa nedolgo za tem: Kranjska gora pri Pehti, jedi "na žlico", še leto nazaj solidno, sedaj pa nekaj na silo, prav nič dobro ali vsaj kaj posebnega, pa še drago kot žafran. Pa saj plačam, samo dajte se vsaj potrudit! In Storžič... Ah. V treh oštarijah nas niso uspeli postrečt. Ena zaprta, druga ima samo še meso na žaru, v tretji niti ne vejo kaj imajo, niti ne vejo kako to, kar majo, ponuditi. Saj: lahkjo bi vedeli zakaj je v nedeljo popoldan prazna. Poskusite dobit mizo na primer pri Jelenu, ali proti Turjaku...

In danes višek. Mislm, mal smo bili ponosni nase ne? Trije cepci + en star maček, vsak po svoje ponosni na dosežek. 2500 meterski Grintovec, je padel. Polkleknil! Ha! Navzdol smo šli kot pavijani in pomilovalno tolažili gorsopihajoče, da ni več daleč! In si zaslužimo menda še eno pijačo, kaj pijačo eno pošteno gorenjsko kosilo ne? Kar spodaj, v domu.

Ko pri sosednji mizi slišiš, da na vprašanje kaj nudijo punče odvrne "da piše na tabli" te že malo začno obhajati dvomi. Ampak saj menda ne morejo falit? Mladina bi en dunajski in pomfri, mi ta stari bi kaj na žlico, morda golaž, nič strašansko kompliciranega in vse iz seznama "na tabli".

To, da so otroci, ki strežejo štorasti za znoret te na začetku celo zabava. To, da ti prinesejo račun še preden prinesejo naročeno te pa osupne. Pozor, ne govorim o plačilu "vnaprej" kjer ti stisnejo račun sproti, ko prinesejo na mizo. Govorim o tem, da ti prinesejo račun še preden sploh dobiš naročeno. To, da ti potem, ko prinesejo dunajca najavijo, da ponfrija "je pa zmanjkal", no to je pa za v anale. Potem pa ne vejo kaj bi. Bi prinesli žemljice namesto pomfrija (in ta čas se dunajc - za 6,70 € - že hladi na mizi) ali kaj. Aja, ne more, ker bi morala najprej računat. In sploh, kaj pa sedaj z zaračunanim pomfrijem? Pečen krompir? OK, in čez pet minut, ne, tudi tega je zmanjkalo. Nakar ugotovimo, da sta na računu že itak žemljici, ki jih ni prinesla... In skratka kaj naj rečem? Edina koča na tistem koncu očitno. Halo, potujoči bifeji, pripeljite se tja, zaslužek vam ne gine!!!

Človek se nasiti teh stvari. Nesposobni opravljajo neko delo, ki ga opravljajo očitno samo zato, ker ni nobenega v bližini, ki bi jim pokazal, kako se tem rečem streže. Potem se pa čudimo šipcem in kitajcem, zakaj imajo polne lokale. In ne: poceni delovna sila ni razlog. Požrešnost je razlog. Zjutraj, ob 5:30 (ok, jaz sem malo zamudil) sem v OMV bifeju na kamniški obvoznici doživel nadvse prijazno (mislim da nepotvorjeno prijazno, kajti ob polšestih se ne moreš delati prijaznega) postrežbo mlade deklice, najbrž najete študentke. In 24 ur odprta zadeva ima lahko pivo po 1,90? 5 km stran od tiste "koče"? In ima lahko okretno dekletce, ki me ne pošlje na tablo gledat kaj imajo?

Smo šli potem za zaključek še tja. Takega podviga, kajti zame je to bil podvig, kot je vzpon na najvišji vrh Kamniških alp, na 2.558 m, na vzpon, ki mi potrjuje da sem na pravi poti si nočem zapomnit, da smo ga poparjeni končali na parkirišču ob tabli s kredo napisanim jedilnikom in z izbrisanim pomfrijem.

sobota, 22. avgust 2009

Tle nekje smo

Končno sem spravil čas na neko spodobno cifro. Sem že pred začetkom rekel: če ne bom zmogel pretečt teh tartanskih 25 krogov grejo superge naravnost v smeti. Itak niso bile tiste na katerem nimam že od zadnje tekme kar stalno gor čip. Tiste so ostale doma v omari v Šiški, no te so bile pa borške... Ampak so timexovci prijazni. Res. Prec so zrihtali.

Dežja ni bilo, celo sonček smo imeli. Našpičen z energetskim napitkom (ipak je bil štart sredi noči) in tableto glukoze mi je na začetku šlo dobro, pol se mi malo ni dalo ali kaj, kao me noga boli pa to, potem sem pa spet pomislil, da halooo, če si se z Boršta dol pripeljal pa menda ne boš turista špilal. In ga nisem - od polovice dalje. Ciljni finiš sem začel malo prehitro, tako da mi je potem nekje na polovici zadnjega kroga začelo malo sape zmanjkovati ampak - za publiko sem vseeno malo zagrizel. Takole sem iz kroga v krog menjal tempo:

00:05:25
00:05:13
 00:05:13
 00:05:05
 00:05:25
00:05:25
00:05:45
00:05:43
00:05:50
00:06:03
00:06:18
00:06:55
00:05:50
00:05:50
00:05:00
00:05:15
00:05:35
00:05:13
00:05:08
00:05:13
00:05:45
00:05:48
00:05:55
00:05:30
00:04:35

Slabše kot lani, boljše od napovedi. 49. od 55. oziroma z dekleti vred 58. od 67. To je to za ta denar. Ali za ta trening. Bolje najbrž ne bo nikoli.

torek, 18. avgust 2009

EMO

Malo sem šel spet nazaj brat kaj sem kaj jamral takole, ko mi ni šlo. Saj je menda jasno: kdo me pozna bolje kot se sam? (OK, razen googla, udbe in enga sodelavca, ki o vsakem ve vse.) O, je bilo branja. Hujši sem kot najstnik – od pretirane vzhičenosti do popolnega malodušja. Za znoret. Saj mogoče me pa res druga puberteta daje, kaj vem. Mozolji so sicer na drugem mestu ampak saj to menda ni edini pokazatelj. Ko sem se takole prebiral mi je bilo res čudno, kako se niste vsega skup že naveličali. Neke odločitve pa opustitve pa spet trdni sklepi pa spet opustitve. Stalno nekaj bi pa ne bi pa hočem pa moram pa ne morem pa iskanja in tavanja, zaletavanja in resignacija, obup in spet visokoleteče obljube.

Tako mi sedajle pač ne preostane drugega, kot da se vdam – tale dolinca se mora pač izpeti in nič kaj dosti ne morem storiti. Nočem reči da se bom kar vlegel na tla in počakal na bridko smrt, ampak da mi trenutno vsako spopadanje z tempom, kilami, metri, obrati, travo, šolo in kvačkanjem vzame čisto preveč energije, učinek pa je minimalen. Če je včasih pisalo “lušten tekec, ne preveč zmatran” poleg pa tempo tam med 5 in 6 pri solidni 10ki, potem nima smisla da se sedaj pretegnem za isti rezultat – potem pa se mu še približam ne. Skratka tkole smo spet, v leru.

Bom pa v soboto dal na TF desetki v Domžalah vse od sebe, vsaj poizkusil bom. Marsikoga je groza ob misli, da bo moral krožiti po dolgočasni progi, no meni je to en tak hecen užitek. Tako tekmovalno, ta zaresno izgleda vse skupaj, pa še vsa TF druščina bo tam, že to bo nekaj. Med včerajšnim tekom sem sicer ugotovil, da bo rezultat najbrž slab, po drugi strani pa sem sprejel tolažilno floskulo, češ da slabega teka itak sploh ni. Malo upam na tisti čudež, ko se jara kača slabe karme pretrga in te naenkrat katapultira naprej, kot bi se dotlej naprezal zahakljan na ogromno elastiko, je pa res, da takole odhakljan najlažje zletiš naravnost na gobec. Malo tudi gruntam da bi vzel namišljene tablete proti namišljeni bolečini v levi nogi pa ne vem. Tablete mi grejo na splošno na živce pa čeprav namišljene, bojim pa se tudi, da bom staknil namišljeno poslabšanje namišljene poškodbe, če me namišljena bolečina ne bo pravočasno opozorila.

Naj bo, kar že bo. Dopustni čas je in naj bo poslej temu primerno branje lahkotno.